MODELI v SINTAKSI OTROKOVEGA GOVORA
Sodobno teoretično jezikoslovje se v novejšem času vse bolj odmika od struktu-ralno-taksonomičnega metodološkega prijema. V središču njegovega zanimanja ni več jezik kot sistem znakov, ampak jezik kot končen sistem pravil, ki omogočajo tvorjenje neomejenega števila stavkov. Omenjeni metodološki premik, katerega glavni nosilci so raziskovalci pretvorbene (generativne in transformacijske) slovnice, raziskovalci, ki so delali z metodo pretvorbene (generativno-transformacijske) slovnice, pa vodi tudi v vse tesnejšo povezanost jezikoslovja z psihologijo. Medtem ko jezikoslovci snujejo teoretično hipotetične vzorce (modele) o naravi jezikovnega znanja in o procesih osvajanja le-tega, psiho-lingvisti proučujejo, ali ti modeli ustrezajo stvarnosti, to je resničnim jezikovnim procesom. Tako prvi ne morejo brez drugih in obratno: psiholingvisti si pomagajo s teoretičnimi izhodišči lingvistike, ki jim služijo kot delovne hipoteze pri empiričnem raziskovanju, a jezikoslovci z zanimanjem spremljajo spoznanja psiholingvističnih raziskav in ob njihovih rezultatih preverjajo pravilnost svojih predpostavk. Zato je otrokov govor — dolgo časa zanemarjeno
in podcenjevano področje jezikoslovnih študij — že dobro desetletje v središču zanimanja obeh omenjenih ved. Seveda tudi pedagogika bolj kot kdajkoli poprej z zanimanjem spremlja nova spoznanja jezikoslovja in psihologije; nadvse jo zanima pravo bistvo jezikovnega znanja, zlasti še zaporedje pojavljanja jezikovnih struktur v otrokovem govoru, saj bo šele na osnovi tovrstnega vedenja mogoče zares učinkovito načrtovati jezikovno vzgojo.
Z veseljem moremo ugotoviti, da je omenjeno sožitje jezikoslovja in psihologije povzročilo ponovno oživitev že na prelomu prejšnjega in našega stoletja razširjene znanstvene panoge, psiholingvistike, tudi v jugoslovanskem prostoru. Prvo javno potrditev so doživela tovrstna prizadevanja na simpoziju o otrokovem govoru 1971 v Beogradu. 2e takrat smo mogli ugotoviti, da sta posebej živahni središči Beograd in na vseh področjih dinamični Novi Sad, da pa v Sloveniji zanimanje za otrokov govor še ni prodrlo; za to je razlog v pomanjkanju usposobljenih strokovnjakov, saj je peščica tistih, ki delajo v slovenističnih raziskavah, preobložena z uresničevanjem zastav-
235
Ijenih nalog; ni namreč mogoče pričakovati, bilo bi tudi nesmotrno, da bi z vsakim pojavom novega opustili staro nedodelano. Dokler ne bo primernih ljudi, bo seveda prav, če bomo ta napredek spremljali.
V okviru zgornjega razmišljanja z veseljem sprejemamo novo delo Modeli u sintaksi dečjeg govora, ki ga je izdal inštitut za lingvistiko v Novem Sadu, priredili pa sta ga njegovi sodelavki Mirjana Jocič in Svenka Savić.
Inštitut za lingvistiko v Novem Sadu je 1971 začel z delom na raziskovalnem projektu z naslovom Sintaktična raziskovanja otrokovega govora 1—3. V zvezi s tem delom je junija 1973 organiziral mednarodni posvet z naslovom Modeli u sintaksi otrokovega govora. Posveta so se udeležili strokovnjaki iz Jugoslavije in tujine, ki se neposredno ukvarjajo s preučevanjem o-trokovega govora, da bi posredovali metodološka izkustva in prikazali jezikoslovne modele, ki jih uporabljajo pri analizi otrokovega govora. Združevanje raziskovalnih projektov z različnimi oblikami izmenjave teoretičnih in empiričnih izkustev o raziskovanem predmetu se je namreč pokazalo kakor drugod tudi tukaj kot nepogrešljivo metodološko dopolnilo sodobnega raziskovalnega dela.
Knjiga Modeli u sintaksi dečjeg govora vsebuje sedem referatov s posveta. V njih so v glavnem prikazani projekti o proučevanju otrokovega govora v ZDA, Jugoslaviji, Poljski, Madžarski in na Švedskem. Na koncu je dodana bibliografija vseh del, ki so citirana v knjigi, in indeks uporabljenih terminov.
Posebej velja opozoriti na uvodni referat Svenke Savić O nekim m.odelima sticanja jezika, v katerem avtorica prikazuje obstoječe modele v okviru generativne gramatike po kronološkem zaporedju njihovega nastajanja. Prispevek se odlikuje po sistematičnem in izčrpnem prikazu problematike in po seznanjenosti z najnovejšo literaturo o predmetu poročanja.
Dr. Slobin, profesor psihologije na berke-leyski univerzi v Kaliforniji, je v referatu Berkeleyski projekt o razvoju jezika v različnih jezikovnih okoljih predstavil zasnovo raziskave, ki preverja hipotezo o obstajanju občih procesov pri osvajanju jezikovnega znanja materinščine. V raziskavo so vključene skupine angleško, hrvatsko-srbsko,   turško  in  italijansko  govorečih
otrok, torej jeziki, ki predstavljajo kontrast med turškim, neindoevropskim tipom aglutinacijskega jezika in jeziki indoevropske skupine. Med indoevropskimi so izbrani trije tipi; srbohrvatski, z razvitim in svobodnim besednim redom, angleški jezik, analitičen in s položajsko vezanim besednim redom, ter italijanski jezik, ki je glede na besedni red in fleksijo nekje na sredini med obema. Iz referata so razvidni najsplošnejši obrisi raziskave, ne pa tudi teoretične in metodološke nadrobnosti.
Problemsko dopolnilo referata sta diskusiji Svenke Savić in G. Shugarjeve.
G. Shugar s psihološkega inštituta varšavske univerze, ki se tudi ukvarja s proučevanjem osvajanja materinskega jezika, je v referatu Otrokova aktivnost kot kontekst za proučevanje otrokovega govornega razvoja opozorila na enega najpomembnejših rpetodoloških problemov. Jezikoslovje je po njenem skušalo opisati jezikovne strukture, izločene iz otrokovega celovitega razvoja, vendar otrokovega jezikovnega razvoja ne moremo proučevati zunaj notranjega (psihološkega) in zunanjega (socialnega) konteksta, ki določa uporabo jezikovnih struktur.
Dr. R. Söderbergh, docentka na inštitutu za skandinavske jezike pri univerzi v Stock-holmu in nosilka raziskave Sintaksa otrokovega govora, je v referatu O švedski raziskavi: otrokova govorica predstavila stanje, cilje in metodologijo raziskave. Avtorica poudarja, da so učitelji pokazali veliko zanimanje za to delo, posebej tisti, ki delajo s predšolskimi in zaostalimi otroki. Upajo, da bodo mogli spoznanja raziskave uporabiti neposredno v praksi. Začetne rezultate so tudi že praktično uporabili za izdelavo pripomočkov za branje, namenjenih otrokom, ki so šele začeli govoriti.
Dr. Melanija Mikes je v svojem referatu spregovorila o uporabi in vrednotenju teoretičnih predpostavk v raziskovanju novosadskoga inštituta za lingvistiko Sintaktične raziskave otrokove govorice.
Delo Modeli v sintaksi otrokove govorice prikazuje obstoječe lingvistične modele, kakor so jih uporabili v dosedanjih raziskavah o otrokovem govoru, in metodologijo nekaterih obstoječih raziskav otrokovega govora v različnih deželah. Seveda pa je v načinu simpozij skega dela vzrok, da avtorji mnoge probleme le nakazujejo, ne uteg-
236
nejo pa se jim izčrpneje posvetiti. Tako more knjiga služiti bolj kot orientacijski okvir za poglobljen študij najsodobnejše literature na področju proučevanja otrokovega govora. Slovence pa opozarja, da je
vendarle že čas, da posvetimo tudi pri nas razvoju otrokovega govora več pozornosli.
Olga  G n a m u š Pedagoški inštitut pri Univer?! v Ljubljani
237