138
Ivan Sobieski
|ed ono iunake. ki so si v boju zoper neverniko pridobili največ slave, 5 mora se prištevati tudi Ivan Sobieski. Saj on je rešil Poljsko po-gina, on je  otel Dunaj in ž njim vse  krščanstvo  pretede pogube.
Ivan Sobieski se je rodil 2. junija 1624. v gališkcm mestu Olosko. Bil je sin stare plemenite pol.jske rodovine. Oče je dobro skrbel za vzgojo svojih otrok. Mladi Ivan je govovil kakih sedem ali osem jezikov, poznal jo dobro slovstvo drugih narodov, zanimal sc je za godbo in slikarstvo, znal pa jo tudi dobro sukati sabljo. Njegova mati je ustanovila dominikanski samostan, da bi so ondi maševalo vsak dan za vse sorodnike, ki so padli v boju zoper novernike. Tja je vodila mati svojo otrokc, ondi je tudi Ivan Sobieski, kakor nekdaj Hanibal v poganskem svctišču, sklenil vse svoje življenje se bojevati proti nevernikom krščanstva. Ko jc Ivan nekoliko odrastel, prehodil je s svojim bratom Markom Francosko, Laško in deloma tudi Turško. Pa vrnila sta se kmalu domov. Tedaj so se začeli viharni dnevi za Ivana Sobicskega.
Tatari so namreč pridrli v Poljsko ter z ognjcm in mečem pokončavali, kar so našli. Sobieski se je izvrstno bojeval, zato je kmalu dospel do višjih častij. Slavno je premagal Tatare 1667., katerih je bilo skoro štirikrat več. Ko se je po zmagi vračal v Varšavo, šli so mu naproti vsi poljski plemenit-niki in državniki, obsipali ga s cvetlicami ter pozdravljali kot svojega reši-telja. On pa je ponižno odgovorjal: »Za zmago moramo Boga zahvaliti.«
Kmalu nato je poljski kralj Ivan Kazimir prostovoljno odložil krono; po dolgih homatijah so izvolili za kralja Miliaela Višniovieckega. Ali takoj ob nastopu njegovega vladanja so se zaceli Turki in Kozaki pripravljati na boj proti Poljakom. Zopet je bilo treba braniti domovino. Sobieski tudi sedaj ni križem držal rok. Dasi od kralja razžaljen, se je vendar bojeval zoper Turke ter jih pri Hocinu 1 1673. v god sv. Martina popolnoma potolkel. Kot plen so dobili kristijani tudi lepo zeleno zastavo, ki so jo v spomin zmage poslali cerkvi sv. Petra v Rim.
Leto pozncje, po srnrti Mihaela Višniovieckega je bil Sobieski jedno-glasno za kralja izvoljen. Pa nastala jo nova vojska s Turki. Ti so namroč pridrli celo pred Lvov in se tam utaborili. Ali hrabri Sobicski je udaril iz mesta z osemkrat manjšo vojsko nad nje. »Moramo zmagati!« klical je So-bieski, »le čez moje truplo bo prišcl Turek v mesto.« In res! Nastala je namreč velika nevihta, začela je padati toča, in to jo pomagalo Poljakom do zmage. Kakih  15.000 Turkov je našlo smrt na begu.
Jedna izmcd najslavnejših njegovih zmag pa je zmaga nad Turki pri Dunaju. Veliki vezir Kara Mustafa je hotel tudi na Duuaju zasaditi mohame-danski polmesec mesto krščanskega križa. Z ogromno vojsko 200.000 mož je pridrl na Ogersko, pustošil, kamor jo prišol, in se pomikal dalje proti Dunaju. Nepopisen je bil strah, ko so se pokazale turške čete pred mestom. Vcliko premožnejših ljudij se je že pred prihodom turških čet izselilo z Dunaja, oesar Leopold I. sam je bežal s svojo rodovino v Linc. Velika je bila stiaka na Dunaju; na jcdui stratii so jih ublegali Turki, na drugi pa   sc  jc   zauela
-*; 139 :*
oglašati bolezen in lakota. Pa v največji sili pride rešitev. Sobieski je namreč s 84.000 možmi h;tcl mestu v pomoč. Na Golovcu pri Dunaju opravil je kapucin Marko daritcv sv. maše za srečno zmago; Sobieski sam je stregel. Mašnik jo potem obhajal vse kneze tcr blagoslovil vse vojake, rekoč: »V imenu sv. Očeta vam rečem, da jo zmaga vaša, ako bostc na Iioga zaupali.« Velika bela zastava s svctim križem vihrala jc na Golovcu v znamenje, da se bodo bojevalo za sveto stvar.
Začel so je boj. Zmaga se je nagibala sedaj na to, sedaj na ono stran. Toda kmalu so začeli Turki bežati, pustivši vos plen in vsc zaklade zma-galcem. Slovesno so sprojeli potem Sobieskega v mcsto in hvaložna množica mu jo poljubovala roke, obleko, celo čovlje. »Sam Bog nam je poslal toga moža kot rošitelja!« klicali so mnogi.
Zadnja leta njegovoga življcnja so grenili razni razpori v domovini. Umrl je veliki junak 17. junija 1696. v dan sv. Rešnjega Telesa, ravno ko je solnce zahujalo. Z njim je bila pokopana tudi slava poljskcga kraljestva.
— a—.