Fr. Ločniškar: Bratje za mejami
stanovom brez vse sile v naj prijetnejši obliki dohaja. Pri do* sedanjih kulturnih narodih se ni za to skrbelo, da bi bila omika povsodi vsem stanovom enako lehko dostopna. Vsakemu je pustiti, da se po svoje razvija, manj ko je mogoče različne dele v ozke okove enoličnosti vklepati — to je zdravo načelo. Bog daj, da bi mu slovanstvo v vsem zvesto ostalo. — Ako vse to po* mislimo, se nam Slovencem ni treba bati, da bi morali kdaj naš jezik in našo literaturo vreči pod klop. Le razvijajmo jezik in množimo literaturo na vso moč. — Nas Slovencev razmere so pa že tudi take, da je izobražencem znanje srbščine skoro neobhodno
potrebno.«50                                                                         (Dalje prihodnjič.)
Fr. Ločniškar / Bratje za mejami
Zemlja
Toži, veter, toži             Spi kraljica^zemlja,
črez samotno plan,         težek sanja sen. —
jata vranov kroži           Kje mudiš se vitez,
spev ji svoj teman.        odrešitelj njen?
Cvet in sad bo dala odrešitelju, strupa nalivala bo tlačitelju.
Pismo
Prišlo je pismo žalostno,        Kalvarija ves naš je svet
obrobljeno s solzami:             bolesti temna gora —
«Oj, bratje, odrešite nas,        da hip samo poči jemo
iz ječe odpeljite nas,              in rane si izmijemo
oj, bratje za mejami!              nikjer ni več prostora.
Goram enaka je bolest: kriči, gori v višine! Zakoni, v srca pisani, za nas so vsi izbrisani v sramoto zgodovine!«

50 «Slovenski Narod» z dne 4. junija 1868., štev. 27.
350