331 Enciklopedija mrtvih Danila Kisa KRONIKA ENCIKLOPEDIJA MRTVIH DANILA KISA Nedolgo tega je neki novinar poimenoval Danila Kisa kot našega najbolj »eksportnega pisatelja«. Vsaj za francosko območje to kar velja, saj je tu pisatelj doživel vrsto prevodov in nekaj priznanj. V evforiji po eksportu novinarjeva oznaka nima komercialnega emblema, pač pa izraža zadržano veselje, da književnik enega od balkanskih narodov dobi ugled in priznano literarno mesto v sodobni književnosti pri narodu, ki si je več stoletij lastil supremacijo na literarnem področju. Kakor koli že, Danilo Kiš je od Grobnice za Borisa Davidoviča dalje pri vrhu sodobne proze jugoslovanskih narodov, aktualnost njegovih del se navezuje na novodobne ubeseditvene možnosi do te mere, da osvežujoče in s problemsko ostrino posega v vozlišče preteklega in sedanjega. Že od začetkov njegovega pisateljevanja je za Danila Kisa nedvoumno, da spoj lokalnega in univerzalnega ni le odraz kar razširjenega trenda po svetu, vsaj pri nekaterih pripovednikih, pač pa ustvarjalna potreba, da si skozi ubeseditvene možnosti leposlovja zastavi problemska jedra, ki pestijo tukaj in zdaj človeka v ujetosti časa in razmer sredi razmajane civilizacije, kot se nam kaže v svoji pojavnosti - skoraj bi lahko rekli - ne glede za zemljepisno širino in dolžino. Najsi ima ta proza svoje mentalne, zgodovinske in še drugačne posebnosti v lokalnih mejah, izpraševanja o bistvenih problemih, o naravi in možnosti človeške eksistence, ostajajo univerzalne. Enciklopedija mrtvih Danila Kisa prihaja do nas šest ali sedem let po prvih natisih, ki so izšli revialno, za skrben prevod pa je poskrbel Ferdinand Mikla-vec. Knjiga je izšla kot 245. zvezek Knjižnice Kondor. Vsebuje pa devet novel - oznaka za tovrstna pripovedna dela je seveda približna, a še najbliže noveli - in pa Post scriptum s pisateljevimi pojasnili. Pisanje samo po sebi se izmika klasični klasifikaciji kot že nekatera prejšnja dela Danila Kisa, kar pa navsezadnje ni toliko pomembno. Pred nami je docela drugačno pisanje, kot smo ga vajeni iz romana - spet zasilna oznaka - Grobnica za Borisa Davidoviča. Če se je v tem romanu pisatelj usmeril navzven k temeljnim vprašanjem o zdodovinskih premisah, o revoluciji in posledicah, o viziji in stvarnosti, pa še o drugih rečeh, pa je Enciklopedija mrtvih bolj obrnjena navznoter, v zastrto ali nezastrto mišljenjsko sfero, v individualno zažiranje v življenje in pojavni svet, dasi tudi tu ne manjka prvin, ki jih poznamo pri Kisu že prej. Danilo Kiš pravi: »Vse zgodbe v tej knjigi so bolj ali manj v znamenju neke teme, ki bi jo imenoval metafizično; od speva o Gilgamešu je vprašanje smrti ena od tem, ki obsedajo literaturo. Če beseda divan ne bi zahtevala svetlejših barv in veselejših tonov, bi bil lahko torej zbirki podnaslov Zahodno-vzhodni divan, z jasno ironičnim in parodičnim kontekstom.« Kajpak je posredi pisateljeva posmehljiva drža do istoimenskega dela Jo-hanna Wolfganga Goetheja ali še raje do miselnosti trdne opredelitve. Relativizem ni le domislica, ki od Einsteina - brez neposredne povezave! - pelje do Pirandella in od tod dalje, pač pa je že lep čas izkustvo sodobnega življenja in literarne prakse. Prav ta aspekt je pri Kisu sestavina, ki v neustavljivi želji po odkrivanju, resnici, na mah zgubi poprejšnjo enosmerno klasično valenco. Že pri prvi noveli o Simonu Čudodelcu uveljavi relativizem videnja, vere, sprejemanja življenja in v medosebnih odnosih uveljavi preplet večaspektnega postula-ta. Najsi se je Kiš oprl na Sveto pismo, je zgodbo o Simonu uporabil drugače, z izrazito svojimi, spreminjajočimi pogledi. Kiš hoče vzpostaviti napetost med »ofici-elnim« in heretičnim, tako tudi drugod. »Posmrtne časti« govorijo o pokopu hamburške kurbe. V Enciklopediji mr- Književnost 332 C. Z. tvih se srečamo z borgesovsko barvito, a po Kiševo izpeljano »zgodbo« z različnimi časovnimi preseki in spoznanjem: »V zgodovini človeških bitij se nikoli nič ne ponovi; za kar se na prvi pogled zdi, da je enako, je komajda podobno.« Pri Legendi o spalcih se je Kiš oprl na Koran ali na katero poznejših izpeljav, pri njem svobodno predelano, sprašuje se, ali gre za sanje ali sanjske more, kajti življenje je daleč od vsake harmonije. V Zrcalu nepoznanega na svoj način spregovori o krivdi, o nezadostnosti zunanje gole faktografije. Dogajanje pri Zgodbi o mojstru in učencu se pomika iz alego-rijskega okvira v vse bolj realni svet. Zgodba Slavno je za domovino umreti je obratna slika privzdignjeno zanosne usode človeka. Knjiga kraljev in bedakov prinaša borgesovsko podobo o ruskih mistikih, to fantazijo je Kiš uporabil za razmislek o zlu skozi videz in resnico. Zgodba Rdeče znamke z Leninovo podobo je polna citatov, ki so izmišljeni, govori pa o uničenju rokopisa emigranta. Posredi so značilne Kiševe misli: »Beseda moč je polna odgovornosti in z ničimer dokazana misel. Kje se prične pravi- ca? Kje se končuje?« Pisateljev Post scriptum pojasnjuje mnoge vire, težje razumljiva mesta in nastanek posameznega dela. Enciklopedija mrtvih se nam kaže kot zahtevno branje. Pisateljev ubeseditveni postopek gre mimo ustaljenih in preizkušenih pravil in norm. Sporočilna vrednost Kiševega pisanja je zlasti v tem, da bralca ne pusti v udobju vseobče razre-šljivosti problemov in stvari, ampak terja aktivno miselno razmerje do ponujenega. Ni treba na široko poudarjati, da Kiš v polni meri ovlada artifikacijo besedil. Dimitrij Rupel je za spremno besedo napisal Apokrife in palimpseste. Gre za eno tistih esejističnih besedil, ki vzpostavlja stičišče s Kišem in njegovim delom, s posebnostmi njegovega pisanja, hkrati pa avtor najde možnosti, da spregovori o vrsti vzporednih pojavov, med drugim želi postaviti na pravo mesto avantgardizem in ob tem navede niz vprašanj. Ob nekaterih zanimivih ugotovitvah pa je jasno, da v okviru spremne besede ni mogoče razložiti tovrstnih specifičnih vprašanj, ki ostajajo bralcu za razmislek. Igor Gedrih