vse, kar ima povedati. Platon in Aristotel pravita, daje ftav/Mt^eiv (čuditi se, z občudovanjem opazovati) vir filozofije. Na umetnost preneseno bi se to reklo: ako zna umetnik s svojim umotvorom, recimo s sliko, glede na njeno vsebinsko in formalno stran pridobiti gledalca, da ju bo z zanima-
D     D                                                                                                                                                       D
KAJN.
Mojih otrok dvojica molitve šepeta, moja duša je žalostna . . .
O Bog, o Bog,
sredi zemlje s krvjo prepojene,
s krvjo junakov, krščanskih bratov,
sredi zemlje, namočene s solzami
sirot in vdov in mater,
sredi velike gomile,
sredi posvečene,
je vstal
in dvignil roko v zločin,
omadeževal mater zemljo,
kri junakov in grob,
solze mater in vdov in sirot,
izsilil kletev stotisočem
bratov, vernih kralju in spominu
dedov, — Kajn!
O zemlja bedna, kje si to zaslužila, da si ga rodila, ki mu je ime Kajn!
OBOL.
(Ob smrti matere.)
Bila si zvezda in nisem Te videl, da bi rekel v temi: Svetloba. Zdaj Te vidim, ko iz groba poganjajo misli in se vežejo v žareč, žgoč obroč krog srca in vanj režejo besedo, eno samo besedo: Mati!--------
a-     njem opazoval in premišljeval, se mu bo polagoma,
a-     čeprav ne brez truda, odkrila ideja, ki jo izraža
se     umetnik s svojim umotvorom.   To nam nepobitno
n,     dokazuje umetnost vseh časov, v kolikor je kla-
r-     sična, veljavna tudi za nas in ne samo trenotno
a-     hedonistična,
D     D     D                                                                                                                                                      D     D
O zemlja, ti si morila!
Ti si kralja morila!
Ti si moža morila!
Ti si ženo morila!
Ti si očeta in mater sirotam morila!
Ti si ga rodila,
ki mu je ime — Kajn!
Ali je to plod,  ki raste iz mater naših,
da svojega gospoda mori,
svojega gosta mori,
gosta iz zasede mori?
Ali je to plod mater naših? Kajn?
— Mati! Bolno obličje zakrij!
Mera tvojih boli je šteta,
huje več ne boš zadeta,
kot te dni,
ko ti pljunil je v oči
tvoj sin, tvoj Kajn!
Mojih otrok dvojica molitve šepeta, moja duša je žalostna.
Ivan Pregelj.
Zunaj je jesenska noč. Fantje pojo.
Rože vidim in slano
in slišim žalost po dekletu.
Pokličem se in si odgovarjam:
Razparam si prsi,  z roko zgrabim po srcu
in ga treščim ob steno,
da ji vtisne rdečo rožo in pade na tla.
Jos. Lovrenčič,
D     D
JESEN.
«s>
252    «©>