Vpra^anie vofsic o-_l$f_odniiic. Konferenca v Lozani (v Švici) ima rešiti težko vprašanje vojnih odškodnin. Plačevati bi jih morala predvsem Nemčija, ki je bila po verzaisld mirovni pogodbi v to obsojena. Izpočetka jih' je plačevala. Ni ji sicer šlo od srca, pa vdala se je v težavo usode. Kmalu pa je začela se obotavljati ter ustavljati, češ, da so plačila prevelika ter da presegajo njene plačilne zmožnosti. Nato so velesile najprej z Dawesovim, potem z Joungovim načrtom uredile plačevanje odškodnin. Nemčija se tudi 3 to ureditvijo, ki vsebuje veliko znižanje letninskih zneskov, ni zadovoljila. Kriza, ki jo je pritisnila še bolj nego druge države, ji je dala povod, da je izjavila: »Ne morem več plačevati.« Hoover, predsednik Zcdinjenih držav, Severne Amerike, je prišel s predlogom moratorija = odloga plačevanj vojne odškodnine, pa tudi meddržavnih vojnih d#Igov. Ta predlog je bil od prizadetih držav sprejet. Ko je moratorijska doba potekla, je bil moratorij podaljšan. Ker se je podaljšanje bližalo koncu, je konferenca v Lozani morala to vprašanje vzeti v pretres. Rešila ga je začasno. Sprejela je namreč sklep, ki določa odgoditev pla čil na konferenci udeleženih držav, in sicer za vojno odškodnino in vojne dolgove za dobo, dokler traja konferenca, ki naj zaključi svoje delo v čim krajšem roku. Ta sklep se ne nanaša na druga posojila. Kakor se vidi iz navedenoga sklepa, ki ga je sprejela lozanska konferenca, je vojno-odškodninsko vprašanje rešeno samo začasno, ne pa končno-veljavno. Konferenca je izjavila, da ta rešitev ne sme posegati v končno rešitev ter ;_ biti na škodo. Obencm pa je poudarila, da zabteva to vprašanje končno-veljavno rešitev, ki bo izboljšala razmere tudi v Evropi, katera je kakor ves svet ogrožena vsled naraščajočega bremena gospodarskih in finančnih nevarnosti. Nemčija se brani vsakega nadaljnjega plačevanja odškodnine iz razloga, da ne more sedaj, pa tudi v bodočnosti ne bo mogla plačevati. Njeno stališče jo: Vojna odškodnina naj se končnoveljavno ukine. Pri tem se tudi sklicuje na to, da je doslej že dovolj plačala. Po nekem ameriškem računu pomenjajo vse realne (stvarne) dajatve Nemčije vrednost 25 milijard zlatih marik, v denarju pa je pla.ala po Davvesovem in Joungovem načrtu okoli 8 milijard zlatih mark. In to bi bilo po nemškem mnenju dovolj. Vse države pa ne mislijo tako, zlasti tiste ne, ki so.od Nemčije pfejemale odškodnino. Med temi je Francija, Belgija, Romunija in tudi naša država. Kar se tiče naše države, ne more kar tako lahko utrpeti odpadek nemške vojne odškodnine. Po Joungovem načrtu pripada naši državi odškodninski delež v zneslku letnih 70 milijonov zlatih mark. Ta denar služi za odplačilo posojil, ki si jih je najela naša država za obnovo v vojni opustošenih krajev, pa tudi za vzdrževanje in podporo vojnih invalidov. Odločilno za rešitev vojno-odškodninskega vprašanja pa je stališče Zedinjenih držav. Ako Amerika ne pri?oli v to, da se vojni dolgovi črtajo, je težko, boljše rečeno, nemogoče misliti, da bi se Nemčija končno-veljavno ter stalno oprostila plačevanja vojne odikodnine. !