745 LETNI ČASI NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Janez Menart JAMES THOMSON V angleški umetnosti je na prelomu v osemnajsto stoletje prevladovala po francoskih zgledih in pravilih pisana klasicistična umetnost, ki je hotela v treznem, jasnem, premišljenem in preglednem slogu vzgajati bralce k razumnosti, redu, kreposti, strpnosti in plemenitemu človekoljubju. Vrata izvirne angleške ustvarjalnosti v Evropo ji je odprlo šele obdobje skromnejših pesnikov in pisateljev, ki so svoja glavna dela objavili približno med leti 1720 in 1770, to je v času angleškega neoklasicizma in predromati-ke. Če preskočimo manj značilno obdobje petdesetih predhodnih let po Johnu Miltonu, pesniku Izgubljenega raja, se moramo v poeziji ustaviti najprej pri imenu Alexander Pope. Rojenje bil leta 1688. S svojimi satiričnimi verzije postal strah in trepet angleške visoke družbe, z briljantno konciznimi verzi svojih esejev pa mislec in umetnik, ki se je lahko kosal s katerimkoli slavnim imenom tedanje aristokratske razsvetljenske Evrope. Glavna njegova dela so komični ep »Ukradeni koder«, satira »Dunciada« in več esejev, med katerimi sta posebno znana »Esej o kritiki« in pa »Esej o človeku«, ki je izšel leta 1733. t Toda preden se je Aleksander Pope usmeril v satirično in esejistično poezijo, je še v mladih letih napisal tudi štiri »Pastirske pesmi«, poimenovane po letnih časih. Napisal jih je v duhu izročila, ki je prišlo do njega od Teokrita, preko Virgila, Torquata Tassa in Edmunda Spenserja; vendar pa je v svoje pastirske pesmi poleg običajne pastoralne idilike vsaj delno vnesel tudi nekaj naravo občudujočega nadiha. To je bilo verjetno seme, iz katerega se je zase-jala najpomembnejša pesnitev angleškega osemnajstega stoletja, z naslovom »Letni časi«, obsegajoča kakih pet tisoč verzov in razdeljena na štiri speve s podnaslovi Pomlad, Poletje, Jesen, Zima. Napisal jo je škotski pesnik James Thomson, dvanajst let mlajši od Popa, rojen leta 1700. Bil je še pod vidnim vplivom Popove šole, ki je zagovarjala francosko klasicistično poetiko, združeno z razsvetljensko miselnostjo, od katere pa se mu je posrečilo odle- Janez Menart 746 piti tako po verzu kot delno tudi po odnosu do narave. Pesnitve namreč ni napisal v tako imenovanem »herojskem kupletu«, (to je, zaporedno rimanih dvostišjih), temveč v blank verzu, to se pravi, jambskem desetercu brez rime, ki gaje povzel po Miltonu. Po duhu pa iz njegove pesnitve vejeta zavzeto poznavanje naravoslovja in vpliv Newtonovih gravitacijskih zakonov, ki naj bi jih določila dobrohotna urejevalna sila Boga. Pesnitev je napisana sicer v deskriptivnem slogu, vendar je ta ves pretkan s človeško idiliko, z občudovanjem narave in s hvalospevi Bogu, ki je vse te lepote ustvaril. Najprej je Thomson napisal in leta 1726 objavil spev »Zima«, celotna pesnitev »Letni časi« pa je izšla leta 1730. (V njej je na nekem mestu prvič uporabljen pridevnik »romantičen«). Doživela je izjemen sprejem doma in po vsej Evropi in postala trajen člen njene literarne zgodovine. Thomsonovi »Letni časi« niso bili še prava romantika ali predromantika, vendar pa že njuna opazna najava. Za našo objavo smo iz vseh štirih spevov pesnitve izbrali predvsem nekaj takih odlomkov, ki se nam zdijo lepi še danes, in predvsem še tiste, ki so v tedanje pesniško ustvarjanje vnesli novo dojemanje narave; to dojemanje je po svojem bistvu ostalo v pesnitvi še zmerom opisovalno, bilo pa je po vsebini izbrano že tako, da je nudilo možne notranje povezave med naravnimi pojavi in človekovim čustvovanjem. Iz tega se je v nekaj desetletjih razvila ena najznačilnejših prvin vsega romantičnega pesništva in sploh literature, to je, umetniško nagnjenje k temu, da je ustvarjalec z opisovanjem narave in njenih pojavov simbolično opisoval svoje lastno čustvovanje ob doživetjih v sebi in življenju okoli sebe. ¦ 747~~ LETNI ČASI James Thomson: LETNI ČASI POMLAD Verzi 87-106 Od vlažnih trat do izsušenih gričev po smeri sapic zemlja zeleni in trava bohoti vsak dan temnejša. Glog je že bel; in vlažni gaj brsti odpirajoč počasi list za listom, dokler ves gozd ne nudi v vsem razkošju razprtih vej vzdihljajem blagih sapic. Srnjad hrestlja skoz svež preplet goščave in ptice skrite gostole. Vrt, ki narava ga s svojo skrivno delujočo roko odela je v vse sveže barve leta, žari in polni sveži, čisti zrak z bohotnim vonjem; a obljubljen sad je še zarodek, neopazno skrit v škrlatni gubi. Zdaj je čas, ko večkrat, iz mesta vgreznjenega v dim in hrup, že zgodaj pohitim na rosna polja. Verzi 467^79 Glej blišč pomladi, ki zanj Muza pravi: »Opiši ga!« A kdo zna kot narava voditi čopič? Zmore domišljija posnemati vesele barve stvarstva? Jih zna z brezhibnim znanjem križati in stapljati, kar se dogaja v vsakem cvetočem popku? In če domišljija se kaže nam šibkejša v mili tekmi, kaj bi z besedami? Kje najti jih tako stobarvne in tako prepolne življenja, da vonj mojih šibkih verzov bi mogel kosati se z vonjem sapic, ki vejejo brez konca vseokrog? James Thomson 748 Verzi 494-515 Glej, tam, kako dolinica razgrinja svoj vodni blišč; kako narcisa srka prikriti vir, ki komajda mezi v bohotni travi, malo proč pa z mlako napaja breg! Naj pot me dolgo vodi, skoz žlahtne sapice s prostranih polj cvetočega fižola! Še kadilo ne more dati večjega užitka, kot tam preveva mi telo in dušo. In hoje ni nevreden niti travnik poln svežih trav in neštevilnih rož, ki kar na slepo trosi jih Narava in brez vseh umetelnosti razgrinja brezmejne čare zbeganim očem. Tu v rojih delavne čebele vneto vrše svoj sladki posel. Vseokrog križkražem skozi blagi zrak hitijo od cveta k cvetu in iz čašic z rilčki sesajo sladki sok in nežni duh; a cesto se pogumno vzpno še višje, v škrlatno vresje, v grme timijana in se rumeno obtežijo s plenom. POLETJE Verzi 432^150 Vroč poldan je in sonce prav navpično na glavo lije svoje žgoče žarke. Po nebesu in zemlji, kamor seže oko - en sam slepeč sijaj; in vse od tod do tam le nerazločen lesk. Zaman oko izmika se s pogledom na tla: od tam se dvigata sopara in vroč izpuh. Do korenin izžganih rastlin razpokane poljane in trate kažejo puščobne barve in jemljejo ljudem polet in moč. Okrog studenca, ki vanj žubori skoz zvonki gaj, zdaj v curkih preko skal, zdaj komaj vidno skoz tolmun med trsjem, in slednjič v bistro ploskev sredi trate -trop ovc se s čredo krav prepleta v pestro pastirsko sliko. Tukaj dimka v travi leži in prežvekuje; tamkaj druge, napol stoje v tolmunčku, sklanjajoč se k vodi, srkajo. In sredi njih je krepek vol, ki suka lepo glavo in stresa z njo in z repom, ki opleta, odganja neprestano sitne muhe. Pastir pa vznak ležeč z glavo na roki, podprti z mehkim mahom mirno drema; ob njem je torba z zdravo kmečko hrano; in, malo proč, pozoren pes ovčar. t JESEN Verzi 950-974 in 988-1029 A, glej, kako prej pisani gozdovi vsenaokrog že rjave dobrave z mrakobnostjo; zgoščena mračnost lega povsod z venečo zelenino barv do črnorjave. Listje šepetaje sanjari in nas vabi na samotne nastlane steze shirane jeseni. Nič več se ne glasi veseli glas, ko kosec brusi koso: mož sedi zarit pod kup dišeče vlažne trave. Na nemem travniku je komaj čuti kobilico. Narava tožno sope. Se potok se v daljavi zdi lenoben; drug pa, se zdi, čez neporaslo jaso nestrpno teče v hladno senco loga. Verzi 480-497 LETNI ČASI 479 James Thomson 750 Medtem blag mir mrači nebo brezmejno in vse okrog. Poslednji sij trepeče, kot da ne ve, kam naj usmeri zadnji svoj dih; a v tem ožarjeni oblaki z meglicami sesajo rosno sonce in skozi megle blago ga rosijo na ves spokojni svet. Takrat je čas za vernike Modrosti in Narave, da ubeže izprijenemu svetu in dvignejo se nad malenkosti, pa gazijo po malopridnem zlu in ukrote strasti v spokojen mir na tihih in osamljenih poteh. Tako sam samcat in pogreznjen v misli pogosto stopam čez rjavkast travnik in skoz otožen gaj, kjer komaj kje zapoje ptič gozdarju v razvedrilo. Bled, hirajoč, a vendar še mil čas budi v nas blagost; požoltelo listje šušti nenehno iz otožne hoste in pod razmišljajočimi koraki ter mirno se vrtinci skozi zrak. A kadar piš zavije skozi veje, nebo preplavi listnata povodenj. Čez gozdno pot ob vsakem sunku vetra val listja pljuskne tenko sikajoč. Bleščeče zelenine polj ni več in na ovelih rožah po gredicah ni nič več sonca. In še najbolj vztrajni sadovi z golih padajo dreves. In tih pogled na polja in gozdove, na vse okrog, zgrozi potrto dušo. Prihaja! s slednjo sapico prihaja modrostno nagnjenje melanholije! Da blizu je, razkriva bežna solza, žareče lice, blag, potrt izgled, milobna kretnja in utrip srca, ki ga presune nežna bolečina. "751 LETNI ČASI Njen sveti ogenj dušo vso preveva, razvnema domišljijo, v prsi lije vse nežnosti duha in burne misli ponaša daleč nad mrakobni svet; stotisoč bežnih misli, ki nikoli prešinilo ni vsakodnevnih sanj, se zgnete v ustvarjalnem vidu duše. In čim se zganejo vsestranska čustva, takoj zanosno in vsestransko vzplava poboznost v strast, v božansko zanesenost, ljubezen neizmerno do narave in silno hrepenenje do človeštva, da ga osreči; vzdih za vse trpeče kreposti v mraku; plemenit prepir s tiransko samovoljo - vse vzplamti. Slast, ki umirajoči domoljub jo zmore, častna že od davnih dni, zbujeni gon po slavi in kreposti, prijateljstvo in želja po ljubezni in splošnem blagru - vse se prebudi. ZIMA Verzi 223-240. Viharji so vse hujši; v temnih gmotah od vzhoda ali severa valijo se kopasti oblaki polne vlage, ki se sprijema v sneg. Grozeč gostijo svoj beli tovor in nebo postaja temnejše in nabira se v vihar. Skoz tihi zrak, v začetku prav nalahno, prši bel dež; nazadnje pa snežinke vrše na gosto, hitro in nenehno, da potemni bled dan. Zorana polja odenejo se v beli zimski plašč. Povsod bel blišč, z izjemo tam, kjer sneg topi se v reki. Beloglave hoste se sklanjajo. In preden medlo sonce z zahoda pošlje bled večerni žarek, James Thomson 752 je svet vsenaokrog pogreznjen v sneg, slepeča pušča, ki vsevprek prekriva človeško delo. Verzi 1024-1041. Grozljiva zima v črnem mraku vlada premaganemu letu kot trinog. Kako mrtvaško je kraljestvo trav! Kako moreče tiho! Vsepovsod v njem sama groza! Glej, neumni človek, to je podoba tvojega življenja: razcvet pomladi, vneta moč poletja, iztreznjena jesen, ki hira v starost, potem pa bleda zima, ki dokončno spusti zaveso. Ah, le kje so zdaj nekdanji sni o blišču, krhki upi o sreči, silna sla po slavi? Kje so skrbi, nemir? Garaški dnevi? Noči zabave? In nestalne misli o zlem in dobrem, ki si ga prestal? Vse je prešlo! Ostaja le krepost nesmrtna, nezmotljiva vest človeka, ki vodi ga v nebeško srečo,v raj. Prevedel Janez Menart