Kronika BOJAN STIH, KNJIGA, KI NOČE komponento, vendar pa mnogi s sta- BITI REQUIEM lišča današnjega trenutka obvise v zraku. Rekli bi z eno besedo: Bojan Stih Med »neuradnimi slovenskimi kul- je postrgal iz svojega predala vse, kar Književnost turnimi kronisti, polemiki in sopro- je imel, in strnil v knjigo z lepim in gramerji naše kulturne politike zavze- vabljivim naslovom. Ne moremo pa ma Bojan Stih, vsestranski publicist in spregledati dejstva, da vsega ni potreb- kulturni delavec, posebno mesto, Nje- no objavljati v knjigi (kar ne velja le gove izkušnje na tem področju po letu zanj); najširšega slovenskega bralca ne 1945 in njegova intelektualno-polemič- zanima več, s kom si je Stih dopisoval, na energija sta tako veliki, da ju pač kaj je o posameznem problemu mislil ne more zamolčati. Med zadnjimi nekaj jn tudi izrekel (ali pa so mu to po svoje knjigami, prav tako polemične vsebine, preprečili). Tudi tega onemogočanja ni ima Knjiga, ki noče biti requiem* mogoče spregledati, zlasti seveda Pisem nekako retrospektivni karakter, saj za- iz arhiva v četrtem delu knjige. Večina jema, kot beremo v podnaslovu, kul- ten stvari danes nima več aktualne teže. turnopolitične očrte med leti 1960 in Primer: Koga danes zanima, kakšen je 1981. bil stihov predlog proslave Cankar- To pa je čas mnogih kulturnopoli- jeve stoletnice. Ali o oddaji Deset ve- tičnih in drugih sprememb, čeprav jih čerov ob kaminu... To so bolj ah avtor ne obravnava v smislu evolucije, manj ^^ dopisovanja, čeprav ima se pravi diahrono, marveč sinhrono. vsako pismo svoj kulturnopolitični po- Gre preprosto za ponatise večmoma že men (in manj učinek). V njih se Bojan objavljenih sestavkov, esejev, polemik, štih kaže kot borec za kulturo m pra. prispevkov ob mednarodnih srečanjih, vico do kulture> mislec ^ načrtovaieC) ki sicer sami zase vsebujejo razvojno pobudnik) polemik) svetovaleC) sprem. ljevalec aktualnih tem in dogajanj. ("Bojan Štih, Knjiga, ki noče biti requiem Bržkone je za katerega bralca v tem kulturno politični očrti 1960-1981 Slo trenutku najzanimivejše Štihovo Mne- venska matica, Ljubljana 1981, zbirka . —___" __, ,MJ „ . T Razprave in eseji 24, opremila Ejti Stih nJe ° Drazgoski bitki ah pismo Ivanu str. 188) Hvali. Najaktualnejša sta seveda zapisa 103 104 Marijan Zlobec Poskus orisa nekaterih metodičnih iz- ski značaj naše domovine in jo zdaj hodišč za oblikovanje umetniškega ilirizira?« Krivi smo sami, se strinjamo programa v Kulturnem domu Ivana s Stihom, ker tudi v sedanjem položaju Cankarja v Ljubljani in Terminsko- sami sebe »ukinjamo natanko tako, kot programske variante v veliki dvorani smo v preteklosti sami sebe ponem- KDIC. Celoten pregled pisem pa ven- čevali, madžarizirali, poitalijančevali, darle pokaže, kako je bil Stih v veliki ilirizirali in jugoslovanizirali.« večini svojih zamisli povožen. Štihove razprave presegajo zgolj S stališča komentatorske celovitosti kulturna področja, saj ga nakazane teše velja ustaviti pri Štihovi Besedi me potiskajo v politično polemiko. Tu na koncu knjige. Kultura, ponavlja že je Stih nemara najbolj filozofski, obči ničkolikokrat, se mu je razodela kot in daljnoviden (uprt v prihodnost). Od »bistvo naše nacionalne usode in zaradi tu neke vrste avtorjev »politični in kul-tega tudi kot najpomembnejša in naj-1 turni program« o slovenski poti v soci-bolj rodovitna duhovna osnova more- alizem; slovenski kulturi, znanosti, go-bitne prihodnje socialistične družbe na spodarstvu, šolstvu, varstvu slovenske slovenskih tleh in med slovenskimi duhovne in materialne dediščine... ljudmi.« Ne moremo spregledati Štiho- Marsikdaj Stih razmišlja mimo trdnih, vega razmišljanja o stvareh v njiho- z dokumenti podprtih temeljev, sloni vem pojavnem bistvu, ne pa v etiketi- tako rekoč na površni celostni podobi ranih določilih. Članki so nastali iz stvari, na emotivnih podtonih v izre-spoznartja, da se je treba »z vsemi silami kanju hudih kritičnih (ob)sodb. upreti duhovni pauperizaciji in pone- če bi hoteli izločiti eseje trajnejšega umljanju slovenskega naroda v razme- pomena in vrednosti, ne bi mogli mimo rah gospodarsko-porabniške družbe«. naslednjih: Barbari, Slovenski nacional-Ne moremo reči, da je knjiga le primer ni kulturni program, Nova univerza naj »povsem osebnega poizkusa preprečiti ne bo zgodovinska okamnina. O treh ve-v samem sebi pojav duhovne, moralne likih koncih in Položaj kulture. Tu je in kulturne kifoze«. Vse te teme so avtor najmanj dnevnopolitičen, v gene-vendarie daleč od zasebne intimne krize zi pojavov in stvari najbolj luciden, o (ne) vrednotah kulture, razen če analitičen in iz spoznanj ter kritik pogojuje sedanji položaj tudi z lastno zagledan v možen razvoj. Če še naprej sokrivdo. izdvojimo Stihov oris temeljnih idejnih Štihova refleksija je drzna, a v mar- in kulturnopolitičnih izhodišč v obli-sičem preveč kritična in, rekli bi, pre- kovanju nacionalnega kulturnega premalo empirična v ugotavljanju stanja grama, jih primerjamo S stanjem stvari, stvari. Ali se res »politično in socialno enajst let po zapisu (skupaj z Lojzetom razkrajanje in razosebljanje slovenske- Filipičem, leta 1970), laže razumemo, ga človeka uresničuje pred našimi zakaj Stih ni velik optimist (pa tudi, očmi kot kolektivna nacionalna žaloi- zakaj ni treba biti prevelik pesimist), gra?« Ali je »naša hlapčevska mentali-teta tista bolezen, ki »ukinja« sloven- Marijan Zlobec