102823 Dr. Pavel Kozina (Ljubljana): Pf Anton Nedved, prvi slovenski glasbeni učitelj in njegovi učenci (Ob stoletnici njegovega rojstva.) Živimo v dobi, ko se slovesno praznuje skoro sleherni dan kakšna 50- ali 60letnica tega ali onega slavljenca. Ko pa iztrga te slavljence smrt iz naše okolice, je večina prav kmalu pozabljena. Spominjajo se jih samo še njihovi naj¬ ožji sorodniki, prijatelji, a narod jih pozabi, še preden njihov grob prvikrat ozeleni. Malo pa je mož, katerih delo¬ vanje je bilo tako plodonosno, da se jih narod še dolgo po njihovi smrti spominja. Dne 19. avgusta lanskega leta je minilo 100 let, odkar se je rodil Anton Nedved, mož, ki mu bo slovenski narod hva¬ ležen, dokler se bo pela slovenska pesem. Nedved po rodu ni Slovenec, je Čeh, ki je prišel k nam 28 let star — s trebuhom za kruhom — in je celih 40 let med nami deloval na glas¬ benem polju. Nimam namena govoriti o Nedvedu kot skladatelju. O kakovosti Nedveda-komponista priča njegov «Popotnik», nje¬ gova «Nazaj v planinski raj» in nešteto drugih pesmi, ki zadivijo še tudi danes koncertno občinstvo, dasi že trohne tri desetletja Nedvedovi ostanki v zemlji. V Ljubljano je prišel kot koncertni ravnatelj Filharmonič¬ nega društva in njegovo bogato delovanje kot dirigent je poglavje zase. Nedved pa ne zasluži prvenstva kot skladatelj, niti kot dirigent. Prvenstvo pa mu gre kot prvemu slovenskemu učitelju glasbe. Prav za prav je bil Nedved vse svoje živ¬ ljenje glasbeni učitelj, izvzemši leta 1825., ko si je poželel slave kot pevec. Takoj, ko si je pridobil usposobljenost za pouk petja in gosli, je postal učitelj petja v Sofijski akade¬ miji in dve leti je poučeval petje tudi na češki realki v Pragi. Žal, nam o njegovem glasbenem delovanju v tej dobi ni znano drugega kot to. kar piše Fran Rakuša v svoji knjigi «Slovensko petje». 1 Prišedši v Ljubljano, je poučeval petje na različnih za¬ vodih, na gimnaziji, v semenišču in Alojzijevišču. Leta 1859. pa je bil imenovan z dekretom deželne vlade v Ljubljani, 16. 12., št. 22.226, za provizoričnega glasbenega učitelja na e. kr. glasbeni šoli. Ko je bilo ustanovljeno 1.1870. državno učiteljišče v Ljubljani, je prenehala omenjena e. kr. glas¬ bena šola in Nedved je postal profesor glasbe na učiteljišču, kjer je deloval do svoje upokojitve leta 1890. Zasluženo pokojnino ni dolgo užival; trudapolno delovanje je zrah¬ ljalo njegovo zdravje. Začel je hirati in leta 1896. je končal svojo plodonosno zemeljsko pot. Preden pridem k Nedvedu kot učitelju, moram izprego- voriti par besedi o c. kr. glasbeni šoli v Ljubljani. Večini naših glasbenih inteligentov morda ni niti znano, da smo imeli državno glasbeno šolo v Ljubljani že za časa Valen¬ tina Vodnika. Ta glasbena šola je bila kot samostojen zavod prideljena tedanji osnovni šoli v Ljubljani (K. k. Musikschule an der k. k. Hauptnormalschule). Za našo glas¬ beno zgodovino so važni le zadnji trije učitelji te šole: Gašper Mašek od leta 1822. do 1854. Njemu je sledil njegov sin Kamilo 1854. do 1859, po njegovi smrti pa je prišel Anton Nedved, ki je bil zadnji učitelj na tem zavodu in se je podpisoval kot «Lehrer der Tonkunst». Iz klasifikacijskega poročila iz leta 1829. je razvidno, da je imela ta glasbena šola dva oddelka. V I. oddelku so se učili petja, klavirja in vijoline. II. oddelek pa je bil name¬ njen bodočim učiteljem in se je imenoval «Abteilung fiir Priiparanden». V tem oddelku se je poučevalo poleg peda¬ gogike tudi orglanje in «generalbas», ker so bili tedanji učitelji obenem tudi organisti. Za časa Nedveda se je po¬ učevalo na tem zavodu petje skozi celo leto, medtem ko se je poučeval klavir samo v I. tečaju, vijolina pa v II. Učenci pa so bili klasificiram iz vsemogočih sposobnosti, in sicer: spretnost in nadarjenost, posluh, smisel za takt (Taktgefiihl), razsodnost (Beurteilungskraft), glas (sopran, alt, mutacija), napredek (iz petja, klavirja, gosli, generalbasa), vedenje in uporaba spretnosti pri cerkvenih opravilih. Iz vseh teh ocen se je na koncu izcimil zaslužen red (dic verdiente Klasse). Šolo je vzdrževala država na ljubo ljubljanskim Nemcem, da so si mogli svojo izobrazbo tudi v glasbi izpopolnjevati. A uspehi pod Kamilom Maškom niso bili bogve kako dobri, ker v «Ljubljančankb piše dr. Klun ob priliki ocene ljub¬ ljanskih šol leta 1850., da je uspeh na glasbeni šoli tako slab, da se mu ne zdi niti vredno, da bi prisostvoval pri sklepnih izpitih. Tudi pod Kamilom Maškom ni bilo dosti boljše, ker je bil vedno bolan, in ko je prišel Nedved leta 1859. na zavod, je imel le 14 učencev. V T. tečaju so obisko¬ vali petje 4 učenci, klavir pa 14. V II. tečaju pa je ostalo število pevcev isto, vijoline pa se je učilo le 11 učencev. Iz tega je razvidno, da se je učil klavir le pet mesecev, potem pa je učenec zamenjal klavir z vijolino. Ta nedo- 2 statek gotovo ni mogel dovesti do- uspehov. To je spoznal tudi Nedved in že leta 1862. je izposloval, da sta se poučeva¬ la klavir in gosli vse leto. Število učencev je poskočilo od 14 na 44. Potreben je bil še en učitelj, in to je bil trd Nemec Zappe, ki je poučeval vijolino, Nedved pa klavir in petje. Število učencev je raslo od dne do dne in leta 1867. je bilo čez 70 učencev. Nedved je imel vedno več učencev kot Zappe, je pač užival več zaupanja kot njegov nemški tovariš. Nekateri trdijo, da se je Nedved čutil Nemca, temu mo¬ ram najodločneje oporekati. Res je, da se je Nedved pod¬ pisal v katalogu leta 1860. z nemškimi črkami. A od leta 1861. dalje je podpisan vedno kot Anton Nedved, Lehrer der Tonkunst. Sam je ob vsaki priliki zatrjeval, da je odločen Slovan. To nam potrjuje tudi sledeče: V katalogu leta 1866. sta vpisana Alojzij in Leopold Lileg; oba sta obiskovala klavir in petje pri Nedvedu, a vijolino pri Zappeju. Nedved jih je vpisal kot Lileg, Zappe pa kot Lillegg. Tudi je res, da je Nedved veliko komponiral na nemški tekst, a pozabiti ne smemo na dvoje: Nedved je bil pri nemški filharmonični družbi in večina ljubljanske inteli¬ gence je bila tedaj nemškega duha. Sicer pa, kdo bi se drznil trditi, da ni Lajovic Slovenec, pa je vendar uglasbil svoje najlepše pesmi na nemško besedilo. Kot sem že omenil, je vlada vzdrževala glasbeno šolo le zato, da so mogli Nemci svojo izobrazbo izpopolnjevati — Slovencev je bilo na tej glasbeni šoli le malo; med njimi sem našel samo Grossa, ki se je tudi še pozneje bavil z glasbo in je bil ustanovitelj pevskega zbora «Glasbene Ma¬ tice*. Večina Nedvedovih učencev iz te dobe so bili Nemci in nemškutarji. Tem plodonosnejše pa je bilo njegovo dvajsetletno delovanje na državnem učiteljišču, ko je imel skoro samo slovenske učence. Leta 1862. je bil vpeljan v osnovne šole nov predmet: petje. Učiteljstvo ni bilo za ta pouk pripravljeno niti stro¬ kovno; imeli pa tudi niso potrebnih pesmaric. Nedved je spoznal ta nedostatek in že leta 1863. je spisal prvo pevsko šolo «Kratek pouk o glasbi* (TT. natis te knjige, namenjen pevskim šolam in glasbenim zavodom je izšel 1893. leta). Leta 1867. je izdal pesmarico «Pesmi za mladost*, največ za deške in dekliške šole. Eno-, dvo- in troglasno postavil Anton Nedved. To je posebna izdaja pesniških prilog k «1. in II. berilu s predgovorom*. Ko pa je 1. 1870. postal učitelj glasbe na učiteljišču, je začutil odgovornost za duh pouka pri petju in zato je izdal leta 1872. «Pesemska priloga k T. berilu in slovnici za II. razred slovenskih šol*, leta 1873. «Pesemska priloga k II. berilu, leta 1879. pa «Slavček» I. stopnja (ima 55 pesmi), II. stopnja (53 pesmi) in III. stop¬ nja (68 pesmi). Tudi v cerkvi so peli šolski otroci in zato je izdal leta 1870. mašo za šolo. Leta 1894. je izšel njegov 3 «Početni pouk v petju za ljudske šole* po Weinwunnu in istega leta še «Vaje v petju*. Še par besedi o Nedvedu kot učitelju. Njegovi učenci so mi ga opisali približno takole: «Nedved je užival med učenci velik ugled; mož lepe, visoke postave, bistrih oči. mirnega značaja nas je znal za vse predmete zanimati, ker smo nehote čutili in spoznali po njegovem spremljevanju na klavir ali na gosli velikega, izkušenega glasbenika. Pa tudi on je kmalu našel lep, zanesljiv glas, dobro in korektno igranje na instrumentih. Take gojence je nekako vzljubil, jih hvalil in vzpodbujal; nenadarjene m slabiče je večkrat mučil z dolgim izpraševanjem in sarka¬ stičnimi opazkami.* Če je spoznal v dobrem učencu kako posebno vrlino, jo je tudi zase izrabljal. Ko se je na primer prepričal, da zna Marolt note lično in brez napake prepisovati, mu je več¬ krat poveril prepis svojih skladb. Mož blagega srca mu je dal za izvršeno delo kozarček vina ali pa znamke za obed v ljudski kuhinji. Vselej pa mu je resno pripomnil: «Da mi nikomur ne pokažete pa tudi zase ne prepišete!* — A nehvaležnež je vendar skladbe prej zase prepisal nego za dobrotnika. Tega Marolt ni storil iz hudobnega namena, ampak v misli in skrbi, da pesmi nikdar več ne dobi in pa s ponosom, da je imel skladbo prej v svoji zbirki, preden je prišla v javnost. Takih rokopisnih zbirk ima Marolt čez pet zvezkov. Žirovniku in Razingerju je naročal nabirati primerne pesmi, in sicer take, katerih melodija se že čuti. «Wenn Sie einen Tekst langsam durchlesen, so muss die Melodie schon mitklingen*, je vselej poudarjal. In zbirala sta mu jih. To so bile na primer cLepše rožice*, «Ne skrivaj lju¬ bezni*, «Draga Minka* itd. Pavčiču je rad poveril pregled in prepisovanje njegovih pesmi, če ni morda kje kaka vzporedna kvinta, ter ga je zato imenoval «Mein Quintenjiiger*. Izmed vseh svojih učencev pa je menda najbolj vzljubil Engelberta Gangla, ki pa ni bil muzik. Z njim je občeval kot s prijateljem in veliko Nedvedovih pesmi ima Ganglovo besedilo. Ob ustanovitvi učiteljišča se je uvedel pouk o glasbi, ne kot predmet, ki naj na kandidate vzgojno vpliva, temveč kot predmet, ki je učitelju, organistu neobhodno potreben. Pri vsem tem se pa ne sme smatrati učiteljišče kot vzgaja- lišče glasbenikov. Če je znal Nedved v velikem delu svojih učencev vzbuditi toliko zanimanja do glasbe, da niso ostali le organisti, temveč da so tudi posegli v javno glasbeno življenje, potem ga moramo smatrati kot izvrstnega učitelja. Meni se zdi Nedved kot nekak slovenski glasbeni odrešenik, ki je razpošiljal svoje učence na vse strani slovenske domo¬ vine. «Idite v krasni slovenski svet, učite svoj narod vzlju¬ biti slovensko glasbo tako, kot sem vas jaz učil.* In da je 4 danes glasbeno življenje v Sloveniji tako razvito, da imamo skoro v vsaki gorski vasici pevski ali tambnraški zbor, da imajo vsi večji kraji glasbene šole, je predvsem zasluga delovanje Nedveda kot učitelja. Veliko njegovih nekdanjih učencev sem vprašal, kakšen je bil Nedved kot učitelj. Po¬ gosto se je glasil odgovor: Nedved je bil slab učitelj, a pri¬ stavili so takoj, da se je za one učence, ki so kazali zani¬ manje za glasbo, izredno trudil. Nedved je smatral, da je koristneje, da se od sto učencev 10 veliko nauči, kakor pa, da se vseh sto nauči nekaj več kot nič. Skratka Nedved je imel ljubljence med svojimi učenci, za katere se je veliko več brigal kot je bila njegova dolžnost. V šoli je bil zelo strog in od učencev je zahteval veliko. Pri kvalifikaciji je bil z dobrimi redi zelo skop in to tudi pri svojih ljubljencih. Največ je bilo zadostnih, pa tudi nezadostni so bili na dnevnem redu; odlično pa je bil skoro bolj redek kot bela vrana. Od vseh učencev skozi 20 let sem našel le enega kandidata, ki je imel v vseh treh glas¬ benih predmetih skozi tri leta odlično, in to je bil Primožič, poznejši ravnatelj gluhonemnice. Ta se žal pozneje ni z glasbo več pečal, ker je posvetil vse svoje moči vzgoji gluhonemih. Kako strog je bil pri klasifikaciji, se vidi tudi iz tega, da je imel neki, danes zelo priznani glasbeni peda¬ gog in skladatelj v k in II. letniku zadostno. V UT. in IV. letu pa se je povzpel do hvalno in odlično. Tudi se ni samo enkrat zgodilo, da je Nedveda prosil ta ali oni njegovih ljubljencev, naj mu da odlično v kakem predmetu, a Ned¬ ved je vsako tako prošnjo ogorčeno zavrnil, češ, za odlično ne znam niti sam. V sledečem hočem podati delovanje Nedvedovih učencev, ki jih je, po klasifikaciji sodeč, Nedved smatral za dobre. V glasbenih predmetih so imeli boljše rede od «dobroj>. Prva njegova dva učenca-ljubljenca iz leta 1870. sta bila nepozabni pevec Anton Razinger in še danes agilni Janko Žirovnik. Do leta 1870. je imela cerkvena oblast pravico imenovati učitelje in nadzorovati šole. Tudi Nedved je bil od deželne vlade imenovan učiteljem glasbe v sporazumu (mit Ein- vernehmen) s cerkveno oblastjo. Do tedaj je bil učitelj v prvi vrsti cerkovnik in organist, v drugi vrsti šele učitelj. Od tega leta dalje pa so se vzgajali na učiteljišču predvsem učitelji in glasbo' so morali gojiti le v toliko, da so eventu¬ alno lahko prevzeli posel organista. Učiteljišče tedaj nikdar ni bilo vzgajališče muzikov in tako najdemo le izjemoma učitelje, ki so si izbrali pozneje stan muzikov. Od Nedve¬ dovih učencev sta mi znana samo dva taka, in to sta slavni operni pevec Fran Pogačnik-Naval in učitelj glasbe Anton Dekleva. Fran Pogačnik je vstopil v pripravljalni tečaj uči¬ teljišča leta 1880. in je leta 1884. dovršil III. letnik. V vseh letih je imel v vseh glasbenih predmetih najboljši red, le 5 zadnje leto je imel v orglanju dobro. Kot pevec je bil Nedvedov miljenec. Pogačnikov sodobnik Marolt Franc mi piše, .da so bile najlepše ure na učiteljišču, ko je sedel Nedved za klavirjem, Pogačnik pa je pel. Tudi nadzornik Belar mi piše o nepozabnem slavčku, Pogačnik-Navalu. Kot rutiniran pevec je spoznal Nedved vrednost Pogačnikovega glasu in ga je pregovoril, da je zapustil učiteljišče in se popolnoma posvetil petju. V svojem novem poklicu je Naval dosegel morda več kot je upal sam. Postal je pevec svetov¬ nega slovesa in v zadnjih petih desetletjih pozna zgodovina le malo mož, ki bi svoj organ tako mojstrsko obvladali kot Naval. Iz Ljubljane je šel v svet in užival slavo kot malokdo. Vrhunec slave je dosegel, ko je bil imenovan članom dvorne opere na Dunaju, kjer je deloval dolgo vrsto let kot najboljši lirični tenor. Ko smo' imeli leta 1900. na Dunaju Prešernovo slavnost, je bil med sodelujočimi tudi Pogačnik-Naval ter je zapel dvoje Nedvedovih pesmi: «Zlata doba» in «Pogled v nedolžno oko». Ko sva po kon¬ certu govorila, mi je povedal, da je bil Nedved njegov učitelj in da se ima le njemu zahvaliti za to, kar je dosegel. Če tudi daleč od domovine je ostal vendar naše gore list in ni nikdar zatajil, da je Slovenec. Zdaj živi v pokoju na Dunaju. Drugi Nedvedov učenec, ki si je izbral glasbo za svoj poklic, je Anton Dekleva. Rodil se je leta 1866. v Vipavi. Kot cerkveni pevec je dobil svoje prve glasbene pojme od beneficijata in organista Luke Hitija v Vipavi. Nadarjeni fantič je tako hitro napredoval, da je že z dese¬ timi leti orglal pri litanijah in kmalu nato tudi pri nedelj¬ ski jutranji maši. Trinajstletni deček je prišel v Ljubljano in je bil na Grabnu v petem razredu. Ker bi rad svoje glasbeno znanje izpopolnil, se je zanimal za glasbene uči¬ telje. Spoznal je belobradega Nedveda, ki se je vsak dan izprehajal po Zvezdi. Lepega dne se je ukaželjni mladenič ojunačil ter ogovoril Nedveda kar na cesti. Vprašal ga je, če bi ga hotel poučevati v glasbi. Nedved mu je rekel, naj pride naslednji dan k njemu v Fiirstenhof. Dekleva je bil sprejet v šolo filharmonične družbe brezplačno ter se je učil klavirja, gosli in flaute. Ko je vstopil leta 1883. na učiteljišče, ga je poučeval Nedved petje in orglanje, pri Gerstnerju pa se je učil gosli. III. in IV. letnik učiteljišča je obiskoval radi bolezni v Kopru, kjer je leta 1887. tudi maturiral. Že naslednje leto je bil na koprskem učiteljišču suplent in je poučeval na tamošnji gimnaziji petje. Ko je napravil leta 1891. državni izpit za pouk glasbe, je postal v Kopru definitiven. Leta 1897. je bil premeščen na učiteljišče v Ljubljano, kjer je ostal do svoje upokojitve. V Ljubljani ga najdemo kot učitelja petja na najrazličnejših zavodih. V Lichtenthurnovem zavodu je poučeval 8 let, 12 let je bil učitelj petja na višji dekliški šoli in na pedagoškem tečaju. Pri Lazaristih je bil organist 8 let, pevovodja je bil pri 6 »Ljubljani*. Razen tega pa je igral pri najrazličnejših orkestralnih prireditvah. Zasluženi pokoj uživa v Ljubljani. Še dva Nedvedova učenca sta si pridobila sposobljenostno izpričevalo za pouk glasbe, dasi sta ostala do upokojitve učitelja. To je naš splošno znani Josip Pavčič in Pavel Gorjup. Kdo izmed ljubiteljev glasbe ne pozna šegavega učitelja Glasbene Matice, Josipa Pavčiča? Na učiteljišču je bil od 1885. do 1889. Njegove skladbe dobiš vsepovsod. Dobiš jih v publikacijah Glasbene Matice, nekatere so zagledale luč sveta v «Glasbeni Zori*. Pavčič je bil marljiv sotrudnik »Novih akordov* in je zdaj prav tako vesten prijatelj «Zborov», kakor tudi «Nove muzike*. Učinkoviti so njegovi zbori, moški kot mešani, ljubke so njegove klavirske sklad¬ be, a najboljši so brez dvoma njegovi solospevi. Po mojem mnenju je Pavčič naš najboljši skladatelj solospevov. Po¬ drobnejša ocena Pavčičevega delovanja tu ni umestna, ker Pavčiču pripade posebno poglavje v naši revni glasbeni zgodovini. Pavel Gorjup je vstopil v učiteljišče leta 1886. ter je bil vsa leta Nedvedov učenec. V glasbi je napredoval tako dobro, da je bil že v III. letniku organist pri dijaških mašah. Služboval je v kamniškem okraju in v Ljubljani. Povsod je zapustil bogate sledove svojega glasbenega delo¬ vanja. Od leta 1889. do 1902. je bil organist v Mevljah, Mekinjah in pri Frančiškanih v Kamniku. Pevsko društvo »Lira* je vodil od leta 1895. do 1902. V kamniškem salon¬ skem orkestru, ki ga je ustanovil in vodil Parma, je igral Gorjup klavir. Ustanovil je v Kamniku tamburaški zbor, ter z njim koncertiral v Kamniku in Celovcu ob priliki shoda koroških Slovencev. Premeščen v Ljubljano je tudi tu nadaljeval svoje glasbeno delo. Vstopil je v pevski zbor Glasbene Matice, bil je odbornik in pevovodja namestnik ter je kot tak vodil zbor za časa bolezni Hubada. Pevsko društvo «Slavec» je vodil od leta 1903. do leta 1905. Od leta 1905. do leta 1920. pa je bil pevovodja društva roko¬ delskih pomočnikov. V Marijanišču je bil od leta 1903. do leta 1914. nekak glasbeni ravnatelj. Ustanovil je deški tam¬ buraški zbor, poučeval petje in vodil vse prireditve z glas¬ benimi točkami. Tudi pevski organizaciji tovarišev učiteljev se je posvetil. Dvakrat jih je zbral ter priredil dva koncerta, prvič leta 1900. na željo kamniškega učiteljskega društva, drugič pa v Ljubljani leta 1903. Vsa leta svojega praktičnega delovanja se je tudi teore¬ tično izpopolnjeval in plod svojega marljivega delovanja je dosegel leta 1913., ko je dokumentiral svoje znanje pred državno komisijo glasbe na Dunaju, kjer je napravil državni izpit iz glasbe. Tako se je tudi Pavel Gorjup bogato od¬ dolžil z dolgoletnim plodonosnim delovanjem svojemu uči¬ telju Antonu Nedvedu. 7 V sledečem hočem navesti pomembnejše Nedvedove učence v skupinah kakor so se največ udejstvovali. Nekateri so bili predvsem pevci, drugi so poučevali petje in glasbo (pevovodje, dirigenti), drugi zopet so bili komponisti. Fleišman, Potočnik in Kamilo Mašek so sicer našo trdo glasbeno njivo poškropili in skorja se je pokrila z ljubkim zelenjem, a ti domoljubi niso znali s plugom trdo skorjo razorati. Priti sta morala dva apostola s severa, Anton Foer¬ ster in Anton Nedved, ki sta nam globoko razorala njivo in vzklilo je bogato klasje, prva doba petja. Foerster je reformiral cerkveno glasbo, Nedved pa posvetno. Učenci teh dveh učiteljev so bili dolgo vrsto let iiositelji lepega petja v Ljubljani, Njihovi redni nastopi so bili pri nedeljskih kakor tudi pri medtedenskih mašah. Stolnica je bila pri takih slovesnih mašah polna poslušalcev, ki so se divili lepemu petju. Vrline nekaj teh pevcev sem imel priliko spoznati na Koroškem ob priliki odkritja Lendovškovega spomenika. Pokojni župnik Gabron je pozval šest pevcev k slavnosti. Med temi so bili trije Foerster je vi učenci (brata Kozina in Potočnik), trije pa Ned vedo vi (štamcar, Pianecki in Rozman), jaz sem bil prav za prav še vajenec med mojstri pevci, ki so me vzeli v svojo sredo le radi brata Jurija, s.katerim sva pela prvi tenor. Opremljeni z Lavoriko smo se podali na Koroško. To je bil moj prvi nastop brez skušnje. Kako je meni imponiralo, ko je Štamcar po¬ tegnil iz žepa že v vlaku Lavoriko, pa se je odprla Foerster- jeva «Njega ni». Brat je s piščalko intoniral in zazvenela je cRože je na vrtu pl tila ...» Ti mojstrski pevci so pobirali note skoraj bolj hitro kot sem mogel jaz slediti besedilu. S Štamcarjem sva pozneje opetovano prepevala pri naj¬ različnejših prilikah. Bil je gotovo najbolj iskan pevec. Pel je v operi, pel pri zboru Glasbene Matice, pomagal je pri vseh drugih zborih, če ni bil ravno zadržan v gledališču. Skoraj bi rekel, da ni nobena nova maša in noben pogreb minil brez Štamcarja in prav tako lahko tudi trdim, da je malo pevcev, ki bi mogli tekmovati s štamcarjem v znanju zborove literature. Njemu je bilo petje življenska potreba in pel je prav do zadnjih dni svojega življenja. Prvotno se je odločil za učiteljski stan. Tako ga najdem leta 1.878. pri Nedvedu na učiteljišču. Pa menda mu resnost učiteljskega stanu ni prijala in zato mu je dal slovo ter si poiskal privatno službo. Umrl je 5. februarja 1918. V istem času kot Štamcar so bili na učiteljišču tudi iz¬ vrstni pevci Antosievvitsch, Raktelj Edvard, Lavrenčič Ivan, Pintar Joše in Alojzij ter Sežun Alojzij. Pianecki Janko je bil odličen Nedvedov učenec od leta 1883. do 1887. V zadnjem letniku je imel v vseh glas¬ benih predmetih odlično. Prvotno je služboval v Ljubljani v Waldherrjevein zavodu. V tej dobi se je ustanavljala slo¬ venska opera in Pianecki je bil med prvimi ustanovitelji ter je tudi nastopal v operi. Imel je lepo zveneč bariton. 8 Kjerkoli je pozneje služboval, povsod je pel. Njegovo zadnje mesto je bila Škofja Loka, kjer je ustanovil mestno godbo, ki ga je spremila na njegovi poslednji poti maja meseca leta 1915. Prav dobri učenci glasbe so bili tudi Pianeekijevi sodob¬ niki iz leta 1885.: Pretner Hinko, Primožič, Rus Fr. Černo- goj Fr., Sitsch Albert, Rojina Fran, Šetina Karel in Šifrer Fran. Pevec po božji milosti je bil Anton Razinger. Kakor mi je gospod Žirovnik pisal, je bil Razinger prvotno baritonist. Na šmarskem travniku pod Šmarjetno goro sta se učila z Žirovnikom «Slovana». Ker še nista znala zadevati, sta določala intervale hromatično. Ko je Razinger prišel leta 1870. na učiteljišče v Ljubljano, je Nedved v njem spoznal tenorista, ga posebej vežbal ter tudi vzel v filhar¬ monično društvo. Tudi Žirovnika je Nedved vabil, pa ga je le težko pregovoril, ker je bilo filharmonično društvo nem¬ ško. Sltoro po vsaki skušnji je Nedved vzel oba mlada pevca s seboj na večerjo v kazino; plačal je vselej on. V šoli je naročal, naj zbirajo narodne pesmi, sicer bodo vse zatonile v tistih domoljubnih, ki so bile tedaj moderne. Med tedanjimi ljubljanskimi Nemci je Nedvedova beseda bila zelo veljavna in le na Nedvedovo priporočilo je bil Razinger nastavljen v Ljubljani kot pomožni podučitelj že spomladi leta 1873., dasi je maturiral šele julija. Vse se je temu čudilo, Nedved pa je tudi dosegel, da je postal Razin¬ ger v Ljubljani definitiven. Ostal je tu do svoje smrti. Ves čas svojega učiteljevanja je bil član Glasbene Matice in pel je vedno tenorske solopartije tudi pri velikih delih. O Razingerju mi piše g. Marolt: «V 5. razredu mi je bil učitelj pokojni Anton Razinger. Sam izvrsten pevec in solist je znal tudi svojim učencem vzbujati veselje in lju¬ bezen do petja. Učil nas je spoznavati note in osnovne pojme glasbene teorije. Prepevali smo dvoglasno slovenske in nemške, takrat v šoli običajne in priljubljene pesmi. Pri petju smo stali učenci, pojoči TI. glas, vedno zunaj pred tablo, na katero je napisal Razinger s svojo vzorno pisavo dvoglasen stavek. Ker je spoznal mojo nadarjenost in ve¬ selje do petja, mi je čestokrat pokazal po končanem pouku, kako se pišejo lepo note.» Kako zelo je Razinger ljubil petje, se izprevidi iz tega, da je pred vsakim poukom mesto molitve intoniral «Hoch im Himmel droben...», ka¬ tero so peli učenci dvoglasno. Umrl je oktobra 1918. Iz Razingerjeve dobe sta še dva izvrstna učenca Medic Joiže in Petkovšek Ivan. Med Nedvedovimi učenci, ki so bili v prostem času orga¬ nisti in pevovodje zborov, moram omeniti poleg Gorjupa predvsem Frana Marolta. Rodil se je v Ljubljani leta 1865. V ljudski šoli na Grabnu je bil v 5. razredu Razingerjev učenec, ki mu je znal zbuditi ljubezen do petja. Razingerju in ravnatelju Belarju (njega stoletnico rojstva 9 smo praznovali lani) se ima Marolt zahvaliti, da se Je odločil za učiteljišče. Sprejet je bil v pripravljalni tečaj leta 1881. Vsa leta je bil Nedvedov ljubljenec, ker je bil eden najboljših njegovih učencev. V vseh glasbenih pred¬ metih je imel prav dobro, izvzemši enkrat v orglanju dobro. Učiteljska pot ga je peljala v Mengeš, Blagovico in Brdo pri Lukovici, kjer je dobil stalno mesto voditelja. Da je pomagal v Mengšu in Blagovici pri cerkvenem petju in orglanju, je samoumevno za učenca iz Nedvedove šole. Njegovo glavno delo pa se je šele pričelo s prihodom na Brdo. Po svojem predniku, Janežiču, je prevzel nele šolo, temveč tudi Janežičev kvartet (Dereani, Roter, Ruda, Ja¬ nežič). Prevzel je vežbo kvarteta in pel prvi tenor, mesto Janežiča pa je vzel orglavca Janeza Gostiča, ki je imel jako lep visok bas-bariton. S svojim kvartetom je žel ob naj¬ različnejših prilikah pohvalno priznanje. Po Gpstičevem od¬ hodu pa je prevzel Marolt na prošnjo župnika Kumra vod¬ stvo cerkvene glasbe v župni cerkvi na Brdu in njenih podružnicah. Lotil se je z vso vnemo in energijo novega posla in reformiral tekom desetih let prejšnje cokroglo* petje v dostojno cecilijansko. Treba je bilo vežbati dan za dnem štiri nove pevke in dva pevca izpočetka v lažjih, pozneje pa v čimdalje težjih mašnih napevih in latinskih mašah. Poleg poučevanja pa je moral še pisati za vse glasove note. Ko je bil leta 1901. prestavljen v Ljubljano, je znal cerkveni zbor brezhibno peti deset latinskih maš z vsemi vlogami, nad 50 slovenskih mašnih napevov, okrog 100 Marijinih pesmi, nad 50 obhajilnih pesmi in okoli 20 Tantum ergo. Ker je meh orgel večkrat med mašo počil, so peli dalje vokalno. Za vse to naporno delo pa je pre¬ jemal na leto celih 90 goldinarjev. V bližnjih Moravčah je izvežbal učitel j Janko Toman dober zbor, ki je tudi v Luko¬ vici večkrat nastopal. To je vzbudilo v Maroltu užaljen ponos, da si je sam poželel ustanoviti sličen zbor. Pričel je zbirati podporne člane, sestavil in spisal pravila ter sklical občni zbor 21. maja 1897. Predsednikom je bil iz¬ voljen posestnik Anton Osolin, vse druge posle pa je oprav¬ ljal poleg pevovodstva Marolt sam. Z nabrano članarino je kupil zboru nov harmonij, nekaj notnega materiala in pri¬ merno množino notnega papirja, ki ga je dal vezati za vsakega pevca in pevko. Društvo so krstili «Pevsko društvo Zarja na Brdu*. Izpočetka je štel mešani zbor 4 soprane, 4 alte, 5 tenorjev in 9 basov. Poznejši moški zbor pa je imel 24 pevcev. Z društvom je bil izpočetka neznanski trud. Treba je bilo pisati za 21 pevcev note in besedilo. Pevske vaje so bile vsak teden dvakrat po eno do eno in pol ure. Pri skušnji je moral Marolt peti vse glasove od soprana do basa, kar je sčasoma ubilo njegov T. tenor. Svojim pev¬ cem je podal tudi osnovne pojme glasbene teorije, note, takt, ritem, tonovske skale, dinamična znamenja, tempo itd. Kaj se pravi začetnikom vbijati melodije in glasove v po- 10 sluh, vežbati in ponavljati toliko časa, da je šlo, ve le tisti, ki je kaj takega sam poizkusil. Z dosledno vztrajnostjo, trdno voljo in potrebno energijo je Marolt dosegel, da so se pokazali prvi uspehi in ko je zbor žel pri nastopih po¬ hvalo in priznanje, je bilo veliko veselje in vsestranska zadovoljnost. Zbor se je učil najprej narodne pesmi, potem pa melodijozne skladbe Volariča, Ipavca, Heidricha, Vil¬ harja, Nedveda in Foersterja za moški in mešan zbor. Ko se je leta 1901 . Marolt preselil v Ljubljano, je znal zbor vse te moške in mešane zbore ter narodne pesmi brezhibno peti. Narodne pesmi je povečini Marolt sam harmoniziral. Lepo petje je bilo pri domačinih izredno priljubljeno, pri tujcih pa so želi pevci zasluženo pohvalo. V Ljubljani je nadalje¬ val svoje glasbeno delovanje. Vpisal se je v pevski zbor Glasbene Matice, v katerem je sodeloval pri vseh nastopih in koncertih do vojne. Iz navdušenja do lepe cerkvene glasbe je pomagal redno vse nedelje in praznike v cerkve¬ nih zborih šentjakobske fare pod umrlim prof. Gerbičem, pri frančiškanih je pel pod vodstvom p. H. Sattner ja. V stolni cerkvi je pel pod vodstvom prof. Foersterja in sedanjega ravnatelja g. Stanka Premrla. Leta 1908. mu je poveril odbor Glasbene Matice pouk glasbene teorije in petja v mladinskem zboru. Leta 1910. pa je poučeval petje na I. državni gimnaziji. Pa tudi v Ljubljani je vihtel taktirko. Pri pevskem dru¬ štvu «Slavec:s> je nadomeščal v Beograd odišlega kapelnika Beniška. Par let je poučeval pri prvikrat javno nastopiti na dan sv. Reš- njega Telesa in peti pri blagoslovih Riharjeve himne. Stan gospod župnik jim je to produkcijo vesel dovolil, ker je bil sam muzikaličen, le tega ni rad videl, da se lepo poje pri njegovi maši, ker se je v takem slučaju zamislil v petje in pozabil na mašo. Nekoč je celo Žirovniku naročil: «Pri moji maši ne pojte prav lepo, seveda tudi grdo ne, da 13 me ne motite, pojte kar po vsakdanje!» Pri prvem blago¬ slovu je postavil Žirovnik moški zbor v polkrog pred oltar¬ jem. Intoniral je himno «Sacris solenmiss, začeli so peti, kar naenkrat se oglasi g. župnik: «Kehren sie sieli doeh um und zeigen sie nicht dem Allerheiligsten den Rucken!» Žirovnik je vedel na koga to leti, pa ni hotel nič slišati in izpeli so himno do konca. Prav isto je bilo pri vseh ostalih blagoslovih. Na potu domov so mu pa izrekli možakarji zahvalo, da ni prenehal s petjem. Pa tudi gospod župnik je izprevidel, da mu gospod Bog ne bo štel tega v greli, če je obrnjen proti pevcem začetnikom kazal njemu hrbei. Ta zbor se je precej redno shajal in tudi naučil toliko pesmi, da so lahko nastopali doma in na Bledu pri raznih slavnostih ter peli tudi velikemu vladiki Strossmayerju, ko je prišel na oddih na Bled. Uspeh tega zbora je bil: Nekaj več rednega življenja in pravega veselja med fanti, po¬ sebno ob nedeljah po gostilnah. Uradniki v Radovljici so pa Žirovniku v šali očitali, da jim komisije odjeda, ker je bilo v teh časih v Gorjah veliko manj pretepov ob nedeljah in tedaj tudi manj komisij. Okrajni glavar Dralka jc bil tega pok reta tako vesel, da je pri neki veselici v Lescah sedel kar med te preproste pevce in hvalil njihovo vnemo. La zbor se je kmalu razšel, ostal je samo mešan kvartet, ki je deloval do konča njegovega bivanja v Gorjah, t. j. do jeseni leta 1890. V Gorjah je ustanovil «Gorjanski dom», katerega slo¬ vesna otvoritev je bila 1884. To je bila kaj lepa manifesta¬ cija narodne misli med preprostim narodom. Šolske slav¬ nosti ob raznih prilikah so bile ljudem jako ljube, ker so čuli svoje malčke lepo peti, deklamovati in igrati male šaljive prizorčke. V priznanje in zalivalo za vse delo so ga izvolili Gorjanci ob njegovem odhodu častnim članom bralnega društva. Še plodonosnejše je bilo njegovo delovanje v št. Vidu nad Ljubljano leta 1890. Takoj so ga izvolili v čitalnični odbor, kjer je pomagal pri veselicah. Pri neki priliki mu je nekdo rekel: cBoste že videli, na kakšne može se zanašate!* In ko je ob drugi priliki kar polovica teh «mož» zmanjkala, je vzel Žirovnik v roko katalog 3. in 4. razreda ter pre¬ gledal učence Št. Vida in i/. bližnjih vasi, ki so imeli v petju ena ali dve in je bilo po položaju njihovih staršev pričako¬ vati, da bodo ostali doma. ITotel si jc o.d temelja vzgojiti takih mož, katerih beseda kaj drži in niso vsakemu na¬ prodaj. To je bilo veselje! Vsako nedeljo in praznik po- poludne po cerkvenem opravilu se je vlil iz. cerkve v šolo živ, mogočen val fantičev in dekličev k petju. Peli so par let le enoglasne narodne in Nedvedove. Pa tudi nekaj vaj iz Weinwurmove šole. Veseli so jih poslušali domačini in Ljub¬ ljančani, saj 80 do 100 mladih grl da že nekaj glasu. Ljudje so pri tem vzljubili narodno pesem in to tudi nekaj velja. Pozneje je Žirovnik začel učiti fante na note ob 14 torkih in petkih zvečer, dekleta pa ob nedeljah popoludne samo teorije, da niso motile pouka na obrtno-nadaljevalni šoli. Ob nedeljah in praznikih so vadili že v mešanem zboru. S tem se je mladini šola tako priljubila, da so sami prosili, da bi se jih poučevalo tudi v drugih predmetih, realijal), zadružništvu, govorništvu, zdravstvu itd. — V petju je medtem zbor tako napredoval, da so že šli v Ljubljano k marsikateri slavnosti, v Postojno, Kranj, Kamnik, Škofjo Loko, Bled itd. Daši v zboru ni bilo posebnih glasov, vendar je ves zbor toliko ubrano pel, da so ga povsod radi poslu¬ šali. Pri neki «Slavčevi* prireditvi so morali peti kar devet pesmi povrsti in še jih publika ni hotela pustiti z odra. Pa prav tako kakor so napredovali. Šentvidčani v petju, talfo so napredovali tudi v obrti, da očetje tega niso mogli umeii. Petje je izpodrinilo vse drugo. Obnašanje in govorjenje deklet in fantov je tako vplivalo na vso faro, da ni bilo več prepirov in pretepov ali vsaj tako malo, da niso prišli v poštev. Nekaj let je bil Žirovnik tudi organist in je imel precej izvežban cerkveni zbor, ki pa je nastopal tudi pri raznih društvenih prireditvah. Žirovnikov prvotni mladi zbor je bil cerkvenemu v izpopolnjevanje pri svečanih prireditvah. Oba skupaj sta štela 54 pevcev. Iz tega zbora se je osnovalo prosvetno društvo, ki se je imenovalo «Žirovnikov zbor*. Ko je Žirovnik praznoval 50letnico svojega učiteljevanja leta 1923., so Šentvidčani hoteli, da se to slavje vrši pri njih. Slavnost jih je veljala najmanj 20.000 kron. Po slavnosti je Žirovnik srečal preprostega cestarja, ki ga že 15 let ni videl. Žirovnik se je izrazil, da so si Šentvidčani s slavnostjo na¬ pravili preveč stroškov, pa mu je cestar odgovoril: «Saj to je le malenkost, ker na podlagi vaših naukov so si toliko pridobili, da ima vsak več kot vi.* Čas hiti. Mali pevci in pevke so postali gospodarji in izvrstni obrtniki. Da se je v Št. Vidu mizarska obrt tako lepo razvila, je docela le Žirovnikova zasluga, a Žirovnik je vse to storil s pomočjo petja. In kaj je dobil od šolske uprave za vse to plodonosno delo? Bil je kazensko premeščen v Borovnico. Povsod, kjer je služboval, se je spominjal Nedvedove vzpodbude za nabiranje narodnih pesmi, in plod tega truda so štirje zvezki cNarodnih pesmi», katerih I. zvezek je izdal že leta 1883. Razen te zbirke je izdal tudi tri snopiče dvo¬ glasnih «Narodnih pesmi za mladino*. Gotovo niso to edini Nedvedovi učenci, ki so delali v Nedvedovem smislu. Od enega samega drevesa je padlo nebroj semen na rodovita tla, ki so vzklila in rodila bogato žetev. — Slava Nedvedovemu spominu! ' ■ — NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA, D. D, V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBROŽIČ)