Pomoč kristjanov. I.
j|ačetkom šestnajstega stoletja, v onih žalostnih časih, ko so Turki pustošili 1 naše slovenske kraje, prebivala je ne dalee od velike ceste, ki pelje preko ' Gorjancev proti Ljubljani, v malej koči uboga dnižina. Živili so se ob delu svojih rok; obdelovali so rnalo polja ter vinograd, kar jira je dajalo le piSlega užitka. A vender so bili pri vsera tem zadovoljni in blagoslov božji jih je spremljal povsod.
Po trudapolnem dolu po leti nastopila je bogata jesen s svojimi darovi; prav prijetno je bilo, ker je bilo vsega v obilici na polji in v vinogradih. Satno jedna skrb je grenila veselje rsakemn, in ta je bila turška sila. Večkrat so bili Turki vže oplenili in požgali mesta in vasi, pokoneali polja in vinograde, ter odvedli s seboj ujete kristjaue. Kaj tacega se je bilo bati tudi letos. Pripovedovalo se je bilo vže poprej, da se bode jeseni najbrže treba braniti proti Tnrku, ki ga je obi-čajno prikajalo ,,kot listja in trave."
Nekega veeera vraea se gospodar naše koče iz vinograda proti domu. Vreme je lepo jasno in obilo zvezdic se blesti na nebu. Se preduo zazvoni Bzdravo Marijo" zapazi naš gospodar na Gorjancih velik kres in kmalu na Kočevskih hribili dru-gega in tretjega. Kaj to pomeni. vedel je dobro. Bližala so se namreč turška krdela tez Beloki*anjsko preko Gorjancev; da bi ljudje bili pripravljeni na pretečo jira ne-varnost, goreli so kresovi. Naš gospodar pride domov ter pove takoj žeui, da jim je v kratkein pričakovati turških gostov. Vsi se ustrašijo ter ne vedo, kam bi se dejali. Zna se, da je najbolj skrbelo gospodarja samega. S težkimi žulji si je po-stavil kočo in mirno živel v njej s svojo družiuico, a zdaj naj pride kruti Turek tudi do njegove koče, da mu jo zažge in pripravi njega in njegovo družino na beraško palico. V teh skrbeh siromak ni vedel drugje iskati pomoči kakor v mo-litvi. Pokleknili so vsi okolo peči, in molili ,,rožni venec." Prosili so nebes Kraljico naj jih varuje hudega, naj jih čuva v tej pretečej nevarnosti.
Bleda luna se prikaže iznad Gorjancev kakor bi hotela pogledati, kaj se godi takraj goni, in videti vela liea ubogili Dolenjeev. Kresovi pa so jeli polagoma uga-ševati liki svečice na jesenskih grobovili. — —
n.
Poglejmo uekaj let nazaj. Pod Gorjauci stalo je na samem veliko kmetsko poslopje imovitega kmeta, Gradjana po imenu. Daleč na okolo slovela je njegova kinetija. Ko so prihajali Turki na Dolenjsko y ngosti," ustavili so se vselej pri jijem ter mu niso uič žalega storili, ker se je znal proti njira dobro viisti. Ko je prišla grozovita turška druhal, odpii jej je vse svoje shrambo in kleti, da so pili in jedli, kolikor so hoteli, saruo da njemu niso storili- nič žalega. Bilje pa Gradjau pobožen in bogaboječ kmet. V kotu včlike sobe je imel v lepem oltarčku podobo ilatere Božje, katero ]"e z veliko pobožnostjo častil. Turki so se rau Sudili in ga zaradi tega tudi zasramovali, a vender mu niso storjli žalega.
—¦< 63 >¦—
Nekoč, ko so se Turki, od kristjanov premagani, vračali cloniov, oglase se zopet pri Gradjanu. V svojem gnjevu nad kristjani, norčujejo se tudi nad podobo Matere Božje ter jo vržejo iz kota; jeden jo celo z nogo suue. ali v tem trenotku britko zaječi. Gradjaa pobere podobo in ne reee ničesar. Naglo ostavi liišo, da bi se ne razjezil ter še bolj ne razdražil krutih Turkov. Ker ga dolgo ni bilo nazaj, zaeno Turki razgrajati ter razbijati pokištvo. Gradjan boječ se, pokazati se Turkom, bežal je s podobo proti onem kraji, kder sta bila skrita inati in sin. A tisto noč se je zasvetil pod Gorjanci velik ogeuj ia vsa gospodarska poslopja Grad-janova so bila uničena v prah in pepel. Ljudje, ki so iz daleč videli ta požar, križali so se ter jokajoč se ozirali k nebu in prosili ponioči. Gradjan je kar čez noč osiromašil; poprej tako bogat, bil je zdaj berač. Žena mu je kmalu potein urnrla, sin je šel k ptujim ljudem, a on sam je komaj životaril. Ljudje ga niso nič kaj radi imeli, ker so mislili, da je bil prijatelj Turkoni in se ž njimi bratil. Dve leti pozneje je tudi on umrl, z"apustivši sinu vse svoje premožeuje — 6110 jedino. najdražjo mu podobo Matere IMje.
in.
Naš gospodar v začetku naše povesti ni nihče drug nego siu Gradjanov. Nekaj let po oeetovej smrti, naselil se je v tem preeej skritem kraji ter si na-pravil leseno kočo, kder je mirno živel ter pridno delal. Ljudij se je izogibal, ker mu niso bili na roke zaradi njegovega rajnkega ožeta. Živel je tedaj v samotnej koči s svojo družinieo ter neumorno delal. Ono sveto podobo, dedino očetovo, obesil je na vnanjo steno svoje koče, in kadar koli se je ozrl vanjo, dajala inu jc ta podoba nek čuden poguin in zadovoljnost v vseh njegovih opravilih. V britkili urah vzdihoval je pred podobo:  ,,Pomoč kristjanov, prosi za nas!" —
Teden dni pozueje. ko so goreli kresovi po hribih, prikazali so se Turki vže na več krajih takraj Gorjancev ter pokončavali vse, kar se je dalo pokončati. Ljudje so se jim večinoma poskrili, ker takej druhali se ni bilo dobro ustavljati. Da-si so bili tu in tam gradovi, vender jim niso bili sami kos. Zbirali so se večjidel v glavnera mestu, katero jedino se je moglo Turkom postaviti v bran.
Tudi letos je šla velika turška tolpa proti Ljubljani ia imela bi bila iti po velikej eesti ne dalee od Gradjanove koče. Ubogi ljudje so ostavili svojo kočo ter se skrili v gozdno votlino, kakeršnih. se po onih krajih več najde. Napočil je dau in začuje se ropot konjskih kopit sem od velike ceste. Kar je bilo bližnjega polja, poteptali ia pokonfali so vse, in baš iz onih žalostnih časov imamo naroden pri-govor: ,,Kainor stopi turško kopito, tam ne vzraste več trava."
Dva izmej Turkov pa kieueta na eilih konjili v stran po soteski, ki je pe-Ijala do Gradjanove koče. Gradjan je bil po nekem opravku prišel blizu koče. Ko ugleda Turka, skrije se za plot, da bi ga ne zapazila. — nAli tudi to gnezdo iz-premeniva v pepel?" pravi prvi. nDajva je!" reče drugi in vže se bližata h koci. Toda v tem trenotku ugleda prvi jezdec podobo na steni ter pravi: ,,Pnstiva si-romaku ta doni; glej to podobo na sterri! Še se spominam, da sem nekdaj dolgo v nogi čutil bolečine, ko sera na Gorjaneih jedno tako podobo suuil." Ko sta pa uaprej jezdila, bil je prvi jezdec globoko zaraišljen in nič rad ni govoril. Spomiual
-—«¦»< (34 >¦•—
se je in spominal nazaj na ona leta prve mladosti, in spomnil se je, da je tudi njega učila mati moliti pravega Boga. Bil je janičar iznipj krdela kristjanskih otrok, ki so je Turki odveli s seboj, da so postali najhujši sovražniki kristjanov. Ves pot je premišljeval in le malo govoril. Ko so pa prišli blizu Ljubljane ter v taboru prenočevali, izginil je po noei preganjalec kristjanov — mladi janičar.
0 njem Turki niso nikdar več izvedeli, kam je otišel in kaj je storil. A naj-brže je popustil vero Muhamedanov ter se podal zopet v naročje prave katoliške vere, v katerej ga je nekdaj poučevala njegova dobra in skrbna mati.
IV.
Turki so bili tepeni. Kolikor jiii je še živih ostalo, vračali so se zopet proti Metliki in od tukaj doraov. Nazaj grede pokoneavali so po svojej starej na-vadi, kar so pustili poprej, in zgorela je marsikatera vas in na samera stoječa koča. — Gradjanova družina je še vedno prebivala v gozdu, od koder je le go-spodar včasik prišel pogledat, jeli so se vže vrnili Turki ali ne. Za nekaj dui čuje se vest, da so bili tepeni ter se vračajo domov. Zopet se je vrnil v velikih skrbeh za svoj dom v duplino. Zdaj je vzel s seboj tudi podobo Matere Božje, katero je bil zadnjič pozabil iz strahii, ko je zagledal Turka jezditi proti koči. Ali ravno ta podoba je bila vzrok, da mu Turka nista zažgala koče. Nesel jo je zdaj v pod-zemeljsko votlino. In ako bi bilo taki-at raoglo oko človeško pogledati v to ubožno skrivališče, videlo bi bilo tam ubogo družinieo klečečo pred podobo Materc Božje moliti: nPomoč kristjanov, prosi za nas!"
Nevarnost je bila pri kraji; Turek se je premagan vrnil preko Gorjancev.
Gradjanovi so se zopet vrnili v kočo stanovat. Bil je vže skoraj zadnji čas, da so prišli zopet v gorko kočo, ker jelo je vže mrzlo postajati in jesenske ptice so se vže jele oglašati pri koči.
Prenesli so zopet ono podobo Matere Božje do koče, a zdaj je niso več obe-sili na raanjo steno, ampak obesili so jo na steno poleg peči, kder so se vsak večer zbirali v glasnej molitvi k nebeškej Kraljiei.
Živeli so zopet sreeno in zadovoljao Da svojem malem posestvu, spominaje se, kako čudovito jih je rešila Marija, poinoč kristjaaov. Ko je Gradjan umiral, poklical je svoje otroke k postelji ter jini dajal lepe nauke, naj nikoli ne pozabijo častiti svoje rešiteljice — Kraljice nebes. Podobo pa so iz velikega spoštovanja prenesli v bližnjo cerkvico, kder je ranogo let ostala. In kadar koli se je zopet bližala turška sila, zatekali so se Jjudje od vseh stranij v ono cerkvico k Materi Božjej in iz sto in sto grl se je glasila v nebo zaupna molitev: ,,Pomoč kristjanov, prosi za nas!"                                                                                        Milan Šašelj