KRATKI SPISI (PISNE MINIATURE)^
Pisanje kratkih spisov (po Rosandiću: pisnih miniatur) v naši učni praksi ni tako ustaljeno kot npr. pisanje domačih nalog ali šolskih spisov. To je zapis, ki ga učenec napiše v desetih do petnajstih minutah kar med poukom. Spis se piše na posebne liste, lahko tudi samo na polovico ali četrtinko lista. Pri teh izdelkih učitelj ne kontrolira pravopisne usposobljenosti učencev, ampak se zanima predvsem za njihove ideje. Če učenec spremeni ali preuredi svoje misli, lahko svoje stavke prečrta, jih popravi ali zamenja. Kratek spis je dostikrat bolj osnutek kot pravi spis. Tega spisa učitelj ne oceni, da so učenci ob njegovem snovanju kar najbolj sproščeni; uporablja ga predvsem kot izhodišče za nadaljnje razpravljanje. Oglejmo si na nekaterih primerih, kako nastajajo kratki spisi.
V petem razredu smo proučevali velelne stavke in klicaj. Vsak učenec je na četrtinko lista napisal zapovedi in prepovedi, ki jih največkrat sliši. Zbralo se je veliko zanimivega gradiva:
108
Zbudi se zaspanel Zobe si umiji Nesi ven smeti. Pospravi svojo sobo. Pojdi v trgovino po mleko in kruh. Pojdi se učit. SpaaatI Govori v celih stavkih. Beri na glas. Na rob napiši datum. - Ne srebaj juhe! Ne vrtaj s prstom po nosu/ Ne pij mrzle vode! Ne ropotaj! Ne pozabi zakleniti vhodnih vrat. Ne podi se po avh. Ne klepetati!
Pojavile so se za izražanje istega ukaza tudi različne slovnične oblike:
Ugasni tranzistor! - Bi ugasnil tranzistor?!
Pojej ričet! - A boš pojedel ričet!
Jure, umij si noge! - Jure, noge ti smrdijo kot gnoji
Ne prepirajta se! - Ne se prepirati!
To gradivo je klicalo po zelo poglobljenem opazovanju, razčlenjevanju in posploševanju. Ob njem smo razpravljali, kakšen odtenek strogosti ali prijaznosti se kaže v tej ali oni slovnični obliki, kakšno čustveno prizadetost vsebuje ta ali ona poved, s kakšno intonacijo se izgovarja in če glede na to zasluži klicaj ali ne.
Nekoč so me spravili v slabo voljo petošolski doživljajski spisi, ki so bili napisani strašno stereotipno. Bili so nekako takile:
Ko smo prišli do reke, smo šli v vodo. Voda je bila kar topla. V njej smo uganjah vse mogoče. Ko se je zvečerilo, smo odšli domov.
Ni mi šlo v glavo, da bi učenci res tako neprizadeto doživljali svet okrog sebe. Menil sem, da se preveč opirajo na slabe vzorce spisov ali pa da se nočejo potruditi. Dogovorili smo se, da se bomo bolj posvetili podrobnostim. Noben učenec ne bo napisal praznega stavka Šel sem v vodo, ampak vsak bo natančno pisal, kako gre zares v vodo. Ko so učenci dojeli, kaj naj delajo, so v desetih minutah nastali takile spisi:
Šel sem do kolen v vodo in se ves tresel: »Brr, to je mrzlo!« Malo sem počofotal in se zmočil. Potem pa kot kit. Cof! In že sem bil v vodi.
Matevž
Zmeraj, kadar imam priložnost za skok, skočim, ne da bi preskušal, ali je voda mrzla ali topla. Če ni prostora za skok, se moram podati do kolen v vodo, nato pa hop. Takoj, ko skočim, zaplavam prsno, kravelj ali metuljčka, kot so nas učili v plavalnem klubu.
Niko
Stala sem na deski. Naenkrat se nekdo zaleti vame. Začnem loviti ravnotežje. Ko mislim, da sem že uspela, mi spodrsne in kot ploh padem v vodo.
Darinka
Ti spisi niso bili več stereotipni kot prvotni; v njih so bUe razgibane povedi, medmeti, primere, imena za vrste plavanja, dobesedni navedki, dramatični sedanjik idr. Učenci so ob njih spoznali, da ni vrednost spisa v obrabljenih ugotovitvah, ampak v zanimivih podrobnostih, da ne zadostujejo prve besede, ki se človeku ponudijo, ampak da je treba poiskati čim bolj žive besede, oblike in stavčne vzorce.
Tudi obravnavo beril lahko povežemo s kratkimi spisi. Posebno lahko z njimi proučujemo, kako učenci dojemajo različne detajle v leposlovnih besedilih. Tako so npr. učenci pri obravnavi Tavčarjeve slike Šarevčeva sliva pisali, kaj mislijo o Metini prijateljici Ka-špurjevi Mini. Spisi so bili takile:
Mina je bila edina Metina prijateljica. Namesto da bi jo bodrila, jo je strašila, da ne bo dobila več dela. Tudi med nočno nevihto se ni bala za Meto, temveč jo je zanimalo samo, kje ima skrit denar. Ni bila prava prijateljica, temveč samo navidezna. V srcu je bila hinavka in laž-nivka. j.^^
109
Mina ;e bila škodoželjna (Ali veš, da te Videmski ne bodo več prosili za delo?). Denar bi ji najbrž ukradla, če bi mogla (Na Kuclju imaš denar? Kje pa, kje pa?). Mina ni bila prava Metina prijateljica. Če bi bila dobra prijateljica, bi morala preprečiti, da Meta ne bi umrla pod spodsekano slivo.
Mirko
Ko je Meta izgubila delo pri Videmskih, se ji je Mina posmehovala, da preveč sne. Ko je Mina neke noči, ko je divjal vihar, zvedela, da ima Meta na Kuclju skrit denar, so se ji oči zasvetile od zavisti. Verjetno bi najraje vstala iz postelje in odšla po denar. Take prijateljice jaz ne bi marala. i
Barbara
Koliko osebne prizadetosti je v teh razmišljanjih o lažnem prijateljstvu! Zanimivo je, da ; nekateri učenci pripisujejo Mini, da bi bila zmožna ukrasti denar. Pronicljiva je misel, da [ bi Mina, če bi bila prava prijateljica, morala preprečiti Metino nesrečno smrt. Učenci se ' navadno sramujejo ustno izpovedovati svoja notranja doživetja in razmišljanja, pisno pa ; to naredijo laže.
Učence je treba navajati tudi na stvarno poročanje. Kakšne so težave pri tem, naj pokažem na primeru dveh opisov poskusa, kako pod stekleno posodo ugasne goreča sveča. Napisali sta ju dve učenki sedmega razreda:
Učiteljica je prižgala zeleno svečo. Zagorel je rumen plamenček. Sveča je postala takoj za- ! nimiva, kakor da je zaživela. Toda čez svečo, kije veselo živela, smo poveznili kozarec. Čez ; trenutek je sveča ugasnila. Tako je plamenček končal svoje kratko življenje.
Špela
Z vžigalico smo prižgali svečo. Pustili smo, da je plamen močneje zagorel. Potem smo svečo pokrili s kozarcem. Plamen je ugasnil, ker je pod kozarcem zmanjkalo kisika.
Barbara '
Takoj se vidi, da je prvi spis umetnostni oris, drugi pa strokovni opis. Pri teh spisih o po- ; skusu sem spoznal, kako si večina učencev pri slovenskem jeziku prizadeva svoj spis i čimbolj okrasiti z lepimi besedami in globokoumnimi idejami, čeprav so pri stvarnem opi- \ su poskusa taki okraski in dodatki čisto odveč. Strokovni opis poskusa mora ugotoviti j le, kako se na konkretnem pojavu razkriva splošna zakonitost (v danem primeru pač to, ; da je ogenj oksidacija).
Za takšno obnašanje učencev pri slovenščini smo precej krivi učitelji sami. Menimo, da | če učenci znajo pisati slikovito in čustveno prizadeto, bodo znali pisati tudi znanstveno : suhoparno. To pa se ne zgodi. Prevladovanje leposlovnega pisanja v naši šoli ne ustreza I sodobnemu funkcijskemu gledanju na jezik in težnji po povezavi slovenščine z drugimi j učnimi predmeti. S pretežnim gojenjem leporečja svojih učencev ne pripravljamo zado- ¦ voljivo na nadaljnji študij in življenje.
Večkrat premišljam tudi, kako bi navadil učence dobro pisati o družbeni problematiki. Pedagoška napaka je v tem, da jim dajemo pisati prezahtevne spise o domovini in njeni ; preteklosti, ki jim niso kos, in zato brezdušno frazarijo (»nakladajo«, kot temu sami pravijo v žargonu). Zanje so zares pomembni pojavi, ki se tičejo njihovega življenja in na katere skušajo sami vplivati. Menil sem, da je žepnina taka stvar, ob kateri učenci dobro čutijo gospodarsko stanje svoje družine. Preberimo dva spisa, ki sta ju v četrt ure napisali učenki osmega razreda:
Kadar mama ni v stiski za denar, mi pusti na mizi petsto dinarjev. To se zgodi navadno dvak-; rat na mesec. To v današnjih časih ni veliko. Enkrat na teden grem v kino, kar stane dvesto \ petdeset dinarjev. Sladoled si privoščim dvakrat na teden, čeprav bi mi prijal vsak dan: to \
110
znaša dvesto dinarjev. Poleg tega moram imeti zalogo žvečilnih gumijev, saj brez njih ne morem živeti. Kupujem tudi razne revije. Ob teh nakupih mi denar, ki mi ga mama da, skopni, kot bi mignil
Potem moram stopiti k mami in ji razložiti, za kaj potrebujem denar. Če se mami zdi, da sem dobro premislila, za kaj bom denar porabila, in da ga ne bom po nepoUebnem »metala stran«, potem se znajde v mojem žepu novih petsto dinarjev. Ti pa seveda skopnijo v enem tednu, če ne že prej.
Če dobro premislim, moram priznati, da me doma še kar dobro zalagajo z denarjem in da ne trpim pomanjkanja.
Tea
Naj-najdražja mami in oči!
Najprej Vaju lepo pozdravljam. Sporočam Vama, da sem živa in zdrava. Kako se imata vidva? Verjamem, da je Vama lepo, ko sta sama.
Tukaj se imamo krasno. Sonce, morje, družba je res prima. Ampak kaj, ko je vse tako drago. Disko je blazno drag. Res hodimo v najdražjega, ampak če je najboljši. Potem pijača - katastrofalno draga. Sladoled vsak dan. Dvakrat smo najeU čoln. Slabo je biti brez denarja, posebno daleč od Vaju.
Saj ni treba veliko. Problem je v tem, da sem puncam dolžna par tisočakov. Za denar vnaprej HVALA.
Upam, da bo Vaju moje pismo razveselilo, saj je že nekaj časa, kar sem nazadnje pisala. Lep pozdrav
Veronika
Na osnovi takih spisov se da izvrstno debatirati, kako se gospodarske razmere kažejo v življenju učencev in kako gmotna stiska vpliva na način komuniciranja otrok s starši. Pri tako zastavljenih problemih učenci ne zahajajo ne v zlagane slavospeve in ne v črnogledo kritiziranje. Prav tako prizadeto lahko učenci pišejo tudi o drugih stvareh, s katerimi niso zadovoljni in o katerih premišljajo, da bi jih bilo treba spremeniti. Na ta način spoznavajo, da v življenju ne zadostuje samo reproduciranje tujih idej, ampak da je treba razmišljati o svojih problemih z lastno glavo.
Na nekaj primerih sem pokazal, kako se da s kratkimi spisi (pisnimi miniaturami) obogatiti pouk slovenskega jezika. Seveda s tem niso izčrpane vse vrste kratkih spisov in vse možne teme zanje. Domiseln učitelj bo našel še na desetine spisovnih vaj in naslovov za spise. Bistvo kratkih spisov je v tem, da se učenci in učitelj eden drugemu odprejo. Učenci učitelju predstavljajo svoja doživetja, spoznanja in razmišljanja, učitelj pa jim vrača presoje, kako je njihovo pisanje izvirno, ustrezno okohščinam sporočanja in njihovo mišljenje prodorno. Kratki spisi so osnutki, ob katerih učenci ugotavljajo svojo spoznavno in izrazno moč in nemoč. V naši šolski praksi se uveljavljajo zlasti hitro misleči ali celo vsiljivi učenci, kratki spisi, ki se pišejo med poukom, pa omogočajo, da razvijajo svoje zamisli tudi bolj počasni in zadržani učenci. Ce učitelj vseh šolarskih idej ne razume, lahko liste odnese domov, jih v miru prebere in pri naslednji uri nadaljuje diskusijo o obravnavani problematiki. Čeprav kratki spisi niso predpisani z učnim načrtom, lahko pomenijo izvrstno popestritev in poglobitev pouka slovenskega jezika.
Franc Žagar Pedagoška akademija v Ljubljani 
111