29
O slovaški narodni pesni je Hevduk napisal, da „kdor jo je enkrat slišal, jo vekomaj čuje."
„Na Slovensku, Bože, jaka, divna vec, všecko pisne zpiva: každy kamenec, pisne zpiva horstvo, bvstfin perlotok, pisne blvskaji se v tuni skalnich ok
Pisni je tu svetlo, pisni je tu vzduch, pisni je tu vira, pisni je tu Buh, pisni jemne srdce, pisni sladka reč, všecko pisni, všecko  -    škoda, že i meč!
Zbirka takih in podobnih pesni je na Slovaškem izpolnila svojo veliko buditeljsko nalogo. Vzbudila je speče, pretresla mlačne, okrepila narodno navdušenje in gibanje. V listu „Narodnie Novi^"   je   na  njeno   lepoto
opozoril podpredsednik „ Slovaške Matice" Viliam Pauliny-T6th. Tudi pri Ma-žarih je vzbudila veliko pozornost. Ko je londonski list „Atheneum" prinesel poročilo o tej knjigi in na njeni podlagi obsodil Mažare, ki zatirajo Slovake, je „Pester Lloyd" z listom polemiziral proti težki obsodbi Mažarov, a stvarno je ni mogel ovreči.
A. Heyduk
Heydukova epična dela moremo razdeliti na dva oddelka. Prvi oddelek obsega dela, za katera je pesnik črpal gradivo iz rodoljubne domače zgodovine. („Milota", „Pisen o bitve u Kressenbrunnu", „01drich a Božena", „Za volnost a viru"). Drugi oddelek obsega spise, katerih predmet je vzet iz ljudskega milieua, ki ga je pesnik zemljepisno postavil ali na Šumavo in njeno najbližjo okolico ali pa na tatransko Slovaško; pesnik opisuje sodobno življenje v njegovih vsakdanjih pojavih, z ozirom na strogo realno resničnost ali pa na ustno izročene pravljice in povesti. Sodobno ljudsko življenje opisujejo dela: „Sekernik", „Bela",
„Pod Vitkovym kamenem", „Dfevorubec". — Narodne pravljice in povesti obdeluje pesnik v spisih: „Deduv odkaz", „Obrazky", „Za d!ouhych večeru", „Na pfastkach", „Tfi zkazky". Umetniško so največ vredne slike iz sodobnega ljudskega življenja, v katerih pripoveduje o preprostih dogodkih, katerih se v vsakdanjem življenju zgodi na stotine, ne da bi navaden opazovavec pri njih zapazil kaj zanimivega ali posebnega. Kolikokrat vidimo pred seboj kraj, ki se po ničemer ne odlikuje, navadno ulično zakotje, ki se ti zdi vsakdanje in dolgočasno. Tu pa ga naenkrat vidimo ožarjenega z neobičajno rdečezlato svetlobo solnčnega zahoda ali pa z rožnato-meglenim jutranjim polmrakom ali z dolgimi progami blede mesečine — in glej, vse se zdi izpreme-njeno v skupine novih oblik, ostrih profilov, svetlih črt in zanimivih senc, vse je oživelo tako, da opazovavca vsega očara. In s takšnim žarkom svojega duha zna Heyduk ožariti in okrasiti vsakdanje dogodke, da jih vsakdo čita z veseljem in največjim zanimanjem. Manj so se pesniku posrečili zgodovinski motivi, za katere mu je ne-dostajal poglavitni tvorilni pogoj: analitična podaja gradiva, kriticizem ter duševno vglob-ljenje v zgodovinsko dobo. Izmed teh lastnosti nima mehki lirik Heyduk nobene, in zat6 se je moral pri obdelovanju zgodovinskih epičnih predmetov nekoliko siliti, kar je za pesnika vedno nepovoljno. Nedostatek potrebnega kriticizma je bil kriv, da je delo „Za volnost a vim" postalo navaden pamflet, ki ga moramo odločno obsoditi. Klativitezi, nemški predikantje, ki so jih nemški knezi poslali na Češko, da bi naščuvali ljudstvo zoper cesarja in katoliško vero, so v tem delu idealizirani, seveda pod domačimi imeni, kot rodoljubi in mučeniki za „svobodo in vero." Fanatizem, ki je tako grozno  razsajal v d6bi reforma-