UDK 316.323.72:316.4
Frane Adam
DEFORMIRANA MODERNIZACIJA -
(REALNI) SOCIALIZEM MED TRADICIJO
IN MODERNOSTJO
Realsocialistični sistemi so se sposobni modernizirati le v omejenem (eksten-
zivnem) obsegu, zato avtor govori v tem okviru o parcialni oziroma deformirani
modernizaciji Ta tip modernizacije ni samo posledica neotradicionalističnega
(nemodernega) političnega sistema, ki temelji na prevladi politike nad gospodar-
stvom in ostalimi sferami, temveč je tudi posledica z imperativi modernega raz-
voja neusklajenega kulturnega koda in tradicije . Do modernizacijskega proboja
bo prej prišlo v okoljih, kjer so posamezniki in družbene skupine »psihološko« in
kulturno bolj disponirani za družbene spremembe, torej tam, kjer obstaja družbe-
na legitimnost za prehod v moderno družbo . V tem oziru pa obstajajo v Jugoslavi-
ji precejšnje razlike .
The real socialist systems can be modernized to a certain limited (extensive) ex-
tent only. Consequently, the author is referring to a partial or deformed moderni-
zation. This type of mnodernization is not only entailed by the neotraditionalistic
(unmodern) political system based upon domination of politics over economy as
well as other spheres, but is also the outcome of the cultural code and tradition
not having been adjusted to the imperatives of modern development . The break-
through to modernity will occur more often in the settings in which from »psy-
chological« and cultural point of view the individuals and social groups possess
greater propensity for social changes, i.e . where a social legitimacy for transition
into modern society exists . In this redard, however, great di fferencies must be ob-
served in Yugoslavia .
spontana modernizacija, kulturno-civilizacijski dejavnik, funkcionalna
diferenciacija, interpenetracija
1 . Od parcialne do deformirane modernizacije
V literaturi najdemo več izrazov (sintagem), ki označujejo diskontinuira-
nost in ambivalentnost procesa modernizacije : parcialna modernizacija
(Ruschemeyer, 1975), reakcionarna modernizacija (Vajda, 1988), zlom moder-
nizacije (Eisenstadt, 1979) .
V analizo razvojnih procesov v socialističnih sistemih najprej uvajam po-
jem parcialne modernizacije . Le-ta je opredeljena kot »proces družbene spre-
membe, ki vodi k institucionalizaciji relativno modernih družbenih oblik ob
hkratnem obstoju izrazito manj modernih struktur v eni in isti družbi«
(Ruschemeyer, 1975; 382). Iz primerjalnega proučevanja modernizacijskih
procesov v različnih družbah izhaja, da perzistenca tradicionalnih kulturnih
elementov ne deluje na moderen razvoj (primer Japonske) nujno in v vseh
primerih zaviralno . Po drugi strani pa obstajajo družbe, v katerih kohabitacija
modernih in tradicionalnih struktur povzroča nekonsistentnost in nestabil-
nost ter s tem zmanjšuje razvojni in transformacijski potencial teh družb (ne-
katere - ne vse - družbe z močno islamsko tradicijo) . V zvezi s kohabitacijo
19
modernih in tradicionalnih prvin gre največkrat za pojav relativno visoke
strukturne diferenciacije ter nizke simbolne (normativne) diferenciacije
(Eisenstadt, 1979 ; 195) . Z drugimi besedami, obstajajo družbeni sistemi, ki
imajo na voljo moderno tehnologijo (in znanje, kako to tehnologijo uporabiti)
in ki so zasnovani na razviti industrijski proizvodnji (kar pomeni, da imajo
razvito družbeno in tehnično delitev dela, so torej strukturno diferencirani),
hkrati pa ima tradicionalno izročilo, ki fungira kot osnova za normativno de-
lovanje, še vedno pomembno vlogo v družbenem življenju . Če vzamemo kot
paradigmatičen primer take družbe Japonsko, lahko ugotovimo, da tradicio-
nalistična »simbolna reprodukcija sveta življenja« ne samo, da ne zavira, tem-
več do neke meje celo pospešuje modernizacijo »materialne reprodukcije
sveta življenja«(če uporabimo ti dve Habermasovi sintagmi, Habermas,
1981). Pri tem pa je treba upoštevati dejstvo, da v tem primeru iz kulturne (re-
ligiozne) tradicije selekcionirana načela ne posegajo v samostojnost politike
in ekonomije. Zato tu ne prihaja do fenomena kulturnega zaostajanja (cultu-
ral lag) .
Medtem kot so v nekaterih družbah tradicionalne prvine kompatibilne z
imperativi modernega razvoja ali pa so tako segmentirane in preoblikovane,
da tega razvoja ne zavirajo, pa v drugih družbah tradicija preprečuje že začete
procese modernizacije . To velja v veliki meri tudi za družbe realnega socializ-
ma. 1 Čeprav te družbe temeljijo na posttradicionalni (industrijski) materialni
reprodukciji in čeprav so večino predrevolucionarnega tradicionalnega izro-
čila zavrgli ali ga močno preoblikovali, je tu opazna navzočnost izrazito nemo-
dernih, morda bi temu rekli neotradicionalnih struktur . Opravka imamo z
dvema tipoma takih struktur: prvega neposredno generira sistem sam, pri
drugem gre za perzistenco in oživljanje »čistih« tradicionalnih kulturnih izro-
čil in oblik življenja.
2.1 . Politični sistem (ideologija) v funkciji retradicionaliza-
cije oz. deformiranja in zaviranja modernizacije
Pri razlagi nemodernih struktur oz . določitvi vloge tradicije v družbenem
razvoju se lahko na začetku opremo na tole definicijo tradicionalne družbe :
»Tradicionalne družbe obstajajo tako dolgo, dokler se razvoj subsistemov ra-
cionalnega delovanja zadržuje znotraj mej legitimirajoče učinkovitosti kultur-
nega izročila . To je osnova za premoč institucionalnega okvira, ki na primer
ne izključuje prestrukturiranja kot posledice naraslih proizvodnih sil, izklju-
čuje pa seveda kritično razkrajanje tradicionalne forme legitimnosti . Ta nedo-
takljivost (legitimnosti, op. F. A.) predstavlja smiselni kriterij za razmejitev
tradicionalnih družb od tistih, ki so prekoračile prag modernizacije .« (Haber-
mas, 1986, 65)
Ko Habermas govori o tradicionalnih družbah, nima v mislih realnega so-
cializma, temveč predkapitalistične in predindustrijske, agrarne družbene
formacije. Vendar pa njegova definicija tradicionalizma, v kateri je poudarek
na premoči normativno-institucionalnega okvira nad sfero produkcije, dobro
pojasnjuje limite modernizacijskih procesov v socializmu . Dominacija politi-
ke (torej normativno-institucionalnega okvira) nad ekonomijo je skupna zna-
čilnost tradicionalnih agrarnih in sodobnih socialističnih sistemov . Ta domi-
20
nacija predpostavlja nevprašlivo in nedotakljivo obliko legitimnosti .
V zvezi z Jugoslavijo in drugimi socialističnimi državami ne moremo go-
voriti o tradicionalni legitimnosti v strogem pomenu . Po letu 1945 je prišlo
celo do radikalnega preloma z bistvenimi vidiki tradicionalnega (kulturnega)
izročila. V prvi fazi se je komunistična oblast vzpostavila na osnovi karizma-
tične legitimnosti. Ker pa je ta oblika legitimnosti negotova in začasna, pride
do procesa, ki ga M . Weber (1980; 140-148) opisuje kot rutinizacijo karizma
(Veralltäglichung des Charisma) . Prvotni karizmatični, revolucionarni naboj
v procesu institucionalizacije otopi, gibanje in vodstvo se birokratizirata . Kot
nekje pravi Weber, se prerok spremeni v svečenika, ali v našem primeru, re-
volucionar v uradnika . Nastane tip legitimnosti, ki na zunaj prevzame nekaj
racionalno-legalnih prvin (volitve, ustava, parlament), v bistvu pa še vedno te-
melji na karizmatičnem (revolucionarnem) izročilu. Le-to v procesu rutiniza-
cije izgublja privlačnost in neposrednost ter začne nastopati kot del nedvo-
mljivega kulturnega izročila oz . tradicije . To stanje pa se povsem ujema z
Eisenstadtovo definicijo (1979 ; 192), ki poudarja dvoje značilnosti tradicional-
ne družbe: 1) sprejemanje preteklega (dejanskega ali simboličnega) dogodka
ali ureditve kot osnove za kulturne simbole in norme ; 2) te norme in simboli,
ki so povezani v legitimacijski sistem, služijo kot merilo za presojo družbenih
sprememb in inovacij . Prva značilnost implicira monopol politične elite nad
interpretacijo zgodovine in družbene realnosti ; konkurenčne ali drugačne in-
terpretacije ali konstrukcije realnosti (zgodovinskega izročila) so izločene ali
marginalizirane . Pluralizem pomenskih podsvetov (Berger/Luckmann, 1988 ;
82-85), ki je eden od glavnih prepoznavnih znakov moderne, vsaj na ravni jav-
nega življenja ne obstaja . Monopolna definicija realnosti, če se zdaj navežemo
na drugo značilnost, pa prej zavira kot pospešuje družbene spremembe in
družbeno dinamiko sploh . Šele erozija sistema legitimnosti odpira, to potrju-
jejo dogajanja zadnjih let v socialističnih državah, možnosti za družbene ino-
vacije in modernizacijo .
Izhajajoč iz tega lahko zdaj lažje reinterpretiramo Habermasovo distink-
cijo med tradicionalno in moderno družbo. V socialističnih sistemih je mo-
dernizacija za politično elito sprejemljiva, dokler ne začne ogrožati njenega
legitimizacijskega monopola . Ta na revolucionarni tradiciji utemeljeni mono-
pol, ki institucionalni red razlaga in upravičuje v imenu eshatološkega politič-
nega projekta (komunizem kot brezrazredna družba), procesa prestrukturira-
nja proizvajalnih sil oz. industrializacije in tehnizacije ne izključuje, vendar pa
jim postavlja okvire, ki začnejo na določeni točki ta proces omejevati . Eden
takih omejevalnih okvirov je družbena lastnina, ki je do zdaj veljala za nedota-
ljivo prvino legitimacijskega sistema .
Realnosocialistični sistemi so se modernizirali do določene stopnje, ven-
dar so spričo restriktivnega in v bistvu tradicionalnega, nedotakljivega legiti-
macijskega monopola sposobni dosegati le kvantitativno rast, ne pa kvalita-
tivnega in intenzivnega razvoja . To velja tako za gospodarstvo kot za druge
podsisteme .
Parcialna socialistična modernizacija se začne po opravljeni ekstenzivni
fazi gospodarskega razvoja : (če se zdaj omejimo le nanj) zavirati prehod v in-
tenzivno fazo za katero so značilni kvalitativni dejavniki: podjetništvo na os-
novi individualne in skupinske iniciative, inovativno, ekspertno znanje . Ti de-
javniki pa se lahko uveljavijo le v okviru tržnega alokacijskega mehanizma, ki
spet zahteva obsežno deregulacijo tudi na neekonomskih področjih . To po-
meni, da se mora politični in institucionalni sistem tako preoblikovati, da bo
omogočal interesno in politično artikulacijo tistih družbenih skupin, ki bi bile
21
lahko nosilci modernega gospodarskega in celotnega družbenega razvoja
(tehnokracija, strokovnjaki in inteligenca, podjetniki) .
Politična elita se v soočenju s temi imperativi modernega razvoja znajde
v dvojni legitimizacijski zanki . Če ne privoli v spremembe, tvega gospodarski
in socialni kolaps, ki bo ogrozil še tiste skromne dosežke modernega razvoja
ter s tem postavil pod vprašaj tudi njen obstoj. To velja zlasti za prosvetljeno,
tehnokratsko krilo politične elite . Fundamentalistično krilo bi sicer z regre-
sivnim populizmom (tam kjer so dani pogoji zanj) preživelo modernizacijski
zlom, vendar pa bi to bilo le začasno stanje . Če pa politična elita gre v spre-
membe, tvega svoj ideološki in legitimizacijski monopol, kar pa spet postavlja
pod vprašaj ne le njeno moč in oblast, temveč tudi politični projekt oz . identi-
teto sistema, za katerega se (je) zavzemal(a) .
Te dileme pričajo o obstoju močnih antimodernističnih sistemsko gene-
riranih elementov, ki blokirajo razvojno dinamiko ter onemogočajo racional-
no mobilizacijo in alokacijo razvojnih resursov in potencialov . To pa vodi v
stagnacijo in celo nazadovanje v gospodarskem, političnem in civilizacijskem
pogledu .
Iz dosedanjega izvajanja izhaja, da začne politični sistem po fazi eksten-
zivne, delne modernizacije (ta faza je bila vsaj v bolj razvitih regijah končana
nekje v 60-ih letih) generirati rigidne institucionalne strukture . Ta rigidnost,
ki zavira nadaljne procese modernizacije, se kaže v naslednjih značilnostih si-
stema:
1 . sistem ne zagotavlja kontinuiranega razvoja in samoreprodukcije, zla-
sti je to očitno na gospodarskem področju, kjer je vse bolj odvisen od zahodne
tehnologije in kapitala, poleg tega je vse manj uspešen, zlasti v učinkovitosti
naložb in storilnosti ;
2. ni sposoben absorbirati družbenih sprememb in konfliktov, ki jih
sproža družbeni razvoj, oz . začeti proces modernizacije . To z drugimi beseda-
mi pomeni, da se na povečano interno kompleksnost ni sposoben odzvati z
večjo institucionalno fleksibilnostjo in izdiferenciranostjo ;
3. ni se sposoben prilagoditi zahtevam in izzivom bolj kompleksnega
okolja .
Socialistični sistemi so brez večjih reformnih posegov (ki pa njihovo
identiteto precej spremenijo) disponirani za parcialno modernizacijo . Kvali-
tativne, »zrele« modernizacije niso zmožni razen, če spremenijo svojo identi-
teto. V tem smislu lahko rečemo, da so realnosocialistične družbe prehodne
družbe, vendar ne v marksističnem samorazumevanju prehoda iz socializma
(oz. prve faze komunizma) v komunizem ; nahajajo se namreč na točki, ko lah-
ko »izbirajo« med prehodom v tradicionalizem ali modernizem (Tomc; 1989;
277). Vztrajanje v stadiju parcialne modernizacije pa začne ogrožati in defor-
mirati še tisto malo modernih dosežkov družbenega razvoja, zato je tu upravi-
čeno govoriti o deformirani modernizaciji .
Iz zornega kota sistemske teorije (oz . teorije družbenih sistemov) je pre-
hod v moderno družbo možen le ob višji kompleksnosti (tako v sistemsko-
strukturalnem kot v sociokulturnem smislu) in funkcionalni diferenciaciji . To
pomeni uveljavitev takega družbenega sistema, v katerem podsistemi opra-
vljajo funkcije, za katere so specializirani, ter delujejo v skladu s svojo lastno
logiko in specifičnimi načini regulacije . Ali drugače povedano, gre za sistem, v
katerem »politika ne more substituirati gospodarstva, gospodarstvo ne zna-
nosti, znanost ne prava ali religije, religija ne politike itd . v vseh možnih inter-
sistemskih relacijah- (Luhmann, 1986 ; 207). V socialističnih sistemih je zazna-
22
ti neko stopnjo delitve dela in diferenciacije, vendar pa družbeni podsistemi
niso niti avtonomni niti specializirani . Prej kot za visoko kompleksne (kar za-
deva relativno kompleksnost, obstajajo med socialističnimi državami precejš-
nje razlike) gre tu za primer kompliciranih sistemov, kjer imamo opravka : 1) z
multiplikacijo istih funkcij v različnih podsistemih ali institucijah (značilne so
t . i . družbenopolitične organizacije, pa tudi pravo, ki so le transmisija partij-
skega programa) ; 2) s pojavom multifunkcionalnosti, ko en podsistem opra-
vlja več funkcij (gospodarski sistem opravlja še socialne, politične idr . funkci-
je) .
Kontinuirana gospodarska uspešnost, sposobnost institucionalne ab-
sorbcije družbenih sprememb in konfliktov in prilagajanje zahtevam okolja
kot temeljne značilnosti modernih družb (ki manjkajo, kot je že omenjeno,
realnemu socializmu), pa niso zagotovljene le s funkcionalno diferenciacijo,
temveč tudi z interpenetracijo . Po mnenju nekaterih avtorjev je teza, po kate-
ri je funkcionalna diferenciacija glavni dosežek in indikator modernosti, eno-
stranska . Sledeč Webrovi zgodovinsko-primerjalni analizi procesa racionali-
zacije, Munch (1984 ; 12) ugotavlja, da posebnost in premoč zahodnega mode-
la racionalizacije ne temeljita na samorasli in nekoordinirani ekspanziji funk-
cionalno diferenciranih podsistemov, temveč na njihovem medsebojnem pre-
žemanju ali interpenetraciji . Ta dva koncepta se ne izključujeta, temveč sta
komplementarna: interpenetrirajo se lahko le poprej funkcionalno diferenci-
rani podsistemi . Že iz Munchove razlage, po kateri se interpenetracija realizi-
ra ob pomoči interpenetracijskih con, v katerih se oblikuje poseben posredni-
ški podsistem, ki koordinira interpenetracijo med dvema ali več podsistemi,
je razvidno, da interpenetracija ne izniči kompleksnosti podsistemov, temveč
jo celo prav zahteva, predpostavlja . Tudi s tega vidika socialistični sistemi
niso moderni . Tu politični podsistem enostransko penetrira v preostale pod-
sisteme in s tem razkraja njihovo kompleksnost in znižuje njihovo sposobnost
samoregulacije in prilagajanja spremembam okolja. Interakcije med podsi-
stemi so tako koordinirane prek centralnega političnega podsistema. Zato je
neposredno medsebojno povezovanje in prežemanje podsistemov zelo oteže-
no. Znan je denimo podatek, da je v Jugoslaviji v industriji zaposlenih več lju-
di z visoko izobrazbo kot v Avstriji ali Italiji, storilnost (tudi inovativnost) pa
je nekajkrat manjša . V Sovjetski zvezi imajo zelo razvita fundamentalna razi-
skovanja, vendar ta vplivajo na tehnološki razvoj v nesorazmerno majhnem
obsegu. To je posledica prešibke interpenetracije med izobraževalnim oz .
znanstvenim in gospodarskim podsistemom, ta pa izhaja iz premajhne avto-
nomije in specializacije teh podsistemov .
2.2. Kultura in tradicija kot omejujoča dejavnika moderne-
ga razvoja
Parcialna oz: deformirana modernizacija, ki se kaže v pravkar opisani ne-
razvitosti funkcionalne diferenciacije in interpenetracije, ni samo posledica
političnoideološko induciranega neotradicionalizma, temveč je lahko posle-
dica z imperativi modernizacije ne vedno usklajenega kulturnega koda in tra-
dicije . Kulturno-civilizacijski dejavnik lahko deluje v smislu akceleracije ali
celo gonilne sile modernega razvoja, kot je Weber to dognal za protestansko
etiko, lahko pa ima vlogo omejujočega dejavnika procesa modernizacije .
23
Ogburn (1964) je s pojmom »cultural lag« (kulturno zaostajanje), s kate-
rim si pri razlagi kulturno pogojenega blokiranja modernizacije vsaj deloma
lahko pomagamo, označeval nesinhroniziran razvoj družbenih podsistemov .
Difuzija določene inovacije, ki je denimo nastala v tehnološkem podsistemu,
doseže optimalne učinke, če se ji prilagodijo z ustreznimi spremembami tudi
drugi podsistemi (gospodarski, kulturni ipd .), sicer je inovacija lahko kontra-
produktivna (vsaj toliko časa, da se podsistemi sinhronizirajo) . V tem kontek-
stu je pomembno opozorilo, ki postavlja v ospredje usklajenost tehnoloških
in drugih inovacij s spremembami v civilizacijskih navadah in vrednostnih
orientacijah. Se danes aktualen Ogburnov primer je primer s proizvodnjo hi-
trih avtomobilov neusklajenega cestnega omrežja ter zlasti s tem tehničnim
izumom neusklajene prometne kulture .
Problem kulturnega zaostajanja je posebej razviden v deželah Tretjega
sveta, pri t . i. poznih zamudnikih . V okviru empiričnega raziskovanja proce-
sov modernizacije v teh deželah v 50-ih in 60-ih letih je bil ta problem temati-
ziran v pojmih socialne mobilizacije (Deutsch, 1975) in psihične mobilnosti
(Lerner, 1975). Pojma se nanašata na sposobnost in nujnost prilagoditve ži-
vljenskega stila in vrednostnih usmeritev sociodemografskim in političnim
spremembam. Mnogi raziskovalci so izhajali iz prepričanja, da strukturne
spremembe, zlasti urbanizacija ter izobraževanje, nujno privedejo do spre-
memb v življenjskem stilu .in civilizacijskih navadah ter vrednotah (Lerner,
1975). Nekateri so v tem procesu poudarjali vlogo modernizirajoče elite, ki
naj bi premostila kulturno zaostajanje z oblikovanjem novega žarišča kolek-
tivne identitete, ki bi tradicijo povezovala z modernim razvojem (Eisenstadt,
1979). Kmalu so se taka prepričanja in pričakovanja izkazala za neutemeljene,
utrdilo se je spoznanje o ambivalentnosti procesov modernizacije . Tako deni-
mo ti procesi lahko v mnogočem pripomorejo k eroziji tradicionalnih vred-
not, lahko pa tudi v določenih primerih vodijo k oživljanju tradicionalnih, an-
timodernih orientacij (Ruschemeyer, 1975) . Modernizirajoča elita, ki se ji ne
posreči ali ni sposobna vključiti se v politični sistem na novo nastalih interes-
nih skupin in s tem spodrezati krila antimodernemu fundamentalizmu, ki se
napaja v tradicionalnem kulturnem izročilu, se mora spoprijazniti z zlomom
modernizacije (Eisenstadt, 1979) .
Prehod od pretežno deduktivne logike razlage procesa modernizacije,
kjer se je operiralo s splošnimi shemami, izpeljanimi iz zahodnega (toda zelo
redukcionistično pojmovanega) tipa modernizacije, na induktivno raven z
upoštevanjem razvojnih posebnosti, je potisnil v ospredje eksplanatorni po-
men tradicije in kulture, in to ne le v smislu razidualnega faktorja kot pri De-
utschu, Lernerju in deloma tudi Ogburnu. Tako Eisenstadt (1987 ; 4) ugotavlja,
da je ne samo pri modernizirajočih (prehodnih), temveč tudi pri modernih
(visoko razvitih industrijskih družbah moč zaznati veliko institucionalno in
simbolno raznolikost. Usmeritev k interni dinamiki posameznih družb, nacij
ali regij pa odkriva pomembnost zgodovinskih in kulturnih silnic, ki lahko po-
speševalno ali zaviralno delujejo na oblikovanje transformacijskih in morfo-
genetskih potencialov . Po drugi strani pa te silnice dajejo družbam, ki so na
približno isti stopnji razvitosti, pečat edinstvenosti, tako se vendarle razliku-
jejo med sabo. Seveda to ne pomeni, da tradicija in pretekli (ne)razvoj popol-
noma determinirata sedanjost in bodočnost. Če bi bilo tako, potem denimo
Italija, ki je bila pred sto ali še dvajsetimi leti v primerjavi z razvitimi država-
mi relativno nerazvita, ne bi mogla v letu 1987 v razvitosti oz . bogastvu, izraže-
nem v družbenem proizvodu na prebivalca, prehiteti Velike Britanije, saj je
bila le-ta v zgodovini od 17 . St . naprej vedno bolj razvita in politično bolj na-
24
predna kot Italija. Prav tako se ne da trditi, da so le določene tradicije ali kul-
turni kodi kompatibilni z modernim razvojem . Prav gotovo ni sporno, da je
kulturni kod, ki je nastal na podlagi protestantizma in zahodnega (atlantske-
ga) razvoja, superiornejši vsaj zgodovinsko gledano od preostalih, vendar pa
se ne da zanikati, da tudi drugi kodi, denimo, južnoevropsko- in srednjeevrop-
sko-katoliški, pa pravoslavni (Grčija), celo islamski (Turčija) ne vsebujejo mo-
dernizirajočih potencipotencialov.z Tudi zunaj Evrope in Severne Amerike
lahko opazimo deleže, kot so zlasti Japonska in njej bližnji »štirje mali tigri«, ki
so se uspešno prilagodile modernemu razvoju, čeprav temeljijo na tradiciji, ki
s protestantizmom nima nobene zveze . Po drugi strani pa imamo, kot že ome-
njeno, opravka z zelo različnimi institucionalnimi aranžmaji in različnimi po-
vezavami med tradicionalnim izročilom in modernimi ali postmodernimi
strukturami . V tej zvezi so pomembna proučevanja zlasti dveh avtorjev : Mun-
cha (1986) ter Shillsa (1984) .
Sklep je tale: vloga zgodovinsko proizvedenih startnih osnov in kulturne-
ga izročila pri procesu modernizacije je eksplanativno zelo pomembna, če-
prav ne deterministična. Posebej zanimivo je vprašanje, v kakšni konstelaciji
in kombinaciji ti dejavniki delujejo v smislu demodernizacije oz . zavirajo obli-
.kovanje modernih struktur in seveda, kako delujejo pospeševalno na te struk-
ture v jugoslovanski družbi; ta je glede na obstoj neizenačenih startnih osnov
in različnih kulturnih kodov pravi laboratorij za tovrstna raziskovanja.
Vsaka družba, tako tista, ki je zmogla prehod v posttradicionalni stadij s
svojimi lastnimi močmi (endogeno), kot tista, ki se skuša prilagoditi bolj kom-
pleksnemu okolju s povečanjem svojih možnosti in opcij (eksogena moderni-
zacija), gradi svojo razvojno strategijo izhajajoč iz zgodovinsko oblikovanih
(zatečenih) kapacitet in resursov . Na to osnovo so potem »cepljene« avtohto-
ne ali pa bolj ali manj imitirane ali uvožene moderne strukture (če že gre za
zamudnike v modernizaciji, kot je tudi Jugoslavija) . Bolj se bodo prijele tiste,
ki imajo ustreznejšo osnovo, ki se organsko navezujejo na dane kapacitete in
resurse. Zato je strategija velikih skokov, ki so jo poskušale poleg Kitajske v
50-ih letih uveljaviti v manj ekstremni obliki tudi druge socialistične države,
obsojene na neuspeh . Vzemimo kot primer industrializacijo ; tam, kjer obsta-
jajo neke osnove v obliki obrtne tradicije ali kjer je na voljo izobražena delov-
na sila, bo imela na bazi moderne tehnologije zgrajena tovarna več možnosti
za uspešno poslovanje .
Kapacitete in resurse v smislu zgodovinsko akumuliranega izkustva lah-
ko razdelimo na materialne (raven gospodarske in tehnološke razvitosti), ci-
vilizacijske (mreže izobraževalnih, kulturnih in drugih ustanov, katerih funk-
cija je sekularizacija in racionalizacija življenjskih stilov) ter simbolno-
kulturne (vrednostne orientacije, sposobnost inoviranja kulturnega izročila
in prilagajanje tradicije imperativom modernega razvoj) . Ti podedovani re-
sursi, ki tvorijo startno osnovo za vsako novo fazo razvoja in družbenih spre-
memb, po logiki inerce in zgodovinskega spomina in izročila na posreden ali
neposreden, manifesten ali latenten način tudi še po dolgem času vplivajo na
družbeno akcijo in obrazce sistemske in družbene integracije . Posebej pa pri-
de ta vpliv do izraza v obdobjih družbene krize .
Ta vpliv deluje tudi v socialističnih (komunističnih) deželah, čeprav so te
ideološko oznanile in deloma sankcionirale popolno diskontinuiteto s prete-
klostjo (zgodovina se pri nas začne ponavadi z letom 1945). Problem Jugosla-
vije in nekaterih drugih socialističnih držav je v tem, daje prišlo do spoja rela-
tivno skomnih in tradicionalnih resursov z razvojnim modelom, ki je sicer v
nekaterih segmentih pospešil modernizacijo (bolj intenzivno v tistih podro-
25
čjih, ki so imela ustreznejše startne resurse), ki pa se je vendarle izkazal kot
nesposoben permanentne, intenzivne modernizacije . Katastrofičnost tega
spoja je vse do krize zadnjih let ostala latentna in netematizirana . Večina so-
ciologov in ekonomistov pri nas je tako rekoč načrtno zanemarjala proučeva-
nje vpliva gospodarske, politične in kulturne tradicije na sodoben razvoj .3
Družboslovci izpostavljajo v glavnem le eno (neodvisno) različico, ki naj bi
pojasnjevala gospodarsko neuspešnost in sploh krizno stanje družbenega si-
stema - to je politični sistem . Izbor te variable ni sporen, je pa enostranski, saj
zožuje razlagalni domet interpretacijskega modela . V tej zvezi se zdi, da je zelo
značilna tale ocena : »Tako je mogoče priti - kot je prišel Županov - do prese-
netljive trditve, da je egalitarizem neka nasledstvena, patriarhalna vredno-
ta . . . Egalitarizem ni nikakršna vrednota nerazvitih južnih Slovanov, egalita-
rizem je predvsem socialistična vrednota .« (Sekelj, 1987 ; 22) . Res je, da egali-
tarizem ni neka kvazinaravna, genetska dispozicija južnih Slovanov, vendar
pa tudi ne bo držalo, daje to vrednoto in način življenja južnim Slovanom vsi-
lil šele komunizem in na njem zgrajen politični sistem po letu 1945 . Županov
je eden od redkih družboslovcev pri nas, ki se je ukvarjal z vplivom tradicije
in zgodovinsko akmuliranih resursov na sodobni razvoj . Če bi Sekelj tako kot
Županov poznal zgodovinsko-etnološko literaturo (denimo Rihtman-
Auguštin, 1984) o južnoslovanskih zadrugah, potem se mu ne bi zdela Župano-
va teza o kontinuiteti egalitarnega sindroma nič presenetljivega . Bistvo te
teze (Županov, 1977) je, da se egalitarni sindrom ki vleče svoje korenine iz juž-
noslovanske zadruge v avtohtoni in socialistično modificiran obliki nadaljuje
še po letu 1945, vse do današnjih dni, ter da ima vlogo omejujočega dejavnika
modernizacije, zlasti v oblikovanju moderne industrijsko-tržne strukture in
kulture. Problematično pri tej analizi je morebiti to, da Županov ni zadosti
konsekventno opozoril na zvezo med podedovanim egalitarizmom in sociali-
stičnim konceptom distributivne pravičnosti ter komunistično vizijo nepo-
sredovane, organske in harmonične skupnosti, ki predstavlja antimoderno
reakcijo na »odtujenost- moderne družbe . Po drugi strani pa ni omenjen zelo
važen podatek, namreč, da je bila institucija južnoslovanske zadruge razširje-
na skoraj na celotnem ozemlju današnje Jugoslavije razen v Sloveniji .
Teza o perzistenci patriarhalizma in egalitarizma ter tradicionalnega iz-
ročila, ki tvori kulturni kod, ki se upira racionalizaciji in modernizaciji, je po-
stala bolj transparentna v zadnjih s krizo in stagnacijo zaznamovanih letih .
Kriza pomeni razkroj legitimnosti, vključujoč tudi simbole kolektivne identi-
tete in kulturne orientirje, na podlagi katerih se je oblikovala družbena akci-
ja. Po drugi strani pa kriza odpira možnost različnih razvojnih opcij, tudi ta-
kih, ki so se v »predkriznem« času spričo (navidezno) stabilnih družbenih vezi
(ali družbene integracije) zdele povsem nerealne ali/in ideološko ter kultur-
no nespremenljive . Če izhajamo iz Dahrendorfove (1979) opredelitve, po kate-
ri je bistvena značilnost moderne družbe povečevanje opcij in zmanjševanje
»ligatur« -to je tradicionalnih socialnih vezip tem lahko rečemo, da šele
kriza legitimnosti oz . monopolne definicije družbene realnosti omogoča te-
matizacijo možnih opcij in z njimi nujno povezanih elementov kontingence in
rizika. Edino na tej podlagi lahko pride do procesa socialnega učenja, ki vklju-
čuje tudi bolj spontan odnos do tradicije (Đindič, 1988) . Na ta način se obliku-
je vedno bolj kompleksen socio-kulturen svet, kar je konstitutivna predpo-
stavka sistemsko-strukturalne kompleksnosti .
V Jugoslaviji se ta trenutek kažejo zelo divergentni procesi socialnega
učenja in odnosa do tradicije . Severozahodni del, še posebej Slovenija, se na-
giba k modelu povečevanja opcij na račun opuščanja tradicionalnih druž-
26
i
benih vezi (tako tistih, ki .izhajajo iz podedovane avtohtone tradicije in niso
več funkcionalne, kot tistih, ki jih je ponudil realni socializem) . Odnos do tra-
dicije je selektiven in racionalen . Najbolj pomembna v tem modelu pa je pri-
pravljenost vzeti v zakup določena tveganja, ki jih implicira ta model, in se
reflektirano soočiti s kontingenčnostjo in nepredvidljivostjo družbenega raz-
voja. Toda to je (mentalna, psihična) cena, ki jo je treba plačati za vstop v mo-
derno družba
Za drugi model, ki prevladuje v jugovzhodni Jugoslaviji, je značilno, da do
tradicije ne vzpostavlja racionalnega in selektivnega odnosa . Zato prihaja do
oživljanja (sicer latentno že vseskozi navzočih) tradicionalnih družbenih vezi
oz. obrazcev družbene integracije (populizem z močnimi elementi egalitariz-
ma) in socializacije (avtoritarnost, patriarhalnost, kolektivizem) 4 To se kaže
tudi v načinu politične mobilizacije (množična zbiranja, poudarjena vloga vo-
dje). V kriznih in anomičnih situacijah skušajo akterji v tem modelu družbene
probleme reševati z vračanjem k preizkušenim tradicionalnim receptom in
nacionalnim arhetipom . To vračanje samo po sebi ni problematično, bilo bi
celo produktivno, če bi iz fonda zgodovinsko akumuliranih izkušenj izločilo
segmente, ki so združljivi z modernim razvojem . Tako pa zaradi neracionalne-
ga in neselektivnega odnosa prihaja do aktiviranja tudi regresivnih tradicij-
skih struktur . Ti procesi so bolj razumljivi, če upoštevamo, da je v tem (sicer
večinskem) delu države deformiranost, ki jo je povzročila parcialna sociali-
stična modernizacija, najbolj izrazita, ter da so tu avtohtone tradicijske struk-
ture dosti bolj ohranjene, v nekaterih delih pa so ostale celo intaktne (Koso-
vo). Naj kot primer navedem deformirano gospodarsko strukturo (ki je v
manjši meri sicer značilna za celo Jugoslavijo); ta se kaže v velikih neproduk-
tivnih sistemih in neracionalnem zaposlovanju, majhni učinkovitosti in slabi
organizaciji (tu ima seveda določeno vlogo »kulturni« dejavnik) . Če vzamemo
v obzir še veliko in na hitro speljano urbano in industrijsko koncentracijo ob
podatku, da celo v Srbiji delež kmečkega prebivalstva znaša še vedno skoraj
30 % (v Sloveniji je ta delež manjši od 10 %), potem ni čudno, da se oblikuje in
generira družbena struktura, za katero je značilen sorazmerno velik delež de-
jansko in potencialno obubožanih in socialno ogroženih družbenih skupin .
To pa ustvarja ugodne razmere za avtoritarni egalitarni populizem ter za vse
druge oblike regresivne retradicionalizacije .
Po zaslugi med drugim tudi ugodnejših zgodovinsko akumuliranih mate-
rialnih, civilizacijskih in simbolno-kulturnih kapacitet in resursov, poskuša
(za zdaj gre le za poizkus, odločitev vsaj v političnem smislu še ni padla) prvi
model reagirati na krizo, ki je posledica deformirane modernizacije, z inovaci-
jami in prilagajanjem zahodnemu načinu razvoja. To pomeni, kot že rečeno,
povečevanje opcij in opuščanje tradicionalnih »ligatur« . Za drugi model se ne
bi moglo reči, da načelno nasprotuje tej novi strategiji razvoja, je pa očitno, da
spričo slabših startnih možnosti in manjše (relativne) kompleksnosti, tako v
sistemskem kot v sociokulturnem smislu, išče oporo v tradicionalnih obra-
zcih in simbolih kolektivne identitete in družbene akcije . Da ne bo nesporazu-
ma, je treba v tem konkretnem primeru še enkrat ponoviti, da v drugem
modelu ne gre za invariantno in a priori insuficientno kulturno matrico ali
tradicionalno izročilo, ki je nujno v celoti regresivno . Tudi ta matrica je zmož-
na (v tem kontekstu so bili omenjeni primeru »pravoslavne« Grčije pa Turčije
in še drugi primeri družb, katerih tradicija se razlikuje od zahodne in ki so
obremenjene s skromnimi zgodovinsko podedovanimi kapacitetami) v dolo-
čenih okoliščinah transformacije in modernizacije .
Problem, ki v Jugoslaviji sproža velike napetosti in konflikte, je v istočas-
27
nosti neistočasnega, to je v soobstoju področij, ki se nahajajo v različnih stadi-
jih razvoja in ki, izhajajoč iz specifičnih tradicijskih izročil in kulturnih vzor-
cev, oblikujejo različne in tudi nasprotujoče si konstrukcije družbene realno-
sti in odgovore na izzive modernizacije. V političnem pogledu se za rešitev
tega problema ponujata dve rešitvi : večja politična avtonomija teh področij
oz. republik, kar bi vsaj v primeru Slovenije omogočilo ohranitev dosežene
kompleksnosti in na tej osnovi prehod v moderno družbo. Preostalim delom
(ki pripadajo drugemu modelu) pa bi taka rešitev omogočila, da se na svoj na-
čin postopoma modernizirajo . Večja centralizacija pa bi imela za posledico
nasilno redukcijo kompleksnosti v severozahodnem delu, vprašanje pa je, če
bi tako dosežena nivelizacija dolgoročno gledano koristila jugovzhodnemu
delu oz. celotni Jugoslaviji .
2. Spontana modernizacija
Eden znanih madžarskih sociologov in pisateljev je svoje videnje družbe-
nih in političnih sprememb v vzhodni Srednji Evropi izrazil v stavku : »Imeti
moramo zaupanje v rastočo kompleksnost- (Konrad, 1988; 50) . S tem je miš-
ljeno, da sistemi potem, ko dosežejo določeno stopnjo razvoja in kompleksno-
sti, odvržejo prisilni politični jopič in razvijejo sebi primerne oblike politične
regulacije . Konrad te procese ponazarja z razmeroma neeruptivno transfor-
macijo avtoritarnih režimov Španije, Portugalske in Grčije v demokratične
oblike družbene ureditve . Civilna družba in socialna struktura sta bili v teh
državah že toliko razviti, da sta enostavno posrkali vase avtoritarno politično
državo in jo nadomestili z demokratičnimi političnimi institucijami . Takšno
mehko absorbcijo avtoritarnega sistema pričakuje omenjeni avtor tudi v ko-
munistični Srednji Evropi. Tu spremembe v socialni strukturi (pojav srednje-
ga razreda), v profesionalizaciji, modernih vrednostnih orientacijah itd ., pri-
pravljajo prostor za politično demokratizacijo in modernizacijo razvojnega
koncepta. Moja teza je, da je podoben proces spontane modernizacije znači-
len tudi za Slovenijo . Zaradi boljših startnih osnov je tu socialistična parcial-
na modernizacija ale imela nekaj pozitivnih razvojnih učinkov . Po drugi stra-
ni pa se je tu v 80-ih letih razširilo spoznanje o neperspektivnosti tega tipa raz-
voja, kar je seveda zahtevalo inovacije v kulturno-simbolni sferi . Na ta način si
lahko pojasnimo večjo družbeno kompleksnost slovenske družbe . 5
Višja kompleksnost pa je tudi zgodovinsko akumulirana in je posledica
naslednjih okoliščin :
1 . Geografska in geopolitična lega . Iz tega na prvi pogled banalnega dej-
stva izhaja večja seznanjenost z dogajanji v zahodni Evropi, ljudje lahko nepo-
sredno primerjajo svoj položaj s položajem v teh deželah . Zaradi intenzivne-
jših kulturnih, gospodarskih in drugih stikov so ljudje in institucije bolj občut-
ljivi za razvojne premike oz. tehnološke in družbene inovacije . Zelo pomem-
bno pa je v tej zvezi spoznanje, da Slovencev zahod ne ogroža več (konkretno
obe sosedi) in da imajo čedalje manj predsodkov glede zahodne politične ure-
ditve in glede vključitve v različne evropske integracije . Zavoljo svoje bližine s
srednjo in zahodno Evropo, ki predstavlja bolj kompleksno okolje, je sloven-
ski sistem vsaj prisiljen reagirati na izzive tega okolja s povečevanjem svojih
opcij in možnih odgovorov .
2 . Raven gospodarske in civilizacijske razvitosti . Ta je precej višja kot v
preostalih republikah . Razlogov za to je več . Eden glavnih je zgodovinske na-
28
rave: čeprav je Slovenija zgodovinsko gledano predstavljala periferijo, pa je
vendarle prevzela zahodni tip industrijskega razvoja; to se je kazalo predvsem
v osvojitvi industrijske kulture in poklicne etike . V okviru Avstro-Ogrske je
bila deležna mnogih reform v 18 . in 19 . st., ki so spodbudile razvoj šolstva, ki
so odpravile nekatere privilegije plemstva in cerkve, ki so, skratka, vodile k
razkroju fevdalizma in stanovske ureditve . Tradicijske strukture so se spričo
industrializacije in civilizacijskega razvoja razkrajale . Tudi danes je slovensko
gospodarstvo najbolj intenzivno vključeno v zahodne gospodarske tokove . To
pa pomeni pritisk na prilagoditev gospodarske strukture in organizacije dela
tamkajšnjim kriterijem .
3 . Tradicija in kulturno izročilo . Glavna prednost v tem pogledu je us-
merjenost v kulturno-civilizacijski razvoj in bodočnost . Slovensko kulturno
izročilo vsebuje sicer tudi ksenofobične in mitološke elemente, vendar, če jih
ocenjujemo z današnje perspektive, ti niso prevladujoči . Na ta način to izroči-
lo zdaj legitimira na prehod v moderno družbo .
S temi okoliščinami si lažje razložimo višjo kompleksnost slovenske druž-
be, ki je posredno vplivala na proces spontane modernizacije v 80-ih letih .
Le-ta se najbolj očitno kaže v inoviranju sociokulturnega sveta, v novi politič-
ni kulturi (katere izraz so bila najprej nova družbena gibanja in neodvisne in-
telektualne skupine, nato pa različne politične zveze, skratka politični plurali-
zem), v modernem razvoju prilagojenih vrednostnih orientacijah (egalitari-
zem denimo nima več pomembne vloge, kot kažejo empirične raziskave) . To
je torej moderni odgovor na krizo deformirane socialistične modernizacije .
Zdi se, da je modernizacija ali reformiranje realnega socializma možno le s
»psihološko-modernizacijo. Impul i, ki jih sproži ta proces od spodaj, so
(možna, ne pa nujna) osnova ali simbolni vir za prehod v moderno družbo .
OPOMBE
1 Pri zahodnih sociologih najdemo zelo različne poglede na naravo modernizacije in družbenega
razvoja v komunističnih sistemih. Persons (1972) denimo zastopa stališče, daje sovjetski režim,
kljub temu daje zasnovan na komunistični diktaturi, v vseh pogledih naprednejši od carske Ru-
sije. Sovjetska zveza je posebej tip moderne družbe, saj je odpravila vse askriptivne fevdalne
privilegije in je po Parsonsovem mnenju s tem celo pripravila prostor za nastanek političnega
državljana po zahodnem vzoru (Parsons, 1972 ; 161) . Drugi avtorji pa nasprotno poudarjajo moč-
ne tradicionalne prvine v sovjetski družbi (Jowitt, 1983) .
2 O različnih kulturno-civilizacijskih matricah v Evropi in njihovem vplivu na družbeni razvoj
razpravlja Haller (1988) . Jugoslavija je v celoti uvrščena v slovensko-pravoslavni kulturni krog ;
to izpričuje avtorjevo nepoznavanje razmer, ki so znane celo Parsonsu (čeprav le-ta omenja le
Hrvatsko in ne Slovenije kot del, ki zgodovinsko pripada rimsko-zahodnemu krogu) . Bolj zani-
miva je madžarska diskusija o treh delih Evrope: zahodnem, srednjem in vzhodnem, prim . :
Szucs, 1988 .
3 Eden beograjskih sociologov opravi s temi razlikami na hitro, češ da gre za -narcisizem malih
razlik- (Popov, 1988) . Svetlik (1987) je nasprotno mnenja, da so razlike v tradiciji in kulturi zelo
pomembne za analizo družbenega razvoja - vsaj tako kot politična, realsocialistična komponen-
ta.
4 To je razvidno iz mnogih empiričnih raziskav zadnjega časa, opozarjam na raziskavo vrednot ju-
goslovanske mladine, prim . Ule, 1988 .
5 Z. Đinđič (1988) v enem svojih člankov označi višjo kompleksnost Slovenije in njene ugodnejše
startne možnosti kot fevdalni privilegij . Če tako razmišljajo najbolj briljantni beograjski intelek-
tualci, kako razmišljajo šele preostali .
29
LITERATURA
1. Berger Peterer/Thomas Luckmann (1988) : Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva za-
ložba, Ljubljana .
2 . Deutsch Karl W. (1975) : Soziale Mobilisierung und politische Entwicklung, v: Theorien des so-
zialen Wandels, izd. W. Zapf, Atheneum.
3 . Đinđič Zoran (1988): Trgovci i ratnici, Književne novine, št . 764, Beograd .
4 . Đinđič Zoran (1988): Društvena kriza ili društvena patologija, Gledišta, št . 5-6, Beograd .
5 . Eisenstadt Samuel N. (1979) : Tradition, Wandel und Modernitat, Suhrkamp, Frankfurt .
6 . Eisenstadt Samuel N. (1987) : Introduction: Traditions, Modernisation and Development, v :
Patterns of Modernity, Vol 1, New York press, N . Y .
7 . Habermas Jurgen (1986): Tehnika i znanost kao -ideologija-, Školska knjiga, Zagreb .
8 . Habermas Jurgen (1981) : Theorie des kommunikativen Handelns, Suhrkamp, Frankfurt .
9 . Haller Max (1988) : Grenzen und Variationen gesellschaftlicher Entwicklung in Europa- eine
Herausforderung und Aufgabe fur die vergleichende Soziologie, Ostereichische Zeitschrift
fur Sozilogie, št. 4, Wien .
10 . Jowitt Ken (1983): Soviet Neotraditionalism: The Political Corruption of a Leninist Regime,
Soviet Studies, št . 3 .
11 . Konrad Gyorgy (1988): Antipolitika . Srednjeevropske meditacije, Krt, Ljubljana .
12 . Lerner Daniel (1975) : Die Modernisierung des Lebensstils : eine Theorie, v : Theorien des sozi-
alen Wandels, izd. W. Zapf, Atheneum .
13 . Luhmann Niklas (1986) : Okologische Kommunikation, Westdeutscher Verlag .
14 . Munch Richard (1984) : Die Struktur der Moderne, Suhrkamp, Frankfurt .
15 . Munch Richard (1986) : Die Kultur der Moderne, Suhrkamp, Frankfurt .
16 . Ogburn Wiliam (1964) : Cultural Lag as a Theory v: On Culture anđ Social Change, Phoenix Bo-
oks, Chicago and London .
17 . Parsons Talcot (1972) : Das System moderner Gesellschaften, Juventa, Miinchen .
18. Rihtman-Auguštin (1984) : Struktura trljadicijskog mišljenja, Skolska knjiga, Zagreb .
19. Ruschemeyer Dietrich (1975): Partielle Modernisierung, Theorien des sozialen Wandels,
izd. W. Zapf, Atheneum .
20. Shills Edward (1984) : Tradition, Faber and Faber, London .
21 . Sekelj Laslo (1987) : Egalitarizem je socialistična vrednota, Mladina, 27 . nov ., Ljubljana .
22. Svetlik Ivan (1987) : Štiri teze k nacionalnemu in socialnemu programu, Nova revija, št . 65-66,
Ljubljana .
23. Szucs Jeno (1988) : Three Historical Regions of Evrope, v : J. Keane, izd. : Civil Society and State,
Verso, London, New York .
24. Tomc Gregor (1989) : Rdeča alternativa, Nova revija št . 81-82. Ljubljana.
25 . Ule Mirjana (1988) : Mladina in ideologija, Delavska enotnost, Ljubljana .
26 . Vajda Mihaly (1988) : Die neuesten sozialen Bewegungen im Lichte der »postmodern codi-
tion«, Vestnik, št . 1, Ljubljana .
27 . Weber Max (1980) : Wirtschaft und Gesellschaft, J. C . B . Mohr, Tubingen.
28 . Zupanov Josip (1977) : Sociologija i samoupravljanje, Školska knjiga, Zagreb .
30