Književna poročila Kakor curiosum Ti hočem pa povedati, kako je besedo Irm* bas -|- nek gospod, ki se močno peča s Keltiščino, raztolmačil; on pravi: Irmbas, keltiško ime, iz treh besed, to je: iz besede ir, kar pomeni serd, jeza, 8otn, iz spolnika [m] m, ki se nekaterim stal* nikom v dativu predstavlja, in iz besede bas, pomenu joče: ber Sob, smeri Ir m*bas /."Irmbas¦'/ znači tedaj: 3orn btm Sobe —, serd jeza smerti, personificirano: Sitmer bem Sobe, serditel, jezitel smerti. Kakor se kaže, bil je Irmbas Keltom v skalovju prebivajoče božanstvo, katero so v smertnih nevar(no)stih61 sploh, posebno pri ostrupenji po gadih in drugih -|- strupenih živalih proti smerti na pomoč klicali. Tako to reč razklada navedeni Keltoman; rado* veden sem, kaj Ti, dragi prijatel, na to porečeš. Lepa hvala Ti za prijazne želje k novem letu; Bog daj tudi Tebi zdravje in srečo!62 Priserčno Te pozdravljam prijatelju! Tvoj stari, zvesti prijatel Lep pozdrav gospodom pri levitih! Karol Rudež. V Gracarjevem turnu 26. Januarja 1883. KNJIŽEVNA POROČILA Epilog «Veroniki Deseniški«. Župančičeva «Veronika Deseniška» je poleg Prešernovega «Krsta pri Savici« najdragocenejša slovenska pesnitev velikega stila. Paralela med tema dvema umetninama (na katero je opozoril tudi že Fr. Koblar v «Dom in svetu», 1924, št. 6.) se človeku vsiljuje nehote. Oba ,naj= večja slovenska poeta sta se v teh dveh svojih delih zatopila v davnine svojega rodu in skušala poleg sinteze svojih življenskih naziranj podati predvsem tudi sintezo svojih zrelih umetniških vrlin. Slovenstvo obeh pesnitev seveda ne tiči' samo v umetniško dovršeni zunanji posodi — doslej najpopolnejši obliki slo* 61 Rokopis: nevarstih 02 Ta stavek je edini jasni dokaz v pismu, da odgovarja Levstiku tu prijatelj Rudež na neki dopis, — na pismeno poslana «vprašanja». Posebej Rudeževa opomba: «in sicer hočem začeti s tem, da Ti pravljico ponovim«, bi dala soditi, da sta z Levstikom v Ljubljani «pri levitih« ali kjerkoli o stvari govorila osebno, kjer mu je Rudež tu ponovljeno «pravljico» že bil pripovedoval; sklep bi tu bil zelo blizu, da imamo v gorenjem Rudeževem pismu torej odmev nekega Rude* ževega obiska v Ljubljani. Stavek z zahvalo za voščila pa bi bil pač tu zelo ne* primeren in nekako neutemeljen, ker bi se bil prijatelj prijatelju pač za enaka osebna voščila bil zahvalil in stvar že opravil osebno na licu mesta s takojšnjo besedo. Iz stavka sledi potemtakem, da je Levstik moral pisati Rudežu tu pismo za božič ali novo leto, — ter da se nam tu spet ni ohranilo eno njegovo v Rude* zevi ostalini. Izguba torej vsaj. dveh Levstikovih Rudežu je s tem dognana. Škoda izgube. Hvaležni pa moramo biti skrbnim rokam, da so nam ohranile vsaj tistih dragocenih deveti 245 sf±*?Lf§ Književna poročila venske pesniške besede —, temveč vse bolj še v jedru del samih in v bistvu nastopajočih oseb: kakor je Prešeren v svojem tragičnem poemu zlasti na Črto* miru plastično podal neko (problematično) potezo slovenskega človeka, «ki se zažene, a se pozneje vstavi«, tako je Župančič v svoji tragediji nakazal prvo etapo geneze slovenske duše. V osebi Veronike se ta duša bori za notranjo osvoboditev; v Pravdaču je ta boj že dobojevan. Kakor je pesniku Nerad za« stopnik slovenskega kmeta, tako mu je žid Bonaventura izraz slovenskega vse* človečanskega pojmovanja. Okrog tega nacionalnosetičnega osnovnega problema je nanizano bujno razgibano notranje dogajanje osebnih, časovnih in splošno človeških stremljenj, tako da po oblikovalnem bogastvu Župančičeva tragedija visoko fpresega Prešernov «Krst». Vendar nudi Prešernov «Krst» čitatelju vtis zaključene celote, dočim vzbuja Župančičeva «Veronika» kot prvi del zasno* vanega obširnejšega koncepta (trilogije!) mestoma videz nezaključenosti, ki bi nepremišljenega kritika utegnila zavesti v napačne dedukcije. To nezaključenost vidim predvsem v dozdevni nepopolnosti značaja Frideri= kovega, ki se nam predstavi kot «silak», a se, ves preobražen po svojem element tarncm čuvstvu do Veronike, tekom vsega dejanja pogreza vase, boreč se v sebi z nagoni dobrega in zlega, in se po smrti Veronikini spet zave svojega pravega bistva, ko vzklikne: «Mene je brezna v sebi strah!« Ta Friderikova borba s kaosom bo postala čitatelju razumljivejša in plastičnejša, kadar bo napisan vsaj nameravani epilog drami, ki nam bo predočil Friderika spokornika; v sedanji koncepciji pasivne vloge značaj Friderikov avtorju ni nudil dovolj možnosti za dramatično razgibanost vseh nijans. Usoden za to delo je pesnikov veliki odpor do vsega zunanjega dogajanja v drami. Po pretežnem delu sodobnega pojmovanja pa velja za vsako odersko stvaritev zakon, da se vse notranje dogajanje v drami odigravaj v pravilnem sorazmerju z zunanjimi dogodki. Pri Župančiču tega sorazmerja ni; v njegovem delu prevladuje duševno dogajanje na škodo zunanjemu. To prevladovanje notranjega bo v marsikom vzbudilo mnenje, da je v tej umetnini za petdejansko tragedijo premalo «dejanja», dočim tiči morda poglavitna hiba tega dela baš v tem, da je v njem za e n o dramo preveč «dejanja»; da je pesnik v eno trage* dijo skrčil dve (tragedija Jelisave — tragedija Veronike) ter s tem porušil enotno razvojno črto, kar jako občutno slabi celotni učinek. Razen tega se dosledno črtanje notranjega razvoja brez zadostnega komentarja v zunanjem svetu pre* cesto odteza človeški zavestnosti. To bo zapeljalo literarnega teoretika, da bo spričo Župančičeve «Veronike» govoril o simbolizmu, romantiki in misticizmu kot o nečem bistvenem, medtem ko je najbistvenejša poteza tragedije to, da je to doslej najbolj notranja, najčisteje duševna drama slovenska. Drama, katere pravi obraz bo odkril šele oder bodočnosti, tisti oder, ki mu zunanja plat vprizoritve (scena in podobno) ne bo več nikak problem, temveč se bo s svojo režijo resnično približal zagonetnemu srcu umetnine. Tedaj bo tudi publika — tisti del publike, ki je danes inficiran od raznih modnih predsodkov in doktrin in prepoln teženj po neki talmimmetnosti in aktualnih harlekinadah^zaslutiL.&%**~~ se po žilah Veronike Deseniške pretaka plemenit sok najčistejše poezije. Slednjič pa je zame dognano tole: kakor Ivan Cankar tudi Oton Župančič iii polnokrven dramatik. Vsak dramatik je biološko bolj ali manj samo neko srečno križanje lirskega in epskega pesnika. In kakor v dramah Goetheja, Bvrona, Shelleya, Slowackega i. dr. prevladuje tudi pri Župančiču njegov lirični element. Ta Zupančičev lirizem se očituje zlasti v njegovem,! že omenjenem, odporu do zunanjega dejanja v drami. 246 Književna poročila V kvar drami kot oderskemu delu je nadalje dejstvo, da se ta pesnikov lirizem razodeva tudi pri črtanju značajev nekaterih poglavitnih oseb. Tako je poleg Friderika značaj nositeljice tragedije — Veronike — občuten mestoma bolj lirično nego dramatično. Značaj Veronike je prikazan preveč na vrhuncih: v tistih elementarnih spontanih liričnih trenutkih zgoščenega notranjega doživetja brez zadostnega, za dramo nujnega razvitka, naraščanja, vplahnen j a ... Z liričnim zanosom je predočeno srečanje Veronike s Friderikom; lirična pesem s silnim dramatičnim sklepnim akordom je dialog med Veroniko in Jelisavo (na odru učinkuje ta do samih korenin dveh ženskih bitij segajoč pogovor z osupljivo ne* nadnostjo in brez zadostne priprave); nadaljnji razvoj Veronikin, ta borba vsake pristne in prirodne ženske, zajete v usodni vihar svoje čutnosti, ta njena borba z vsemi posvetnimi, najposvetnejšimi nagoni v človeku je očrtana zares drama* tično in z resnično dramatičnimi sredstvi; zadnja in najvažnejša faza v značaju Veronike — ko se to notranje lepo in plemenito bitje, obdarjeno z vso pristno ženskostjo, gnano od posvetnega častihlepja in materinske bojazni, oprosti vsega pozemskega v sebi, svojega upanja in strahu, ter se sredi svojega najglobočjega ponižanja prerodi v resnično svetnico ¦— ta velika, z lastnim privolje* njem izbojevana resignacija v trpljenju preizkušene in očiščene duše pa zopet izzveni nepragmatsko in lirično: velevažni monolog Veronike pred smrtjo je lirična pesem. To križanje liričnih in dramatičnih elementov v prikazovanju značaja iste osebe bo nerazsodnega čitatelja (in še nerazsodnejšo kritiko!) za* peljavalo v delno, če ne absolutno nerazumevanje celotnega značaja, hkratu pa je to hiba, ki se je Župančič kot eminentno lirični pesnik pri snovanju svojega dramatičnega prvenca ni mogel izogniti; da se ji bo mnogo laže izognil pri drugem delu trilogije, o tem sem prepričan. Kako se je pesnik boril s svojim lirskim razpoloženjem in iskal poti v notra* nje in zunanje razgibano akcijo drame, priča pričetek tragedije. To prvo dejanje s svojim ostro poentiranim lirskim zaključkom je lirskoepska idila v dialogu (morda najčudovitejša, kar jih premore naša beseda) in še ni drama. Drama se prične šele z drugim dejanjem. Z dramo pg. se je pričela v pesniku borba s snovjo. Ta snov pa mu je narasla preko mere, ko je moral dvoje mogočnih tragedij zvezati v enoto. In tako smo dobili v ostalih štirih dejanjih tragedijo Jelisave in tragedijo Veronike, katerih vzporednost in medsebojna prepletenost ni prikazana toliko razvojno, kot šele na svojem katastrofalnem vrhuncu. In najsi sta obe tragediji organsko vezani s katastrofo Jelisavine smrti, vzbuja delo vendar videz, kakor da je začrtana med tragedijo Jelisave in tragedijo Veronike neka za dramo neugodna zareza. Vse senčne strani «Veronike Deseniške«, resnične in samo dozdevne, slone po mojem mnenju na dveh osnovnih temeljih; to sta pesnikova borba za dramatični izraz in borba s snovjo. Vse hibe dela pa, zlasti one, ki izvirajo iz pesnikove borbe s snovjo, so po veliki večini tehničnega, torej sekundarnega značaja in kot take ne posegajo v samo bistvo umetnine. Da pa je to Župančičevo delo umetnina, velika in pomembna umetnina, ki bo oplodila slov. bodočnost, o tem ni dvoma. Lahko kdo, zaverovan v neko imagi* narno sodobnost, odkloni «Veroniko>x snovno (fabulistično) in idejno, prav tako kakor lahko v «Krstu» odklanjamo Črtomira in Bogomilo — da pa katero teh dveh del ni umetnina, ne more dokazati nihče. Nihče ne more dokazati, da «Krsta» in «V e r o n i k e» nista pisala dva velika in resnična pesnika. In kar ustvari resničen poet v posvečeni uri, je pesniška umetnina. Če se loti tragedije lirik, bo to pač lirična tragedija, če epik, tragična povest, če 247 Književna poročila pa se je loti spreten literat, bo to tehnično vzorna tragedija, ne bo pa — umet« nina. Zupančičeva tragedija je vzlic svojim hibam visoka umetnina, dasi — po šolskih naukih — ni vzorna tragedija. Tragedija je to, občutena mestoma preveč lirično, a z močnimi pristno dramatičnimi elementi. Kakor v vsaki veliki tragični umetnini, se v «Veroniki» borita dva osnovna tragična principa. Ta dva principa sta Eros in L o g o s, svet čuvstva in razuma (Veronika in Friderik — Herman) ali — etično — svet čutnosti in nravstvenosti (odpovedi: Veronika). Ker zmaga v delu čut odpovedi, je to tudi nravstveno brezhibna pesnitev v najlepšem pomenu besede, pa najsi je Zupančič osebno katolik ali budist ali karkoli. Če karakterizira pesnik dobo s številnimi litur* gičnimi znaki, je to ne samo njegova licentia, temveč izvira iz globokega čuta pripadnosti narodu, kateremu piše in iz katerega je izšel; preprost veren človek teh stvari gotovo ne bo občutil blasfemično, temveč obratno; in nemara je v tem najboljši sodnik baš preprost človek, ki so mu ti izrazi res živi in bolj neposredni, kakor kakemu še tako vernemu inteligentu.1 O formalnih, pesniško tvornih jezikovnih vrlinah pesnikovih v tem delu ne bom govoril, dasi tvorijo organični del umetnine. Te vrline se razodevajo tudi najpreprostejšemu duhu (če ni slučajno literaren kritik). Da je Župančič največji tvorec slovenske besede, večji.kkkor Prešeren ali Cankar (Cankar ni bil jezikovno tvoren umetnik), tvorec, kakršen more biti samo izreden umetniški duh, je itak znano. Tudi ne bom razpravljal o značajih, ki stoje neoporečni, črtani s sigurno roko dramatičnega oblikovatelja (Herman, Jelisava, Nerad, Bonaventura, Pravdač), ne bom omenjal idejnega bogastva in življenskih modrosti, ki so obilno raz« sipane po tem delu, ne bom poudarjal, da vsak verz te pesnitve izdihava žarkega duha poetove osebnosti, tisti neopredeljivi in neizrekljivi ter nedokazljivi fluid, ki ne glede na fabulo in vso tehnično materijalizacijo edini preide tvoreče v dušo naroda in je zategadelj inherenten in odločujoč del te in vsake umetnine — zakaj vse take in enake vrline bodo pravilneje in pravičneje ocenile generacije bodoč« nosti, katerim je to delo napisano. Nam, kot se zdi, ni napisano. Kajti kakor je na videz neaktualna in nesodobna, prav tako je ta pesnitev neambiciozna; neambi« ciozna v toliki meri, da gledalcu in čitatelju vidneje razodeva svoje nedostatke nego obilje svojih večnostnih vrednot. Te vrednote pa more prečutiti in preumeti samo duh, ki je v istini prost vseh predsodkov. In če so v kakem delu več? nostne vrednote, je to že — morda najbistvenejši — znak za to, da je to delo veliko, pomembno, umotvor. Tako delo je Župančičeva «Veronika Deseniška». Toda končno nijjil niojjamejnpisati recenzijo ali cejo'.apologijoi.«Veronike» (kar mi bo seveda takoj podtaknil kak klikaš). Moj namen je bil samo kritično fiksirati par negativnih točk tega dela (samo teh sem se tudi namenoma dotaknil) in jih obrazložiti čitatelju, odkod, zakaj in kako, da morda tako vsaj delno pripomorem občinstvu do pravilnejšega umevanja «Veronike», o kateri mu je neki del slov. kritike (ne mislim tukaj referata Fr. Koblarja, čigar mnenje se mi razen nekaterih izvajanj, s katerimi ne soglašam, vidi doslej z njegovega stališča še najbolj iskreno) šiloma skušal sugerirati, da je to brezpomembno delo, nekako skrpucalo in literarni kič. Oteti — kolikor se da — reputacijo te slovenske kritike, ki v zdanjih zablodnih časih ne ve, ne kod ne kam in razodeva samo * svojo umetniško in estetsko inferiornost, neobčutljivost in neizobraženost — to * je bil moj poglavitni namen. 1 Vsekakor ni poklican soditi o tem delu tak slovenski «kmet» in «delavec», kot je to znani pamfletist gospod Dragotin Gustinčič. — Ofi.pis. 248 Književna poročila Iz teh edinih in nobenih drugih nagibov je bil napisan tudi moj protest v 12. številki lanskega letnika «Ljubljanskega Zvona» pod naslovom «Slovenska kritika«. Ta protest, ki v svojem drugem odstavku zavrača pretirano enostransko in k^ivjčjio^j^c^nzjjo «Veronike» izpod peresa Jož, Vidmarja, je i pri avtorju te recenzije i pri uredniku «Dom in sveta« Fr. Koblarju, kjer je Vidmarjeva ocena izšla, naletel na hud odpor, tako da sta v 1. številki letošnjega «Dom in sveta» naslovila na podpisanega dve poslanici pod naslovom «Pravda o Veroniki Dese* niški». V kolikor se ta njuna odgovora zaletavata ob podpisanega kot osebo in urednika, si seveda v tem listu ne lastim prostora, da bi odgovarjal nanja.2 Od* govarjati hočem na kratko samo na stvarne očitke in nestvarna podtikanja. (Konec prihodnjič.) fran Albrecht. Janko Kersnik, Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil Anton Gojmir Kos. V Ljubljani 1924. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. XVII. zvezek lepe zbirke «Slovenski pesniki in pisatelji«, ki jo izdaja za mladino Učiteljska tiskarna, je posvečen Janku Kersniku. V uvodu so prva tri poglavja, ki govore o Kersnikovem življenju, napisana z ljubeznijo, spretno in zanimivo. Prireditelja sta za ta životopis vestno uporabila dosedanjo literaturo, posebno Prijateljevo monografijo. Slabše je četrto poglavje, ki označuje Kersnika kot pisatelja; zlasti motijo v njem nepotrebna ponavljanja. iHnogo stvari, ki smo jih zvedeli že v biografiji, izdajatelja tukaj še enkrat raz* lagata, včasih skoraj z istimi besedami kakor prvič. Tako slišimo o obnovitvi in sprejemu Stritarjevega «Zvona» trikrat (XXXVII, LIV, LXIII), podobno o šaloigri «Berite Novice« (XXXIII, LXIV, LXXXV), o ustanovitvi «Ljubljanskega Zvona« dvakrat (LV, LXV), o usodi «Muhastih pisem« istotako dvakrat (LXII, 2 Konstatirati je vendar treba, da Vidmar vedoma in namenoma piše n e * resnico. Neresnica je, ko trdi, da se jaz nisem upal natisniti njegove kritike drja. Prijatelja knjige «Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma«. Te kritike nisem mogel priobčiti, ker je bila njegova obsodba knjige zame en ost ran* ska in podprta z nezadostnimi dokazi (dokazov, ki mi jih je Vidmar dopovedoval privatno, nisem mogel vpoštevati. Naj bi jih bil napisal!). Moj pravni čut pa mi veli, da je treba za to, da koga obsodiš, tehtnejših razlogov, nego za to, da ga oprostiš. Da bi Vidmarjevo obsodbo natisnil, bi moral Prijateljevo knjigo sam temeljito preštudirati in premisliti ter hkratu priobčiti svoje mnenje, da bi tako bila slika popolna in pravična. To sem mu povedal. Zato je ta njegova trditev ne samo abotna, marveč naravnost zlobno lažniva in absurdna prav tako, kakor če bi trdil, da se nisem upal natisniti kritike zaradi založnice knjige — Tiskovne zadruge. — Neresnica je nadalje, da sem jaz «Mir. Jarca zavoljo osebnih čenč proglasil za frazerja«. Ta trditev že ni več samo zlobna, marveč perfidna v največji meri in kot taka označuje pisca, ki mu je znano, da sem v lanskem letniku «Ljubljanskega Zvona« baš zato odklonil Jarčeve daljše prispevke, ker sem se uveril, da ta mladi pisatelj, o katerem sem upal, da nam postane kdaj dober novelist, ne napreduje, marveč nazaduje; točneje: da preveč piše. (O J ar* čevih verzih in drobnih pesnitvah nisem govoril.) — Končno naj Vidmar kar naravnost pove, kdaj, kje in kako sem jaz Juša Kozaka primerjal z Dostojev* skim! Naposled je preznačilno za Vidmarja, da spravlja v javno literarno polemiko neke privatne neobvezne pogovore (Župančič o Podbevšku!) in neke malomeščanske zakulisne spletke. Ampak to dela vsak malomeščanski intelekt! Op. pis. 249 KNJIŽEVNA POROČILA Epilog «Veroniki Deseniški». (Konec.) II. \Venn ein Buch und ein Kopf zu* sammenschlagen und es klingt hohl, so braucht es nicht allemal am Buche zu liegen. G. Ch. Liehtenberg. V svojem odgovoru pravi Jožef Vidmar, da bi svojo kritiko Veronike lahko ponudil «Ljubljanskemu Zvonu« namestu «Dom in Svetu«, pa tega ni storil, ker Je vedel, da bi je jaz ne priobčil, češ, da nisem za to dovolj vesten in možat. Vidmar ima prav. «Ljubljanski Zvon» bi pod mojim uredništvom njegove kritike res ne priobčil, in sicer ravno zaradi te moje brezvestnosti, ki je tolika, da si ne upa zagovarjati krivičnih sodba (niti ne v literarno pobudo preprostega naroda, kakor tako lepo modruje Vidmar) in pa zaradi te moje nemožatosti, ki bi se drznila odkloniti celo njegovo sodbo in obsodbo. Vidmarja je «Veronika Deseniška« odbila, a ni šel vase, da bi pogledal, kje prav za prav tiči vzrok — pač, «zamislil se je» in «na.šel ga je v delu». Vidmar se je zamislil in napisal kritiko, v kateri si je dokazal, da je ta Župančičeva pesnitev «nedozorela in nedonošena«. Ker pa je v&aka_rece.nzija, ki sodi kako umetniško delo, predvsem merilo recenzenta samega in šele v drugi vrsti merilo umetniškega dela, bi utegnil kdo, ki je našel v «Veroniki Deseniški» več nego Vidmar, po pravici sklepati, da ni nedozorela in nedonošena Župančičeva pesnitev, pač pa, da je nedozorel in nedonošen recenzent, ki jo je sodil in obsodil. Kakor se je velikemu Tolstemu ponesrečil genijalni, iz nekih predsodkov zasnovani naskok na še večjega Shakespearja, prav tako Vidmarjeva kritika, / napisana z nekim preprostim domačim razumom, ne more uničiti življenjske sile in pesniške cene Župančičeve pesnitve. Župančičeva dramatična pesem bo živela, ko bo Vidmarjeva ocena redek in pozabljen kuriozum, ki bo sporočal našim potomcem kvečjemu nauk, katerega poznamo že izza Mahničevih časov: ne bližaj se umetnini s kritiko čistega razuma! Priznam Vidmarju, da se je lotil «Veronike» z veliko natančnostjo (kar pa seveda ni istovetno z vestnostjo). Pri tem pa je postopal, kakor pri svojih ocenah slovenskih prevodov iz ruskega slovstva: z drobnogledo minucijoznostjo se je zaril v malenkostne hibe in šibkosti dela, jih primerno napihnil ter tako izgubil izpred oči celoto. Zato ni občutil življenja, ki ga izdihava ta celota. Transponiral — ali bolje: travestiral — je v neko suhotno nedostatno prozo nekatere — sicer fragmentarno, a zato nič manj življenjsko pristno očrtane — značaje (kako abs surden bi bil v tako šolarsko prozo transponiran značaj Othella ali kako «Po= hujšanje v dolini šentflorijanski»!) ter zato ni občutil pesniškega fluida, ki ga izžarevajo celo te osebe. Ko je tako del pesnitve prenesel v prozo, ki naj bo po Vidmarjevih besedah «odzrcaljena podoba umetnine«, sklepa, da Župančičevo delo ni umetnina. In dokazuje: «življenje, ki more valoviti med temi tremi (= Veronika, Friderik, Herman) v skupnosti tako nedovršenimi postavami, je silno razdrobljeno, je brez prave enotnosti; mestoma zavre v pravem življenskem ritmu, mestoma pa stoji mrtvo in pusto«. Če bi Vidmar to trdil o kaki pesnitvi Lipeta Haderlapa, bi mu ¦ seveda brezpogojno verjeli. Če pa postavlja tako trditev za Župančiča, smemo" upravičeno zahtevati dokazov! Trditev in dokaz. Jožef Vidmar naj odpre knjigo 311 Književna poročila I in z dokumenti podpre svojo trditev! Kje in kakšna so tista mesta? Naj nam s citati osvetli ta mesta, ki so mrtva in pusta, torej delo literata in artista, ne pa resnic* nega poeta! Ni namreč izključeno, da so ta mesta mrtva in pusta samo za Jožefa Vidmarja, za tistega pa, ki ume umetnine uživati, sočna in polna. Če zatrjuje Jožef Vidmar, da je monolog Veronike v petem dejanju predolg in preginljiv, ni to nikak umetniški kriterij, temveč zadeva njegovega osebnega okusa, ki nas ne zanima; Vidjn^r^iaj^oj^aje^jdjije^ta .monolog nepesniški, narejen, literatski. Vidmar naj citira eno samo sceno Veronike — makar najšibkejšo— ter estetsko in umetniško dokaže, da tega prizora in teh verzov ni mogel pisati resničen poet, potem mu bom verjel, da Župančičevo delo ni umetnina. Kajti če se Vidmar umika in v svojem odgovoru pravi, da vsa njegova kritika «ni drugega kakor dokazovanje, da delo kot celota ni umetnina«, moram priznati, da je to zame nezmisel. Kaj je to, kar kot celota ni umetnina, torej v posameznostih je? Umetnina je vendar organizem, zatorej umetnina je ali pa sploh ni! Kdor je samo formalen talent, ni umetnik. Ali je Župančič samo iormalen talent? — Zame pa je stvar taka: Aškerčev «Primož Trubar« ni umet* nina, dasi utegne vsebovati posrečene posameznosti in celo formalno dobre verze, t^. o-ceA-e^«*^! umetnina, ker je delo napisal nepesnik. Zupančičeva «Veronika» pa je vzlic nekaterim fragmentarnim značajem in posameznim hibam umetnina, ker jo je ^^-Of-viTKJtapisal pesnik. Če torej hoče Vidmar s svojo trditvijo, da Župančičeva pesnitev ni umet* nina, resnično uspeti, mora dokazati, da «Veronike Deseniške« ni pisal poet. Doslej pa je pokazal samo voljo, to dokazati, a dokazal ni. Doslej je dokazal samo samega^sebe: dokazal je svojo amuzičnost. Ne da bi se mudil pri Vidmarjevem neumevanju kompliciranega Veroniki* nega značaja, naj končno navedem en sam primer za to, kako ume Vidmar citati pesnitev! Razkrajajoč značaj Friderikov, pravi Vidmar: «V četrtem dejanju ga vidimo, da se odkrito veseli bratove smrti, ker je s tem rešen tekmeca za celjsko nasledstvo«. Kakšno je to «odkrito veselje«? Friderik sprva sploh ne razume, da mu je brat umrl; ko pa razume, odene po prvem navalu presenečenja nad to «vrtoglavo vestjo« svoje «veselje» v te*le lapidarne stavke: «Iz česa je, po čemer hodimo? Gradove svoje zidamo — na kaj? — Bil si mi vendar brat. Le spi, le sanjaj. Ne bom te dramil. In — oprosti vse.« Kaj je to? Ali je ta zgoščeni, pristno človeški izraz srčne ginjenosti znak odkrite veselosti? Ali pa je to samo pega v kritikovem očesu ali kritična vestnost? Ne — to je «odzrcaljena podoba umetnine«! A naposled so to lapalije; lapalije, kakršnih bi utegnil navesti še nekaj, a bi zgovorno pričale o kritikovem neumevanju ali pa neki bodisi zavedni ali ne* zavedni tendenčnosti. A vse to ni bistveno. Bistven je ton. Ne samo poeta, tudi kritika izdaja vonj besede. Po vonju besed spoznaš, ali se je kritik podredil umetniškemu delu in ga z umevanjem predelal v sebi. Ton je, ki se mi je uprl in naravnost zagabil, ko sem čital Vidmarjevo kritiko. Tisti napeti, visoki, na* stuljeni ton, ki govori z umetnikom od zgoraj doli; ton, ki ga Vidmar tudi v svojem odgovoru ne more zatajiti, ko^govori o «profesorčku», kakor da je naziv profesorja splošno priznan sinonim za ignoranta in idiota. V takem tonu je Nemec Šchlegel govoril o Moliereu in Evripidu, ko ga je Goethe v svojih pogovo* rih z Eckermannom zavrnil takole: «Seine Kritik ist durchaus einseitig, indem 312 Književna poročila er (Schlegel) fast bei allen Theaterstiicken bloB das Skelett der Fabel und An* ordnung vor Augen hat... ohne sich im mindesten darum zu bekiimmern, \vas der Autor uns von anmutigem Leben und Bildung einer hohen Seele entgegen= bringt.-------In der Art und Weise wie Schlegel das franzosische Theater behan? delt, finde ich das Rezept zu einem schlechten Rezensenten, dem jedes Organ fiir die Verehrung des Vortrefflichen mangelt, und der iiber eine tiichtige Natur und einen groBen Charakter hingeht, als ware es Spreu und Stoppel.» In končno: «Wenn ein moderner Mensch wie Schlegel an einem so groBen Alten (Evripides) Fehler zu riigen hatte, so solite es billig nicht anders geschehen als auf den Knieen.» Te Goethejeve besede veljajo — mutatis; mutandis — tudi za Vidmarja in njegov literarni odnos do Župančiča! * Kakor v materijelnem, se tudi v duhovnem svetu dele ljudje v dve skupini: v produktivno in neproduktivno. V materijelnem svetu se ta razdor med obema slojema očituje pod nazivom razredne borbe, dočim se v duhovnem svetu ta razdor zaostri v borbo šele tedaj, če postane neproduktivna skupina ambiciozna in agresivna ter se skuša afirmirati — ne z lastnim pomembnim delom, marveč z negiranjem produktivnih sil. Tako skupino — lahko jo imenujemo kliko — imamo danes tudi v slovenskem slovstvu. Nekaj mlajših ambicioznih, a neproduktivnih in zategadelj nezadovoljnih pisateljev se skuša uveljaviti s tem, da zagrizeno negira vsako umirjeno, dozorelo delo. To se potem pri nas imenuje boj «starih» in «mladih». A najsi so med nami umetniška načela še tako različna, vendar danes tega boja v slovenski literaturi ni. 4j* samo boj med produktivnimi in neproduktivnimi silami. Kajti mladost sama še ni merilo in privilegij; edino merilo človekovo je delo. Nihče ni resno oviral generacije okrog Cankarja in Zupančiča, da se ne bi uveljavila s svojim delom; s svojim delom je zavzela teren. Nihče ni oviral skupine okrog «Treh labodov»», da se ne bi uveljavila; nasprotno — nekateri tako zvani stari so jo s svojimi simpatijami in svojim delom celo podpirali. Če ni uspela, je njena stvar. Razumljivo je, da je marsikomu te neproduktivne skupine danes Župančič kot najvidnejši reprezentant slovenskih pesniško=tvornih sil zrastel previsoko; zato ga je treba negirati. To tendenco je posebno jasno razodela neresna ocena «Veronike Deseniške» v novoletni številki nekega ljubljanskega dnevnika. Ali je Vidmar zavedno ali nezavedno pisal svojo kritiko «Ver.onike» pod vplivom te skupine, je stvar njega in njegove vesti. Najsi njegov sedanji organ «Kritika» po mojem mnenju kaže mnogo znakov neke neproduktivne ambicioz; nosti (glej Kosovelov članek o gledališkem repertoarju, Dobidov entuziastičm, a zgolj amaterski referat o zadnji umetniški razstavi, Vidmarjevo pisanje o kvarnosti ruskih igralcev na slovenskem odru) — sem vendar za svojo osebo prepričan, da je njegova kritika «Veronike Deseniške» subjektivno poštena, kakor tudi je objektivno nepravična in enostranska ter ozkosrčna. III. • V drugem delu svoje poslanice «Pravda o Veroniki Deseniški» odgovarja za ogorčeno uredništvo «Dom in Sveta» France Koblar. To ogorčenje pa ni iskreno. Zakaj, kdor pričenja svojo polemiko z besedami: «Fran Albrecht je storil pri= jateljsko ali družinsko ali kakršnokoli dolžnost, ko se je oglasil v 12. številki »Ljubljanskega Zvona» za leto 1924. proti poročilu o Župančičevi «Veroniki Deseniški«, ki ga je prinesel naš list v 5. številki lanskega letnika« — kdor je zmožen resno napisati kaj takega, ne da bi pri tem pomislil, da bi jaz njemu 313 Književna poročila z isto pravico za sprejem Vidmarjeve ocene lahko podtaknil verske ali politično^strankarske ali kakršnekoli motive, ta me pač odvezuje dolžnosti, da bi razpravljal ž njim. IV. S tem je zame ta zadeva končana. Končana, a ne zaključena. Zaključila jo bo bodočnost. Moj priziv velja bodočnosti! Fran Albrecht. Ivan Cankar, II servo Bortolo e il suo diritto. (Konec.) Iz vere v notranje zdravje Cankarjevega dela se je rodila v prevajalcih tudi skrb, podati, kolikor je možno zaradi različnosti duhovnih in oblikovalnih sposobnosti italijanščine in naše slovenske besede, a tudi v okviru njunih osebnih prevajalskih sposobnosti, dostojen in resnega uvaževanja vreden prevod «Hlapca Jerneja*. Pri ponovnem čitanju njunega dela se ne moreš ubraniti dojmu, da jima je bila posebno pri srcu zvonkost Cankarjevega stavka, preprostost izražanja njegovih misli, slikovitost in barvitost raznih Cankarju priljubljenih figur, dramatičnost govora, originalnost nekaterih ljudskih rekel, ter končno tudi vsa ona poezija, ki je raztresena križema vsepovsod v učinkovitih podobah nekaterih naturalističnih mest povesti. Ta napor se jima je v glavnem skorajda vedno tudi posrečil, tako da je v knjigi, če preidemo zanimivost in učinkovitost fabule že same po sebi, ostalo še zadosti tistega našega Cankarja, kakršen je kot umetnik in videč. Naj to dejstvo pokažejo nekatera mesta: Bortolo, il vecchio servo grigio ed allampanato, prese pošto sulla panca, vicino alla finestra: s'asciugo la fronte con un fazzoletto rossp e sospiro. — Un non so che d'opprimente e d'agghiacciante gli strinse il cuore; ne le bocche, ne gli occhi gli diedero risposta. — II carro va a ritroso, se e il padrone che lo tira ed il servo che lo guida! — sentenzio il cognato. — Cjuarant' anni son passati — pensava — e non un šolo giorno di meno, dal di in cui per la prima volta varcai questa soglia. Era una capanna piccola e triste: una vergogna per il padrone e per il servo — Bravo Bortolo: te la passi bene, tu, eh? Sulla soglia, un po'barcollante, col cappello sulle ventitre, apparve ditar. —Va via, donnaccia! — Affrettati! — Come un viso giovane ancor pieno di lacrime e gia racconsolato, sorrise 1'umido mattino dopo la tempesta. — . .. il mondo e vasto abbastanza e le gambe ti reggono ancora. — Vediamo un po' che ne pensa questo miscre* dente — Salute, Bortolo! — E non si deve a Bortolo, se il cielo ha benedetto quelle fatiche e fatto crescere dalla pietra la ricchezza? — In takih, plastičnih, dobro prelitih mest je v knjigi obilo. So pa tu pa tam seveda tudi taka mesta, kjer ni prevod tako točen, skrben, kakor bi bilo treba. in kjer Cankarjeva beseda ne govori tako neposredno in plastično. Včasih sta se prevajalca izognila težkočam originalovih subtilnosti, obšla sta tako rekoč Cankarja in se zadovoljila s približno označbo njegove besede ali pa se jima je razporedba slike kar sama od sebe zverižila drugače, da je stavek sicer sličen, a vendarle bistveno izpremenjen. Tak primer, da navedem le enega od nekaterih, je sledeči: Prese il sentiero che attraversava i campi e correva lungo il ruscello perdentesi nella bianca sabbia. — Včasih se mi vidijo tudi nekateri vložki, s katerimi skušata prevajalca stavek originala nekoliko razbistriti, nepotrebni in so odveč, kakor n. pr. v sledečem primeru: Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z obema rokama. — Cjuando 1'ebbe vuotato (!), si alzo, si levo 314