111 CERKEV ADVENTISTOV SEDMEGA DNE V SRBIJI Zorica Kuburić Filozofska fakulteta Univerze v Novem Sadu, Novi Sad zoricakuburic@gmail.com Adventisti imajo zelo specifičen sistem verovanja s sedemindvajse- timi členi vere, ki jih mora vsak vernik preučiti skupaj z duhovnikom, sam ali v skupini, preden se zaobljubi Bogu, preden je krščen in vklju- čen v cerkev. Verovanja Cerkve adventistov sedmega dne (ustanovljene leta 1863 v ZDA) so predstavljena v knjigi Verovanje adventistov sedme- ga dne (Bacchiocchi et al. 1994). Emilio Knechtle meni, da adventisti ne opredeljujejo in predpisujejo posebnega Creda, posebne veroizpovedi, niti seveda ne verujejo kar koli, temveč upoštevajo kot temelj svoje vere Sveto pismo v celoti (Knechtle 1980). Kljub temu pa je vprašanje »Kdo so adventisti sedmega dne in kaj verujejo?« zahtevalo neko selekcijo na tem temelju. Knechtle je razporedil adventistične nauke v tri skupine. Prva skupina temeljnih verovanj je skupna vsem evangeljskim prote- stantom in vključuje 53 % členov vere. Drugo skupino tvori 33 % členov vere, ki jih različne konservativne krščanske cerkve različno interpre- tirajo. Adventisti verujejo, da se vsak človek sam odloči, ali bo sprejel Kristusa ali ne, kar pomeni, da ne verujejo v predestinacijo; verujejo, da je dekalog stalno vodilo in merilo za življenje vseh ljudi in vseh ljudstev in da ga zato ne smemo niti opuščati niti spreminjati; obred krsta izvaja- jo z enkratno potopitvijo v vodo in ne priznavajo niti škropljenja z vodo niti trikratnega potapljanja; verujejo, da je bil človek ustvarjen tako, da bi lahko postal nesmrten, če bi prestal preizkušnjo; grešniki bodo zara- di svojih zlih del na koncu uničeni v gorečem jezeru, se pravi da adven- tisti ne verujejo v večni pekel, ampak v popolno izginotje greha; veru- Stati in obstati 17(2021): 111-121 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)111-121 112 RAZGLEDI, VPOGLEDI jejo, da spoštovanja sedmega dne – sobote – obvezuje vse ljudi (od tod njihov naziv); verujejo, da je Bog svet ustvaril dobesedno v šestih dneh in ne z evolucijo; sodijo, da morata biti cerkev in država ločeni; vzdržu- jejo se alkohola, tobaka, mamil in hrane, ki je po Bibliji nečista. Tretja skupina naukov obsega 14 %, je specifična za adventista in se nanaša na eshatološka vprašanja; prav tem dajejo v svojem nauku poseben pouda- rek. (Knechtle 1980; Knechtle in Sohlman 1981) Adventisti verujejo, da je Sveto pismo Stare in Nove zaveze zapisa- na Božja beseda, posredovana z božjo inspiracijo svetih božjih ljudi (Bacchiocchi et al. 1994). Dar prerokovanja je bil ob začetkih adventi- stične skupnosti najpomembnejši božji dar, saj so zgradili svojo identi- teto na verovanju v preroški dar Ellen White (1827–1915) (Kuburić 2006). Biblijsko vrstico iz Razodetja so kasneje interpretirali tako, da so iden- titeto adventistične skupnosti povezali s »cerkvijo preostalih«: »Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo priče- vanje.« (Raz 12,17) Tako pričevanje (potrdilo/certifikat) naj bi bilo pre- rokovanje Ellen White. V njihovem verskem sistemu je pomemben poudarek na obnašanju vernikov, na adventističnem way of life. Verujejo, da je posameznik tem- pelj, v katerem živi Sveti duh, zato mora skrbeti za zdrave življenjske na- vade, da bi ohranil nadzorni center svojega telesa, duha [angl. mind], ki je prebivališče, dom Kristusovega Duha. Adventisti tako že sto let po- udarjajo pomen zdravih življenjskih navad. Ta poudarek na skrbi za zdravo življenje očitno prinaša tudi posvetne koristi: najnovejše razi- skave naj bi ugotavljale, da so adventisti v vsej populaciji najmanj priza- deti od vseh razširjenih bolezni (Walton, Walton in Scharffenberg 1981; Nieman in Stanton 1988; Kuburić 2019). National Geographic na primer piše (november 2015), da so zaradi svojega življenjskega stila zgled dol- goživosti. Zaradi vpliva, ki ga ima način življenja na duhovno izkušnjo, postavlja adventistična cerkvena organizacija kot minimalno zahtevo, da nekdo postane njen član, vrsto življenjskih pravil, ki jih je treba spo- štovati. Ta pravila vključujejo abstinenco od alkohola, tobaka, kemič- nih sredstev, ki vplivajo na možgane in duha, nečiste hrane, kar vse naj 113 ZORICA KUBURIć bi dokazovalo povečevanje krščanske izkušnje pri oblikovanju in upo- rabi prostega časa. (Kuburić 2014) Adventisti verjamejo, da je zdravstve- na reforma desna roka evangelija. […] Z vidika verskih skupnosti, ki imajo za poslanstvo, da oznanjajo evangelij vsem ljudstvom, je proces konverzije, spreobračanja, nekaj le- gitimnega. Ker pa konverzija pomeni opustitev starega sistema in izbiro novih ciljev, to ne more pustiti ravnodušnih skupnosti, ki v tem proce- su izgubljajo. Krščanstvo je zgodovinsko zraslo iz razmerja med svobo- do, da se izbere Kristusov nauk, in pripravljenostjo, da se ostane v tako izbrani cerkvi. V svojem poizkusu znanstvene raziskave rasti adventi- stične cerkve se bom osredotočila na empirično raziskavo konverzij v Srbiji, v obdobju enega stoletja, odkar v Srbiji obstoje in misijonirajo pro- testantske cerkve. Misija je za take cerkve zadeva njihovega zemeljske- ga preživetja in ne le onstranskega odrešenja. Procesi konverzije pritegujejo pozornost tako političnih in cerkve- nih struktur kot znanstvenikov. V svojem bistvu je konverzija notra- nja transformacija in sprememba usmeritve. Sprememba usmerjenosti mišljenja in delovanja se običajno začne s srečanjem nekoga, ki išče, z nekom, ki pozna (odgovor). Duhovne skupnosti se rodijo iz interakci- je procesov pričevanja. O tem sem pisala v članku Spreobrnitev v religi- jo, ki ti spregovori (2009). Protestantizem je prišel v Srbijo iz Evrope, toda v Srbiji je dobil neke srbske značilnosti. Protestantov se je Srbiji oprijel izraz »novoverci« že od takrat, ko so v 19. stoletju nazarenci začeli preobračati pravoslavne Srbe v »novo vero«. Po stotih letih misijonskega dela je adventistična cerkev na ozemlju Srbije najmočnejša protestantska skupnost med tistimi, ki niso vezane na neko manjšinsko narodnostno osnovo [kot na primer evangeličan- ski Slovaki]. Po ljudskem štetju 2002 se skoraj 20.000 prebivalcev izre- ka za pripadnost neki varianti adventizma. Glavna struja adventizma, ki jo predstavljajo sledilci Ellen White, je versko gibanje, ki temelji na misijonarski dejavnosti. Branko Bjelajac piše o začetkih adventizma v Beogradu s prihodom diplomanta misijonarske šole v Fridensauu (Nemčija) Maxa Ludwiga 114 RAZGLEDI, VPOGLEDI leta 1909 v Beograd. Uradno je bila prva adventistična skupina usta- novljena 12. decembra 1909. Dnevnik Politika je sicer v svojem članku o adventistih 12. 9. 1923 kot začetek delovanja adventistov v Kraljevini Srbiji zabeležil letnico 1905. Leta 1911 je beograjski pravoslavni pop Ljubomir Mitrović po naročilu svojih cerkvenih oblasti prisostvoval ci- klusu adventističnih srečanj, zapisal svoje vtise in jih objavil v knjiži- ci z naslovom Religiozni vandrovci. Narejen je bil seznam tistih, ki so bili pripravljeni na konverzijo, in tistih, ki so ji izrecno nasprotovali. (Bjelajac 2003) Adventisti so postali uradno priznana verska skupnost z odlokom ministra za verske zadeve 30. septembra 1922, s čimer jim je bila dovo- ljena svoboda opravljanja verskih dejavnosti. Rast adventistične cerkve je bila opazna. Leta 1923 je jugoslovanska Zveza adventistov štela 26 cerkva in okrog 500 vernikov. Toda nova vla- da z novim ministrom za verske zadeve je 5. maja 1924 delovanje adven- tistov in nazarencev prepovedala. Razlog za tako stališče vlade in tradi- cionalnih cerkva je bil po Bjelajcu verjetno v statistiki: leta 1926 je bilo adventističnih vernikov 1.093 in čez dve leti že 1.728. Leta 1929 naj bi bilo v Jugoslaviji več kot 1.600 adventistov, zbranih v 84 krajevnih cerkvah. Ob koncu 20. stoletja je bilo v Srbiji okrog 6.600 vernikov, 3.081 v Vojvodini in 3.077 v preostali Srbiji. Taka porazdelitev ostaja vse do da- nes, ko naj bi bilo članov adventistične cerkve že več kot 10.000 (sku- paj s člani njihovih družin je verjetno število štirikrat večje). (Bjelajac 2010, 123, 135) Razvoj adventizma v Srbiji v zadnjem stoletju lahko vidimo kot tipi- čen primer razširjanja nove religije v novem okolju. Samo v beograjski osrednji adventistični cerkvi je bilo v tem času krščenih 3.500 vernikov. Cerkvene knjige jih sicer ne beležijo ustrezno: zaradi zaščite zasebno- sti vernikov ne navajajo vseh, ki so se zaobljubili Bogu proti volji svo- jih družin, sorodnikov ali prijateljev; razlog za nebeležnje je tudi zašči- ta vernikov pred državnimi ustanovami, saj vztrajajo, da je religioznost zasebna zadeva vsakega posameznika. Kot osrednja katedralna cerkev je imela vedno dovolj članov za svoj obstoj in delovanje ter dajala ton tudi drugim cerkvam. V empirični analizi se bom osredotočila na ra- 115 ZORICA KUBURIć zvoj adventizma v Zemunu, bistveno manjši občini, kjer lažje spremlja- mo spremembe v daljšem obdobju. Cerkvena občina v Zemunu Začetki cerkve adventistov sedmega dne in njene misijonske dejav- nosti v Zemunu1 segajo v leto 1933. V cerkveni knjigi je zabeleženo 621 vernikov, od tega 68 % žensk in 32 % moških. Od začetkov do danes se je izmenjalo mnogo pridigarjev, v skladu z naukom in prakso adventi- stične cerkve, da vsakih nekaj let zamenja pridigarja. Od začetkov do leta 2004 je bilo tako 18 pridigarjev (in trije asistenti), ki so se menja- li vsake 4 leta. Premeščanje pridigarjev spremljajo spremembe na ravni regije vsake 3 leta in volitve vodstvenega odbora cerkve v regiji vsakih 5 let. Južna regija, kamor spada zemunska občina, je imela tako do zdaj 14 predsednikov. Življenje in delo pridigarjev je tako odvisno od vodstve- nih struktur ter od pridigarjeve osebnosti ter zmožnosti, da izpolnjuje zahteve svojega poklica, dobro sodeluje z vodilnimi cerkvenimi organi v regiji in Zvezi, z verniki in socialnim okoljem, v katerem misijonsko deluje. Na čelu krajevne cerkve je cerkveni odbor s predsednikom, voli- jo ga vsako leto, kar omogoča, da so člani zamenjani ali ponovno izvo- ljeni. Vpogled v življenje in delovanje različnih krajevnih cerkva pokaže, da je najbolj nestabilna vodstvena struktura na ravni cerkvene občine, saj je na novo postavljena vsako leto s strani starih vernikov in tistih, ki so bili na novo pokristjanjeni. Profesionalni cerkveni delavci zasedajo v cerkvi tri vrste položajev: položaj škofa ali duhovnika v občini, ki je neposredno povezan s krajem in verniki (ter odvisen od njih); položaj administratorja, ki ne opravlja obredov, njegov profesionalni položaj je stabilnejši in je redkeje zamenjan; položaj uradnikov Zveze, ki se reor- ganizirajo le vsakih 5 let. Širjenje adventizma na teh območjih je bilo sistematično. Vsako leto so bile organizirane javne kampanje pridiganja, imenovane evangeliza- 1 Del sledečega poglavja je bil že objavljen v Kuburić 2004. 116 RAZGLEDI, VPOGLEDI cija. Njihov cilj je bil seznanjati publiko z bližnjim Kristusovim priho- dom in potmi za odrešitev samega sebe od greha in tega sveta od zla. Evangelizaciji so sledila predavanja in seminarji. Ti so poizkušali odgo- varjati na razna vprašanja, povezana s prerokbami v Bibliji. Tisti, ki so vztrajali na predavanjih in seminarjih, so postali jedro skupine, ki se je pridružila cerkvi, in imeli so občutek, da so odkrili nekaj, kar so iska- li vse življenje. V starejših časih so se novim vernikom pridružili izbra- ni dotedanji člani, ki so jih uvedli v življenje cerkve in jim dodelili raz- lične naloge pri obredih in dobrodelnih dejavnostih. Vedno bolj pa se je uveljavljala druga pot – da so za skupino tistih, ki so najdlje vztraja- li pri predavanjih in še naprej kazali interes za verske zadeve in način življenja, kot ga je zahteval adventistični verski sistem, ustanovili novo cerkev, ki so se ji pridružili najaktivnejši in skrbno izbrani starejši člani. Podala bom pregled obeh variant cerkvenega organiziranja v Zemunu. Odkrite vizije, jasna obzorja, zavest o lastni vlogi in mestu na tem svetu v procesu odrešenja sveta v bližnjem času – vse to močno moti- vira vernika za reševanje tudi njegovih bližnjih/sorodnikov, da se jih z navdušenjem zbira, da pridejo in slišijo resnico. Resnica je močna in dovolj je, da se ji posameznik podredi in se z zaupanjem pridruži skup- nosti. Kasnejši stalni stiki z verniki to zaupanje sicer demistificirajo, saj tudi sami niso svetniki, čeprav bi to hoteli biti. Po izvedenih raziskavah (Dudley 1992, 18 in Dudley 1999) povprečno vsak drugi vernik zapusti skupnost, največkrat mladi ljudje, ki hočejo biti svobodni pri izbiri svo- jega zakonskega partnerja, ali ker njihovo delo ne prenaša religioznega življenja, ali ker ne zmorejo doseči standardov pričakovanega obnaša- nja, ali ker so razočarani nad sabo ali drugimi verniki … Tako se do- gaja, da polovica navdušencev skupnost vernikov zapusti. Toda bili so vendarle obogateni z novim izkustvom, ki jih po obdobju življenja brez boga pogosto pripelje nazaj v cerkev, ko se upokojijo, po razvezi zakona ali po drugih izgubah, ko kljubovanje bogu zamre in se zgodi kesanje, ki jih privede k ponižnosti in predanosti, ki jo nihče ne more več zatreti. V Jezusovi pridigi o izgubljenem sinu in njegovem bratu sta opisana dva tipa vernikov. Brat, ki je vseskozi zvest domu, je nesrečen, ker oče z njim ravna enako kot z bratom, ki je iskal srečo zunaj očetovega doma. Tisti, 117 ZORICA KUBURIć ki se vrnejo, so pogosto privilegirani, ker jih očetova ljubezen pripravi, da so zmožni odpuščanja. Kot med otroci v družini tudi med verniki v skupnosti lahko prihaja do ljubosumja in zavisti, ki otežuje odnose in medsebojno razumevanje. Verniki, ki so prva generacija spreobrnjen- cev, in verniki, ki so že rojeni v družinah z adventistično tradicijo, so pogosto razpeti med ljubeznijo in ljubosumnostjo, med sodelovanjem in tekmovanjem. Spreobrnjenci so velik zaklad: njihova nova duhovnost osveži vsako cerkev in jo naredi za rastočo družino; njihovo mesto je v vsaki cerkvi, ki bogati dinamiko svojega življenja. V cerkvenih knjigah imamo po zaslugi krajevnih duhovnikov zabeležene vse člane cerkve v zaporedju, kot so bili krščeni, tudi tiste, ki so odšli ali bili ekskomunici- rani. Zabeleženi so datumi krsta, rojstva in sprejema. Če je bil član kas- neje izključen, če je odšel ali umrl, njegovo ime ni izbrisano in podatki o njem ostajajo. Na osnovi teh podatkov, ki so jih zbrali v cerkvenih ob- činah, dobimo naslednjo sliko: Med letoma 1933 in 1999 je bilo krščenih 621 vernikov. Od teh jih je bilo 73 kasneje izključenih (12 % vseh krščenih). V začetku je bilo število izključenih večje, medtem ko so bili v zadnjem desetletju verniki redko ekskomunicirani, tudi če dalj časa niso več prišli blizu. Kot razloge za izključitev iz skupnosti zapisi največkrat navajajo kršenje zapovedi de- kaloga ali splošno »nekrščansko življenje«: - 34 % nekrščansko življenje - 27 % kršenje 4. zapovedi (nespoštovanje sobote) - 11 % kršenje zapovedi dekaloga brez navedbe katere - 10 % nespoštovanje krščanskih dogem - 7 % kršenje 7. zapovedi [»Ne prešuštvuj!«] - 5 % pridružitev drugi verski skupnosti (Jehovove priče, baptisti) - 3 % na lastno zahtevo - 2 % alkoholizem - 1 % kršitev 6. zapovedi [»Ne ubijaj«!] Po zapisih je bilo leta 1999 v Zemunu 164 adventistov; od tega jih je 7 kasneje odšlo v Avstralijo, 2 v ZDA, 2 v Anglijo in 1 v Nemčijo. 118 RAZGLEDI, VPOGLEDI Od leta 1950 do 1999 je bilo krščeno 370 vernikov, 71 pa jih je prišlo iz drugih adventističnih cerkva. V povprečju je torej zemunska skupnost vsako leto pridobila 9 novih vernikov, skupaj 441, istočasno je šlo dru- gam 218 vernikov, od teh 41 v tujino: največ, 15, v Avstralijo, 13 v Nemčijo, 6 v ZDA, 3 v Francijo, 2 v Anglijo, 1 v Bolgarijo. Lahko sklepamo, da je v tujino odšlo okrog 10 % vernikov. Po podatkih Zveznega urada za stati- stiko je sicer delalo vsaj začasno v tujini okrog 6 % prebivalcev ožje Srbije (iz Pomoravja na primer 14 %). Zanimivo bi bilo natančneje primerjati podatke o začasnem ali stalnem izseljevanju v tujino prebivalcev Srbije sploh in posebej adventistov, da bi ugotovili, ali je ta tip zahodnega kr- ščanstva ena od poti (in spodbud) za odhajanje na zahod. Na osnovi teh podatkov lahko sklepamo, da je cerkveno življenje di- namično in da je fluktuacija vernikov velika. Pritok novih vernikov je vsako leto večji od števila tistih, ki odidejo. Praviloma se v cerkve vklju- čijo s krstom, nekaj pa jih sprejmejo na osnovi pričevanja vernikov ali na osnovi dokumenta, da je bil nekdo krščen v drugi adventistični cerkvi. Krajevno cerkev lahko zapustijo iz različnih razlogov, vendar cerkvena občina beleži vse vernike, dokler ti spoštujejo Božje in cerkvene zako- ne ter pravila in obiskujejo cerkev. Pridigarjem je bilo priporočeno, da ekskomunicirajo vernike, ki ne prihajajo več v cerkev (razen če so op- ravičeni zaradi bolezni in starosti), ter tiste, ki kršijo zapovedi ali nače- la, ki se jih drži cerkev. Najmanj je bilo krščenih v letih 1958 in 1969 (po 1), največ pa v letih 1951 (20), 1963 (16) in 1994 (35), povprečno, kot rečeno, na leto 9; če pri- merjamo desetletja, je bila najuspešnejša dekada 1990–1999, čas jugo- slovanske krize, ko je bilo v Zemunu krščeno skupaj 120 vernikov (pov- prečno v obravnavanih dekadah 74). Zemunska občina je vključevala več vaških cerkva, od katerih pa je delujoča le še ena v Dobanovcih. V tej vaški občini je bilo v obdobju 1934–1999 zabeleženo 137 vernikov (od tega jih je bilo 40 izključenih, naj- več zaradi nespoštovanja sobote, nekrščanskega življenja, prepirov, al- koholizma, poroke z neadventistom). Po teh zabeležkah je bilo torej iz- ključenih 30 % članov in število tistih, ki so cerkev zapustili, je bilo večje od števila tistih, ki so ostali. V vaški cerkvi v Bečmenu je bilo v obdob- 119 ZORICA KUBURIć ju 1933–1988 krščenih 70 vernikov; leta 1988 je cerkev nehala delovati, verniki so prešli k občini v Dobanovcih; 49 se jih je v tem času preselilo drugam, dobra četrtina teh v tujino. Skupnost v Surčinu je začela z de- lom leta 1968 in prenehala obstajati leta 1989: od registriranih 24 verni- kov so bili 4 izključeni, polovica pa jih je odšla v druge skupnosti. Moderni način sprejemanja novih vernikov je, kot smo omenili, po- vezan z ustanavljanjem nove cerkve. S predavanji in seminarji v najetih prostorih se poslušalci postopoma seznanijo s cerkvenimi nauki in iz skupine aktivnih se oblikuje nova cerkev, ki se ji pridruži jedro misijo- narjev iz že obstoječe cerkve. Tako je bila leta 1991 formirana nova cer- kev, ki je dobila ime po kinodvorani Kozara, kjer so bila organizirana predavanja in kasneje obredi. Od leta 1991 njihova cerkvena knjiga bele- ži skupaj 77 vernikov. Od tega je bilo 34 krščenih po javni evangelizaciji na Politehnični akademiji v Beogradu in še 30 leta 1999. Večina članov je bila novih, drugi so prišli iz že obstoječe občinske cerkve v Beogradu. Samo 4 so bili izključeni in 9 jih je odšlo drugam ali v tujino. Zanimiv je vpogled v organizacijsko strukturo te cerkve, ki je nasta- la med največjo jugoslovansko krizo. Šlo je za ljudi, ki so dvomili v smi- sel življenja in bili pripravljeni menjati svojo identiteto ali druge stva- ri v svojem življenju. Sodeč po intervjujih, ki sem ji opravila z verniki po obredih, je večina vernikov mladih, največ je študentov iz različ- nih območij Srbije in Črne gore, ki so v cerkvi našli svojo drugo druži- no, skupnost in duhovno usmeritev. Obredi in dejavnosti so sicer v sta- ri zemunski cerkvi. Nekatere njihove življenjske zgodbe sem že objavila (Kuburić 2007 in 2009). Zaključek Cerkvene knjige zemunske adventistične občine imajo skupno za- beleženih 939 vernikov. Steber verskega življenja je občinska cerkev v Zemunu, ki je najštevilnejša in najstarejša. Okrog 70 % so vernice in 30 % verniki. V cerkvenih vodstvenih strukturah je slika obrnjena: vse vodstvene položaje zasedajo moški, čeprav so seveda v izvoljenih orga- 120 RAZGLEDI, VPOGLEDI nih tudi ženske. V občini lahko pridigar na svojem položaju ostane 4 leta; vsako leto krstijo ali sprejmejo v cerkev okrog 14 vernikov, od tega 9 v glavni cerkvi. Čim večja je cerkev, tem večje je tudi število novih vernikov. Poleg krsta pridigar skrbi tudi za druge obrede, kot so poroke in posvetitve otrok na zahtevo staršev. Redni obred, ki se izvaja ne gle- de na število vernikov, je Gospodova večerja štirikrat na leto, ob kon- cu vsakega četrtletja. Verniki prejmejo nekvašen kruh in nealkoholno vino, simbola Kristusovega telesa in krvi. Kvas in vino sta simbola gre- ha, od katerega se verniki pri tem obredu očistijo. Če vprašamo o vplivu adventistične cerkve na mlade v tej regiji, lah- ko opazimo vpliv na povečanje motivacije za dosego višje izobrazbe. Kljub temu pa nekateri posamezniki v religiji najdejo tudi drugačen smi- sel, ki jih postopoma odvrača od študija in tega, da si ustvarijo družino. Svojo nepripravljenost, da bi prevzeli odgovornost za družino in prido- bivanje materialnih dobrin zanjo, opravičujejo s sklicevanjem na bliž- nji Kristusov prihod in nujno potrebo oznanjati evangelij ljudem zara- di njihovega odrešenja v večnosti. Znamenja izteka časa, ki jih nakazuje Sveto pismo, pri vsaki genera- ciji vedno znova vzbujajo upanje in strah ter prispevajo k vrednostnemu sistemu, ki usmerja življenje na zemlji. Duh protestantske etike, o kate- ri je pisal Max Weber, dviguje izobrazbeno raven in standarde obnaša- nja pri tistih, ki jo sprejemajo. Ta duh je navzoč tudi na poteh, ki verni- ke usmerjajo v razvite dežele, kjer zavzeto izpolnjujejo svojo zemeljsko misijo z marljivim delom ter pridobivajo vsakdanji kruh zase, a tudi za cerkev, ki jo s tako pridobljenimi sredstvi podpirajo, še posebej cerkev svoje domovine. literatura Bacchiocchi, Samuele [Bakioki, Samuele], in kolektiv avtorjev. 1994. Adventistički hrišćani veruju: biblijsko izlaganje 27 osnovnih doktrina. Beograd: Preporod. Bjelajac, Branko. 2003. Protestantizam u Srbiji: prilozi za istoriju reformacijskog nasleđa u Srbiji 1. Beograd: Alfa i Omega. –––. 2010. Protestantizam u Srbiji: prilozi za istoriju reformacijskog nasleđa u Srbiji 2. Beograd: Soteria. 121 ZORICA KUBURIć Dudley, Roger. 1992. »The Lost Generation.« Adventist Review 129 (14): 18–20. –––. 1999. Why Our Teenagers Leave the Church. Maryland, MD: Review and Herald Publishing. Knechtle, Emilio. 1980. Hristos naš život: trideset propovedi za evangelizaciju 1980/1981. Beograd: HAC. Knechtle, Emilio, in Charles Sohlman. 1981. Spremni za Hristov slavni dolazak. Beo- grad: HAC. Kuburić, Zorica. 2004. »Is Conversion Result of Church Missionary Work or Pro- selytism?« V Evangelisation, Conversion, Proselytism, ur. Dragan Todorović, 67– 74. Niš: JUNIR. –––. 2006. »Uloga žene u verskom pokretu«. Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu 31: 623–40. –––. 2007. Religija, porodica i mladi. Novi Sad: CEIR; Beograd: Čigoja štampa. –––. 2009. »Obraćenje u religiju koja ti progovori.« V Konverzija i kontekst: teorijski, metodološki i praktički pristupi religijskoj konverziji, ur. Zorica Kuburić in Srđan Sremac, 17–42. Novi Sad: CEIR. –––. 2014. The Self-Image of Adolescents in the Protestant Family: A Study of Seventh- -Day Adventist Families in Predominantly Orthodox Serbia. Lewiston, NY: Edwin Mellen Press. –––. 2019. »Natural Medicine in the Form of New Religiosity«. V Different Forms of Religiosity and the Modern World, ur. Mirko Bagojević in Zlatko Matić, 7–21. Beo- grad: Institute of Social Sciences. Nieman, David C., in Jewel H. Stanton. 1988. »The Adventist Lifestyle: A Better Way to Live.« Vibrant Life 103: 14–18. Walton, Lewis R., Jo Ellen Walton in John A. Scharffenberg. 1981. How You Can Live Six Extra Years: Health and Longevity Secrets of the Seventh-Day Adventists That Could Add Six Years or More to Your Life Span. Santa Barbara, CA: Woodbrid- ge Press. Prevedel in po dogovoru z avtorico mestoma skrajšal Marko Kerševan