361
Obrtnija.
Deset- in osemurni delavnik.
Mnogo se premišljuje, kako bi se ohranil mali obrtnik, ali navadno nasveti, če prihajajo od ljudij, ki se sami niso imeli prilike temeljito seznaniti z rokodelstvom, nimajo dosti cene. Tukaj pač tudi veljajo besede našega Prešerna: „Če ne skušaš, kaj bereš, večkrat s svedrom kravo dereš".
Od neke strani se je priporočalo, da bi se za mali obrt vpeljal osemurni, in za veliki, kjer delajo s stroji, pa deseturni delavnik. S tem bi bilo baje omogočeno shajati malemu obrtniku poleg velicega fabrikanta. Kdor pozna razmere in ve, koliko hitreje se dela s stroji, nego z rokami in koliko ložje je ceno izdelovati z velikim kapitalom, nego z malim, bode vedel, da se s takimi pala-tivnimi sredstvi ne bode nič pomagalo. Poleg tega je pa treba vedeti, da mali obrtnik ne more se tako držati delavskega časa, kakor tovarnar, ki ima denar in lahko dela v zalogo. Le pomislimo krojača ali čevljarja, ki dela za naročnika, včasih ima delo, da mora delati tudi štirinajst ur na dan, ali pridejo časi, ko ni nobenega dela. Če bi se vpeljal stalni delavnik, bi se stvar pač nekoliko uravnala, ali popolnoma gotovo ne.
Če bi na pr. krojač ne mogel hitro postreči naročniku, bi ga odgnal, kupil bi potem pri večjem podjetniku, ki ima narejene obleke na izbir.
Poleg tega bi se pa s takim različno dolgim časom za delo pomočniki tirali v tovarne. Kdo bi hotel delati pri mojstru deset ur, ako mu tovarnar za osem ur da skoro isto plačo. Ako bi pa mali obrtnik moral delavcu za podaljšani čas primerno dražje plačati, mu pa s podaljšanim časom ni nič pomaganega.
Za malega obrtnika ni druge pomoči, da se strogo zabrani kapitalu mešati se v rokodelstvo. To je pa le mogoče, če se zahteva od vseh brez izjeme dokaz spo-, sobnosti, da se prepove delo le po izučenih delovodjah in pa da se zabranijo kapitalistične družbe za rokodelske obrte. Za to je pa potrebno, da se strogo določi, kateri obrti imajo veljati za rokodelske.
Nekoliko bi se morda pač doseglo, da bi se fabri-kantje huje obdačili. Sedaj namreč veliki obrtniki ne plačujejo razmerno toliko davkov nego mali. Davek naj bi se cenil na število delavcev in strojev, pri čemer naj bi se po možnosti dolcčilo, za koliko delavcev odmakne vsak stroj. Sedaj tovarna razmerno ne plača niti približno toliko davka, kakor mali obrtnik.
Če se pa kaj odločnega ne stori, je pa rokodelstvo izgubljeno. S kakimi stroji, kakor se mu tudi sedaj skuša, se mu ne bode pomagalo, kajti s tem bi se le povekšala produkcija, ali že sedaj se izdeluje preveč blaga. Če se raba strojev še bolj razširi in popolni, pa bode še več se izdelalo in bode še bolj pala cena. Zatorej bi se po našem mnenji s splošno porabo strojev le pospešil propad malega obrtnika.
Seveda bi tudi se z umnim dokazom sposobnosti še ne bilo vse doseženo, skrbeti bi se tudi moralo z umno carinsko politiko, da rokodelski izdelki inozemstva tovarn ne preplavijo avstrijskega trgovišča in ne pokvarijo vsega domačega prizadevanja. S takimi sredstvi in pa poleg tega s povzdigo strokovne izobraženosti je še mogoče rešiti obrt. Upanja sicer ni, da bi rokodelstvo dobilo zlato dno, kakor jo je nekdaj imelo, ali zadovoljni bi bili tudi s srebrnim ob času zlate veljave.