Anton Ocvirk: Prometejada
i.
Stoterih živih krasot molčeči klicarji,
do neba rastoče gore onemoglih rok.
Duše v votlem spoznanju mrtvi stražarji
pred teboj v vsemiru vladajoči bog.
Padamo, padamo, padamo!
Sami smo si sonca ustvarili. Sanj
onemogla krila — kot skrivnostnih svetlob
ugašajoči plameni — do nebes se povzpenjajo,
sanjajo novi svet. Kedaj smo mu
videli stroga obzidja? O! Ne pre jen ja jo
duš — plamenov prstenih teles — neumorna hlepenja,
iz njih se skozi vekove zarja lepot prepenja.
II.
Spoznanje luči, spoznanje teme — veliki Smisel med dvoje spoznanj ujet
— dvoje groz, ki v nič strmita.
O človek, hermafrodit, na zemljo prižet, čemu so se prša od skritih sil vzbočila, do brezdanjih nebes v iskanjih usločila, kam so v brezmejnost zasanjale roke, da bi razbrale z molčečih lic Skrivnosti
—  sama vase pogreznjena luč in tema
—  poslednji nasmeh? O! V prahu zemlje se človek od groze lastnih brezen hahlja. Meso in duša takrat med seboj govorita.
III.
Jo, in teh oči najglobočja moč
—  sama v sebi neusahljivi žar — kje je zadnji zid pred templjem transcendentalnih trepetanj? Kje? Ves raztrgan v dnu in razbit
—  grudi je strup razjedavec preoral — strmiš: Kam se, v večnost hiteče, zasnove ujele so, da so, ob skriti ščit odbite, popadale v prah kot nič?
283
Te prsi je ogenj sonc na dvoje prežgal, ko so iskale tipaje skozi večno noč poti do luči, še više, do lastnih lic.
Pred veže čudnih bogov smo plazeč
se dotipali — lastni gnev v ustih dušeč,
vase potrti heroji. Le v ekstazah medlimo
med brezni iskanj po luči ihteči.
Stoj! Znova probuja se kri. Kot silnice
v dnu vulkanskih žrel — nov val se pognal
je v izpito telo in ga preplah
Vstajamo znova. Že nad zemljo smo. Hitimo!
Že više, ho, više v sončne svetilnice!
Jo j! Prokleti na zemljo utrujeni padamo.
Luč kresnica v naših rokah je ugasnila,
prometejskim rokam moč je usahnila.
IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
Nikolaj Preobraženskij:  Pantelejmon Romanov
Po revoluciji se je vnel v ruski literaturi spor o vsebini. Mladi pisatelji so povzdigovali zunanjo obliko: jezik in napeto dejanje, češ, da je postala ruska povest zaradi «psihologije» premedla. Zdaj se je ta spor polegel. Vsakdanje težko življenje nudi premalo romantičnega in «revolucijskih plamenov» ni mogoče opevati brez konca. Vpliva menda tudi priznanje, katero uživa ruski psihološki roman v Zapadni Evropi. Vsekakor je ruska moderna predvsem zanimiva kot gradivo za umevanje novega življenja. Novi slog goje le nekateri pisatelji. Pantelejmon Romanov, ki se je prvič oglasil tik pred vojno, piše v preprostem, toda izrazitem jeziku. Njegove kratke, jedrnate, včasih humo-ristične črtice iz kmečkega, delavskega, vojaškega življenja razodevajo sebično in nemočno ljudsko dušo, ono prirojeno boljševištvo v duhu mračnega Gogolja in Dostojevskega, ki se ne da zatajiti kljub splošnemu protisovjetskemu razpoloženju. V šestih zvezkih teh črtic je ponekod več retuširanih fotografij, kakor prave literature. Bolj globoke so one povesti iz mestnega življenja, ki so pridobile Romanovu glas «sovjetskega Čehovas. Priljubljena igralka Černvševa v «Prvi ljubezni* sreča nekdanjega ženina-milijonarja kot lačnega capina. Nežno ga povabi na obisk in obuja pri sestanku nekdanje spomine: poroka se je razdrla samo zaradi ženmove matere, ki ni marala «beraške igralke». Toda gost za slovo prosi denarja, pride po denar tudi drugi dan, in Liza reče kuharici, naj mu ne odpira več. Smili se ji, a mora misliti nase. — Pretresljiva je tudi «Vizija».
Romanov je tudi pričel velik roman «Rusija», ki hoče podati izčrpno sliko prihoda revolucije. Do sedaj objavljena prvi in drugi del slikata predvojno življenje po vzoru Tur gen jeva, Gončarova in L. Tolstega, ne da bi dosegala svoje velike prednike. Zanimive so le posamezne podrobnosti proti-
284