med skupnostjo in oblastjo Srečo Dragoš TEORIJA IN PRAKSA VŠSD Ariadnina nit, ki jo je Tezej vlekel skozi labirint zavojev in slepih hodnikov, nas opominja, da lahko tudi navezava na preteklost koristi, da se ne zgubimo v tis- tem, kar je še pred nami. V tem smislu je štiridesetletnica Visoke šole za socialno delo primeren izziv za premislek o tem, kar navajam v naslovu tega prispevka. Te- orija, praksa, VŠSD — to so ključna po- dročja za prihodnost socialnega dela pri nas. Od tega, kako jih razumemo, so od- visne tudi relacije med njimi; prav te pa odločilno vplivajo na sestavo študijskih programov, na strokovni profil diplo- mantk in diplomantov VŠSD ter s tem na celotno podobo socialnega dela. Premislek o teoriji in praksi je pred- vsem premislek o razmerju med njima. Na to vprašanje se navezujem zaradi tega, ker se mi zdi, da postaja vse bolj prisotno prav v tistih družbenih vedah, ki so bolj razvite, imajo daljšo tradicijo in niso ozko zamejene (s področjem svojega »pred- meta« oz. interesa). Zato se tudi socialna stroka takemu spraševanju ne bo mogla izogniti, zlasti ne v prihodnje. Dokler je socialno delo pomenilo zgolj filantropsko in (pozneje) državno-administrativno de- javnost, je problem teorija/praksa ostajal nekako v ozadju. Navzoč je sicer bil, a nikoli ni postal zares aktualen, saj praksa niti ni bila poimenovana, tj., razmejena od drugih dejavnosti, medtem ko so teo- retsko funkcijo nadomeščale ideološke oz. religiozne osmislitve (o tem govorim v I. delu tega prispevka). Danes je dru- gače. Razmerje med teorijo in prakso se problematizira na izrecno iiddeološki ravni (temu namenjam II. del). Obrav- navo teh dveh splošnih tem končam s konkretnimi rešitvami, ki se — in kakor se — uvajajo na primeru VŠSD kot izobraže- valne ustanove (vsebina IIL dela). Etimološko izraz teorija pomeni gledanje (gr. theoria = gledanje, opazovanje), praksa pa delovanje (gr. praxis = dejanje, ravnanje). Kartezijanski duh je to gle- danje in delovanje sistematiziral ter racionaliziral do tolikšne mere, da je znanost postala — s svojimi teorijami, postopki, rezultati — najpomembnejša produkcijska sila sodobnosti. Do tega je prišlo, ker se je razumevanje teorije in prakse vse bolj funkcionaliziralo: teorija kot »gledanje« in razumevanje dejanskega je znotraj novoveškega pristopa to dejan- skost vse bolj tudi proizvajala, medtem ko je praksa, razumljena kot proizvodnja, postajala vse manj mogoča brez teorije (zato je tudi čedalje težje ločevati npr. znanost od tehnike). Od tod večina do- brih in večina slabih posledic. Kartezijan- stvo, novoveški pozitivizem, racionalnost, funkcionalnost, parcialnost, kavzalnost, eksperimentalnost — vse to se danes kri- tizira v imenu »mehkejših« metod, v imenu celotnosti in celovitosti (holizem) ipd. Prednost tovrstnih kritik je v tem, da opozarjajo na omejen domet novoveške znanosti, ki v svoji uspešnosti večkrat pozabi, da ni brezmejna in se vede 417 SREČO DRAGOŠ ekskluzivno pri oskrbovanju družbe z resnicami iscientizeni). Glavna slabost teh kritik pa še vedno ostaja v tem, da nik- oli niso mogle ponuditi drugačnega, al- ternativnega modela, ki bi lahko zamenjal na kartezijanskih osnovah nastalo zna- nost. To pomeni, da razmerje med teorijo in prakso ni rešljivo z kakšnimi alter- nativnimi pristopi. Preveč je občutljivo, da bi ga lahko zreducirali na dilemo ali/ali. Če se vrnem na etimološki pomen: ne gre za vprašanje, ali gledanje ali delo- vanje (teorija ali praksa), ampak kako ra- zumeti eno in drugo. Da zameglitve tega razmerja ni zakrivila novoveška znanost kot taka,^ o tem govorita vsaj dva splošna razloga. Prvič: do zameglitve, sprevrnitve in odtujitve od izvornega grškega razu- mevanja teorije in prakse ni prišlo šele z novoveškim racionalizmom, ampak že prej.^ In drugič: alternativne poenostavi- tve tega razmerja (eno na račun drugega) so se dogajale tako v imenu negacije no- voveške paradigme kot tudi v imenu pris- tajanja nanjo. To opozorilo je pomembno zlasti za naš prostor in za začetke našega socialnega dela. Zakaj? V času do druge svetovne vojne, ko je prevladoval katolicizem, so poskušali zavrniti kartezijanstvo, racionalizem, modernizem, osamosvajanje posameznih znanosti in oblikovanje drugih družbenih področij (filozofije, umetnosti, politike) in jih preseči s sklicevanjem na (neo)sho- lastično razumevanje resnice. Ob značil- nem razsvetljenjskem vprašanju — vprašanju o pravilni uporabi razuma pri iskanju resnice (vprašanju metode) — je Descartes izhajal iz gotovosti človekove misli. To pomeni, da je gotovost utemelje- val na misli, ki ima izhodišče v člove- kovem umu, tj., v človekovi razumnosti iratid), medtem ko je sholastika tako go- tovost (spoznavanja resnice) utemeljeva- la izven človeka, s tem da se je sklicevala na boga. S papežem Leonom XIII., ki je ta pristop leta 1879 razglasil za uradno filo- zofijo katoliške Cerkve, se je neosholas- tika tudi na Slovenskem ukoreninila kot institucionalno podprta idejna smer. Pri nas je bil prvi in največji predstavnik neosholastične ideologije Anton Mahnič (1850-1920), njegov nadaljevalec pa zlasti Aleš Ušeničnik (1868-1952). Kakšno zve- zo ima to s socialnim delom in z razmer- jem teorija/praksa? V izjemno občutljivih razmerah, ko so se na Slovenskem prvič v zgodovini začele ustanavljati moderne politične stranke in sindikalna gibanja (ob koncu prejšnjega stoletja), je Mahnič vso prakso, tj., vsakršno dejavnost na raznoterih po- dročjih, začel absolutno in brezkompro- misno podrejati teoriji. Pri tem je Mah- niču teorija pomenila uradno cerkveno doktrino, ki se je v imenu (neosholasti- čne) filozofije uveljavljala kot ideologija. Zakaj pravim »v imenu filozofije«? Osre- dnja kategorija teorije, ko še ni razmejena od filozofije, je ideja. Čeprav je osrednja ideja sholastične filozofije božja ideja, na kateri je utemeljeno vse ostalo, je (lahko) sholastika še vedno filozofija. Ko pa z njeno institucionalizacijo, tj., s cerkveno uporabo, razglasijo povsem določeno mišljenjsko smer (npr. tomistično filo- zofijo) za doktrinarno »filozofijo«, takrat ta teorija oz. filozofija funkcionira kot ideologija. To seveda velja za vsako te- orijo, če jo z nekim sredstvom moči (npr. institucionalizacijo) povzdignemo v dok- trino, ki je obvezna za vse. Osrednja kate- gorija doktrine je namreč dogma in ne več ideja — zato dogma postane zdaj edino izhodišče in edino merilo za vsak- ršno filozofijo, za vsakršno teorijo (naravoslovno ali družboslovno, celo te- orijo o bogu, teologijo) in za vsakršno prakso. Zato v cerkveni doktrini sploh ne gre več za filozofijo, saj ni več odločilna ideja in misel. O ideji namreč lahko mis- limo in misel lahko izpeljujmo iz različnih idej — medtem ko je za doktrino * čeprav je res, da se prav znotraj novoveške znanosti v najjasnejši obliki utrdi težnja, da se teoriji in praksi podeljuje vrednost šele prek neke naknadno proizvedene koristnosti. ^ Taka zameglitev izvornega pomena se je zgodila že nekaj stoletij pred Descartesovim metodološkim dvo- mom, tj., že znotraj rimske filozofije, ki je sicer bila dedič in popularizator grške, a jo je prilagodila v izrazito pragmatske namene (več o tem cf. Heiddegger 1989). 418 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD merodajna le dogma. O njej ne mislimo, ampak se ji podrejamo (če namreč o dogmi mislimo, prej ali slej tudi zdvo- mimo; dogma, o kateri dvomimo, pa ni več cerkvena dogma). Od tod Mahničev idejni boj, ki ga je terjal na vseh po- dročjih in med vsemi ljudmi (tudi med katoličani). Ta njegov pristop se je po Mahničevi smrti sicer nekoliko ublažil (tudi po zaslugi katoliških akterjev); znova pa ga je Cerkev afirmirala na začetku tridesetih let tega stoletja, kar je pripeljalo do usodne konfrontacije med drugo svetovno vojno. Iz tega vidimo, da je slovenski mi- selni vzorec, nastajajoč in delujoč v času, ko se je celotna družba najintenzivneje soočala z glavnimi modernizacijskimi procesi,' oblikoval prav pod Mahničevim vplivom, ki nikoli ni povsem zbledel. S tem je ideja rekatolizacije, s katero se vse praktične dejavnosti uskladijo s katoliški- mi izhodišči (in jim podredijo), reprezen- tiranimi v cerkvenih dogmah, povzročila troje usodnih posledic: i 1. Bistveno je otežila nastajanje in razvijanje avtonomnih družbenih dejav- nosti in področij (oz. delnih sistemov); ta področja se v sodobnosti razmejujejo med sabo po svojih internih pravilih, po posebnih logikah in lastnih smotrih. To- vrstna diferenciacija nastaja (kakor po- udarja sistemska teorija) kot razvojni odgovor na vse večjo kompleksnost celot- nega družbenega sistema, ki se zaradi po- gojev (kontingence), v kakršne je postav- ljen, ni zmožen regulirati samo iz enega vrhovnega centra, samo iz enega in istega načela, iz enotnega smisla itn. Prav to pa je poskušala Cerkev: raznolikost družbe- nih procesov je poskušala znova poeno- titi s katoliško dogmatiko, v imenu katere je afirmirala ideale srednjeveške družbe- ne ureditve, to pa je Cerkvi služilo za blo- kiranje vseh racionalističnih, liberali- stičnih, materialističnih in vsakršnih modernističnih tendenc. Za slovenski prostor, ki je bil do prve svetovne vojne periferija Avstrije, ki je bila periferija Ev- rope, je bil tak trend usoden tudi pozneje (ko postanejo aktualni razni korporativni modeli, ki pri nas zaposlujejo zlasti ka- toliške mislece). 2. Mahničevski idejni boj je v sloven- skem prostoru povzročil tudi dodatni raz- kol med samimi katoliškimi akterji: ob konfliktu med klerikalci, liberalci in so- cialdemokrati ter (poznejšimi) komu- nisti, ki je bil tudi v drugih deželah običajen, je prišlo v tridesetih letih pri nas še do dokončne konfrontacije med krščanskim socializmom in uradnim cerkvenim katolicizmom. Prvi so vodili enega od najmnožičnejših, najmočnejših in najmanj ideologiziranih delavskih sin- dikatov (Jugoslovanska strokovna zveza), drugi pa so se vztrajno upirali konkret- nim socialnim reformam in hoteli mo- nopolizirati tudi sindikate; ko pa se jim to ni posrečilo, so zašli v kolaboracijo s fašizmom. Zato so se v času druge sve- tovne vojne krščanskosocialistični akterji znašli »med dvema ognjema«, med kleri- kalizmom in komunizmom. Ker nikoli niso oblikovali lastne politične organi- zacije, klerikalno varianto pa so odklan- jali zaradi kolaboracije, so pozneje (v OF) podlegli komunistom. Usoda jim je bila torej zapečatena že v začetku tridesetih let, ko se je zaradi cerkvene taktike od- prla nepomirljiva fronta tudi znotraj samih katoliških akterjev, kar je bila slov- enska posebnost. 3. Mahničevski pristop, ki se je, kot rečeno, ohranil vse do druge svetovne vojne, je utrjeval (t)isti kulturni vzorec, ki ga je pozneje uspešno izrabil komuni- zem. Idejni rigorizem in dogmatizem, ki poskuša generalno in enkrat za vselej »razrešiti« družbene probleme s prila- goditvijo prakse določenemu akcijskemu konceptu (rekatolizacije ali revolucije), ' Uveljavljanje industrializacije, povečevanje razlike med urbaniziranimi in ruralnimi področji, krepitev tankega meščanskega sloja in nastajanje tipičnega proletariata (ki je že brez zemlje in odvisen samo od tovarne), začetki družbene delitve dela v sektorskem smislu (diferenciranje politike od umetnosti, od filo- zofije, ki se diferencira od teologije, začetki različnih strok, pojavljajo se prve ideje o posebni in samostojni socialni politiki itn.), začenjajo se diskusije o ločitvi Cerkve od države tudi med samimi katoliki, problema- tizira se narodno/nacionalno vprašanje... 419 SREČO DRAGOŠ se je v komunistični varianti tako hitro prijel na naših tleh tudi zato, ker je bil komplementaren s katolicizmom. Pri tem pa ni zanemarljiva temporalna razsežnost tako vzpostavljenega vzorca. Katolicizem se je v mahničevski varianti utrjeval v dveh valovih: v devetdesetih letih 19. stoletja, torej takrat, ko boljševizma na svetu še sploh nikjer ni bilo, pa tudi na Slovenskem še ni bilo niti enega samega komunista, in od začetka tridesetih let 20. stoletja, ko so bili komunisti na Sloven- skem (še) marginalna, najmanj številčna in povsem ilegalna politična sila, pač pa sta bili najmočnejši katoliška Cerkev in katoliška stranka (SLS), saj sta obvladovali absolutno večino slovenskega volilnega telesa. Iz tega izhaja, da klerikalizma, vzpostavljenega z mahničevsko paradig- mo, na Slovenskem ni povzročila komuni- stična nevarnost, ampak narobe — komu- nizem je lahko padel na plodna tla zato, ker je že bil vzpostavljen vzorec za tako prevlado. Ob tem naj dodam opozorilo, da tu sploh ne govorim o ne/pravilnosti vred- not nazora ali vere (v boga ali npr. v brez- razredno družbo). S tem, kar imenujem miselni vzorec, mislim na logiko insti- tucij, akterjev in družbeni procesov. S tega vidika'' pa nas slovenska zgodovina uči, da katolicistični in komunistični pris- top sploh nista tako različna, kot se danes nekaterim zdi. Oba izrazito problematizi- rata prakso v imenu teorije (^kot ideo- logije), tj., v smislu načela — če se teorija ne ujema s prakso, toliko slabše za prakso. Od tod zahteva, da je treba (ne- ustrezno) prakso preoblikovati v skladu z Edinopravilno Teorijo; takoj ko se to začne, pa že tudi izgine vsaka razlika med enim in drugim. Zato je lahko npr. Marx trdil (v 2. tezi o Feuerbachu), da vpraša- nje o resnici »sploh ni vprašanje teorije, temveč praktično vprašanje. V praksi mora človek dokazati resnico, to je dejan- skost in moč, tostranskost svojega mi- šljenja« (Marx 1979: 357; podčrt. v izv.). Dejanski kriterij pravilnosti oz. resničnosti tistega, kar mislimo, da je resnično in pravilno, naj bi bila torej praksa, ker lahko le znotraj nje z močjo »dokažemo« resničnost svojih misli. Vse drugo je za Marxa »sholastično vprašanje« Obid). Skratka, kdor je (praktično) močnejši, ima že tudi prav (v teoriji). To stališče se izrecno ponovi še v znani 11. tezi, po kateri da je slabost filozofov v tem, ko »so svet samo različno interpreti- rali; gre pa za to, da ga spremenimo« (podč Marx, ibid/. 362).^ V takih razmerah se je razvijalo tudi socialno delo, ki je bilo (vse do ustano- vitve VŠSD) omejeno zgolj na praktično dejavnost. Ta dejavnost je do druge vojne potekala (večinoma) znotraj krščanske karitas, po vojni pa v obliki socialistič- nega aktivizma. Kljub nedvomnim prak- tičnim uspehom je ostalo izvajanje so- cialne pomoči v obeh obdobjih teoretsko neosmišljeno. Po vojni so, kot rečeno, te- orijo nadomeščale partijske resolucije, pred vojno pa katoliška dogmatika.^ Iz tega vidimo, da novoveški racion- alizem ni sam po sebi kriv za alternativno razumevanje teorije in prakse. Avantgar- dizmi se lahko utemeljujejo tako na pred- modernistični podlagi (katolicizem) kot ^ To je, z vidika teme, ki jo tu obravnavam: razmerje med teorijo in prakso. ' Enako logiko je zagovarjal tudi Ušeničnik. Vsa teorija in vsa znanost (zlasti sociologija) mu je pomenila zgolj katoliško apologijo, kateri je treba prilagoditi vso prakso. Ko bodo na vseh področjih zavladale prave ideje (zlasti v politiki), se bo tudi praksa avtomatično uravnavala po njih, npr.: »Prvi pogoj je zopet ta, da se danes tudi v politiki bije in odločuje boj med vero in nevero.« Od tod sklep: »Smeri so zarisane... Kaj de, če ni mogoče čisto konkretno opisati oblik bodočnosti? Da so le prave vodilne ideje, te si bodo v boju z resničnostjo ustvarile tudi prave oblike!« (Ušeničnik 1910: 804, 789). ^ Predvojna karitativna dejavnost je bila teoretsko nerazvita predvsem zaradi tega, ker se je bistvo verske dobrodelnosti, tj. ljubezen (do bližnjega), izrecno definiralo kot derivativ dogmatike, npr.: »Kaj pa daje krščanski ljubezni toliko silo? Dogma./.../ Tu tiči skrivnost krščanske ljubezni — v dogmi včlovečenja Božjega./.../ Da, krščanska ljubezen, izvirajoča iz vere je trda srca človeška omehčala, ogrela« (Mahnič 1893: 33-34). Mahnič'iva poanta je v tem, da celo tako intimna kategorija, kot je ljubezen, nikakor ne izvira nepos- redno iz boga, ampak iz dogme (o njem), se pravi, iz cerkvenega odloka, ki se mu je treba brezpogojno po- drediti. Vsakršna teorija, ki bi se razvijala mimo te zapovedi, je seveda že vnaprej obsojena ne neuspeh. 420 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD tudi na ultramodernistični (marksizem); lahko negirajo novoveški pristop ali pa ga radikalno potencirajo. II Čeprav sem se prej navezal na zgodovino, to ne pomeni, da gre za mišljenje, ki spada zgolj v preteklost. Glede teorije in prakse najdemo npr. v Adornovem tekstu poročilo o nekem študentu, ki je rajši študiral, kot pa se udeleževal raznih akcij. Zato so mu nezadovoljni kolegi razmetali sobo in mu napisali na zid: tisti, ki se ukvarja s teorijo, namesto da bi deloval praktično, je izdajalec! To je Adorno ko- mentiral tako, da se »antiteza teorije in prakse spet uporablja za denunciranje te- orije« (Adorno 1990: 266). S tem je mislil na denunciranje »napačne« teorije v imenu »pravilne« prakse, ki se sklicuje na neko drugo, Edinopravilno »teorijo«; pra- vilnost te zveličavne teorije pa se ne preverja teoretsko, ampak praktično, tj., z uporabo moči. Kot smo videli, je bil tudi prevladujoč vzorec mišljenja na Sloven- skem ravno v tem: v imenu prakse, ki jo je obvladovala ideologija, se je denuncirala vsaka teorija, ki je odstopala od etabli- rane.^ Z razvojem se je tudi na primeru so- cialne stroke znova potrdila stara resnica, da teorija in praksa nista nikoli nekaj povsem istega — kot je hkrati tudi res, da ju ne moremo absolutno ločevati med sabo. Namesto ločevanja (ki vodi v di- lemo ali/ali) gre za raz-ločevanje, ki je prvi pogoj povezovanja med njima. Vendar pa je to spoznanje še vedno za nekatere nekako obrobno. V tej zvezi opozarjam npr. na najnovejši koncept ljubljanske Univerze, ki se je v zadnjih letih odločila za delitev na fakultete in strokovne šole. Ta koncept, kot vemo, deli univerzitetne članice na tiste, ki naj na svojem področju skrbijo zlasti za raz- voj teorije in raziskovanja, in na one druge, ki producirajo kadre za »nepo- sredno proizvodnjo« (prve si lahko priskrbijo tudi licenco za podiplomske programe na magistrski in doktorski ravni, medtem ko druge skrbijo za pre- livanje znanja v prakso itn.). Ta koncept ustreza tistim univerzitetnim članicam, ki zaradi svoje velikosti in razvitosti ma- tičnega področja, ki ga »pokrivajo«, di- ferencirajo svoje diplomante na več različnih profilov, prilagojenih za posa- mezne namene. Ker znotraj razvitejših področij znanosti po takih kadrih dejan- sko povprašujejo tudi razvejane zaposlit- vene mreže (od ustanov, ki potrebujejo višje in visokošolske diplomante, do raznih raziskovalnih centrov, inštitutov in obnavljanja kadrovskega potenciala na samih fakultetah), je zaradi tega navse- zadnje res smiselna težnja, da se tudi same izobraževalne institucije diferen- cirajo glede na te potrebe. Če imamo znotraj strojništva ali pa npr. ekonomije ločeno izobraževanje za potrebe temelj- nega znanstvenega razvoja in posebno izobraževanje za aplikativno delo, ni taka veda nič na slabšem, saj si kombinacijo te- orije in prakse lahko zagotavlja na vrsto dodatnih načinov. Bolj ko je namreč ce- lotno področje razvito, več možnosti ima za to. Pri manjših (in mlajših) članicah Univerze pa je ravno narobe. Prav šola za socialno delo je ena najmanjših uni- verzitetnih šol (vseh predavateljic in pre- davateljev s polnim delovnim časom je samo deset, čeprav gre za edino viso- košolsko ustanovo na tem področju v Sloveniji). V takih razmerah — ko je kom- binacija med teorijo in prakso usodno od- visna od VŠSD — je alternativna izbira za fakulteto ali strokovno šolo lahko usodna! Tisto, kar je za večje šole dodatna razvojna spodbuda v smeri diferenciacije, je za socialno šolo vrnitev na dilemo teorija/praksa (v smislu ali/ali). VŠSD, ki edina pokriva socialno delo s profesional- nimi kadri, si namreč zaradi svoje maj- hnosti ne more privoščiti diferenciacije na teoretsko (fakultetno) in praktično (strokovno) izobraževanje. Kako naj ^ Zato smo npr. še v sedemdesetih letih imeli v socialnem delu ideološke spore o tem, ali se prvi učbenik o osnovnih načelih socialnega dela sploh lahko prevede iz tujega jezika, saj da je to skregano s socialistično prakso, ki vzpostavlja čisto drugačno socialno delo, itn. 421 SREČO DRAGOŠ deset stalno zaposlenih predavateljev in predavateljic diferencira izobraževanje na fakultetni in praktično-strokovni del?! To ne gre niti na način ločenih oddelkov znotraj VŠSD, še manj v obliki ločenih šol. Lahko pride samo do enega ali drugega, ne pa obojega hkrati. Prav zaradi te izbire, ki nam jo je vsilila alma mater, pade na Univerzo dobršen del odgovor- nost za nadaljni razvoj socialnega dela pri nas. Če bo VŠSD postala fakulteta, bo praksa nujno postala obrobni privesek izobraževalnega programa. V tem prime- ru se bo gotovo zgodilo, da se bodo za razvoj veščin speciaUzirali tisti akterji, ki bodo osredotočeni zgolj na pragmatične (kadrovske) interese socialnih ustanov in se jim ne bo treba ukvarjati s fakultetnimi kriteriji (doktorati, docenture, profesure, raziskave). Najverjetneje bodo to pred- vsem volunterske organizacije (npr. kari- tas, ki ima najmočnejšo mrežo med vsemi akterji v nevladnem sektorju). Po drugi varianti, če VŠSD namesto fakultete osta- ne strokovna šola, pa bo imela blokirane možnosti za produciranje znanstvenih kadrov, ki bi skrbeli za nadaljnji teoretski razvoj. Prav to se namreč pri večjih vedah ne more zgoditi, ker se lahko zaradi velikosti »kritične mase« diferencirajo tudi izobraževalno (oganizacijsko). Tega si VŠSD, kot rečeno, s takim številom učiteljev ne more privoščiti. Če ne bo mogla usposabljati (tudi) znanstvenih kadrov, jih še dolgo ne bo nihče drug. V tem primeru se socialno delo nikoli ne bo izvilo iz tistega, kar drugod označujejo kot social administration.^ Prav to bi bila za naš prostor izrazita regresija, ker bi so- cialno delo izgubilo prav tisto, kar ga dela specifičnega (in potrebnega!) v primer- javi z drugimi. Kaj pa to sploh je? Drugačnosti in prednosti, ki jih ima socialno delo pred drugimi profili v skup- nostnem delu, jedrnato povzema Mal- colm Payne v osmih točkah (Payne 1995: 29-30). Na kratko si jih poglejmo: prva od njih je v zvezi s socialnimi ustanovami, v katerih so socialni delavci večinski kader, zadnje štiri točke govorijo o specifičnosti veščin, za katere so usposobljeni, v os- rednjih treh točkah pa avtor poudarja naslednje prednosti: • specifičnost socialnega dela je, da uporablja socialna in psihološka znanja, izrecno osredotočena na »uporabnikove socialne interakcije v njegovem vsakdan- jem življenju {normal life)«; • naslednjo prednost vidi Payne v »ravni edukacije«, ki pri socialnih de- lavkah in delavcih v večji meri zajema širši spekter znanj (iz področja različnih družbenih znanosti), kar ni značilno za druge profile v socialnih ustanovah, ki so ožje specializirani; od tod večja občut- ljivost za različne probleme, večja fleksi- bilnost ipd.; • dodatna prednost pa je v »širini edukacije in osredotočenju na prakso«; tu je prej omenjena raven edukacije oce- njena kot funkcionaln prednost. S tem misli Payne predvsem na tista znanja in izkušnje, ki socialnega eksperta usposab- ljajo za uporabo celostne mreže socialnih ustanov (zlasti njihovo povezavo v kon- kretnih primerih), da omogoči upo- rabnikom ustrezne storitve; prav v tem smislu se ta profil pomembno razlikuje od drugih, ki navadno ostajajo zgolj pri izvajanju lastnih profesionalnih veščin. Payne se torej sklicuje tako na pra- kso kot na teorijo. To pomeni, da pred- nost socialnih ekspertov (pred drugimi profili v socialnih ustanovah) ni v tem, da * Na ta način razumljeno socialno delo je bilo vedno zreducirano zgolj na praktično usposabljanje isocial work training) za izvajanje socialne politike v razmerah, ko je bilo treba konkretno reagirati na potrebe raz- vijajoče se industrializacije (c/Jary 1991: 575). Tovrstno izobraževanje se je po navadi izvajalo na posebnih oddelkih družboslovnih fakultet, na katerih je praviloma imela »domovinski« primat ena od razvitejših strok — največkrat sociologija — ki je s tem kompenzirala svojo teoretsko enostranskost. Od tod glavna slabost takega organizacijskega statusa socialnega dela: konformistična naravnanost kadrov do obstoječih socialno- političnih modelov in teoretska nerazvitost stroke (oboje je namreč v tesni zvezi!). Na to opozarjam zaradi tega, ker so se podobne variante o priključitvi neki drugi fakulteti preigravale znotraj VŠSD še prav pred kratkim. Razumljene so bUe kot tretja (»zasilna«) možnost v vsiljenem precepu med odločitvijo za status fakultete ali strokovne šole. Osebno sem prepričan, da bi bila taka priključitvena varianta še slabša od prejšnjih dveh. 422 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD bi bili eni zgolj praktično usposobljeni in dejavni, drugi pa samo teoretsko. Iz zgornjih poudarkov vidimo, da ključne prednosti nastanejo šele s kombinacijo praktičnih veščin in teoretske edukacije (tj. vzgoje in izobraževanja). Predvsem od te kombinacije je odvisno, ali se bo strokovni profil socialnega delavca in delavke res razlikoval od drugih stro- kovnjakov (in navsezadnje, ali je sploh potreben). K vprašanju kombinacije med teo- rijo in prakso v socialnem delu se bom vrnil v III. razdelku. Pred tem pa si še na kratko poglejmo, kako se o istem pro- blemu sprašuje npr. sociologija. Iz tega bo razvidno, da bolj ko je neka veda teo- retsko razvita, bolj je pozorna na taka vprašanja (in ne manj). Tudi to je ilu- stracija dejstva, da razmerje med teorijo in prakso ne more biti ekskluzivno niti v tistih vedah, katerih glavna dejavnost je ukvarjanje z razumevanjem in pojasnje- vanjem, ne pa s spreminjanjem. Skratka, tudi sociologija kot izrazita teoretska ve- da si ne more (več) privoščiti, da bi bila brezbrižna do ostalih, recimo temu »nete- oretskih« področij življenja. Če skušamo v enem vprašanju povzeti poglavitno sociološko dilemo, je ta gotovo v naslednjem: »Ali mi ust- varjamo družbo ali družba ustvarja nas?« (Giddens 1993: 730). S to enostavno formulacijo se Giddens jedrnato sprašuje o razmerju med socialno akcijo in družbeno strukturo, kar sta osrednji področji sociologije. Oboje razume Gi- ddens kot »dva vidika socialnega življenja«, ki sta vselej soočena med sabo (ibid). Enako je že prej sociologijo opredelil Max Weber: ima jo za znanost, ki se ukvarja z razumevanjem in razlagan- jem socialne akcije, ker je prav ta, pravi Weber, za sociologijo »osrednjega po- mena, je od tega pomembno odvisen tudi njen znanstveni status« (c/ Gilbert 1992: 22). Že iz tega je razvidno, da ne gre za preprosto razmerje med akcijo (dejav- nostjo, prakso, ravnanjem akterjev v vsak- danjem svetu...), kar bi bilo obratno- sorazmerno s teorijo, koncepti, zakonito- stmi itn. Če je neko znanstveno področje pozorno samo na prvo in ne na drugo, nujno zaide v pragmatizem, ki nima več zveze z znanostjo; v nasprotnem primeru pa se sprevrže v nekaj takega, kar je Her- manu Hesse opisal v romanu Igra stekle- nih biserov. Kako torej sociologija sploh lahko ponudi teoretske (znanstveno vel- javne) razlage, če velja, da se osredotoča zlasti na socialno akcijo (prakso)? Zakaj je sociologija možna kot znanost o socialni akciji? Tu sklicevanje na empirijo ne zados- tuje.^ Na zgornje vprašanje lahko odgo- vorimo le, • če vemo, kaj je znanost, • in če razumemo, kaj je socialna ak- cija. Najpogostejši odgovori na prvi del vprašanja so: znanstvena organizacija znanja se od ostalega izkustva, organizi- ranega na druge načine in na drugih po- dročjih (npr. v vsakdanjem življenjskem svetu, v umetnosti, v veri ipd.) razlikuje zlasti po metodični razlagi pojavov oz. dogajanj, po trdnih razlagalnih načelih (zakoni, teorije), po večjem zavedanju meja (dometa) svojih razlag, po njihovi hitri spremenljivosti in dograjevanju, po večji občutljivosti za protislovja in za logično (ne)koherentnost razlagalnih sis- temov, po natančnosti formulacij hipotez in trditev, po večji občutljivosti teh trditev za možna odstopanja od lastnih napovedi, po strožjih merilih za iden- titeto pojavov, po večji formalizaciji jezi- ka, ki ga uporablja, itn. (cf. Ule 1992: 17-25). Drugi del vprašanja, tj., opredelitev in razumevanje socialne akcije, pa je Weber reševal tako, da je iz množice konkretnih ravnanj (empirije) posplošil ' Empirični podatki, kakorkoli pridobljeni, pomenijo zgolj evidenco (o kateri smo lahko bolj ali manj go- tovi), medtem ko njihova osmislitev ostaja predvsem teoretski problem. Od tod razlika med znanstvenim in vsakršnim drugim vedenjem oz. znanjem: tudi v vsakdanjem življenju se sklicujemo na empirijo in jo os- mišljujemo, vendar tega — v nasprotju z znanostjo — ne problematiziramo (ali pa to počnemo znotraj »zdravega razuma«, osebnega izkustva, v okviru tradicije, vere, navade ali iz drugih vzgibov). 423 SREČO DRAGOŠ njihove značilnosti ter jih oblikoval v ide- alne tipe.'° To niso nikakršni znanstveni zakoni ali hipoteze, niti opisi dejanske realnosti, še manj statistične srednje vred- nosti, dobljene iz empiričnih podatkov. Gre zgolj za metodološko sredstvo, kjer so enostransko združene nekatere bist- vene lastnosti iz realnosti, ki so nadalje uporabljene v hevristične namene. Z njimi se je Weber po eni strani izognil nekaterim fenomenološkim izpeljavam (podobno celo Schutz, ki se je z njimi več ukvarjal; cf. Adam 1996), po drugi strani pa so mu stregli kot orodje za teoretske osmislitve. Webrovih idealnih tipov torej ne moremo enačiti s prakso dejanskih ak- terjev, saj so izrazite miselne konstruk- cije, dobljene z enostranskim abstrahira- njem — hkrati pa tudi (še) nimajo statusa znanstvene resnice, saj so zgolj sredstvo zanjo. Vprašanje, ali se lahko teoretska re- fleksija socialne akcije konstituira s po- močjo tipologije, ki je že sama bistveno abstrahirana (idealizirana) od dejanske prakse, je prvi v sociologiji zares pro- blematiziral Alfred Schutz. Pri tem je izha- jal iz prepričanja, da je »glavni cilj social- nih znanosti pridobiti ter ohraniti (o5- tairi) organizirano znanje iz socialne resničnosti,« pri čemer je slednjo oprede- lil takole: Za izraz »socialna resničnost« želim, da je razumljen kot celota sts^ari in dogod- kov znotraj socialno kulturnega sveta, osmišljenega z zdravorazumskim miš- ljenjem ljudi, ki so v svojem vsakdanjem življenjskem svetu povezani z drugimi so-pripadniki, s katerimi jih povezujejo mnogovrstna interakcijska razmerja. (Schutz 1990: 53.) O takih interakcijah (iz vsakdanjega živ- ljenja)^^ pa vemo, da niso teoretske v znanstvenem pomenu besede. V njih se ne sprašujemo o resnici na metodološko preverljive načine in se ne sklicujemo na znanstvene izsledke. V tem je osnovna ra- zlika od vseh ostalih področij življenja.^^ Ko npr. vsakodnevno s stikalom prižgem luč, ne razmišljam o sklenjenosti oz. pre- kinjenosti toka elektronov, se ne sprašu- jem o teoriji električnega polja in ne po- trebujem znanja iz električarskih veščin. Takrat razmišljam predvsem »zdravora- zumsko« (če se pritisne na stikalo, se žar- nica zasveti!), zanašam se na rutino (ved- no deluje!) in predpostavljam možnost, da pokličem eksperta, če gre kaj narobe. In tako kot do stvari ravnamo v vsakdan- jem življenjskem svetu tudi do ljudi in oni do nas. Vse predpostavke, sodbe, stališča, znanja in ravnanja se dogajajo predvsem v območju samoumevnosti. Zato v vsakdanjem svetu naš »osnovni na- men ni toliko v razlaganju in razume- vanju sveta, ampak v učinkovanju nanj /.../ Zdravorazumski svet je torej področje socialne akcije« (Natanson 1990: XXVII). Če je osnovni namen sociologije ra- zumeti, kaj se dogaja v socialni resnič- nosti (in kako), potem je upravičeno opozorilo, da je med vsakdanjim življenj- skim svetom in webrovsko tipologijo prevelik razkorak. Z abstrahiranjem in ti- piziranjem se prehitro odmaknemo od tistega, na kar bi morali biti bolj pozorni. Zato Schutz opozarja na vrzel med vsak- danjim življenjskim svetom in znanstve- no ravnijo, kjer se življenje (mišljenje, de- lovanje, jezik, vrednote itn.) odvija po drugačnih pravilih. Med enim in drugim področjem mora družboslovec razviti subtilnejša orodja, s katerimi bo čimbolj upošteval predznanstvene, predteoretske '° z njihovim obhkovanjem si je pomagal na različnih področjih, zato jih omenja več vrst; glede socialne akcije pa govori o t. i. ciljno-racionalnem, vrednotno-racionalnem, tradicionalnem in afektivnem tipu rav- nanj. Večina kritik, ki se naslavlja v tej zvezi na Webra, omenja predvsem pomanjkljivosti, ne spodbija pa upravičenosti tega pristopa. Prej smo videli, da na to raven interakcij, o katerih govori Schutz, opozarja tudi Payne v zvezi s socialnim delom. »Realnost vsakdanjega življenja se mi nadalje prikazuje kot intersubjektivni svet, ki ga delim z drugimi. Prav intersubjektivnost ostro ločuje vsakdanje življenje od ostalih realnosti, ki se jih zavedam« (Berger- Luckmann 1988: 30). 424 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD in povsem pragmatične osmislitve akter- jev v vsakdanjem svetu (v tej zvezi se go- vori o t. i. »protosociologiji«). Od Shutza ter v navezavi s Husserlom sta te pou- darke prenesla v sociološko analizo zlasti Berger in Luckmann. Zato tudi glede ra- zumevanja socialne akcije vpeljujeta po- membne dodatne poudarke; delovanje se v vsakdanjem svetu dogaja predvsem na način »tipizacijskih shem« med akterji, kar pa je seveda nekaj povsem drugega od v^^ebrovskih idealnih tipov (o tem cf. Berger-Luckmann 1988: 37ss). Na kaj nas tovrstne sociološke izpel- jave opozarjajo glede razmerja med teo- rijo in prakso? Najprej na to, da med tema dvema načinoma človekove aktivnosti ne gre, kot rečeno, za nikakršno izključe- vanje, ampak za kombiniranje. Drugo pomembno opozorilo pa je, da z vidika znanosti kombinacija med teorijo in prakso poteka drugače, kot pa to počnejo akterji v vsakdanjem življenju. Zato moramo pri razumevanju njihove dejav- nosti upoštevati naslednje kombinacije: Zgornja shema nakazuje, da se osmislitve (podatkov, dogodkov, procesov) ne do- gajajo samo na področju znanosti in da se na podlagi izkustva tudi akterji v vsak- danjem svetu poslužujejo raznih tipizacij, ki jih po potrebi spreminjajo, se na njih prilagajajo in o njih pogajajo (Berger- Luckmann 1988: 37 ss). Zato družbo- slovec ne more preučevati družbenih procesov mimo vsakdanje realnosti ali celo brez nje. Zaloga znanja (subjektivna in družbena), izkušnje in osmislitve, po katerih se akterji ravnajo v vsakdanjem življenju, so pomembno izhodišče tudi v znanstvenih izpeljavah: /.../ tipični konstrukti, ki se jih socialni znanstvenik poslužuje pri reševanju svo- jih problemov, so tako rekoč konstrukti druge stopnje, tj., konstrukti zdravora- zumskih konstruktov, s katerimi vsakod- nevno mišljenje interpretira socialni svet. (Schutz 1976: 248.) To, kar Schutz imenuje konstrukti »druge stopnje«, ustreza npr. ravni Webrovih idealnih tipov, medtem ko z zahtevo po navezavi na vsakdanje (»zdravorazum- ske«) konstrukte Schutz apelira k večji subtilnosti za dogajanja na predteoretski, predznanstveni oz. pragmatski ravni. Od tod potreba po vpeljavi konstruktov prve stopnje (oz. »prvega reda«, cf. Adam 1996: 46-47). Njihova funkcija se navezuje na problem, ki ga ima družboslovec, ko se sooča z difuzno ravnijo vsakdanjega sveta in logiko akterjev v njem — ta raven mu ni neposredno dostopna (čeprav je zanj pomembna). Takoj, ko jo tematizira, jo vselej že selekcionira ali kako drugače in- terpretira, saj relevance, s katerimi pri- stopa k podatkom in dogodkom iz vsakdanjosti, niso enake tistim, na katere se navezuje akter. Če družboslovec to ve in upošteva že od vsega začetka, bo v soo- čenju z mikro-strukturami vsakdanjosti čimbolj upošteval njene posebnosti, ki so drugačne od drže, ki jo bo prevzel pozneje na drugi stopnji (npr. pri izdelavi idealno-tipskih konstrukcij in teoretskih posplošitev). Na področju socialnega dela najde- mo dobro konkretizacijo gornjih izpeljav v prispevku z naslovom: Analiza krono- loških in interakcijskih vzorcev (Mesec, Čačinovič-Vogrinčič 1996). To je zelo do- ber (in uporaben)^' primer posredovanja " Na osnovi omenjenega prispevka (Mesec, Čačinovič-Vogrinčič 1996) so na enem od ljubljanskih cen- trov za socialno delo že ustanovili interno delovno skupino, ki po enaki metodi revidira vse »nerešljive« primere, ki ostajajo dalj časa odprti. 425 SREČO DRAGOŠ OZ. prevajanja med Schutzovo naravno in teoretsko držo. Medtem ko prva polovica omenjenega teksta govori o urejanju konkretnega empiričnega materiala in o metodologiji, se poglavje z naslovom Kro- nološki vzorci, interpretacija, in koncep- tualizacija ukvarja — rečeno po Schutzu — s konstrukcijami druge stopnje (ibid: 96-99); pod naslovom Analiza implicitnih teorij najdemo »teoretske« osmislitve, kakršne uporabljajo sami akterji v vsak- danjem svetu in ki so za družboslovca precej pomembni, saj brez njih ne bi ra- zumel ničesar; temu sledi Končna kon- ceptualizacija iibid:. 100-102), ki se nanaša na teoretske sklepe o delovanju konkretno obravnavane socialne službe; na koncu prispevka, v Sklepni pripombi o procesu analize, pa lahko preberemo nazoren zapis, kako pride do tvorbe tis- tega, kar Schutz imenuje konstrukti prvega reda. Prav iz te Sklepne pripombe je razviden tudi trojni pomen t. i. kon- struktov prvega reda: 1. to še niso teorije ali znanstvene klasifikacije, hkrati pa tudi ne spadajo več na področje vsakdanjega življenja in rutin (v tem primeru uporabnikov in socialnih služb): so nekje vmes, saj posredujejo med enim in drugim področjem, tvorijo pa jih raziskovalci v »naravni« drži (ki je še vedno predteoretska); 2. tudi s pomočjo konstruktov prve- ga reda se družboslovec zaveda, »da ni či- stega empiričnega postopka, pri katerem bi s skrbnim zbiranjem, primerjanjem in kopičenjem dejstev prek postopnega ab- strahiranja prišli do končnega, dovolj ab- straktnega in splošno veljavnega pojma« (ifoid.: 102); tako kot je teorija odvisna od empirije, je tudi empirija odvisna od (pred)teoretskih pristopov; v tem smislu ni neposredovanih, čistih podatkov. 3. »Teorija in empirija se ves čas pre- pletata« (ibid). V smislu zgornjih opozoril in skle- pov, ki jih najdemo tako znotraj sociolo- gije kot tudi v socialnem delu, poglejmo, kakšno je razmerje med teorijo in prakso v izobraževalnem procesu na VŠSD. III Prejšnja dela tega zapisa lahko povzamem v naslednjih trditvah: • v slovenski zgodovini je dolgo prevladoval ideološki miselni vzorec, ki se v poenostavljeni obliki glasi: če se te- orija ne ujema s prakso, je nekaj narobe s prakso; v ta aksiom je bilo ujeto tudi so- cialno delo, ki ima kot praktična dejav- nost dolgo tradicijo, njegova teoretska rast pa je bila blokirana; od tod pomemb- nost ustanovitve VŠSD kot temeljne izo- braževalne ustanove na tem področju; • razvoj družboslovnih disciplin (tudi tistih izrazito teoretskih, npr. socio- logija, filozofija) vse bolj aktualizira pomembnost vsakdanje družbene resnič- nosti; sociologija brez te navezave ne more razumeti socialne akcije in se lahko izgubi v teoretskih abstrakcijah, medtem ko se socialno delo že po definiciji svo- jega »predmeta« ne more izogniti po- dročju vsakdanjega življenja (interakcije, procesi pomoči); • problem razmerja med teorijo in prakso ni vprašanje izključevanja, ampak kombinacije med njima; dilema ali/ali je napačna dilema; • čeprav je razvoj socialnega dela že prerastel razumevanje teorije in prakse kot ekskluzivnega razmerja, se mu lahko zgodi, da se znova znajde v njem (v tej zvezi omenjam koncept ljubljanske Uni- verze). Ker je VŠSD pri nas osrednja in edi- na izobraževalna ustanova za socialno delo, je zato od nje odvisno: 1. teoretsko izobraževanje za so- cialno delo, 2. praktično izobraževanje, 3. prepletanje med teorijo in prakso (v procesu izobraževana). Najpomembnejši premik v zvezi z omenjenimi tremi nalogami VŠSD se je zgodil v zadnjih letih, s prehodom iz višješolskega na visokošolsko izobraže- vanje. Bistvo tega prehoda je v količinski in kakovostni spremembi študija. Prva sprememba se nanaša na povečano dol- žino (štiriletni študij), druga pa na pred- metnik. Oboje bom v tem razdelku na 426 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD kratko ilustriral s primerjavo formalnih^^ študijskih programov, veljavnih za VŠSD v posameznih letih. V ta namen bom gor- nje tri točke evalviral na naslednji način: Ad 1. Tisti del študijskih programov, ki odraža teoretske vsebine, ki so ne- pogrešljive za diplomant(k)e socialnega dela, lahko razdelimo na tri skupine. a) Prvo skupino predstavljajo vsi predmeti, ki študent(k)e oskrbujejo s te- meljnimi znanji iz drugih, za socialno de- lo relevantnih družboslovnih ved. Čeprav ti študijski predmeti ne vsebujejo teoret- skih znanj, ki bi bila specifična za so- cialno delo, so potrebni zato, ker je zlasti od njih odvisno tisto, kar Payne oprede- ljuje kot »raven« oz. »širina edukacije« (in v čemer celo vidi — kot smo videli prej — nepogrešljivo lastnost ekspertov v social- nem delu). Te nujne, a za VŠSD nespeci- fične predmete, prepoznamo po treh kriterijih: • da je že iz programa in tudi iz sa- mega naslova predmeta razvidno, da ne gre za znanja iz socialnega dela, ampak za eno od drugih družbenih ved, • da v seznamu obvezne literature, predpisane za ta predmet, praviloma ni najti referenc s področja socialnega dela (če pa so, so v izraziti manjšini in niso te- meljno študijsko gradivo), • da tak predmet nikakor ni speci- fičen za študijski program VŠSD, kar pomeni, da ga je (v taki ali drugačni obliki) mogoče najti tudi v programih drugih šol oz. fakultet. V to skupino uvrščam predmete, kakršni so psihologija, sociologija, ustav- na ureditev, tuj jezik, pedagogika in an- dragogika, socialna antropologija, social- na politika, delovno pravo, metodologija raziskovanja s statistiko, neprofitne or- ganizacije ipd. Te predmete, da jih bomo lažje razlikovali od ostalih, lahko kratko označimo kot »nesocialno«^^ skupino. b) V drugo skupino uvrščam pred- mete, ki so (nasprotno kot prva skupina) izrazito socialnodelavski. Ti predmeti skrbijo za specifična teoretska znanja s področja socialnega dela in v največji meri odražajo vsebinsko drugačnost VŠSD do drugih šol. Za predmete iz te skupine je torej značilno, • da je njihov osrednji ali izključni poudarek na socialnem delu, kar je neposredno razvidno že iz njihovega pro- grama in iz samega naslova predmeta, • da jih ne najdemo v programih drugih šol oz. fakultet, ampak samo v pro- gramu VŠSD. To skupino označujem z oznako so- cialna, vsebuje pa predmete kot so teorija pomoči, zasvojenosti, mreže in storitve socialnega varstva, osebna pomoč s sve- tovalnim delom, teorije oz. metode duševnega zdravja v skupnosti, uvod v so- cialno delo, socialno delo z družino, so- cialno delo v delovnem okolju, skup- nostno socialno delo, supervizija v social- nem delu ipd. c) Predmete, ki jih ni mogoče uvr- stiti v prejšnji dve skupini, uvrščam v tretjo skupino. Njena značilnost je, da se bolj navezujejo na področje socialnega dela kot predmeti iz prve skupine, ven- dar ne toliko kot tisti iz druge. So nekje vmes; njihova funkcija je, da že znotraj svojega programa poudarjeno skrbijo za povezovanje različnih znanj s področjem socialnega dela. Zato jih opredeljujem kot povezovalne (kar pa ne gre razumeti nu- jno v interdisciplinarnem smislu). Pre- poznamo jih torej po tem, • da se znotraj njih znanja, za katera so »matično« zadolžene druge vede, poda- jajo izrazito z vidika socialnega dela, • da imajo v študijski literaturi opazno večji delež referenc s področja socialnega dela kot predmeti iz prve skupine (če pa ta kriterij ni izpolnjen, imajo že v naslovu predmeta izrecno omenjeno socialno delo). Taki predmeti so prostovoljno delo, socialna varnost, teorije deviantnosti. To pomeni: formalno prijavljenih in potrjenih študijskih programov. Pri njihovem dejanskem izvajanju so se občasno pojavljala tudi malenkostna odstopanja od formalno določenega programa, ki pa niso bist- veno vplivala na študij. Zato jih v tem prikazu ne upoštevam. " Ta oznaka pomeni samo to, da ne gre za znanja in teorije, ki izvirajo neposredno iz socialnega dela (čeprav so pomembna za socialno področje); oznake torej ne smemo razumeti pejorativno. 427 SREČO DRAGOŠ socialno-kulturno delo, ženske in moški v socialnem delu, menedžment v social- nem delu, kakovost delovnega življenja ipd. Ad 2. Pri praktičnem izobraževanju se tu omejujem samo na prikaz količin- skega obseg ur, ki so v predmetniku VŠSD namenjene za obvezno študentsko prakso (glavne prednosti in slabosti, tj., vsebinski vidik prakse, je razviden iz po- ročila M. Urek 1995).'^ Ad 3. Prepletanje med teorijo in prakso v študijskih programih pa bom ponazoril zgolj s posrednim, a pomemb- nim indikatorjem: s količinskim deležem prakse glede na ostale predmete iz ob- veznega programa VŠSD. Z vidika zgornjih točk bom primer- jal predmetnike v treh časovnih presekih: za študijsko leto 1991/92, 1993/94 in 1996/97. Posebnost leta 1991/92 je v tem, da gre za predmetnik iz zadnjega obdobja, ko je bila VŠSD še višja, dveletna šola; v tem smislu gre za tipičen višješolski pro- gram (c/ Kocijan 1991), ki ga je bilo treba nadgraditi oz. »prerasti«. Največja sprememba se je na ravni predmetnika začela dogajati v letih 1993/94, ki so nekakšno prehodno ob- dobje. Zlasti v tem letu je bila VŠSD naj- bolj v »tranziciji«, kar se vidi npr. tudi iz uradne napovedi predmetnika v univer- zitetni publikaciji, kjer se drug ob drugem hkrati podajata tako viš/ešolski kot visoicošolski predmetnik za isto leto (c/ Kocijan 1993); v primerjavo vključu- jem samo drugega, ker predstavlja antici- pacijo prihodnjega trenda, saj gre za prvi visokošolski predmetnik. Program za letošnje študijsko leto 1996/97 (predstavljen 5. 9. 1996 na kole- giju VŠSD) pa že predstavlja povsem »konsolidirano« visokošolsko varianto: iz- vajanja prvostopenjskega študija ni več, predmeti so vidno razporejeni po visoko- šolski logiki od prvega do četrtega letni- ka, začasnih vsebinskih in organizacijskih rešitev, ki bi veljale »samo za letos«, pa v predmetniku ni več najti. V naslednji tabeli primerjam pred- metnike iz omenjenih treh let glede na delež, ki je namenjen TEORIJI (tj. pred- metom iz skupin a, b in c), in glede na ure, namenjene obvezni PRAKSI. Številke v tabeli pomenijo seštevek ur (oz. %), medtem ko kratice označujejo uradno ime, pod katerim se praksa pojavlja zno- traj prijavljenega predmetnika in v šol- skih urnikih ter pri vpisovanjih v študentske indekse. INTERPRETACIJA \z tabele vidimo, da v vseh letih na VŠSD občutno prevladuje delež teoretskih predmetov v primerjavi s prakso, kar je seveda razumljivo in pravilno. Znotraj te- orije so se v prehodu iz dvoletnega na štiriletni študij posamezne skupine pred- metov spreminjale takole: 1. Obseg t. i. »nesocialnih« predme- tov, ki jih je bilo v višješolskem programu veliko (39,2% razpoložljivega časa v obeh letnikih), se je v prvem visokošolskem programu zmanjšal za četrtino, a le začasno: danes znaša dobrih 40%, kar je celo nekoliko več kot v času pred »tran- zicijsko« prenovo študija; 2. Povezovalna skupina predmetov se je v celotnem prehodu občutno skrčila z 28,3 na današnjih 12,5%. 3. Največja sprememba se je v zvezi s teorijo zgodila pri deležu specifičnih so- cialnih predmetov (ki najbolj opraviču- jejo in zaznamujejo potrebnost posebne visokošolske ustanove za socialno delo): ti so se s skromnih 20,8% višješolskega deleža povečali kar na 43% današnjega vi- sokošolskega programa. Zlasti je to pove- čanje impresivno v konkretnem številu ur, ki je v petih letih naraslo več kot za trikrat! V prvem visokošolskem letu se je ta delež celo povzpel (skoraj) na polovico vsega izobraževanja, kar si je verjetno treba razlagati kot neke vrste taktiziranje do univerzitetnih struktur; prav njih je bilo treba čimbolj nazorno prepričati, da imajo zahteve po štiriletnem šolanju real- no (vsebinsko) podlago v strokovnem To poročilo je sicer iz šolskega leta 1993/94, a je še vedno aktualno, ker gre za enake probleme. 428 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD Pojasnilo (kratic za uradno poimenovanje prakse) TER.: »Metode socialnega dela - terenske vaje« DEL: »Delo v projektnih skupinah« PRS.: »Metode socialnega dela: prostovoljno delo (projektne skupine)« PRO.: »Metode socialnega dela: (projektne skupine)« razvoju in da ne gre le za običajno insti- tucionalno logiko (širjenja). Danes, ko je štiriletni program sprejeto dejstvo, pa ta potreba ni več tako izrazita in verjetno je letošnji obseg socialnih predmetov tudi bolj realen. 4. Pri usodi, kakršno je v tem času »tranzicije« doživela praksa, pa vidimo ne- verjetno skrčenje njenega obsega. Prav- zaprav skrčenje niti ni pravi izraz — gre za izrinjanje prakse iz šolskega programa, čeprav edini v Sloveniji skrbi za socialno- delavsko izobraževanje na diplomski rav- ni. Zdi se, da je bilo tudi to izrinjanje del šolske strategije, saj vidimo, da se je iz 11,7% prakse (na višji šoli) že naslednje leto — čeprav sta bili uvedeni še dve do- datni študijski leti — praksa zmanjšala na simbolična 2% celotnega programa. Iz ta- bele vidimo, da so se hkrati s krčenjem prakse celo njeni uradni nazivi nenehno spreminjali, kar nima nobene zveze z vse- bino (saj se še danes ukvarjamo s povsem enakimi vsebinskimi in organizacijskimi 429 SREČO DRAGOŠ problemi pri praksi kot pred petimi leti). V teh poimenovanjih so poudarjeni različni termini — teren, prostovoljnost, projekti, metode, delo — medtem ko je sam izraz praksa dosledno izpuščen; kot da gre za nekaj nestrokovnega in brez zveze s teorijo in je zato prakso treba za- vijati v bolj skrivnostna imena. Poleg tega je bila nerazumljiva tudi razporeditev prakse: leta 1993 so se celi prvi dve leti študenti VŠSD samo teoretsko usposabl- jali, da bi nadaljnji dve leti to znanje prak- tično preskušali vsega skupaj le 60 ur. To je konkretno pomenilo, da je bil študent skozi celotni študij v stiku s prakso povprečno samo 56 m/Jiut na teden (to je manj kot znaša npr. delež dopolnilnih de- javnosti v osnovni šoli)! Ta katastrofalna situacija se ni bistveno spremenila niti v najnovejšem (»konsolidiranem«) urniku, kjer je praksa povsem arbitrarno razdel- jena po letnikih (30 ur vsak letnik), tako da njen skupni delež v visokošolskem programu znaša le 4%. Zato je treba skra- jno resno vzeti tudi pripombe študentov, da si želijo »več prakse« (Šugman-Bohinc, Mihevc 1996: 71). Vendar pa trenutno ni videti možnosti, kako bi se lahko delež prakse zvečal, saj vemo, da so obstoječi programi glede skupnega obsega ur »zafiksirani« in bi njeno povečanje nujno šlo na račun drugih predmetov, čemur seveda njihovi nosilci praviloma niso nak- lonjeni. Problem je še toliko bolj pereč, ker se zadnja leta zmanjšujejo tudi mo- žnosti pripravništva za diplomant(k)e, ki je prej vsaj nekoliko blažilo pomanjkanje praktičnih izkušenj na dodiplomski ravni. Če se bo to stanje res nadaljevalo, bo tudi tiste 4% prakse učinkovalo ravno na- sprotno od zaželenega. Tako reducirana praksa bo namreč sprožila naslednje: • praktična izkušnja, ki jo bo prakti- kant dobil, bo zaradi skromnega obsega omejena zgolj na opazovanje (z mini- malno udeležbo ali brez nje); • praktikantom bodo v okoljih, kjer bodo na praksi (na praktičnih »bazah«), lahko ponujena samo najenostavneša opravila, saj za kaj več sploh ne bo časa; v tem primeru je nevarnost, da se prak- tične veščine socialnega dela reducirajo zgolj na administrativno pomoč in na oglede posameznih delovnih mest oz. uporabnikov; • med prakso in teorijo se bo po- javila vrednostna hierarhija (na račun prve), utrjevala pa se bo z intenzivnostjo, zahtevnostjo in količino predpisanih ob- veznosti, ki jih mora študent(ka) opraviti do diplome (že zdaj je praktično izo- braževanje v primerjavi z izpitnimi ob- veznostmi tako nerazvito, da se praksa ocenjuje samo z dvema vrednostima: opravil ali neopravil, medtem ko se izpiti merijo z lestvico od ena do deset); • kombinacija med teorijo in prakso bo onemogočena, ker je praksa reduci- rana na minimum, pri čemer je bila tudi znotraj teorije najbolj zmanjšana ravno skupina t. i. povezovalnih predmetov, ki jih je bilo v višješolskem programu občut- no več kot v današnjem visokošolskem (kar ni logično!); odsotnost kombiniranja med teorijo in prakso pa omogoča ob- navljanje nevarne dileme ali/ali (pred katero svarim v I. in II. delu tega teksta); • pozneje, ko se bodo diplomanti VŠSD s tako izkušnjo »prakse« zaposlili in ko bi lahko postali (kot svetovalci) naj- pomembnejši kadrovski potencial za naše praktikante, se jim sploh ne bo zdelo potrebno, da bi se ukvarjali s čim takim. To kritiko izobraževalnega progra- ma je treba razumeti v kontekstu, ki sem ga omenil prej: glede na težave, ki jih je imela VŠSD v prehodu na štiriletni študij, in v kontekstu dileme, ki jo danes vsiljuje sama Univerza s svojimi spremembami (fakultete/strokovne šole). Res je, da v takih razmerah VŠSD nima avtonomije, kakršno bi si želela — kljub temu pa še vedno nosi polno odgovornost za pro- gram, kakršnega razvija. Sklep. Za čas »tranzicije« VŠSD v vi- soko šolo je značilno predvsem dvoje: " še zlasti, če zunanji svetovalci tudi v prihodnje ne bodo finančno ali kako drugače stimulirani za ukvar- janje s praktikanti. VŠSD je sicer izdelala predlog kriterijev (B. Mesec, S. Dragoš) za izbor in kvantitativno ter kvalitativno vrednotenje svetovalnega dela v zvezi s praktikanti — kar pa je ostalo dosledno ignorirano. Čeprav je krivda za to na strani Ministrstva in ne VŠSD, pa je to kaj slaba tolažba. 430 TEORIJA IN PRAKSA VŠSD • trikratno zvečanje specifičnih so- cialnih predmetov in • izrinjanje prakse z urnika. Prva značilnost je verjetno največja pridobitev v zadnjih desedetjih (ki se bo gotovo utrjevala še naprej), medtem ko druga značilnost deluje izrazito zaviralno na razvoj šole in socialnega dela. Sploh ne gre več za to, da bi bilo treba ta negativni trend glede prakse ustaviti. To v zadnjih nekaj letih ni več dovolj — treba ga je obrniti. Literatura , .-^j F. Adam (1996), Sociološki portreti. Maribor: Založba Obzorja. P. L. Berger, T. LucKMANN (1988), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. T. W. Adorno (1990), Marginalije o teoriji in praksi. V: V. Katunarič, Teorija društva u frankfurt- skojškoli. Zagreb: Naprijed, 261-284. A. GiDDENS (1993), Socio/og7. Oxford: Polity Press. M. GiLBERT (1992), On Social Facts. Princeton: Princeton University Press. M. Heiddegger (1980), Znanost in osmislitev. Nova revija, VIII, 83/84: 396-405. D. Jary, j. Jary (1991), Collins Dictionary ofSociology. Glasgow: Harper CoUins Publishers. A. Mahnič(1893), Vporabnost katoliške dogme. Rimski katolik, 5: 28-36. G. Kocijan (ur.) (1991), Seznam predavanj za študijsko leto 1991-1992. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. — (ur.) (1993), Seznam predavanj za študijsko leto 1993-1994. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. K. Marx (1979): Teze o Feuerbachu. V: Marx, Engels, Izbrana dela, II. zv. Ljubljana: Cankarjeva založba. B. Mesec, G. ČAeiNovie-VoGRiNčič(1996), Analiza kronoloških in interakcijskih vzorcev. Socialno delo, ^5, 2:89-114. M. Natanson (1990), Introduction. V: A. Schutz, Collected Papers I. Boston: Kluwer Academic Publishers. M. Payne(1995), Social Workand Community Care. London: Macmillan Press Ltd. A Schutz (1990), Collected Papers I. Boston: Kluwer Academic Publishers. - (1976), Collected Papers II. The Hague: Martinus Nijhoff. L. Šugman-Bohinc, b. Mihevc (1996), Poročilo o rezultatih vprašalnika o problemih študija v prvem letniku na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani. Socialno delo, 35, 1: 69-71. A Ule (1992), Sodobne teorije znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. M. Urek (1995), Praksa 3- letnika Visoke šole za socialno delo v šolskem letu 1993/94. Socialno delo, 34,1:63-67. A. UšENieNiK(1910), Sociologija. Ljubljana: Katoliška bukvama. 431