c, kr. kmetijske družbe vojvodine kranjske, Ureja Gustav Pire, družbeni ravnatelj. »Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 4 K, za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 2 K na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. Inserati (osnanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na vsi strani 32 K, na '/a strani 16 K, na '/4 strani 10 K in na »/, strani 6 K. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje. VBa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, v Salendrovih ulicah štev. 3. METOVALEC. Iiustrovan gospodarski list. Uradno glasilo Obsedi Pozor! — Obkladki za pse. — Nekaj za sadjarje. - Pregled vinstva konci 1. 1902. - Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice. — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Listnica uredništva. — Tržne cene. — Inserati. Pozor! Zopet je minulo leto, in novo se pričenja. Muke in skrbi starega leta se pozabijo, ostane le spomin na vesele in prijetne dogodke, in človek stopa v novo leto z novimi upi in nadejami. Ni ga mislečega človeka, ki bi v lepih praznikih na koncu in v pričetku leta vsaj kratek čas ne premišljeval o preteklosti in o bodočnosti. Nehote premišljuje tudi o svojem gmotnem položaju ter stavi najlepše nade na bodočnost. In kmetovalec! Veselih spominov na minulo leto nima kaj prida; dan za dnevom so bile na vrsti le muke in skrbi, in konci leta vzlic vsi marljivosti in varčnosti ne vidi znatnega uspeha; pač pa največkrat le nove dolgove in podvojene skrbi za bodočnost. — Kaj pa naj prinese temna bodočnost kmetovalcu - trpinu ? Dve vrsti kmetovalcev sta, in zato sta tudi dva odgovora na to vprašanje. Ene vrste kmetovalci so tisti, ki se ne zavedajo svojega položaja, ki ne vedo ali nočejo verovati, da je slabo uspevanje kmetijstva pač posledica neugodnih razmer, a še veliko bolj posledica popolnoma zastarelega kmetovanja. Te vrste kmetovalci so udani v svojo osodo in se tolažijo z boljšimi časi in z dobro letino. Med kmetovalce druge vrste pa štejemo misleče gospodarje, ki uvidevajo vzroke gmotnega neuspeha v kmetijstvu, ki spoznavajo ali vsaj verujejo, 'da le pomnoženi dohodki boljšega in umnejšega gospodarjenja morejo narediti naše kmetijstvo dobičkonosno. Ti kmetovalci pač vidijo boljšo bodočnost v zboljšanem gospodarstvu, a večina se vidi zapuščeno in vsled zanemarjenja od strani poklicanih činiteljev tudi oslabljeno za težki gospodarski boj. Na eni strani je prepričanje, da je edino napredno gospodarstvo sposobno rešiti naše kmetijstvo, na drugi strani pa malodušnost in nezaupanje v samopomoč podira nade v bodočnost. Proč z malodušnostjo in kvišku z vero v samopomoč! Le če si bo kmetovalec sam pomagal mu bo pomagano; drug ga nihče ne otme. S tem prepričanjem in z delom v takem zmislu stopimo v novo leto, in ni kaj, da bi se nam ne posrečilo doseči in doživeti boljših časov, saj se je pregovor še vsekdar uresničil „Pomagaj si sam in Bog ti pomore". Vsak za napredek vnet kmetovalec naj zatrdno skl ene napeti vse sile, da polagoma izpremeni svoje zastarelo kmetovanje v umno, naj gleda, da bo drugim v izgled in naj pomaga tudi sosedom do napredka. Če vse zavedne kmetovalce prešine tak duh, potem moremo z najboljšimi nadejami zreti v bodočnost. Naša c. kr. kmetijska družba ima vse polno nalog, skuša jim biti kos, kolikor ji dopuščajo denarne in delavne sile, a eno nalogo je vsekdar vršila in jo hoče vršiti v bodočnosti s podvojeno silo, in ta je: kmetovalce vzbujati k samopomoči, jih pri tem podpirati ter jih vzgajati za samopomoč. To imenitno nalogo pa more naša družba le tedaj vršiti, če je vsak zaveden gospodar družbeni ud in če kot tak deluje v družbenem zmislu in če svoje sosede navaja k takemu delovanju. Kdor ima torej kaj srca za občni blagor in posebej za gmotni blagor trpečega kmetijstva, ta naj ostane zvest ud družbe tudi v novem letu in naj ji skuša pridobiti novih udov. V več kakor 130letnem delovanju je naša družba vsekdar kazala, da ima le eno namero, in ta je: kmetijstvo povzdigniti; njeno delovanje ni biio nikdar sebično, in zadnji krajcar, ki ga je smela porabiti, je dala na korist svojim udom ali na korist kmetijstvu. To njeno delovanje je pa imelo zato tudi očitni božji blagoslov, kajti bilo je uspešno in torej za družbo častno, doeim so se namere, družbi izpodkopavati ugled, izjalovile, ker so bile narekovane od zavisti in zmote. Velike naloge ima družba pred seboj, ki jih more na korist kmetovalcev le tedaj s pridom dovršiti, če najde trdno oporo v zavednih kmetovalcih samih; zato prosimo, da noben ud ne odstopi, pač pa vsak po svoji moči skuša pridobiti z novim letom novih udov. Le če bomo skupno in z združenimi silami delovali, se nam je nadejati uspehov in boljše bodočnosti za naše kmetijstvo. Obkladki za pse. Podoba 64. Naša najzvestejša domača žival, pes, boleha pogostokrat za obolenjem sopil ter dobi vnetico vratu, grla ali pluč. Te bolezni pes zelo lehko prebije, če se mu brzo pomaga. Najboljše in najpreprostejše sredstvo proti tej bolezni koj v pri-četku so mokri obkladki, ki se po Prizničevem (Pries-nitz) načinu tako rabijo, kakor pri človeku. Bolni del života se namreč obloži z ruto, v mlačni vodi namočeno in dobro izžeto, čez se pa dene druga gosta ruta, ki kolikor mogoče malo prepušča vodeno paro, ki se razvija iz mokre rute. Zategadelj je še bolje, če pride čez mokro ruto najprej kos kavčukovega platna, in nanj šele suha obveza. Na ta način je bolni del života tako-rekoč v parni kopelji, in če se gleda, da se posušena ruta kmalu zamenja z drugo in tako topla para dolgo časa vpliva, potem se vnetje hitro manjša in pes v najkrajšem času okreva. Podoba 64. kaže najpriprosteje privezan obkladek na vratu. Ta način je poraben le pri inteligentnih psih, ki ubogajo in ra-dovoljno drže tako obvezo. Pri psih, ki so nemirni in ki ne puste obveze čez ušesi, se obkladek pritrdi kakor kaže podoba 65. Obveza se pritrdi z močnimi bucikami, ali namesto teh z žeblji, ali pa se naredi z močnim sukancem par šivov. Na isti način se pritrdi tudi obveza čez prsi, kakor kaže podoba 66., kadar ima pes plučni katar. Na Dolenjskem kaže pridelovati kvalitetna vina. Če prebiramo naše avstrijske in ogrske strokovne vinarske časnike, kakor so : „Weinlaube", Weinzeitung", „Ungarischer Weinbau", vidimo, da se v vseh priporoča pridelovanje kvalitetnih vin. Kvalitetna vina se pa Podoba 65. Podoba 66. imenujejo taka, ki se odlikujejo po posebni dobroti, ne pa po veliki množini. Ta zadnja vina imenujemo kvan-titetna vina. Pridelovanje kvalitetnih vin se izkratka zato priporoča, ker jih uživalci zahtevajo. Da jih pa uživalci zahtevajo, prihaja odtod, ker je to v poslednjih dvajsetih letih trtna uš povzročila. Ona je vinu ceno jako povišala ter mu /T'****. , % vsled tega odtegnila pre- vagljivo večino uživalcev v ,nižjih slojih prebivalstva se celo v vinorodnih krajih ter jih je zvabila k uživanju piva in žganja. Vinski uživalci so se večinoma ohranili le v boljših slojih, in še te je razvadila boljša kvaliteta, to je višja dobrota tistih vin, ki so se za časa pomanjkanja slabših kislih vin, pridelovanih v severnih vinorodnih deželah, nadomeščala z veliko boljšimi, milejšimi, posebno pa močnejšimi, iz južnih vinorodnih dežel vpeljanimi vini. Veliko uživalcev je'pa vinu odtegnila tudi pretirana cena boljših vin, ki so jo zahtevali ne pridelovalci, pač pa prodajalci, in tu v prvi vrsti gostilničarji. Saj je sploh znano, da se je v mnogih gostilnah za vino, kupljeno po 24 do 32 vinarjev, zahtevalo kar 80 do 96, pa tudi še več vinarjev za liter. Izkratka, dejstvo, ne-ovrgljivo dejstvo je, da se je krog uživalcev vina v poslednjih 20 letih jako skrčil in da se dandanes v skrčenem krogu zahtevajo veliko boljša vina, kakor so se prej. Danes torej ne velja več geslo „dosti pa poceni", ampak geslo „rajši malo, pa dobro". In s tem dejstvom morajo pridelovalci vina pač računiti, sicer se današnje vinogradništvo, ki je neprimerno dražje mimo onega v dobi pred trtno ušjo, ne bo izplačevalo. Posebno velja to glede dolenjskega vinstva. Nada, da nekdaj tako priljubljeno ter zahtevano in dobro plačevano rdeče vino — „cviček" —zopet pride do nekdanje veljave, izginja od dne do dne bolj. Nasprotno, od dne do dne se bolj pojavlja zahtevanje po dobrih, milih, močnih vinih. Da je temu istinito tako, dokazuje vsakdanja skušnja dolenjskih pridelovalcev vina, posebno pa naslednji gotovo znameniti dogodek. Za 1>. dan tega meseca je načel-ništvo novomeške kletarske zadruge razpisalo donašanje vinskih pokušenj. Nič manj kakor 111 pokušenj so pridelovalci vina skupaj znesli iz raznih krajev. Tudi po 8 ur daleč so jih prinesli, to seveda z gorko željo, da bi vino zadrugi prodali, čeprav po nizki ceni. Pokušalna komisija je bila sestavljena iz šestih členov zadruge, med temi iz enega skušenega gostilničarja ter vinskega trgovca. In kakega uspeha je bila pokušnja? — Izmed vseh 111 pokušenj se je spoznalo le 8 upoštevanja vrednih, in še med temi se jih je zavrglo še 5, tako da se je le trem vinogradnikom obljubil odkup ponujanega vina. Prekislo, preslabotno, tako se je glasila nepristranska sodba o tako prevagljivi večini pokušenj. In tista tri vina, ki so ugajala, so bila brez izjeme iz novih vinogradov in iz finih, zgodaj zorečih vrst grozdja. Eno vino izmed sprejetih je pridelano v gori sv. Lovrenca pri Krškem, drugo v Čatežu pri Brežicah, tretje v Trškigori pri Novemmestu. Resnica je, da letošnja dolenjska vina niso Bog ve kaj, toda če bodo v bodočnosti vina boljša, se bo istotako zahtevala boljša kvaliteta. In zato je gospodarsko pač več kakor opravičeno, da se prične z največjo resnobo na to delati, da se bodo tudi na Dolenjskem pridelovala kvalitetna vina, ne pa kvantitetna, kakor so se dozdaj, v dobi pred trtno ušjo, in kakršna se, žal, večinoma pridelujejo tudi še zdaj, v dobi trtne uši. Prvi pogoj pridelovanja kvalitetnih vin na Dolenjskem je pa pač ta, da se opuste stare domače, pozno zoreče vrste trt ter se nadomestijo z novimi, tujimi, zgodaj zorečimi. In to bi se gotovo najhitreje in torej najuspešneje doseglo na ta način, da bi se po vseh najboljših vinorodnih krajih napravili deželni in državni vinogradi. V te vinograde naj bi se sadile najboljše, to je najpriporočljivejše vrste grozdja, kakor beli burgundec, italijanski rizling, španjol, silvanec, veltlinec, in sicer v prvi vrsti zato, da bi se ob času zelenega požlahtnjevanja iz njih brezplačno delili cepiči vinogradnikom. R. Dolenc. Nekaj za sadjarje. Avstrijsko pomološko društvo namerava izdati »Avstrijsko sadno zemljiško knjigo." V tej knjigi bodo popisane sadne vrste, ki v Avstriji najbolj uspevajo. Povedano bo pa tudi, v kterih krajih so posamezne vrste razširjene. Iz nje bo razvidno, kako so se obnesli takozvani normalni sortimenti v posameznih deželah in pokrajinah in pa v koliko jih bo treba premeniti. Za našo deželo so bile priporočene naslednje vrste za visoka debla sploh in tudi za pritlikavce v vsaki obliki: Jabolka 1. šarlamovček, 2. transparentovec, 3. blenhajmski zlati kosmač, 4. zlata parmena, 5. landsberški kosmač, 6. veliki kaselki kosmač; hruške pa 1. avgustovka' 2. Klapovka, 3. mila Lujiza (Avranžarica), 4. Dilovka, 5. pastorovka; 6. abreška krasotica. Za dobro, zavetno lego in rahlo, gnojno zemljo posebno pa še za pritlikavce so pa bila priporočena: Jabolka: 1. antonovka (celini), 2. lord Sufield, 3. kanadski kosmač, 4. rumeni cvetač (belfler). 5. Deanov kodlin, 6. beli zimski kalvil; hruške pa: 1. Esperenova gosposka, 2. vojvodinja Elza, 3. Filipovka, 4. Esperenova bergamota, 5. Olivjerka, 6. zimska dekanka. V drevesnici c. kr. kmetijske družbe se niso gojile vse te vrste. Posebno se morajo jabolka: Transparentovec, lord Sufield in Deanov kodlin dobro preskusiti v raznih krajih, preden jih bo kazalo v večji množini razmnoževati. Pač pa se je gojil rdeči štetinec ali čebular — stara priznana vrsta — ki še zdaj rad rodi, četudi le vsako drugo leto, in se rad drži pozno v pomlad. Ostale vrste jabolk so se dobro sponašale. Parmena na Dolenjskem prehitro zori, a na Gorenjskem je pa prav finega okusa, lepe podobe in se drži pozno v pomlad. Landsberški kosmač je na nekterih visokih deblih nekoliko droben, a dober pa je. Posebno se bo pa obnesel pri nas beli zimski I kalvil, če bomo dobili zanj trpežnišo podlogo kakor je parmena. V zavetnih legah še po Gorenjskem lepo dela na visokih deblih. Zato ga bo pač treba še bolj proučevati. Izmed hrušek niso v nekterih krajih ugajale av-gustovke, ker prepozno zore in jih klapovke prehite. V mrzlejših krajih so jih pa hvalili. Mesto ali poleg nje bo morebiti vpeljati rženico, ki zori že sredi julija. Je lepe hruševe podobe, rumene barve in proti solncu rdeča. Okusa je tudi dobrega, čeprav ni celo tako sočna, kakor je avgustovka. Filipovka rodi sicer vsako leto, a ne preobilo. Zanimiva pa je zaradi svoje oblike. Olivjerka mora imeti pri nas jako dobro, rahlo zemljo in prisojno lego, sicer se ne izplača. In kdor ima tako dobro lego in zemljo, bo skoraj rajši sadil kar zimsko dekanko, kar je tudi prav. Abreška je za trgovca, ki hoče še v aprilu s sadjem delati — denar. Za visoka debla je nekoliko predebela, a za srednja debla in pritlikave piramide na divjaku pa je izvrstna. Obračamo se do vseh sadjarjev v deželi, posebno pa še do onih, ki so dobivali od c. kr. kmetijske družbe visokodebelnato in pritlično drevje v imenovanih vrstah, naj nam blagovolijo čim prej prijaviti svoje izkušnje o teh sadnih vrstah : Kako to sadje rodeva? Kako dolgo se drži? V kakšni zemlji rase? V kakšni legi je: v prisojni, zavetni, prosti? Sploh čim več podatkov bomo dobili o kaki vrsti, tem laže jo bomo popisali za v začetku omenjeno knjigo. Glejmo torej, da bo tu naša dežela častno zastopana. Vsak naj stori svojo dolžnost! Pregled vinstva konci 1. 1902, Vinski pridelki v raznih državah in razvoj vinske trgovine. — „Hvala Bogu, da ga je konec", tako bo marsikteri kmetovalec ob koncu leta vzdihnil, kajti letošnje leto pač ni bilo tako, da bi se ga mogli z veseljem spominjati. Posebno veliko skrbi in težav so prestali naši vinogradniki, kajti koj ob začetku zbujene rasti jih je začelo hudo pritiskati, in sicer je započel svoje kruto delo najprej spomladanski mraz; potem so se pa po vrsti menjale razne uime, kakor močna burja, toča, nalivi, suša, dolgotrajna moča in naposled je še jeseni prav zgodaj mraz pritisnil. Čuditi se je, da je vkljub vsem tem nezgodam letošnja vinska letina v Avstriji vendarle še precej ugodna; ko bi le bila tudi vinska kupčija kaj boljša, pozabil bi naš od vseh strani bičani kmet vse med letom prestane težave. Upajmo pa, da se bo tudi v tem oziru kmalu na bolje obrnilo! S tem spisom nimamo namena s sladkimi besedami in z neizvršljivimi, idealnimi predlogi ljudstvu kaj natvezti in ga naudajati s posebnimi upi, marveč hočemo le nakratko omeniti in navesti nektere stvari, ki nas naudajajo z upom do boljšega preobrata v vinogradništvu sploh. Glasom raznih poročil je letošnji vinski pridelek v glavni vinski deželi, v Franciji, jako padel. Dočim so preteklo leto, t. j. 1901. pridelali približno 58.000.000 lil in leta 1900. celo 73,000.000 hI, je znašal letošnji vinski pridelek le 32,000.000 hI, in cena je 15—50 K za 100 litrov. Tudi v Italiji je letošnja vinska letina manjša od lanske. V Italiji se utegne to od leta do leta manjšati, kajti trtna uš se vedno bolj širi, a s prenavljanjem so počasni. V boljših letinah se pridela v Italiji 25—30 milijonov lil\ letos pa je ta pridelek padel za polovico. Ker se prideluje v Avstriji povprečno 4,000.000 hI in na Ogrskem povprečno 5,000.000 lil vina na leto, se lehko iz teh števil posname, da se avstrijskim vinogradnikom ni bati posebne konkurence, če bo vlada ščitila svoje državljane, kajti ta malenkostni avstrijski vinski pridelek se lehko razpeča v par mesecih. Bolj pride Ogrska v poštev, pa ogrska navadna vina v Avstriji niso posebno priljubljena, in desertna vina, ki jih Ogrska prideluje v prav obilni množini, se razpečavajo le v posebnih krajih in v večjih mestih. Kaj je vzrok da cene vinu padajo? — Francosko vino je izgubilo glasom raznih poročil na nekdanji vrednosti in deloma tudi na imenu; nasprotno je italijansko vino na tem pridobilo. Kaj je temu vzrok in kaj se da iz tega sklepati? Za naše razmere pač marsikaj jako važnega. V pričetku prenavljanja vinogradov je cena vinu zelo poskočila, kajti ko se je trtna uš razširila po vsej Franciji, je padel pridelek od letnih 70—84 milijonov na 22—25 milijonov hI. Zato so se pomnoževale le take vrste, ki prav veliko rode, ki pa dajo le bolj nizka vina. In če potujemo po južnih krajih Francije, posebno po departementu Herault in Aude, vidimo večinoma le trto aramon, t. j. črna vrsta, ki daje do 300 lil vina na ha (l3/4 orala), dočim dajeta naša španjola (beli in rdeči), ki jih pri nas štejemo med najrodovitnejše trte, le 150—200 hI na ha. Sedaj pa, ko so pričeli tudi dru-godi pridelovati dosti in dobrega vina, je cena vinom, pridelovanim iz takih trt, ker so šibka, znatno padla. In če bodo hoteli povzdigniti francosko vinstvo na prejšnje ime, bodo morali saditi take vrste, ki sicer manj rode, ki pa dajejo mnogo boljša vina kakor aramon, španjoli itd. Isti razloček, ali pravzaprav ista hiba se opaža tudi pri nas. Tudi naši avstrijski vinogradniki so dosedaj le z malimi izjemami najrajši pomnoževali take vrste, ki sicer prav veliko rode, ki se pa iz njih dobivajo le bolj šibka vina. Dosedaj se je to tudi pri nas dobro izplačevalo in izkoriščalo, toda misliti moramo na bodočnost in skrbeti, da ne zadene tudi našega vinogradnika usoda franceskega vinogradnika. Kdor je že zasadil svoje vinograde bodisi s to ali z ono vrsto in če mu te že dobro rode, jo mora seveda začasno pustiti ter trgati, kar mu daje; v prihodnje pa naj se poslužuje kolikor možno le malo, pa boljših, v mrlzlih krajih bolj zgodnjih, in kakor smo že v zadjem „Kmetovalcu" v spisu „o pomnožitvi trt" poudarjali, le takih vrst, ki so v dotičnem kraju že bolj ali manj preskušene. Pomnoževanje močno rodečib, četudi nizko vino dajočih trt se bo tudi v prihodnje izplačevalo le onim vinogradnikom, ki imajo svoja posestva blizu velikih mest, ki torej svoj pridelek, bodisi grozdje ali vino, lehko na debelo ali na drobno hitro in po dobri ceni v denar spravljajo. In dalje poudarjamo še enkrat, da naj se ne pomnožuje veliko raznih vrst, marveč kolikor mogoče malo, pa le take, ki se v dotičnem okraju najbolje sponašajo, da se tako dobe vina le enega značaja. Različni predsodki o novem vinu. — Splošno mnenje naših odjemalcev in tudi pridelovalcev samih je, da cepljene trte ne dajo tako dobrih, stanovitnih in tako močnih vin kakor stare, necepljene. To je deloma istina; toda posebna razlika je le redka in z časna. To se dogaja največ le tam, kjer imajo samo take vrste, ki dajejo sploh bolj šibka vina, n. pr. kraljevina, belina, španjoli, žametasta črnina, lipovščina, javor, glera i. dr.; nikakor pa ne tam, kjer rase sam ali vsaj v večini rizling, beli burgundec, rulandec, traminec, silvanec, veltlinci, frankinja, portugalka, refošk, črni burgundec, merlot i. t. d. Pa tudi pri onih, ki pridelujejo sedaj bolj šibka vina, bo sčasom, kadar se vse trte nekoliko postarajo in prilagodijo, tudi to vino drugačno, in bo celo vseskozi prejšnja vina prekašalo. Da so nova vina iz cepljenih trt nekoliko šibkejša, je v zvezi z večjo rodovitnostjo teh trt. Ustanovitev vinarskih zadrug. — Vinska kupčija je v nekterih krajih naših južnih kronovin vselej vsaj v začetku po trgatvi precej slaba, v drugih pa prav zadovoljiva. Letos je n. pr. kupčija na Vipavskem in tudi v Istri boljša od lanske, čeravno so cene višje kakor so bile preteklo leto. Slabša je pa na Dolenjskem in tudi na Štajerskem. Z ozirom na gorinavedene razmere v Franciji in Italiji naj se tudi oni kraji, koder se je doslej le malo letošnjega pridelka oddalo, tolažijo, da bo, čeprav ne kmalu, gotovo pa spomladi in proti poletju živahno popraševanje tudi po teh vinih, ki so pravzaprav le za takšen čas pripravna, ter da utegnejo tudi cene poskočiti. — To pač želimo vsi iskreno, kajti če se naše vinogradniško stališče ne zboljša, utegne nastati huda kriza in hud polom. Žal, da je le majhen del vinogradnikov, ki more toliko časa do prodaje čakati, da si z izkupilom za vino nekoliko opomore. Z vesejlem je torej svakdo pozdravil novembra t. 1. od krške občinske hranilnice in posojilnice storjeni sklep, da hoče posojati denar na vino vsem zanesljivim posestnikom na Kranjskem in tudi izven Kranjske, dokler svojega vina ne prodado, da si na ta način pomorejo vsaj in glavnih stisk, kajti če vinogradnik ni primoran svoj pridelek za vsako ceno oddati, lehko počaka dotlej, da cene postanejo primerne. Čeravno je pa tako poslovaoje v enem oziru koristno, bi mi vendar bolj priporočali ustanovitev okrajnih vinarskik zadrug, seveda pod spretnim in strokovnim vodstvom; kajti tako bi revni vinogradnik svoje vino res takoj prodal, četudi po nekoliko nižji ceni kakor pozneje; vendar bi se stem otresel vseh nadaljnih skrbi, in denar bi lehko takaj primerno porabil. Posojilo pa ima dve hibi, in sicer prvič, da se posojeni denar navadno bitro porabi in se le redkokdaj gospodarsko izkoristi, in drugič ga je treba čez gotov čas z obrestmi vred vrniti; in čim dlje časa je vino v kleti, tem slabše je za našega dobrosrčnega in starih navad navdahnjenega kmeta, da ga pogosto čez razmere privošči sebi, še bolj pa prijateljem, in pridelek se sčasoma tako skrči, da pri marsikterem zadolžniku ne bo ne denarja ne vina, kadar pride čas vračanju. Ustanovitev zadrug, to bodi torej v bodoče geslo naših vinogradnikov! Z zadrugami se zboljšuje tudi pridelek in okraj si laže pridobi kupcev in ime. Žal pa, da so naši vinogradniki nekako nezaupljivi tudi proti takim koristnim podjetjam, ker smatrajo vsako tako podjetje kot prvo pot do zvišanja davkov, češ, če prodam zadrugi, bo vsakdo izvedel, koliko sem pridelal in koliko sem izkupil; taki gospodje so pa vsi med seboj sporazumljeni in davki se mi gotovo povečajo. To so pa skrajno nepremišljeni predsodki nerazumnega ljudstva, kajti prrič so take stvari popolnoma tajne in drugič je vsakdo ravno davkarije največji neprijatelj. Če se torej vinski pridelek pomnoži in vinstvo z umnim kletarstvom in s sajenjem boljših vrst zboljša, ter če se končno tudi trgovina povzdigne, bo gotovo tudi izseljevanje nekoliko ponehalo. Pokoneevanje raznih trtnih bolezni in obramba proti uimam. — Kakor prejšnja leta, so se v tem oziru tudi letošnje leto uporabljala razna sredstva za pokončevanje trtnih škodljivcev in drugih trtnih bolezni, kaKor tudi v obrambo proti raznim uimam. Želeti bi bilo sicer tudi v tem oziru še marljivejšega in enotnega postopanja, toda priznati moramo, da se tudi tu ne da vse in povsodi tako izvesti kakor se piše, priporoča in čita. Glavna zapreka v netočnem izvrševanju takih važnih del tiči gotovo v prvi vrsti v pomanjkanju denarnih sredstev, a sedaj tudi v občutnem pomanjkanju delavskih moči; ponekod je pa tudi kmetijski pouk nezadostno razširjen. Ne da se pa oporekati, da je pri nek-terih tudi zanikrnost in površnost kriva mnogih neuspehov. Kot glavne uime so letos nastopile: spomladi po-zeba in močna burja, pozneje pa suša, oziroma deževno vreme, vsled česar je toplina znatno padla; pa tudi kruta toča ni prizanesla ter je po nekterih krajih naših kronovin, posebno po Primorskem in Istri, prav občutno škodo povzročila. Proti spomladenskemu mrazu so ponekod na Štajerskem in tudi na Kranjskem kadili; in kjer se je to delo pravilno opravljalo in če toplina ni padla pod 3" C, tudi s prav dobrim uspehom. Seveda se more izvršiti to delo le v nevetrovnih krajih. Posebno na Nižeavstrijskem so že veliko stem poskušali, tako da se jim je posrečilo celo pri 5° C pod ničlo trte obvarovati pred pozebo. Tako kajenje pa ima dober uspeh le tedaj, če se prične zgodaj zjutraj, vsekakor pa pred solnčnim vzhodom, če se kadi le s takimi tvarinami, ki napravljajo gost in bolj vlažen dim — torej vlažne smeti, slamnat plevel i, t. d. — in če žgo cele občine naenkrat. Proti toči se je tudi letos pridno streljalo. Samo na Kranjskem se je porabilo v ta namen 6025 kg. smod- nika ter se je odalo približno 56.000 strelov. Iz došlih uradnih poročil je posneti, da se je, na Kranjskem, v največ slučajih (87%) streljalo z vidno dobrim uspehom in le v 13% z manjšim ali brez uspeha. Ali to sredstvo pomaga ali ne, vprašanje še ni končno rešeno, zato se bo tudi v prihodnje nadaljevalo, in dal Bog, da bi nas vsaj ta nadloga tako ne bičala, kajti nobena uima in bolezen vinogradnika ne potlači tako, kakor ravno huda toča. Proti poškodbam vsled nalivov se vinogradniki zavarujejo z napravo počeznih jarkov. To je jako važno delo, ki bi ne smelo izostati v nobenem količkaj strmem vinogradu, čim bolj strma je lega tem gostejši morajo biti taki počezni jarki; torej 6—20 metrov vsaksebi. Jarki pa ne smejo biti prestrmi, ker drugače odteka v njih zbirajoča se voda prenaglo, in tako odnese mnogo zemlje. Vsem škodljivcem in uimam se moremo vsaj nekoliko ubraniti, le burja ostane neukrotljiva vladarica našega ozračja. Sicer se bo tudi ta moč zmanjšala, ko se namreč Kras popolnoma pogozdi, toda pri sedanjem polževem pogozdovanju ne bomo tega učakali ne mi in tudi še marksiteri mlajših rodov ne. Fr. Gombač. Vprašanja in odgovori. Vprašanje 205. Imani vino, ki je bilo v zadehlem sodu ter se je navleklo tega duha. Pred mesecem sem vino pretočil in je res zgubilo nekoliko duha, a ker bi imel rad vino čistega okusa, prosim sveta, kako naj vzamem vinu duh po ples-nobi? (J. Ž. pri Sv. T) Odgovor: Edino sredstvo, vinu vzeti duh in okus po plesnobi, je fino namizno olje, ki se ga 1 do 2 kg na lil prav dobro primeša vinu Glavni pogoj je, da se olje prav dobro z vinom pomeša. Olje pride potem samoodsabe navrh ter se lehko z natego posname in je za vsako porabo še dobro, če se vino ni preveč navzelo plesnobe, olje navadno pomaga. Vprašanje 206. Kako naj ravnam s sodom, oziroma kako naj ga očistim, da bo zopet poraben za vino, ker so sedaj v njem slive, namočene za žganje? (J. Ž. pri Sv. T.) Odgovor: če so slive v sodu ostale zdrave, t j. da se niso na kakšen način pokvarile, na pr. skisale, potem je tak sod tako dober in poraben za vino, le skrbno ga je očistiti ter pravilno hraniti do prihodje porabe. Ker imajo pa slive vendar nekoliko rdeče barve, ostane le nevarnost, da nekoliko barve pride v belo vino, kar je včasih napačno. V tak sod naj torej pride rdeče vino, ali je pa skrbno barvo iz soda izpraviti. Barvo izpravite iz soda, če ga zadosti čistite in potem praznega močno zažveplate Vprašanje 207. V zimskem času kmetovalci pripravljajo soljeno in sušeno meso. Mnogo jih ne ve pravilno soliti, zato se jim meso ali pokvari ali je pa preveč soljeno. Koliko soli se potrebuje za soljenje mesa, koliko za špeh in koliko za klobase? Kaj je pridejati klobasam, da dobe lepši duh? (A. G. v D) Odgovor: Trpežnost in dobrota sušenega mesa nista zavisna le od množine soli, temveč tudi od Dačina soljenja. Meso se soli na tri načine: 1. Vsa potrebna sol se suha vdrgne v meso; 2. sol se raztopi v vodi in se s tako solno vodo meso pokrije; 3. del soli se vdrgne v meso, zlasti v bližini kosti, drugi del se pa v vodi raztopi ter se v njej meso namoči. Če se vsa sol suha v meso vdrgne, se mesu odtegne največ soka, vsled česar bo manj redilno, a vsled večje suhosti bolj trpežno. Ker se razsol pri takem ravnanju le počasi izceja, zato meso v pričetku še ni znjo pokrito in se torej lehko po- kvari, zato ga je pridno obračati in z razsolom polivati. — Če se vsa sol v vodi raztopi in se potem meso v tej vodi namoči, ostane meso redilnejše, a tudi sočnejše in se zato laže pokvari. Ker je pa vse meso pokriti s solno vodo, se ob namakanju ni bati pokvarjenja. Solna voda se pa mora najmanj vsaka 2 dni spodaj odtočiti in zgoraj priliti. — Najlaže se pokvari meso v bližini kosti, zato je najboljši tretji način soljenja, t. j. del soli se vdrgne, zlasti o kolih kosti, drugi del se pa porabi za napravo solne vode. Meso, ki se soli, se mora prav na tesno nalcžiti v posodo, pokriti z razsolom in navrhu le h no obtežiti z deskami in s kamenji. Množina soli je zavisna cd vrste mesa in od tega, koliko Č£sa naj se meso diži. Ker se maščoba teže pokvari kakor meso, zato potrebujeta mastno meso ali špeh manj soli kakor sočno goveje ali telečje meso. Kolikor močneje se soli meso, tem manj je redilno, a tem trpežnejše. če naj se meso le čez zimo drži, potem zadostuje 5°/0 soli.^ t j. na 100 kg mesa h kg soli; srednja množina je 6°/0. če pa hočemo meso ohraniti dlje časa, zlasti tudi r vročem poletnem času (na pr. prašičje gDjati), potem je bolje vzeti 7®/„. — Soliter pridevati nima drugega namena kakor dati mesu lepo rdečo barvo, in v to svrho ga zadostuje 60 g na 100 kg mesa. Zelo se priporoča dodati na l00Ar f. Hiša je lepo zidana, ima 2 kletni jami, 3 sobe, 1 shrambo in ..uhinjo ter veliko, lepo podstrešje; obokan hlev za 24 goved, zgorej lep, prostoren skedenj z parno, in uta za steljo. Poleg hleva je tudi prostoren skedanj z parno, potem ena uta za vozove. Zgorej te ute je lesena žitnica v dobrem stanju. Dalje je tudi prostorna drvarnica, poleg ktere se nahajajo svinjaki. Na sredi dvorišča teče napeljana dobra voda. Polje je večjidel v dobrem stanu, z dobro zemljo; samo pridne roke za obdelovanje te domačije se iščejo. (91—2) Poleg tega se proda tudi nekaj gospodarskih reči za skupno ceno 13.000 kron. 5000 kron se mora takoj plačati, 8000 kron pa ostane vknjiženih na posestvu, kateri se lahko izplačujejo z obrestmi vred. — Kupec te domačije pa stori potem, kakor sam hoče. Natančna pojasnila daje Tomaž Plešivčnik, načelnik posojilnice v Pliberku (Bleiberg) Koroško.