IZDAJALSKI TRENUTEK
Režija: Carl Franklin
Scenarij:
Billy Bob Thornton
Fotografija: James L. Carter
Glasba:
Peter Haycock, Derek Holt Igrajo:
Bill Paxton, Cynda Williams, Billy Bob Thornton, Jim Metzler
Produkcija:
ZDA, 1992
Izdajalski trenutek je film, ki se od vseh ostalih »trenutkov«, ki smo jim bili priča na naših kino platnih (npr. Smrtonosni trenutek z Rutgerjem Hauerjem ter V zadnjem trenutku s Kim Basinger in Richardom Gerom) loči ravno po popolnosti in neposrednosti, ki cel
film dobesedno strne v en sam odločilen trenutek — tudi za žanr thrillerja, ki se zadnje desetletje utaplja v idejni mlačnosti ali pa, podprt z zvezdniškim sistemom (nedavni tretji de! Smrtonosnega orožja), reciklira preverjene stereotipe v maso, kije zaradi žanrske nekonsistentnosti in želje po čim zajetnejšem bo.x-ojfice izkupičku ne moremo več ločiti od nizkoprora-čunske stance špagetikomedij z lokalnimi zvezdami, kot sta npr. Bud Spencer in Terence Hill. Izjeme, ki so v pomanjkanju hard-boiled trilerja v devetdesetih samo zaželene, so se seveda pojavljale: omenimo le Zadnjega skavta Tonyja Scotta in tudi Osumljene Simona Moora. Toda, če sta omenjena filma črpala iz zakladnice preteklosti (prvi iz walterhillovskih osemdesetih, drugi pa iz hitch-cockovske prvinskosti), se je Carl Franklin, režiser Izdajalskega trenutka (z originalnim, dosti bolj pomenljivim naslovom One False Move, napačna poteza, torej) odločil, da thrillerju devetdesetih da njegovo pravo podobo, ki pa je, razumljivo, sinteza tistega, kar definira trenutni Hollywood. Film je nizkoproračunskega formata (znano je, da večina blockbusterjev dandanes pogori, če niso sequeli),
MAX MODIC
18
njegovo izhodišče pa je latentni rasizem, ki je povzročil razcep Hollywooda na »belega« in »črnega«, ki poskušata živeti ločeno eden od drugega. Tu je pomembno omeniti, daje Carl Franklin temnopolt — to pa zato, ker ponavadi od temnopoltega režiserja dobimo filmsko varianto, ki se od »belega« Hollywooda loči samo po tem, daje »črna«; npr. New Jack City Maria Van Peeblesa, Boyz'n the Hood Johna Singletona in izrazito žanrski A Rage in Harlem Billa Duka. V Izdajalskem trenutku ni jamranja o rasizmu (ljudi na zabavi brutalno pobije rasno mešana tolpa dveh izobčencev in ene izobčenke, ki eden z drugim brez težav shajajo), kajti rasizem je le drugo ime za so-cialno-ekonomsko stanje, ki vpliva v enaki meri na sociopatsko obnašanje vseh ras; vendar pa film hkrati vsebuje več tragike o rasni razdeljenosti Amerike kot ves opus temnopoltega filmskega aktivista Špika Leeja. Malo mestece v Ar-kansasu, ki s svojimi lokalnimi običaji in življenjskimi skrivnostmi, prikazanimi izredno življenjsko, malodane naturalistično, presega celo Twin Peaks, je mesto končnega obračuna — toda ne tistega klasičnega med izobčencem in zakonom, temveč tistega med prevzetnostjo in pristranskostjo, med okoljem in tradicijo ter, nenazadnje, med predsodki in človečnostjo. Bili Paxton kot šerif Dixon šele v krvi spozna, da je žrtev svoje lastne pro-vincialnosti, pred katero se ne bo opral niti kot tisti, ki je FBI-ju pomagal razrešiti nelagodje med tesno povezanima zločinom in kaznijo.
Izdajalski trenutek tako ostaja eden najboljših žanrskih izdelkov, ki jih je lani naplavilo na naša platna, in ena najboljših zgodb o plitkosti tradicionalne delitve Amerike na veliko in majhno, dobro in zlo ter, skratka, na črno in belo v vseh
wmi
pomenih teh dveh besed; zgodba o tem, kako sedanjosti (pa tudi filma) ne rešujejo velike zvezde ali pa mesije, temveč ljudje, ki vedo, kje greši okolje — in si znajo to priznati; pa čeprav prepozno. In igralci kot Cynda Williams, Billy Bob Thornton, Michael Beach in Jim Metzler so v svojem poslanstvu izvrstni — prav tako kot film sam.
LEPOTICA IN ZVER
mm «
no Hi
Režija:
Gary Trousdale
Scenarij:
Linda Woolverton
po klasični francoski pravljici
Glasba: Alan Menken
Umetniško vodstvo: Brian McEntree
Glasovi:
Paige O'Hara, Robby Benson, Jerry Orbach, Angela Lansbury, Richard White
Produkcija:
Walt Disney Pictures, Silver Screen Partners IV ZDA, 1991
Ko je bil Walt Disney še legenda, se pravi, preden je njegovo ime postalo sinonim za protano razprodajo sveta animacije in domišljije, ki se je dandanes spremenila v gigantsko industrijo molzenja staršev in njihovih otrok, ki bi radi v živo videli narisane like v rezervatih pod
imenom Disneyland, je popularni oče Miki miške nekoč izjavil: »Samo dve stvari sta, ki bi jih rad še naredil: ena je Lepotica in zver, druge pa se ne spomnim več.« Veliki in priznani animator Frank Thomas je Disneyjeve sanje spremenil v resničnost (režirala sta jih Gary Trousdale in Kirk Wise} in zdi se, da so bile to sanje mnogih, kajti ta najnovejša disneyjevska risanka, že trideseta po vrsti, je postala masovna uspešnica: prvič je bila risanka nominirana za Oskarja za najboljši film, prebila se je v sam vrh najbolj gledanih filmov preteklega leta in bila nagrajena z dvema Oskarjema: za najboljšo glasbo in najboljšo pesem. Kol kaže, je 370-i m ljudem, ki so od leta 1987 sodelovali na tem projektu, s pomočjo računalniške animacije, volje in izkušenj uspelo odkriti pravo podobo mita o lepotici in zveri, ki je že od nekdaj buril domišljijo tako avtorskih kot žanrskih ustvarjalcev. Lepotico in zver ste pred risanko lahko prepoznali v vsakem drugem hororizdelku osemdesetih, toda skozi sprevrženo in obsesivno »odraslo« optiko, njeno klasično podobo pa je podalo remek delo Jeana Cocteauja iz leta 1946, La Belle et la Bete, z Jeanom Maraisom in Josette Day v glavnih vlogah. V svojem izvirnem poslanstvu pa je pravljica zaživela prav lani.
Njen uspeh gre pripisati dvema dejstvoma: prvič, čeprav je odraslo občinstvo sito Disneyjevih antro-poidnih, sterilnih živali, si še vedno želi risank, skozi katere bi lahko izživelo svojo mladostniško fasci-nacijo nad svetom pravljic; in drugič, želja po ponovnem in originalnem pogledu na tisto, kar je v bistvu ustvarilo vse hollywoodske klasike, seveda pa na način, da se Hollywood sam s svojimi stereotipi v tako intimnost in objektivnost pogleda ne vmešava. Posledica tega
je, da so imena, ki so posodila svoje glasove za Lepotico in zver relativno neznana (npr. David Ogden Stiers, Angela Lansbury in Jerry Orbach) in da zvezde lahko naslu-tite v animaciji: npr. ob pazlji-vejšem gledanju boste opazili, daje Lepotica nekakšna kolekcija izrazov in potez znanih zvezdnic: v nekem trenutku spominja na Julio Roberts, v drugem pa na Andy MacDowell, v Zveri boste prepoznali status filmske zvezde kol take, ki živi izolirano pred svojo lastno slavo. Svečnik vas spomni na Freda Astaira, Ura na Petra Ustinova, oba
pa zato, ker je bila Zver pač zver? Je bila potemtakem Lepotica nedolžna levzato, da bi lahko ostala z zverjo? Čeprav se transformacija Zveri v mladeniča zdi logičen odgovor, dvom še vedno obstaja. In v tem dvomu je čar Lepotice in zveri in vseh njej podobnih risank.
hkrati pa na Stana in Olia etc. Lepotica in zver je tako nekakšna ulti-mativna parabola o zvezdništvu in ljubezni do pravljic, ki se funkcionalno srečata v nerazpoznavni, fas-cinantni obliki, ki nikomur ničesar ne vsiljuje, temveč le podoživlja tisto, kar smo vedno hoteli videti. Lepotica in zver pa predstavlja tudi svojevrsten paradoks glede animiranega (disneyjevskega) filma: če naj bi bile risanke namenjene otrokom, je Lepotica in zver narejena za odrasle — če se boste, tako kot otroci, pri risanki dolgočasili, potem to pomeni, da si še ne znate odgovoriti na freudovsko vprašanje, ki ga risanka diskretno postavljale krhka Lepotica ostala z Zverjo zato, ker je bila tako nedolžna, ali
BELE PEŠČINE
mm mm
Režija:
Roger Donaldson
Scenarij: Daniel Pyne
Fotografija: Peter Menzies, jr. Glasba:
Patrick O'Hearn Igrajo:
Willem Dafoe, Mary Elizabeth Mastrantonio, Mickey Rourke, Samuel L. Jackson, M. Emmet Walsh
19