Vesna Švab, Urban Groleger
POTREBE ŽENSK S PONAVLJAJOČIMI SE
DUŠEVNIMI MOTNJAMI
V PROCESU ZDRAVLJENJA IN OKREVANJA
Potrebe žensk v psihiatriji in psihosocialni reha-
bilitaciji so slabo raziskane. Redke raziskave so
še redkeje usmerjene v programe zaposlitve, kljub
dokazom, da so njihove možnosti za okrevanje
boljše od moških (Usali in drugi 2002). Hude
(psihotične) duševne motnje jih prizadenejo
pozneje in z manj posledicami (invalidnostjo) kot
moške na spoznavnem področju (sklepanje, inte-
ligentnost, procesiranje informacij, spomin) in na
področjih socialnega delovanja, kar so dokazale
številne študije in tudi slovenska raziskava, ki je
vključevala ljudi s shizofrenijo in drpgimi hudimi
in ponavljajočimi se duševnimi motnjami (Svab
in drugi 2002). Celotno vedenje, ki pomeni skrb
zase, zmanjšano dejavnost, počasnost in socialno
izolacijo v zadnjem mesecu je bilo pri posamez-
nicah, ki so bile že večkrat hospitalizirane zaradi
psihoze, bistveno manj okrnjeno kot pri moških
(p=0,031).
Razlogi za to, da ženske manj opešajo zaradi
ponavljajočih se hudih duševnih motenj, so ver-
jetno različni. Medicinska znanost išče razloge v
zaščitnem delovanju ženskih spolnih hormonov
(Salokangas 2004; Halbreich, Kahn 2003) in v
drugih bioloških značilnostih, ki prispevajo k
ugodnejšemu poteku bolezni. Ne glede na razloge
je jasno, da ženske z ponavljajočimi se psihotič-
nimi duševnimi motnjami, kot je shizofrenija, delu-
jejo boljše na socialnem področju (bolje funkcio-
Slika 1 : Celotno vedenje
nirajo) kakor moški (Lindamer in drugi 2003;
Harvey, Trauer, Herrman 2001; Usali in drugi
2001; Leung, Chue 2000; Kulkarni 2001). Po-
navljajoče se duševne motnje oslabijo socialno
delovanje zlasti na področjih zaposlitve in družab-
nih stikov. Ženske so po prebolelih duševnih mot-
njah in po zdravljenju v psihiatričnih bolnišnicah
večinoma še vključene v različne gospodinjske,
družinske in skrbniške dejavnosti, ki jim dajejo
nekaj možnosti za potrditev. Kljub simptomom,
njihovim posledicam in ožigosanju ohranjajo vsaj
skromno socialno mrežo. Morda ženske dodatno
ščiti tudi pomembnejša vloga v ožjem družinskem
okolju, kjer bolezni navkljub prevzemajo vsak-
danja materinska in gospodinjska opravila. Z
njimi so prisiljene k vzdrževanju življenjskih spret-
nosti, ki se ob pomanjkanju pobud in zahtev sicer
hitro slabšajo. Največkrat se ne morejo izogniti
izvajanju skrbniških funkcij. Tudi če nimajo otrok,
pogosto skrbijo za starše ali partnerje in tako vsto-
pajo v različne odnose, ki varujejo pred hujšo so-
cialno izolacijo. Tako je tudi upad samospošto-
vanja po psihiatrični izkušnji pri ženskah morda
nekoliko manjši, s čimer se razlaga tudi njihova
manjša samomorilna ogroženost. Socialna in de-
lovna izolacija po duševnih motnjah in hospitaliza-
cijah je še vedno hujša pri moških (Hintikka in
drugi 1999). Če psihoza zmoti in spremeni delov-
ne sposobnosti, se moški bistveno težje kot ženska
vključi v širše družbeno okolje (Hafner 2003).
Druga plat zapletenega odnosa med spolom
in duševnimi motnjami pa je zoževanje ženske
identitete na materinsko funkcijo, ki poudarja za-
dovoljevanje otrokovih potreb in zanemarja po-
trebe ženske. Odpovedovanje lastnim potrebam
in željam je eden izmed generatorjev depresije,
ki je pri ženskah najpogostejša duševna motnja.
Zgornje trditve lahko ilustriramo z rezultati
raziskave, ki jo je opravil Groleger s sodelavci
185
VESNA ŠVAB, URBAN GROLEGER
(Groleger 2002) na sprejemnih oddelkih psihia-
trične klinike Ljubljana v novembru in decembru
2001. Ugotovili so, da 63 odstotkov hospitalizi-
ranih bolnikov v svojem okolju v času sprejema
ni imelo nobenega dosegljivega vira podpore. V
raziskavo je bilo vključenih 99 žensk (51,8 % vklju-
čenih), v bolnišnico so jih večinoma napotili splo-
šni zdravniki (41,4 %) in psihiatri (16,2 %), kar
kaže, da lažje poiščejo strokovno pomoč kakor
moški, ki so jih v bolnišnico le v 9 % napotili psi-
hiatri (tabela 1).
Do sprejema je bilo verbalno ali fizično odklo-
nilnih 19 žensk (19,2%) in 6 moških (6,5%). Če
odklonilne primerjamo s tistimi, ki so se s spre-
jemom strinjali ali so ga sami želeli, je razlika po
spolu statistično značilna (hi = 6,16, p = 0,01),
Razlogi za večjo odklonilnost žensk niso jasni,
najverjetneje jih je pripisati njihovi večji čustveni
ohranjenosti, pogostejšim čustvenim simptomom
in zavzetosti. Pri moških se posledice duševnih
motenj pogosteje kažejo kot čustveni umik (Mc-
Gorry 2001), zaradi česar vsaj navidezno lažje
sprejmejo situacije, ki sicer globoko prizadenejo.
V opisani raziskavi so to dokazali z merjenjem
kliničnih lestvic, ki opisujejo različne vrste znakov
duševnih motenj (tabela 2).
Med podlestvicami BPRS so lahko statistično
značilno razliko med spoloma potrdili za BPRS
II (čustveni umik in motorična zavrtost), kjer je
bila vrednost višja pri moških (t = 4,983, p =
0,000).
Ženske so najpogosteje sprejete na sprejemne
(zaprte) oddelke zaradi poslabšanja duševne mot-
nje, kar kaže, da se duševna motnja pri njih pogo-
steje ponavlja (tabela 3).
Hude (psihotične) duševne motnje se načelo-
ma ne ponavljajo same od sebe, temveč ob večjih
stresnih obremenitvah. Antipsihotična zdravila,
ki jih predpisujemo ljudem s psihotičnimi dušev-
nimi motnjami, so varovala pred ponovitvijo
Slika 2: Odnos do sprejema na SPO za sprejete bolnike
□ želi sam □ brez mnenja □ se strinja □ odklanja verbalno ■ odklanja fizično
186
POTREBE ŽENSK S PONAVLIAJOČIMI SE DUŠEVNIMI MOTNIAMI ...
bolezni, ki jo sproži stres, in imajo tako omejen
učinek. Ob dovolj velikem stresu pride do psihič-
nega zloma tudi ob rednem jemanju zdravil, in
narobe, če bi pacienti lahko živeli brez stresa, bi
bilo ponovitev bolezni bistveno manj, čeprav bi
jemali bistveno manjše odmerke zdravil. Medse-
bojno delovanje prirojene občutljivosti in stresa
še vedno najbolje opiše model vulnerabilnost-
stres, ki sta ga opisala Zubin in Spring v sedemde-
setih letih (Zubin, Spring 1977). Mogoče je, da je
število ponovitev bolezni pri ženskah večje zato,
ker so izpostavljene več stresnim obremenitvam
kot moški. Te so specifične in različne od stresnih
obremenitev, ki so jim večinoma izpostavljeni mo-
ški. Ženske so pogosteje tiste, ki se morajo boriti
za preživetje v skrajni revščini, so pogosteje edine
(ali glavne) skrbnice za otroke in pogosto žrtve
fizičnih in spolnih zlorab (Riecher-Rossler, Hafner
2000), ki generirajo njihovo duševno stisko. Naj-
pogostejše stresne obremenitve pri ženskah so
revščina, nosečnost, materinstvo, partnerski od-
nosi, razveze, spolne in fizične zlorabe, ki so jim
izpostavljene, in telesne težave zaradi zdravil, ki
jih jemljejo (Mowbray in drugi 2001). Izkušnje
zanemarjanja in površne obravnave so dodatno
breme, ki poslabšuje potek in izid duševnih mo-i
tenj, zaradi katerih trpijo. Na opisani problem lah-
ko odgovorimo le z nepretrganim in kakovostnim
izobraževanjem osebja v vseh službah za duševno
zdravje, ki bo omogočilo vzpostavljanje zavzetih
in spoštljivih odnosov do uporabnic in natančno
strokovno ocenjevanje njihovih dejanskih potreb.
Priporočila ameriških avtorjev za ločeno in po-
trebam prilagojeno obravnavo žensk v službah za
duševno zdravje so taka:
•	ženske potrebujejo učenje o tem, kako se
upreti nasilju in nadlegovanju;
•	v obravnavi jih vključujemo v majhne sku-
pine, ki naj jih vodijo visoko usposobljeni strokov-
njaki, ali v skupine za samopomoč;
•	potrebujejo objektivno in pozorno posluša-
nje brez oblikovanja sodb, mnenj, »pomoči« pri
oblikovanju zgodb in brez interpretacij;
•	kadar potrebujejo zaščito in umik, jim ju je
treba zagotoviti.
Že danes je jasno, da je posebej za ženske ver-
jetno primernejše zdravljenje doma kakor v insti-
tucijah in da je treba v obravnavi uporabljati spe-
cifične rehabilitacijske pristope, zlasti psihotera-
pijo. Posebni programi so potrebni tudi za matere
187
VESNA ŠVAB, URBAN GROLEGER
in za tiste, ki želijo nadaljevati poklicno pot. Osre-
dotočiti se je treba torej na njihove moči in spo-
sobnosti in izboljšati kakovost njihovega življenja
(www.medscape.eom/viewarticle/420041).
Sedanja praksa dela v nekaterih socialnih slu-
žbah (zlasti varnih hišah, ki naj bi varovale ženske
pred zlorabami) je taka, da ne sprejemajo žensk
z duševnimi motnjami. Razvidno pa je, da ponav-
ljajoče se zlorabe, ki so hude stresne obremenitve,
nujno vodijo do duševnih motenj tudi pri manj
občutljivih posameznicah. Z omejitvami spreje-
mov v varovane hiše na »duševno zdrave« posa-
meznice torej zlorabljenim ženskam pošiljajo na-
sprotujoče si sporočilo: zlorabljena ženska, ki jo
je treba zaščititi in ne more biti brez duševne mo-
tnje, ker je zlorabljena, z duševno motnjo ne more
biti zaščitena. V varovane domove so torej sprejete
le tiste, ki duševno motnjo dovolj dobro prikrivajo.
Odgovor na absurdnost situacije je poleg zgoraj
opisanih splošnih usmeritev interdisciplinarno
sodelovanje med uporabnicami, zdravstvenimi in
socialnimi delavci in pristojnimi načrtovalci skrbi.
188
POTREBE ŽENSK S PONAVLJAJOČIMI SE DUŠEVNIMI MOTNJAMI ...
LITERATURA
H. Evert, C. Harvey, T. Trauer, H. Herrman (2003), The relationship between social networks and
occupational and self-care functioning in people with psychosis. Soc Psychiatry Psychiatr Epidemiol,
38,4: 180-188.
U. Groleger (2003), Ocena klinične slike pri bolnikih, hospitaliziranih na sprejemnem psihiatričnem
oddelku. Ljubljana: Medicinska fakulteta (magistrsko delo).
H. Hafner (2003), Gender differences in schizophrenia. Psychoneuroendocrinology, 28, 2, 17-54.
U. Halbreich, L. S. Kahn (2003), Hormonal aspects of schizophrenias: an overview. Psychoneuro-
endocrinology, 28, 2: 1 -16.
J. Hintikka, P. Saarinen, A. Tanskanen, H, Koivumaa-Honkanen, H. Viinamaki (1999), Gender
differences in living skills and global assessment of functioning among outpatients with schizo-
phrenia. Aust NZ}Psychiatry, 33, 2: 226-231.
J. Kulkarni (2001), Gender differences in the quality of life of people with schizophrenia. Berlin: 1st
World Congress on Women's Mental Health (gradivo).
A. Leung, P. Chue (2000), Sex differences in schizophrenia: A review of the literature. Acta Psychiatr
Scand,Suppl.,40\:3-38.
L. A. Lindamer, A. Bailey, W. Hawthorne, D. P. Folsom, T. P. Gilmer, P. Garcia, R. L. Hough, D. V.
Jeste (2003), Gender differences in characteristics and service use of public mental health patients
with schizophrenia. Psychiatr Serv., 54, 10: 1407-1409.
P. McGorry (2001), Early psychosis - gender aspects of treatment. Berlin: 1st World Congress on
Women's Mental Health (gradivo).
C. T. Mowbray, D. Oyserman, C. Lutz, R, Purnell (2001), Women: The Ignored Majority. V: L,
Spaniol, C. Gagne, M. Koehler (ur.), Pschological and Social aspects of Psychiatric Disability.
Boston: University Center for Psychiatric Rehabilitation (171-194).
A. Riecher-Rossler, H. Hafner (2002), Gender aspects in schizophrenia: bridging the border between
social and biological psychiatry. Acta Psychiatr Scand, SuppL, 102, 407: 58-62.
R. К. R. Salokangas (2004), Gender and the use of neuroleptics in schizophrenia. Schizophr Res.,
66, 1:41-49.
M. V. Seeman (2000), Women and schizophrenia. Medscape Womens Health, 5, 2: 2.
V. ŠvAB, M. tomori, B. Zalar, S. Ziherl, M, Z, Dernovšek, R. Tavčar (2002), Community rehabilitation
service for patients with severe psychotic disorders: The Slovene experience. Int. J. Soc. Psychiatry,
48,2: 156-160.
J. UsALL, S. Araya, S. Ochoa, E. Busquets, a. Gost, M. Marquez (2001), Gender differences in a
sample of schizophrenic outpatients. Compr Psychiatry, 42, 4: 301-305.
J. UsALL, J. М. Hard, S. Ochoa, M. Marquez, S. Araya (2002), Influence of gender on social outcome
in schizophrenia. Лс^ Psychiatr Scand, 106 (5): 337-342.
J. UsALL, S. Ochoa, S. Araya, M. Marquez (2003), Gender differences and outcome in schizophrenia:
A 2-year follow-up study in a large community sample. Eur Psychiatry, 18, 6: 282-284.
J. ZuBiN, B. Spring (1977), Vulnerability: A new view on schizophrenia. Journal of Abnormal Psychology,
86: 110.
189