Iška vas je bila obkoljena
(2. del)
Na koncu vasi sta se upirala samo še dva. Prvi je bil vodnik, pri katerem smo našli spisek domobrancev njegovega vo-da. Pri sebi je imel dve torbi, v katerih sta bila tudi dva kosa blaga za obleke. To blago je ukradel Japljevi Urški, potem pa jo je odpeljal na streljanje. V teku smo streljali za bežečimi in opazili, da gre v vas kot komaj streljaj od nas kolo-na Nemcev. Ker je bilo nevarno, da nas presenetijo ,izza hrbta, sta Jule Škrabov in Bobek s strojnicami za cerkvenim zi-dom varovala desno stran gozda. Švabi pa so takrat v Kotu pobirali kokoši.
Za akcijo so bili prepozni, saj smo našo borbo v glavnem že zaključili. V tej filmski naglici pa je Krogarjev Janez za-gledal v razoru njive ležečega domobran-ca, ki se ni mogel več umakniti. Ko sem ga pozval k predaji, je moral pustiti pu-ško na tleh in se brez nje pomakniti naprej. Toda takoj za tem je porinil obe roki v žep. Na ponovni poziv jih je dvig-nil. Žagarjev Ivan pa mu je iz žepov potegnil italijanske paradajzarice.
Ujetemu sem dejal: »Že zopet ste ho-teli streljati nedolžne ljudi in med njimi tudi otroke, tako kot zadnjič v Kozlerjevi gošči.« Mrko me je gledal izpod čela in
sovražno. Na vprašanje od kod in kdo je, se je zlagal in povedal ime rojstne vasi.
Navedel je tudi priimek svojega sorodni-ka, ki pa je bil naš zaupnik. Medtem pa je pritekel Tone Kumše, ki je ujetega spoznal, ker sta bila oba iz Vrbljenja in skoraj soseda. Šele sedaj smo videli, za-kaj tako dolgo ni hotel povedati svojega imena. Bil je Ivan Oblak, brat Martina Oblaka, kolovodje barjanske črne roke, kateri je skupno s Francem Švigljem in Francem Kraljičem (obeh iz Bresta) ter z verskim fanatikotn Jožetom Grumom in s Francetom Požarjem pobijal zavedne Barjane tako v Lisičjem, v Kozlerjevi gošči, na Matenskih travnikih in drugod. Ujetemu črno-rokcu Ivanu Oblaku je so-dilo Ijudsko sodišče Notranjskega vojne-ga področja. Priznal je, da je štirinajst-krat sodeloval pri pobijanju Barjanov. Na tem sojenju sem bil zaslišan kot priča in vse sem tnoral natančno poročati.
Naj pripovedujem naprej. Ko smo pregledovali naprej, smo zagledali na njivi še žensko truplo, izza njega sta se pokazali dve otroški glavici. Fantek je vstal in stekel proti nam. Vpil je: »Parti-zani, ne streljajte, saj smo mi!«. Bila sta trinajstletni Tonček Zalar in njegova osemletna sestrica Slavka. Oba otroka sta se v zmedi izgubila od svoje matere, vendar sta se znašla in legla za umirajočo Kovačevo materjo. Tako sta se rešila
pred sovražnikovim težkim mitraljezom, ki je še malo preje kosil po polju v smeri vasi.
Bilo je okrog dveh popoldne in borba je bila docela zaključena. Gorazd je Iovil bežeče ob naši levi strani poti Straho-merju. Pripeljal je ujetnika, kateri je po-vedal, da so ga Skalarjevci prisilno mobi-lizirali in vzeli iz »Marjanišča«. Ujeti je bil Branko Udovič, doma iz Planine pri Rakeku. Njegov brat je bil v tem času že v partizanih, njegova sestra pa aktivistka. Ostal je v NOV do osvoboditve.
Tisti dan smo bili nepopisno veseli, saj smo rešili osem ugrabljenih žrtev iz Ska-larjevih krempljev. Rešeni so bili: Ivan-ka Vingerc 23 let, Antonija Zalar, mati trinajstletnega Tončka in osemletne hčerke Slavke, Elizabeta Kernc in njena sedemnajstletna hčerka Mihela, Urška Japelj in njen soimenjak Anton Japelj.
Nismo pa mogli rešiti Helene Modic, doma iz Vrbljenja. Skalarjevci so učite-ljico Heleno zasledovali, zato se je dan prej zatekla k zanesljivi hiši Mazijevih v Iški. Tudi krojača Beneta nismo mogli rešiti, ker sta skupno s Heleno bežala proti Strahomerju, kamor so bežali tudi domobranci.
Ob zaključku naše borbe smo odšli v vas in se najprej ustavili pri Repertovih. Oče, mati in hčerke so stali pred hišo. Družina je jokala. Oče me je v joku objel in govoril: »Rešili ste nas«. Iz pož-ganih ruševin so prihajali vaščani in nam prinesli nekaj hrane. Škuljeva mati, ki se je na pol živa vrnila z Raba (njen mož je umrl na Rabu), nam je dejala: »V našo hišo je prišel črnorokec Franc Požar, do-ma iz Strahomerja. Zasmehoval me je in govoril »no, kje pa so sedaj tisti tvoji
junaški partizančki, sedaj ko smo tu mi borci za vero Kristusa.« Za tem pa je zaropotalo - ja, sem si mislila - sedaj se bo pa obrnilo. Požar je preskočil prag in izginil. V tem, ko smo se pogovarjali z domačini, smo dobili iz Iga vest, da so domobranci na njivi za zidom ižanskega pokopališča ustrelili triindvajsetletno Ivano Bolho, doma iz Iga.«
Iz bele postojanke, iz šole na Barju, je Skalar v zgodnjih jutranjih urah s svojimi pajdaši sodeloval pri umoru. Nato pa je krenil na Iško vas, kjer pa se mu njegovo Urugo zverstvo ni posrečilo. To so mu preprečili z odločno akcijo naslednji to-variši: Janez Šteblaj-Petelinčkov, doma iz Iške, Janez Mazi-Krogarjev iz Iške, Ivan Žagar, vodja ROOF tehnike, Mar-tin Žagar, delavec tehnike, oba doma iz Iške, Jarie Šuštaršič-Šalov, kurir, Alojz Brancelj, strojničar iz Tomišlja, Rade Škraba-Gorazd iz Črne vasi, Janez Alič iz Ižanske ceste, Franc Melik-Rajko iz Črne vasi, Anton Kumše, kurir iz Vrblje-nja, Anton Modic, kurir iz Vrbljenja, Julij Škraba-Kovačev iz Iga iz VOSa in Janko Leban-Zmago, Primorc.
Pripis:
Vse družine v vasi (z majhno izjemo) so organizirano sodelovale za osvobodi-tev lastnega naroda. Zvesto in neomah-ljivo, s prezirom do okupatorja, z gnu-som do Skalarjevih izdajalskih hlapcev, v požganih ruševinah svojih hiš, so ti Ijudje dajali, čeprav za sebe niso imeli, zadnji košček kruha borcem za svobodo lastne domovine. Smelo lahko trdimo, da je bila Iška vas resnično zibelka partizan-stva. •••¦-.  -   ••¦                                                                 :-'
MATIJA ŠKRABA