1
čutjie naše samote v vsemiru , . , Rojeni v skriv-nostipolni temi, smo obdani od skrivnosti niča, Z našim planetom vred smo vrženi v tisto praznino1, ki jo imenujemo svet; naša osamljenost v tem svetu je popolna, zvrhana ironija,« Tako piše Gor-kij v uvodu k »Izdaji syetovnega slovstva«, ki jo je pričela sovjetska vlada, preračunjeni na 1500 zvezkov, (Cit. v Kath, Miss,, Herder, 1921/22, štev, 1, 14, 19,] Če taki moderni ljudje Danteja čitajo — č e , pravim — ga seveda s popolnoma drugimi očmi, kakor pa ga krščanskomisleč človek: onim je vsa ogromna zgradba Dantejevega trojnega kraljestva prazna, pusta sanja, jedro jim je samo ideja, da se mora človek nravno čistiti in usovrševati; krščanskemu čitaitelju je pa tudi oni, tako čudovito plastično upodobljeni trojni svet vsaj »s 1 e d sence zarije unstranske gilor'je«. — Tudi glede ostalih ved se je seveda vse temeljito spremenilo; tako n, pr, stol takrat vse prirodoslovno znanje zajemali iz starih pisateljev, zlasti iz Plinija st, knjig »Hi-storia naturalis«. Vendar, ako bi koga ščegetal pomilovalen nasmeh nad tistim prirodoslovjem, naj paizno čita samo Dantejeve prispodobe, vzete iz prirode, bodisi iz rudninstva ali rastlinstva ali živalstva, ali iz optike (lomljenje žarkov), pa bo moral strme priznati, da je znal Dante čudovito opazovati in da v tem prav nič ne zaostaja za mojstrom Homeroim. Da, časih se nam zdi, da je slutil bodoče iznajdbe, n, pr, tam v 17, spevu Pekla, kjer pripoveduje, kako ga je Gerion na svojem hrbtu nesel v spiralah skozi zrak doli v osmi krog, krog varalic, in kakšen občutek je imel . ob tem pesnik:
Počasi doli plava zver, počasi,. .
a jaz, da kroži, spušča se, po vzgoni . spoznam le vetra, ki z lasmi igra si.
Tu se res zdi, kakor da je poet slutil vožnjo v aero-planu! (Prim, tudi Čas, 1921/22, št, 1, slika str. 17!)
—  Dobro je končno — da poudarimo še eno vedo
—   da poznamo, če se hočemo vglobiti v Com-medio, tudi vso dotedanjo zgodovino Italije, zlasti pa Firence, rodnega mesta pesnikovega, V tem oziru je dantologija prav v zadnjih letih silno napredovala, posebno odkar je nemški zgodovinar Robert Davidsohn obijavil svojo »Zgodovino Firence« v dveh zvezkih, 1898—1908, segajočo v 14, stoletje. »Šele sedaj poznamo v pravi luči razmerje Dantejevo napram rodnemu mestu in someščanom, šele zdaj razumemo dogodke onega tragičnega leta (t. j. 1301), ki ga je videlo na čelu vlade in pregnanega ter v smrt obsojenega, šele zdaj so naim jasni vzroki pregnanstva, ki je bilo morda zadnji vir njegove velike pesnitve, ki se je z njo na svoj način nad domovino osvetil. Sploh gledamo sedaj Danteijevo zemeljsko življenje in njegovo osebnost v ostrejši luči.« (K. Federn, Dante und seine Zeit, 1916, str, VI,)
Število sedem igra v Commedii veliko vlogo; in tako naj se omejimo pri naštevanju koristnih predpriprav za nje čtivo na sedmico: treba je torej — sedmič — poznati življenje pesnikovo,  od1 prvih početkov do konca, vse razne
204
vtise, ki jih je utegnil dobiti po dogodkih, osebah, krajih, osebnih doživljajih; čim podrobniše poznamo njegovo življenje, tem bolje bomo umeli pesnitev, ker »najboljši del našega genija sestoji iz — spominov«, je dejal že Chateaubriand,
Navedli smo torej sedem točk, ki sodijo v uvod v Commedio in ki jih v vsaki dobri izdaji v resnici tudi nahajamo, (Seveda bi jih našteli lehko še nekaj, n. pr. poznavanje bistva tercine.) No, in sedaj, če se z vsemi temi predpogoji oborožimo, moramo, kajne, pesnitev popolnoma razumeti? Da, približno, Zakaj preostaja nam, da razumemo največje: bistvo pesnikovega genija. In kaj je to? Kaj je tisti ogenj njegove duše, ki ogreva srca še danes, po toliko sto letih, in z vedno večjo gorkoto? En sam odgovor dobimo na to vprašanje': Poeta nascitur, Pesnik se rodi. Pogled v bistvo genija, v delavnico njegovo, nam je zaprt, tp je res; ali v neki stvari nam je mogoče približati se mu, priti mu prav, prav blizu, samo če hočemo: če si namreč prizadevamo, da obču-tirno, kar je on o b č u t i 1 , vso njegovo bolest in vso njegovo radost, njegove rane, njegov gnev, pa tudi njegovo vzhičenost. Dolžni smo mu to, ker najlepša mesta v pesnitvi njegovi so lirika, naj-silnejša lirika. Prvo r a n o je dobil ob smrti Bea-tričini; rano za rano mu je sekalo potem življenje; videl je, da »rojaki ne ljubijo svoje matere, vanje upajoče«, videl je strašne razprtije med mesti in strankami, videl hude napake v Cerkvi, in
»te videt', grje videti napake, je  srcu  rane vsekalo  krvave,
S solzami v očeh je spoznal, da domovini ni druge rešitve razen v tem, da vsak posameznik spozna veličino svojih grehov ter nastopi pot očiščevanja, poboljšanja; občutil je žalost in sočutje tudi ob premnogih, ki jih je ljudska zloba ugonobila; občutil pa je radost ob tistih, ki so se proslavili z zmago nad grehom.
»Dela velikih duhov so samo izraz, samo raz-" odet je njih trpljenja« — ta izrek Jaroslava Vrchlickega velja v prvi vrsti o Danteju kot prvem pesniku nove dobe.
EMIL   LEON.  m IVAN PREGELJ. (OB PISATELJEVI SEDEMDESETLETNICI.)
Prigodniški ta spisek—, da govorim v Tavčarja samega slovesnem besednem redu od včeraj in danes —, je precej osebna sodba o pripovedniku Tavčarju. Tudi nič ne dvomim, da bi primerneje sodila v tiste naše umetniške liste, ki jim je bil sedemdesetletni književnik sam duševni oče, urednik, sotrudnik in podpornik. Napisal pa sem svojo sodbo za »Dom in Svet« in sem prav storil, če je prav storil moj rojak veliki Šimen, ki ni hotel pisati v »Dom in Svet«, iz katerega se je šolal večji od Šimna — Oton, naš Prvi ... za Francetom , . .

Pripovednik Tavčar je po moji sodbi naš poleg Jurčiča najmočnejši e p ski talent. Osebno mi je kot r o m a n t i k bliže kakor realist Kersnik ali celo- —, da o avtfcohtonski. starini Terdini sploh molčim —, Mencinger, čigar optimistično svetovno naziranje najodločneje cenim. Umetnik Tavčar mi je bližji, ker mi je tudi kot človek blizu, to se pravi, ker nekam nagonsko slutim v njem močno tragično osebnost, ki me zajemi je kot nekak hvaležen umetniški predmet. Prisegel bi, da bo Bog — govorim široko po domače — osvetil Tavčarju »blaženega Toneta iz Kala«, tako da bo on sam kdaj epski junak jugoslovenskega leposlovja, kakor je on storil Schoenlebnu, Smoletu in naj-bridkejše v psevdonimnem pamfletu — dr. Mah-niču . . ,
Tavčar je čudovito svojstven plod naše zemlje in dobe, človek svoje podobe in krvi, ki je menda mešana nemška kri in slovenska kri, tip našega posebnega plemena, naše posebne kulture, tako nazornosvoj kakor so Prešeren, Cankar, Kraigher in Finžgar. Njegovo lice je nekak Janu-sov obraz: tu sentimemtalnik z bolno blaziranostjo, tam razumnik s kulturnobojnim dovtipom na ustih; zdaj naivni človek, ki vse naravno vidi, zdaj sati-ričar, ki hoče vse bolje vedeti; včasih nežen kot žena, ki jo slika Cankairju s lično kot koprneče, a sicer le bolj erotično bitje, včasih surov do ne-okusnosti in materialen do brutalnosti; vedno pa izrazito osebnosten, časoven, mož nad lastnim slogom in umetniškim predmetom, refleksivnik, skratka: romantik, včeraj, danes, jutri; tenden-ciozen, nevzgojen, enostranski, neevolucionalen, a poln domislic, prožen in duhovit, stvarnosvež, efekten in neposreden. Hladni in •ostrogledi razumnik in teoretičar Jurij Brandes, ki Tavčarju prav gotovo ni neznan, in ki tako dosledno odklanja vsakteri roimantizem, razglasja v romantičnem naturelu Tavčarjevem ne bi bil mogel lepše vzgojiti, kakor ga je mentalnost naših starejših liberalnih dob. Romantik Tavčar (je v prvi vrsti zato tragična prikazen, ker se je rodil prepozno po Prešernu in prezgodaj pred Cankarjem. Cvetke prave romantike ni utrgal. Čisti umetnik se v njem ni zavedel in zlil s človekom Tavčarjem niti v »Jesenskem cvetju«, dasi je ta njegov spis njemu podobno isto, kar Prešernu »Kerst« in Cankarju »Podobe iz sanj«. Zakaj ni popolno isto? Zato, ker ga je ustvaril iz neskončno bolj filistrskega »ressentimenta« (Ozvald), kakor pa Prešeren, svoje strašno notranje življenje upodabljajoč v sladki renesančnosti tercin in stane. Tako sliči Tavčar Bvronu in Heineju, starejšemu Dumasu in Mavru Jokaiju. Bil je silno časoven v pesimističnem okusu sedemedesetih let, pa je tistim časom vendar skoro bolj tuj, kakor pa moderni, ki se je učila barve občutiti v Baudelaireju in groteskno paraboilizirati pri Maeterlincku in risati naturalistično pri Zolaju in Goncourtu, ki ga je Tavčar pred nekaj leti tako nedosledno in vendar dosledno iz sebe grajal m odklonil. Pot, ki jo je hodil umetnik Tavčar, kaže sicer^ nekaj rahlo na-
vzgor napete razvojne črte. Zdi se mi pa, da je rastel Tavčar le bolj slučajno, vzporedno ob rastočem obzorju kulturnega človeka, ki ima znanstveno knjigo in leposlovno berivo v bogati knjižnici doma. Ker se je bil začasno večkrat odtujil leposlovnemu delu, je umljivo, da kljub svoji izredni darovitosti ni tehnične skoro nič napredoval in ostal tuj zlasti pridobitvam noveijše psihološke šole, ki jo je zdravo slutil celo — Peter Bohinjec, (V miru naj počiva! Nanj sem mislil, ko sem bil zunanji nagib Tavčarjeve »Visoške kronike« — »Obiski«.) Oblikovno se je izpopolnjeval spričo venomernega člankarskega dela. Tem zajemljiveje je povedati, da rabi stilizem »dal si je opraviti nekaj okoli njenega obraza« od 1. 1876. (»Holekova jezica«) do 1. 1906, (»Izza kongresa«). Umetniško )e grešil Tavčar, ker ni znal zadeti v svojih večjih slikah enotne umerjenosti barv in slik. Tako je pisal vedno in vedno spet ob mirni epski tok svoje časovno invektivne domislice (n. pr, o kardinalu Jakobu v »Izza kongresa«), Tako je slikal ob sladke lepoto (Smole — Fina) harlekinski humor (Margerita — Giacomo), v vzdušje 16. stol, vzdušje 19., anahronistično, tendenčno, diletantsko kot Govekar v  »Svitanju«  in  celo  za  Tavčarjem,
Prvi Tavčarjev pripovedni spis je »Madame Amalija« (1867). Napisal je to čedno novelico kot gimnazijec, V koliko je »Madame« njegova poznejša »Gospa Amalija« (1875), trenutno ne vem povedati. Prav tako slabo sem poučen o »Premoli« (Iz. Cankar, Obiski 142). Z letom 1872. je začel Tavčar priobčevati svoje novele v mariborski »Z o r i« (Antonio Gledjevič, ki sem ga bral sicer v »Slov. knjižnici«, Bolna ljubezen, Mlada leta), potem v Stritarjevem »Zvonu« (Ivan Sla-velj, Kobiljekar, Kalan, Valovi življenja, Čez osem let, Soror Pia), v Hribar-Tavčarjevem »S 1 o v a -n u« (Posavčeva češnja, Šarevčeva sliva, Janez Solnce), v »Ljubljanskem Z v o n u« (Grogov Matijče, Tržačan, Kako se mi ženimo, Kočarjev gospod, Gričarjev Blaže, Otok in Struga, Grajski pisar, Tiberius Panonicus, Kuzovci, Vita vitae meae, V Zali, Mrtva srca, 4000, Izza kongresa, Jesensko cvetje, Visoška kronika), v »Letniku Mat, Slovenske« (V Karlovcu) in v Jurčičevi »Slovenski knjižnici« (Tat, Gospod Ciril, Moj sin, Miha Ko-varjev).1
Leta 1896. je začel Tavčar zbirati »svojega duha otroke«, meneč, da so mu »političnih bojev viharji izsušili vir pisateljske fantazije«. Kakor politiki je tudi tu trdil nekaj, kar pozneje ni bilo res. Toda sram naj ga bo, ki bi v tem slučalju Tavčarju to očital,
Tavčarjeva pripovedna dela se dajo neprisiljeno razvrstiti po motivnesti snovi in miljeja, ki ga dišejo. Sprva je odločno opaziti, kako prevladuje okus Stritarjevega in. tistodobnega »družinskega« sentimentalnega  romantištva.   Pesimizem  je  vonj
1 Posnel sem te podatke po »Povestih« I—V, Glede tam navedenih letnic se nisem prepričeval, če so točne. Vidim pa, da je Grafenauer (Kratka zgodovina, 2. izd.) nekajkrat navedel  nepravilne  date.
205
vseh Tavčarjevih spisov vse doli do »Mrtvih src« in deloma še čez.   Motivnost snovi je deloma lite-larno-tradicionalna  (Otok  in  Strugaj,  deloma pa že  poetični  realizem,   domačnost  loškega gor o v j-a (Med gorami), ki živi v Tavčarju preko tipičnih novel v okviru »V Z a 1 i« še do leta devet-najiststosedemnajstega.   Poetični realizem  so tudi Tavčarijevi zgodovinski leposlovni spisi, novele in romani. Že čedna »jugoslovenka« »Antonio Gledje-vič« priča, da je imel Tavčar celo več smisla za historični milje, kakor Jurčič, katerega je Tavčar pozneje sploh nekako namerovano skušal nadomestiti v »Ljublj. Zvonu«. Črta T ib e r i u s Pano-nicus«  je  menda prvi paganski  Rim v slovenskem leposlovju.   Prav presenetila me je poanta, ki jo je Sienkiewicz za Tavčarjem občutil, to namreč, da se Neronu zdi Evlalija »pretenka«, kakor . isto  sugerira   Petronij   cesarju   glede   Ligije,    Ko-drovi »Luteranci« so bili morda (Obiski)  zunanji povod, da je našel Tavčar vprav samosvoje vzdušje  »luteranstva«.   Vonj Tavčarjevih »luteranskih« novel  (Vita vitae meae,  Grajski pisar, Zgodba o korarju Amandu) je tako močan, da naravnost moti, kadar človek hoče ob globljih psihološko-zgodovin-skih in kulturnih predštudijah verneje ponazoriti ta sijajno hvaležni svet naše prešlosti. Tendenčni podzvok teh novel zveni sicer prav tako anahroni-stično! tudi v drugih Tavčarjevih zgodovinskih spisih (Janez Solnce, Izza kongresa, Visoška kronika, da  ne navedem  le rahlo  zgodovinsko  perspekti-virane »V Karlovcu« in »Kuzovci«), Zgodovina služi sicer Tavčarju le bolj samoi kot hvaležno ozadje, v psihologijo dobe (30letna vojna, 1660,  1821,  1848 i. p.) se je le relativno dobro zamislil. V romanu »Izza kongresa«, se mi zdi, je čuvstvoval celo neizvirno v dovtipu in barvi starejšega Dumasa,  a celo tu še vedno globlje kot »naituralist« Govekar, Snov je črpal Tavčar iz Valvasorja (Janez Solnce!). iz Dimitza, muzejskih glasil in ljudskega sporočila. Dobro mu je služilo natančno poznavanje krajev-nosti (Poljanska dolina, Visoko, Ljubljana, Skorja Loka).
Prigodniško časovnemu čuvstvovanju devetdesetih let, ko je Mahnič drobil carstvo »fraze«, kakor kmalu pozneje v drugi smeri in obliki Ivan Cankar, je vzrastla snovno in motivno zelo zajedljiva Tavčarjeva brezstidna parodija katoliške misli v naslovu socialistične evropejke (2000) — psevdo-nimna »4000«. Po zglednosti vrstne kakovosti in kot kulturna značilnost sodi ta paskvil v liste slovenske slovstvene zgodovine, dasi je sicer za celo rimsko miljo pod miselnostjo Mencingerjevega »Abadona« in brez vse sence močnega, samoniklega humorja, ki je gibal duše vsak čas iz Swifta, Lesageja, Saltvkova in celo Rabelaija, Samo še enkrat je Tavčar še odurne je zlorabil svoj umetniški talent. Storil je to v »Izgubljenem bogu«, kar je bil naš prvi »šund« pred šundom, ki ga je Cankar zabeležil,
Tavčar je nato za dobro desetletje umolknil in zbral svoje »Povesti« (1896 si.). Nato pa je napolnil mesečne sešitke »Ljublj. Zvona« vse od 1905,
do 1907, s povestjo »Izza kongresa«. To je kalejdoskopičen beg živonazornih slik iz L 1821, v Ljubljani, poleg ponesrečenih »Mrtvih src« najobsežnejši Tavčarjev spis. Zelo jasno se je tu pokazala vsa močna epska sila Tavčarjeva. Pokazala se je pa tudi Tavčarjeva umetniška nedorastlost. Samo kcmediijskozunanje veže pripovednik epizodnost oseb in prizorov. Idejne in kavzalne (psihologične) nadmisli v delu ni. Tehnika je Dumasova ali brez one dumasjevcem lastne napetosti, ki tako silno veže paznost in radovednost občinstva, ki ne zna ločiti umetnine od narejenega,. Kar pa najbolj moti, je popolna nevzgojnost vsebine v »izza kongresa«. Pa saj je Tavčar sploh n e v z g o j e n , mladini   nevaren,
Ko je Tavčar deset let za to povestjo spet prijel za pero, vstal kakor od smrti, pomlajen sredi vesoljnega viharja in našel podobno kot njegov navidezni antagonist Ivan Cankar svojo »katharsis« v spominih na čudolepo, na mladost (četudi le še preveč literaturnoi), je ustvaril v tehniki, motivu m miljeju črt »Med gorami« (Holekova Nežika) in »V Zali« naravnost zgledno umetnino »domač-nostne umetnosti«, novelo v okviru: »Jesensko c v e t j e«. Že po obliki je to prava Tavčarjeva pesem, je vonjiva svežost, ki diha iz Tavčarju vedno spet ljubega pripovedovanja v prvi osebi. Nad svetlim realizmom pokrajine leži umirjeni pesimizem duše, ki je davno prestala ljubiti, bolest moža, ki je- daleč blodil, a blodil kakor iz silne premoči, kakor blodijo bvronski ljudje v romanih starejše in mlajše šole. Sladka romantika šestin-šestdesetletnega Tavčarja je najlepše, kar je ustvaril. Dokazuje, kako zelo je prej zanemarjal umetnika, duševnega aristokrata v sebi, ubijal ga veno-dnevništvu listkarstva in strankarske pravde, »pi-sarenja«, kakor bi se sam izrazil. Z »Jesenskim cvetjem« je vsaj deloma popravi! svoj najhujši umetniški greh: »M r t v a s r c a« v letu 1884. Tavčarjevo zadnje delo je »V i s o š k a kronik a« Za zdaj je še fragment. Bo li našel Tavčar v tej svoji nameravani trilogiji močno idejo, ki bi vezala svetove L, II. in III. dela? ...
*      *      *
Stoji, da se more dandanes meriti s Tavčarjem, kar se tiče tolike duševne svežosti v sedemdesetem letu, en sam slovenski književnik — dr. Fr. D e -t e 1 a. Ne Tavčar ne Detela nista sicer sledila možu njiju mladosti — Teodorju Fontaneju, ki je zrastel star ob mladih v moderno. Oba sta nam že historični veličini. Kaj bo sodila bodočnoist o njiju? Morda bo sodila in tehtala njiju umetniške in njiju družabne posebnosti obenem in bo odločila, kakor je nemška kultura sodila Heineju in Uhlandu. Kakorkoli, bi rekel Ivan Cankar, Zdaj in meni je Tavčar bliže kakor pa pametni mož, ki je rekel, da nam je značajev nujneje treba kakor talentov. Da pa je goethejansko srečni Tavčar, samo v naših razmerah seveda, zakopal veliko veliko svojega daru, to je zlo, to je več kakor samo tragična krivda v igri, ki se je odigrala pred Ivanom Cankarjem in ji je ime:  »Deterministi«
206