Leto I.
Štev. «.
Počitnice ...
šolska vrata so zaprta, zaprta tja do jeseni. Svobodi, lepi mladostni, so se odprla vrata na stežaj. Gora, log, polje, bele ceste in bistre vode vabijo. Vabijo študenta z neodoljivo silo, potisnejo mu popotno palico v roke in brašno pod pazduho.
Širom nase prelestne domovine boste popotovali in občudovali njene skrite lepote. Naj bi bil namen počitnic trojen: okrepite si duha in telo, spoznavajte svojo domovino, sorojake in njih šege in navade, tretji in glavni namen počitnic pa naj bo: krepite narodno zavest sebi in drugim, ki so ali samo hočejo biti malodušni.
Onim pa, ki jim ni šlo vse gladko — pripravite se trdo in trdno za poslednji spopad s profesorji, da bo bitka koncem avgusta dobljena in z njo celo šolsko leto! H.
Soncu
Kaj se skrival /.a oblaki, sonce moje zlato? Žarke svoje v«e razlij mi sem na mojo trato.
Glej, kako te hrepeneče čakajo cvetice. — ko jim pripogibije veter mrzli k tlom glavice.
Tudi srčece te moje željno pričakuje, da en sani vsaj žarek drobni v njem mi povasuje.
Bidovčeva.
Slavec
Pel je slavec v tihem gaju pesmi o pomladi vitke jelke, temni bori so ga poslušali radi.
Ko nekoč je noč koprene svoje razgrnila, v gaju slavčeva je sladka pesem umolknila.
Breza bela tankolista je zatrepetala, vsa drevesa so za pevca v gozdu tam se zbala.
Sova, mrka ptica nočna, tja je priletela, v ostre, krute kremplje svoje slavčka si ujela.
O, kako po njem zdaj silno gozd mi ta žaluje, ko več pesmi o pomladi slavčeve ne čuje.
Hitro kakor rosne kaplje, nam pomlad premine, trajne niso na tem svetu niti bolečine.
Bidovčeva.
J v.
Kako so Zapiankarji strah strahovali
Tih večer je legel nad spokojne /a-planke. Vse se je umirlio, vozovi so potihnili, glasovi pojemali, ptiči so odpeli svoje večerne speve Krave so prihajale po vasi, pastirji so tu pa tam vpili nad njimi. Bil je večer, kakor jfch je v Za-plankah sto in sto.
Tudi županov pastir je prignal iz gmajne, a bil je bled in prepadel, da ni spravil iz sebe glasu. Pustil je živino, da je šla v hlev in si sama poiskala jasli, kakor je bila vajena, on je pa od hitel naravnost v hišo. Ker pa ata župana Teelebana ni dobil1 je tekel v hlev, od tam na s visi i.
„A-a-uta župpan • ■."
„Kaj je, Jurček?" so ga ata župan Teleban prijazno vpraši li, kajti ni se še zgodilo, da bi ata župan svojega pastirja kdaj pokarali. Vedno je bil priden in ni bil pravi Zaplankar, prišel je od drugod, da bi se pri brihtnem županu kaj naučil.
„Straši,  ata župan, st-st-straši..."
,Kaj? Pa se ti ni zbledi«? Saj nisi otroki"
„Res ata župan, v Lazu pod skalami."
„No, ti si pa junak! So ti pa že pripovedovali, da rado straši tam gori. Na take prazne marnje kakih sttahopetcev pa ne daj nič."
„Sam, sam sem slišal, še krave so se bale."
„Hentaj vendar, kaj je bilo?"
„Pod potjo nekje je plavilo: Ho-ho-jeee, ho-ho-jeee."
„Ha, ha, ha ..." so se ata župan prav od srca zasmejali.
„Res, res, ata župan. Pa nisem \ed»l, ali joka, ali je mrzak, aH kaj. Nekaj človeškemu glasu podobnega. Tako sem stekel, da so me krave šele za mejo našle."
„Nekaj se ti je zdelo, Jurček, pa bo že bolje. Ko se malo prespiš, boš pa na vse pozabil. To so prazne, saj strahov
ni."
..So ali niso, ata župan, mene je strašilo. Nič nisem vedel odkod prihaja, ni->em razločil ali je človek ali je žival, ali je pošast bogvedi...
Županja Urša je poklicala k večerji.
Stopila sta po stopnicah ,ata župan nasmejan, Jurček se je pa kljub atovi tolažbi še vedno tresel kakor šiba Njega je strašilo, pa naj rečejo ata župan Teleban ali kdorkoli, da ga ni.
2e so ata župan prišli do praga, ko jih pokliče sosed Čajna.
,.Ata župani"
„Kaj bo dobrega, sosed?"
,.V Lazu spet straši."
„Smenta vendar, ali ste se zmenili, da boste vsi naenkrat začeli noreti?"
Stran 1«.
I GORENJCEK«
Štev. «.
„Naia dekla je v gmajni butarice delala, pa jo je na poti skozi Laz strašilo. Tam za skalami."
„Nas Jurček pravi isto. To so ljudje. Če ptič zleti iz grma, pa že straši...
„Nak, ata župan! Pravi naša dekla, da je bilo nekaj kakor človeški glas. Zdaj kukor dedec, zdaj kakor otrok."
„A, beži, beži, da verjameš plahi ženski. Ženska se brž prestraši."
„Kuj? Da je Jurčka tudi strašilo?"
,,'fudi," pravi Jurček. „Pa prav tako."
„Sinenta, ata župan, to je pa slabo znamenje. Oba sta slišala."
„Nič ne verjamem. Pojdimo večerjat, Jurček!"
„Hei, ata župan!" zavpije Kmet Koren in skoraj teče skozi vas k županu. ..Pomislite.. Pa grem z mlina skozi' Laz. Vrečo na hrbtu, palico v roki in pipo sem žulil. Tam pod skalami sem pa hotel nekoliko počiti. Vržem vrečo na tla, sedem i u gledam, kako lepo raste le«. Tudi premaknila se ni nobenn vejica. Naenkrat pa pod potjo: Ho-ho-jeee, pa spet: Ho-ho-jeeee.. ."
...Norci, vsi skupaj!"
.,Nič norci, ata župan, nisem otrok in ni me še strašilo."
Jurčku se je pa kur dobro zdelo, du je še druge strašilo, da bodo njemu zdij vsaj verjeli. Ni malenkost, če strašj samega bradatega Korena. Nekaj je, pa nuj sc zuklinja uta župan Teleban, ko-likoir se hoče.
Tudi ata župan je počasi utihnil. Nemara je pa le res kaj tam gori. Saj so že stari ljudje pravdi, da gori straši in da se' duše hodijo vicat. No, če bi se to enemu zgodilo, saj 1» človek bil prepričan, da je samo domišljija, tako pa trem pametnim ljudem, hm, nekaj pa le zna biti.
Jim, če je pa tako, potem ..."
.,Du ata župan, če je pa tako, kaj bomo pa naredili?"
..Nekaj bomo morali narediti."
..Res, nekaj bomo morali narediti, sicer bomo \edno imeli to nadlogo nad seboj. Saj nihče več ne bo upal iz Za-plank. In taka stvar je kaj nevarna, tako te prestraši, da lahko na mestu umr-ješ."
..Pogledati Ho treba, kaj je, saj še ne vemo, če ni morda kakšna pomota. Kakor otrok, pravite je jokalo?"
..Da. kakor otrok, pa spet kot odrasel človek. Takole: Ho-ho-ho-jeee, pa spet llo-ho-hojeee." Saj sain ne vem, kaj naj hi to bilo."
..Sram na« je lahko Zaplankarje, če bi se dali ustrašiti takemu strahu! Res, sram nas je lahko. Ce bi po svetu zvedeli, kako se bojimo, bi prišli v veliko sramoto. Takoj je treba temu na red ti konec. Koren, pojdi po vasi, pa povej možem, naj se takoj zberejo na kratko posvetovanje, potem pa gremo na lice mesta, da ugotovimo, kaj se je prav za-prav zgodilo, ali je kaj resnice na tem. In če je, naredimo temu konec tako ali tako. Da bi pa nas /aplankarje strašilo, ♦ega si pa ne bomo na noben način dovolili."
Rečeno — storjeno. Koren je šel po vusi, možje so prihajali k županu, resni so bili in zaskrbljenih obrazov. So si že me*) seboj vse pošepelaii, zakaj gre. Res niso to igrače, stvar je od fiile resna in nazadnje morda tudi nevarna, je pa na vsak način nujna, to so spoznali tudi ata župan.
Ženske so pustile doma domača opravila, počasi so šle za možmi, kajti radovednost je bila tako močna, da je niso pri najboljši volji mogle premagati. Obstale so na diorišču za oglom in vlekle na ušesa, kaj se borio možje pomenili. Res je bilo napeto pričakovanje, ko nihče ni vedel, kako se bo cela zadeva iztekla, oziroma začela, niso vedeli, aH bodo takoj odšli. aH bodo počakali drugega dne, koliko jih bo šlo, kaj bodo seboj vzeli, in tako dalje, to je bilo nešteto vprašanj, ki jih je bilo treba na mestu rešiti. In če se v eno stvari pomo-tijo, zna biti vse narobe.
Možje so imeli res prav kratko posvetovanje. Ata župan Teleban so proti svo-ji navadi govorili skrivnostno in tiho, da so ga komaj slišali najbližji možje, ženske pa kljub vsem prizadevanjem niso mogle zvedeti nič določenega.
Seja je bila kaj kratka.
.,Smc vsi?" so še enkrat ata župan pogledali po možeh.
„Bobka ni," se je nekdo tiho ogiasii.
.,Nič ne de, saj ta je itak strahopetec tak, da bi še z nami ne upal."
..Koren, ti boš pot kazal, ti, ki dobro veš, kje je tisti strah."
..Bom, pojdimo!"
Mrak je že legel nad Zaplanke, ko so možje odrinili proti gozdu. Tedaj so ženske naredile svojo sejo. Mati županja Urška ni vedela nič točnega. Nekaj je bilo gotovo: Moški so 0dšli, da bodo strah strahovali, toliko jim lahko zaupajo, da bodo dobro opravili, saj je ata župan Teleban brihten mož.
Možje so bili kmalu na mestu.
Pri skali so obstali.
..Tukajle notri nekje," je šepnil Koren. ..Poslušajmo."
Sprva nič. In še nič.
Potem se je nekaj premaknilo. Kakor bi vejica počila, kakor bi ptič zlete! ali kakor bi človek v spanju vzdihnil.
Potem je nastalo tišino presekal močan a nekoliko se tresoč glas ata župana: „Rotim te, pri nebesih in peklu, da nam poveš, kdo si in kaj tukaj iščeš?" In spet je vse potihnilo.
Nenadoma pa: Ho-ho-hojeee ...
„Možje, naprej!" —
Nihče se ni premaknil.
„Možje za mano!" so kriknili ponovno ata župan in stopili pod pot v grmovje, možje pa zdaj z nekaj več poguma za njimi.
..Tukaj  je,  tukaj  je..." so kriknili. „Bobek, naš oštir BobeV!" „Pijan kot muha!"
Vsi so se spogledali. Pod potjo za grmom je ležal Bobek tako pijan, kot ga niso  še  nikoli videli.
Nevarnost sonca
ras sončenja in kopanja je tu. Vse dobrine pa moramo uživati po pameti, zakaj preveč dobrega — škoduje.
S sončenjem moramo pričeti jako previdno, počasi, da ima naše telo, zlasti koža dovolj časa, da se pripravi na vpliv sončnih žarkov, da postane telo lepo odporno. Sončni žarki vsebujejo poleg toplotnih tudi takoimenovane ultravijolčne žarke. Le ti pa imajo na naše telo močan vpliv. Če je koža preveč izpostavljena ul-travijolčnim žarkom, potem se zgodi, da nastanejo več ali manj občutne opekline.
Koža postane svetla, gladka, napeta, rdeča in močno boleča, če nas ni že bolečina ali pa vsaj neprijeten občutek vročine pognal v senco, gre okvara naprej in napravijo se veliki, jako neprijetni in močno boleči mehurji. Eno in drugo je čisto navadna opeklina in jo tudi zdravimo kot opeklino, torej z oljevimi obkladki in podobno.
Lahko si pa kožo poprej pred prehudim vplivom sonca zavarujemo z različnimi mažami, ki zmanšajo upliv senčnih žarkov na kožo.
Niso pa nevarni samo ultravijolčni žarki, pač pa tudi toplotni, zlasti če nam sonce premočno sije na odkrito, golo glavo. Do navala krvi v glavo pride, do močnega glavobola in kasneje do sončarice ali sončne kapi. če se je komu primerilo, da je hodeč po hudem soncu padel v nezavest in težko hrope, v glavo in lice je pa ves zaripel, potem smo lahko povsem prepričani, da ga je zadela sončarica ali sončna kap. Takoj ga moramo prenesti v senco, mu odpeti tesno se prilegaj očo obleko in mu močiti glavo in prsi s hladno vodo. Če smo napravili to pravočasno, bo vsaka življenska nevarnost kmalu minula, če pa je ponesrečeni starejša oseba, ali pa je ležal že dolgo na soncu, tedaj moramo čimprej poklicati zdravnika, da ga otme sigurne smrti.
Torej, dragi moji, kakor je sonce Vaš velik prijatelj, tako se ga moramo paziti, „kadar svojo moč najbolj razklada".
Dr. H.
„Oh, Bobek je šel > mesto vino kupovat ..."
..Na ata župan, zdaj pa imamo strah.."
..Saj sem vam rekel, da ne straši!"
„Pa vi ste se najbolj bali, vi ste nas klicali, vi ste nas spravili ob tej uri sem."
Jaz nisem kriv, zakaj ste me pa tako prepričevali, da res straši? Bobek je vse ga kriv," so bili soglani. Odnesli so Bobka domov in tiho odšli spat Toda pripovedovali niso nikoli nikomur, kako imenitno so strah strahovali • • .
Štev. 4.
iGORENJCEIt
Stran 15.
Joža Herfort:
Moja puška je križavna ...
Prvi rahli odtenki dneva so se jedva zaznavali in z njimi prvi obrisi mogočne Kočne in Grebena. Še enkrat sem pazljivo pregledal daljnogled in puškin zaklep ter po mačje odšel proti obširnim senosekom za Suhim dolom. Logar mi je neslišno sledil.
Hipoma sem obstal. V jutranjem somraku, sredi prav rahlih meglic, je stal prav lep srnjak in me opazoval. Zlezel sem v dve gubi in se samemu sebi zdel kot kup nesreče. Počasi, komaj vidno sem se plazil proti plotu, naslonil nanj puško in poiskal srnjaka, ki je stal mirno liki kip in me ostro motril, v puškinem daljnogledu. Pa, dan se še ni prebudil, ni še zagostolela taščica, niti še ni zakukala kukavica. Za srnjakom so bile visoke čeri in rebri Grebena, pa strnjen jelov gozd in konica v daljnogledovem križu ni bila še dovolj ostra. Srnjak je bil obrnjen ostro proti meni, cilj prav neznatno' majhen. Zdelo se mi je, da je konica daljnogleda pijana ali pa ponorela, tako je plesala po srnjaku in mimo njega. Zdelo se mi je spet, da sem se dovolj umiril, šel še enkrat po sapo, zadržal dib. in ukrivil kazalec. Pobi lokalo so jc, nate pa so gore zajedale v mogočnem, malce strašnem ociaievu. Srnjak je poskočil, da živčno poskočil in jo ubral proti gošči. Za hip je postal, :':e je zagrmelo drugič, nato pa v prele; 8m skoku čez plot v zavetje gozdnih senc . . .
Velik dan je že bil, ko sem se zavedel in se spet pribral. V bukovju se mi je smejala kukavica in koseo je šel v dol kosit, pa si spotoma zapel:
„Moja kosa je križavna ..."
Pogrelo me je, zakaj zdelo se mi je, da je zapel „Moja puška je križavna." Pisano sem pogledal logarja. „Saj se ne roga Vam!" mi je tiho, muzajoč se dejal.
„Pojdiva pogledat naprej!" sem dejal logarju in usmeril svoj korak v dol.
Zakaj pišem tole? Mar bi molčal in ne bi trobil, kako uničim kdaj kdaj mlado življenje, živo bitje, ki ni nikomur storilo zlega! V mladosti se tega nisem zavedal,
kot si mlad človek ničesar ne zaveda. Danes pa vem in vsem, zlasti mladim povem: Kri naših dedov je to. Pa je te krvi v enem srcu več, v drugem manj in tako opr mčim pred vami in pred vsemi tele moje zgodbe, ki so nekdaj lepe, v najti-šjem kotičku srca so bile spravljene, nekdaj pa so podobne podobam groze in smrti. Oboje pa je delež človeškega srca, duše in življenja.
Prav tele misli sem pletel ono jutro pod strmim Tisovcem. Z logarjem sva ležala na ozkem parobku, ki je bil strm dovolj, da naju je komaj držal. Pred nama se je pasla srnica, jedva pol streljaja je bila oddaljena. Gibko prožno telesce zavito v zlato rumenordeč kožuh je zdaj, zdaj rahlo vztrepetalo. Živalca je špičila ušesa in prisluškovala na vse plati. Zdelo se mi je, da nekoga čaka. Točno sem si jo ogledoval — mamica je bila. Vedel sem, da čaka mladička. V&ega zaverovanega v opazovanju me je logar narahlo dregnil pod rebra in z očmi naznačil smer. Počasi sem se ozrl. Mogočen srnjak je stal od mene jedva sto metrov oddaljen in opazoval okolico, skoro nevidno sem jei dvigati puško. Ker sem ležal, sem bil popolnoma miren i/> srnjak mi je urno obstal v daljnogledovem križu.
Prav tedaj pa, ko sem napel bodalnik, sem začul pod seboj rahel pisk, Komaj slišno se je oglasilo: „Mik, ik . . . " Odmaknil sem oko od daljnogleda — mladiček, ves sivobelo lisast je prišel iz grmovja k mamici, atek pa je stal na straži komaj par skokov višje. Lovec mi je šepnil: „Prižgite!" Molčal sem in naprej negibno opazoval ljubko družino. Bil je prizor, kakršnega tudi oni, ki je dokajkrat v naravi, redko vidi. Srnjak je stopicaje prišel za grm. To pot me je lovec dregnil pod rebra prav občutno- „Tak dajte no!" — „Se ne mudi!" sem ga rezko zavrnil.
Ljubke idile pa je bilo kar na urno konec. Iz doline je potegnil veter, srnjak naju je dobil v nos, kot bi ga s šilom dregnil, je odskočil, junaško zabokal in ni ga bilo več.
Logar je bil ves idv v obraz. „Zdaj pa imate!"
„Imam, imam!" sem mu skoro smeje dejal. „Saj nisem mogel streljati, saj ga nisem mogel ubiti!" sem se jel opravičevati.
„Prav ste imeli!" me je košato zavrnil in lice se mu je zvedrilo. „Ampak gospod, če pa ne bi bilo one preklemane srne.. .
— Bi že zdavnaj zaorala," sem zaključil.
Zvečer, še pred večerno zarjo, sva bila že spet na preži. Visoko v gori sva bila.
Poredni in radovedni stržek mi je vtaknil glavico v puškino ustje, veveric« je pred mojim pogledom odbrzela v vrh jelke in me od tam na skrivaj gledala, v
porog pa mi vrgla napol objeden storž skoro na glavo. Pod menoj je bila precej zaraščena poseka, le tu pa tam je raetel šop trave. Kar so mi zagomazeli po hrbtu mravljinci. V dnu poseke se je pasel srnjak, bolje, samo smuka! je mlado listje. Dvignil sem puško, spet napel bodalnik, srnjak je ta hip stopil za ?nn in mi o-prezno pokazal samo glavo in vrat. Dovolj ! Rezek pok in srnjak je omahnil s prestreljenim vratom.
— Pa ste dejali, da Vam je puška križavna!" se je posmehnil logar. Odkril sem se ob mrtvem srnjaku in ga odtrobil. Plemenita Žival, »podobi ae to!
Pod mrak sva dospela z logarjem že skoro do stanu. »Poglejte še v ogradi!" mi je šepnil. »Morda se pa že pase!" O-prezovaje sem se bližal ogradem in res je stal sredi travnika, od vseh strani s plotom ograjenega, dober srnjak. Previdno sem naslonil puško na plot, srnjaka vzel na križ, pa že se je jelo mračiti in nisem več dobro ločil križeve konice. Zagrmelo je, srnjak pa ni niti glave dvignil! Brž drug naboj v cev in spet je zagrmelo. To pot mu je bilo preveč in urno jo je pobrisal preko plotu, jaz pa sem že skoro na glas zapel:
„Moja puška je križavna ..."
Pa ni bila križavna in ni, le moje oko in roka sta bila križavna, pa sta pomerila mimo.
Deca moja, čemu Vam pripovedujem krvave zgodbe in dogodivščine s puško? Zato da boste zgodaj čutili in zaznali ter vedeli, da ni lov oni del našega razvedrila, v katerem samo ubijamo. Tudi s puško v roki lahko mirno opazuješ vse lepote narave, zavedati se pa moraš, da nisi šel v naravo in v gore samo zate, da bi pobijal in brezsmiselno moril.
Dragi moji mali izseljenci! Temna je danes moja misel in srce mi je prepolno žalosti. Vse povsod je bojna sekira izdrta, vsepvsod sta se odprla nebo in zemlja in bruhata jeklo, svinec in ogenj. Izseljenci ste, pa ste morda še kolikor-toliko srečni, tujci na tujem.
Temna pa mi je misel zavoljo stotisočev vdov, starcev in sirot, ki tavajo v tem trenutku po svetu. Nimajo mirne minute in nimajo prostora, kamor bi položili svojo trudno glavo. Nedolžni, nežni otro-tiči zaman iztezajo shujšane, prosojne ločice po usahlih materinih grudih, zaman jočejo in prosijo! Zaman stokajo in nemo prosijo veli, življenja trudni starci, zaman vi je jo v boli svoie roke /.ene in matere.
Roji zlokobnih jeklenih ptic plovejo nad Evropo in po temnomo-drem afriškem nebu in sipa jo smrt in blujejo ogenj! Tam v Angliji in Franciji, Nemčiji in Italiji rjo-ve stotine topov in stotine ognjenih žrel sipi je smrt, si pije neprestano.
Morda sti vi sedaj dvojni izseljenci. Morda ste morali bežati iz svoje nove domovine iz tujine v tujino. Vzeli ste svojo borno imetje, ga v culo povezali in šli na pot, najstrašnejši desetniki in de-setnice, kar jih je kdaj svet videl.
Res, izdrta je bojna sekira, izkopana je in vrata Janovega svetišča so odprta na stežnj. Našo milo domovino pa je ljubi Bog kot po čudežu obvaroval vojnih grozot. Tudi na Francoskem je vstal star, preizkušen, jeklen vojak in ponudil svojo velo roko v spravo, v mir, zakaj videl je gorje neštetih in na njegova ušesa je prihajal krik umirajočih, krik bolno blodečih in krik obupanih, zapuščenih vojnih vdov in sirot. Položil je orožje in z njim vsi francoski vojaki, Francija pa se je zastrla s tenčico žulosti, žaluje za svojimi zvestimi sinovi, ki so prelili kri za domovino. Tn poglejte, mali moji, zmagovalca! Tudi on je mrk, koliko njegovih najboljših sinov je mrtvih in ob veselju zmage — polna, prepolna kupa pelina — zmaga je bila drago plačana!
Pa se vračajo izgnanci in begunci, pa se vračajo otroci in starci. Domovi v razvalinah, polja poteptana in setev uničena. V očeh se jim leskečejo solze, za solzami gleda s svojim strašnim očesom glad!
Dovolj! Pero mi je danes v pelin namočeno in mesto veselih besedi mi prihaja sama frpka, grenka žalost.
Mladi rod, ne kloni, mladi rGd na tujem! Tvoju je bodočnost in sedaj po teh strahotnih časih je prišel Tvoj čas. Dvigni se sedaj, ko je tujčevo telo oslabelo, iz ne-
štetih ran krvaveče. Sedaj njegova peta ne stoji in ne stopa tako trdno in sedaj moraš vstati, vstati mora Tvoja sveta kri. kri Slovana, kri Slovenca, katera ne sme in ne more umreti, pa čeprav doživi še stokrat hujši poraz, kot je bil oni na Koso vem polju.
Vaš striček.
?
Zanke in uganke
Rešitve ugank iz prejšnje številke „Go-renjčka":
Zlogovnica: Vojske reši nas o Gospod! Uganki: Misel, Jež.
Stric žreb je izbral izmed reševalcev Milana Pavlina iz Huj št. 40. in Kremsar-ja Antona iz Luž št. 35 pri Šenčurju. Vsakega izmed njiju čaka v uredništvu „Go-renjčka" oz. „Gorenjca" lepa mladinska knjiga.
Da ne boste v počitnicah zaspali, Vam stavljam danes malo bolj zapletene uganke:
1. Iz naslednjih besed vzemite 4 (četrto) črko, seveda jih morate preje urediti, tako, da Vam dajo te črke naslov nekega mladinskega lista:
Krokar, jerebica, strnišče, konjušnica, strela, cviček, Gregor, starec, Okroglo.
2. Uganka iz dni, ko so še naši dedje imeli smisel za uganke:
Les na les, kamen vmes, živa raca, mrtev kljun. Kaj je to?
3. Pozimi se ji dobrikamo, poleti ji ur-bet obračamo, je še poznati nočemo. Kaj je to?
Korajžno in veseio na delo, spet bo dvoje lepih knjig za nagrado.
MIK
Zgodba iz gozda
Spisal Joža Herfort — Ilustriral I. Miklavec
Vso noč je*hrumel vihar, blisk se je kresal za bliskom in grom je bobnel in stotero odmeval po doleh in bregeh. Mogočni luči bliska so sledili curki dežja. Srnica se je stisnila k mamici in plašno gledala v grozno temno noč. Strah se ji je zrcalil v očkih, kadar so se zasvetili v zeleni luči bliska.
Zjutraj jo je mamica zgodaj peljala na trato, zakaj od listja je kapljala obilna deževna rosa in jima močila kožuha. Otresli sta se in šli na po« seko, V hipu, ko sta stopila na piano, je mamica prisluhnila in v blaznem strahu planila v goščo in nizdol proti grapi. Za njo se je pognala siva žival, glasno rjoveč — velik pes je pričel srno goniti. Mali Mik je plašno zavekal in odskočil, gonja pa je šla v grapo, odtod v nasprotni breg, tam pa jje počil strel, da je glasno odmevalo od bregov in gonja je utihnila.
Mesečna prilega „Gorenjca"
Urejujeta dr. Joža Herfort in Joža Vork