slovenski 19 6 7 LETO LXIX ST. 5 SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ ČEBELAR St. 5 Ljubljana, 1. maja 196? Leto LXIX VSEBINA Vulko Razinger: Spomenik Antonu Janši na Dunaju ............................................137 France Guna: Čebelice, rojite..................138 Edi Senegačnik: Pripravimo čebele za spomladansko pašo .......................................142 Ivan Kranjc: Še o prevažanju čebel v zvezi z izboljšanim A2-panjem s Pavletičevim prednjim dušnikom .....................................145 Lojze Janžekovič: Je tovornjak res idealen za prevoz čebel?..................................147 Juli Mayer: Zanimiv poskus.....................148 Valentin Benedičič: Pri južno-tirolskih sadjarjih — tudi čebel južni Tirolci ne poznajo . . 150 Alojz Pirc: Čebele, strupena zaščitna sredstva in opraševanje.................................132 Alojz Pirc: Sadno drevje v cvetju, čebele v nasad, ali čebelam vstop prepovedan..............154 Dr. Jože Rihar: Varstvo čebeljih družin pred insekticidi .......................................155 Jože Stanonik: Ob 60-letnici čebelarske organizacije na Vrhniki............................157 Franjo Zorko: Kaj je novega pod Zelenico . . 163 Jagelo Klenovček: Nekaj o rojenju..............165 Polde Stanek: Pomladni klici čebelic .... 166 ZDRAVSTVENI KOTIČEK Dr. Leon Kocjan: Naša sivka in niena odpornost proti čebeljim boleznim. Kako dejujejo čebelji čaji na nosemavost. Še in še o nosemi 16' Jože Resnik: Spet o nosemi......................169 Dve obvestili...................................170 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Vtisi. Neprekinjen dotok hrane. Iz trotovskih celic izležene čebele. Prvi roj v Savinjski dolini. Aprilski roj. Pismo iz Avstralije.........172 List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska CP Delo —obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1 Wmn0 WWWHIM»».. SPOMENIK ANTONU JANŠI NA DUNAJU V A L K O RAZINGER Avstrijski čebelarji so leta 1934 postavili našemu rojaku Antonu Janši, prvemu čebelarskemu učitelju in čebelarskemu raziskovalcu na Dunaju, v Augartenu — spomenik. Augarten je bil privatni cesarski park, v katerem je Janša eebelaril Danes je to javni park. V tem parku so Janši postavili spomenik z napisom: Dem A n d e n k e n ANTON J A N S C H A S deni ersten österreichischen Bienenzuchtlehrer und Bienenforscher anlässlich seines 200. Geburtstages gewidmet von der österreichischen Imkersclmft im Jahre 1934. Prevod v slovenščino se glasi tako: V spomin ANTONU JANŠI, prvemu avstrijskemu čebelarskemu učitelju in čebelarskemu raziskovalcu ob njegovem 200. rojstnem dnevu — poklanja avstrijsko čebelarsko združenje v letu 1934. Nad napisom na tem spomeniku je relief, ki simbolično prikazuje Augarten s čebelnjakom, drevored lip in dvorno gospodo, ki jo Janša vneto poučuje o čebelarstvu. Anton Janša je živel od leta 1734—1773. Z bratoma Lovrom in Valentinom so se vpisali na Dunaju v »Bakrorezno — risarsko šolo«, poznejšo Akademijo upodabljajočih umetnosti. Brata sta to šolo dovršila. Leta 1769. so na podlagi odloka cesarice Marije Terezije ustanovili na Dunaju šolo za pospeševanje čebelarstva. Anton se je ponudil in bil sprejet kot prvi čebelarski učitelj te šole. Umrl je letu 1773, star šele 39 let. Janšev rod na Breznici je izumrl. Njegova rojstna hiša na Breznici je dotrajala. lastniki so lesene dele podrli, ohranjeni pu so še vsi spodnji zidovi. Sebi so spodaj na vrtu zgradili novo hišo, na kateri je vzidana Janševa spominska plošča. Poseben gradbeni odbor v čebelarski družini A. J. Breznica je leta 1965 propadajoči čebelnjak obnovil in mu skušal dati nekdanjo podobo. Odboru je pomagal pri tem Zavod za spomeniško varstvo v Kranju. ČEBELICE, ROJITE! FRANCE GUNA Cvetoči maj prinesel je na zemljo raj ... Ni ga meseca, ki bi ga naši ljudje tako željno pričakovali, tako prisrčno pozdravljali in pesniki tako opevali kot ravno mesec maj. Saj je že to lepo, da se začne s praznikom dela, ki ga Jugoslovani praznujemo kar dva dni skupaj kot naše največje praznike. Pa je tudi prav tako: nuj dobi delo zasluženo čast in priznanje, pošteni delavec pa prijeten dan za oddih in razvedrilo! Preživimo gn pa pač vsak po svoje: starejši gredo na sprehode, mlajši pobite v hribe in na veselice, lačni in žejni v gostilne, mi čebelarji pa v sladko zatišje naših uljnjakov k svojim ljubljenkam v vas. Kakor moje čebele tako tudi jaz počastim ta praznik navadno z delom, seveda ne s kakim težaškim opravilom, temveč z lepim, čistim in mikavnim delom v uljnjaku. Saj tudi nedelja zame ni nedelja, če ne morem k čebelam. Prav zato ob nedeljah še prej vstanem, da sem potem vse dopoldne čisto prost, sam in nemoten pri uljnjaku. Prve dni v maju se lotim »prestavljanja«. To je eno izmed največjili in najpomembnejših opravil v sodobnem slovenskem načinu čebelarjenja. Upravičeno ga smatramo tudi za najresnejši poseg pri čebelah. Plodišče je polno zaroda in mladic, tako da bi se čebelja družina kar na liitro pripravila na r°j> — pričakovani pridelek medu pa bi splaval po vodi. Čebele, ki silijo na rojenje, namreč zelo zelo popuste z delom, z izrojitvijo pa se moč družin tudi močno ali celo popolnoma razbije. Zato čebelam pravočasno razširimo prostor: iz medišč odstranimo vso zimsko odejo in odpremo matično rešetko, da morejo čebele vnnja. Vkljub povečanemu prostoru pa bi v plodišču matici zmanjkalo prostora za zale-ganje in mladice — dojilje bi ob svoji nezaposlenosti stopnjevale rojilno razpoloženje. Da to z večjo gotovostjo preprečim, vzamem iz gnezda dva do tri sate pokrite zalege in jih prestavim v sredino medišča; odtod izraz »prestavljanje«. Mišljeno je torej predvsem prestavljanje zalege, čeprav ob dobri paši včasih prestavimo navzgor tudi kake težke medene sate. Praznino v medišču dopolnimo s starejšim satjem, v plodišču pa z mladim, vedno pa tudi z nekaj satnicami. S prestavljanjem posežemo v čebelje gnezdo precej korenito, s tem pa dosežemo zlasti tole: 1. Čebelja družina ima zdaj še enkrat večji prostor. 2. Matica ima spfct dovolj praznega satja za zaleganje. 3. Mladice dojilje imajo možnost, da oddajo mleček, ki ga izločajo krmilne žleze. 4. Čebele sc zaposlijo z gradnjo satja: izločeni vosek se torej s pridom uporablja. 5. V gnezdo pride mlajše satje, starejše in trotovsko satje pa umaknemo v med išče, od koder ga jeseni lahko izločimo za kuho. 6. Čebele privabimo v medišče in jih pritegnemo k intenzivnemu delu. 7. Čebeljo družino smo za nekaj časa odvrnili od rojenja. Nekateri čebelarski strokovnjaki so proti prestavljanju, češ da je razdiranje čebeljega gnezda protinaravno. Ti v medišče samo »nastavijo« prazno satje ter trde, da tudi tako dosegajo dobre uspehe. Mogoče, vsakdo ima svoj prav. V amerikancih npr. je že tako, pa ne dvomim o njihovih pridelkih. Toda jaz bi brez prestavljanja težko kaj dosegel. Slovenci večinoma prestavljamo, a to na različne načine. Žnideršič je prestavil v medišče vse gnezdo razen enega sata odkrite zalege, s katerim je pridržal v plodišču matico. Ta način je lahko odličen, če imamo stanovitno toplo vreme in bogato pašo. Tak panj si vzredi za poznejšo pašo ogromno čebel in dosti nabere, če pa nazadnje še izroji, ti da pa tolik roj, da ga kar težko stlačiš v ogrebalnik. Ker pa je ravno sredi maja vreme zelo negotovo, vse bolj priporočajo le delno in postopno prestavljanje: zaenkrat morda le dva sata zalege. Ko čebele satnice dograde in je vse to spet zaleženo,prestavim naslednja dva sata itd. Tako prestavljanje čebele manj občutijo in ga laže prenesejo, ker jim gnezdo manj razkoplješ. Enotnega obrazca za prestavljanje pa ni in ga tudi ni 'treba. V čebelarstvu je vedno tako, da moraš vsak panj obvarovati po svoje: delo uravnavaš tako, kakor ii veleva položaj, na kakršnega v posameznem panju naletiš. Važno pa je, da poznaš osnovna načela, po katerih se potem ravnamo. V medišče denemo najbolj zalezene sate, da pride tja dosti delavk, ki naj čimprej vse medišče zasedejo in ga zanesejo z medom. Zato prestavimo zlasti pokrito zrelo zalego. Sati z negodno zalego naj počakajo v plodišču, da jili matica zaleže do kraja. Morebitni težki medeni sati sodijo v medišče, od koder pojdejo ob svojem času v točilo. Včasih so taki sati obenem nabiti z obnožino. V tem primeru dodamo v medišče tudi nekaj odkrite zalege, da sc ta obnožina porabi. Premladega rumenega ali celo deviškega satja ne dajemo radi v medišče, ker se pozneje v točilu laliko poškoduje. Ravno takih satov pa bi bilo najbolj škoda. Pač pa umikamo pred matico v medišče vse morebitne prevelike ploskve trotovine. Kaj bi tratile čebele dragoceni krmilni sok za preobilico trotov! Sicer pa nam tu imenitno služi gradilni sat. Satje razporejamo kolikor mogoče po istem redu, v katerem je bilo prej. To velja posebno o zalegi, kjer z nepazljivostjo matici lahko popolnoma zmešamo štrene. Prestavljanje naj ne bo nerazsodno mrcvarjenje smotrnega čebeljega organizma! Zalega mora ostati strnjena! Ob njej naj sc zvrste \ plodišču izdelani mladi sati, na straneh pa satnice, da se satje v gnezdu postopno obnavlja. Čc kot začetnik nimaš dovolj satja oziroma satnic, smeš dati ob stenah medišča (a ne plodišča!) tudi prazen satnik. Čebele bodo sicer v njem zgradile samo trotovino. toda ob dobri paši jo bodo končno popolnoma zalile z medom. To bo kvaliteten »med v satju«, ki ima danes še posebno vrednost. Clej, da zadeneš z prestavljanje ravno pravi čas, ko so panji godni za to: če prestavljaš prešibke družine, jih zaustaviš v razvoju; če si prepozen, pa sc bodo odločile zn rojenje. Panji naj bodo dovolj močni: vse ulice zasedene, zalezeno pa vse, razen stranskih satov. Ni pa vedno vse točno tako. Dobiš šibkejšo družino, ki pa je tako utesnjena z medom, da moraš že zato prestaviti. če ne zalege, pa vsaj med. Normalno so v tem času v panju že trotje, matičnikov pa še ne bi smelo biti. Če so, jih poderemo. Za izkušenega čebelarja prestavljanje ni pretežko delo. Najlepše nam gre od rok v dopoldanskih urah, ko je žival zunaj na paši. Čebele so v tej dobi pred rojenjem tako krotke, da jih je kar lepo gledati na satju. Gotovo si že opazoval, kako mladice tresljajo z zadki, kar je posebna značilnost te predrojilne razvojne stopnje. Dokler ne najdeš matice, zlagaš sat za satom na kozico, a strnjeno, da se zalega ne hladi. Le ob satu z matico pustiš nekoliko presledka, da ti kraljica ne preleze na sosednji sat in je ne daš pomotoma v medišče. Naprej delaš lahko bolj na hitro roko, da ni panj predolgo odprt. Če si si prej vse lepo pripravil, zlasti tudi izbrano prazno satje in satnice, opraviš z enim panjem v desetih minutah. Dobro je, če sedaj še enkrat temeljito ostržeš dno plodišča in porežeš voščene prezidke z rešetke, čeprav ti vzame to nekaj več časa. 5e hitreje opraviš prestavljanje, če sat za satom po vrsti listaš in ga kar sproti vračaš v panj na odgovarjajoče mesto. Na kozici pridržiš le sat z matico. Ce si matico v naglici prezrl, ne listaj znova, ker začne žival vznemirjeno begati. Preglej drugi ali tretji dan — najprej plodišče, nato šele inedišče, če je potrebno. Po opravljenem prestavljanju panj spet kar najbolj odeni, zakaj trije ledeni možje nam vsako leto prete z valom posebno nevarnega mraza. Čebele naj ostanejo odete, dokler ni zaseden spet ves panj. Žrelo v medišču odpremo pozneje, po nekaj tednih, ko nas troti s voj im plesom na mreži okenca spomnijo na to. Do čistega pa spravimo trote iz medišču ob točenju, ko jih s čebelami vred ometemo s satja. * * * Mesec maj je čas rojenja. To pa je od vsega najlepše. Četudi čebelarimo večinoma na med in si rojenja ne želimo, je zame vendarle še vedno višek čebelarske poezije. I’rav zato se mi tudi še vedno toži po starem načinu čebelarjenja v kranjičkih. O, koliko čistega veselja sem kot začetnik občutil ob vsakem roju! Pa ne le jaz sam, temveč vsi okoli mene. Kakor hitro je kdo zavpil: »Roj!«, smo kar sredi kosila zmetali žlice po mizi ter drug za drugim stekli k uljnjaku, da ne zamudimo veličastnega, večno novega in zanimivega prizora, ko se je roj usul iz žrela. »Kot bi polnemu sodu izdrl čep ...«, je Janša mojstrsko označil ta silni in neugnani veletok. Včasih se vali iz močnega plemenjaka, da ni ne konca ne kraja, in človek se strmeč vprašuje, od kod se jemlje vse to. Ali bo sploh še kaj ostalo v panju?! Vsak porod, vsako rojstvo — če prav premisliš — je nekaj lepega in čudovitega, vzvišenega in svetega, resnega in obenem veselega, — toda temu rojstvu nove čebelje družine — roju ni primere v vsem čudovitem stvarstvu. Prizor sledi prizoru in vsak hip sc ti nudi nova, bogatejša slika. Izbruhu iz žrela sledi veselo rajanje pod milim nebom, gost oblak, ki ti zagrne sonce; zdaj se dviga v višave, zdaj se spušča v nižino, se lagodno prepeljava sem in tja nad cvetočim sadovnjakom, se zgoščuje ob kroni košate jablane, dokler ne obvisi kot ogromen in težak grozd na usločeni mladiki. — Kuj pa še hočeš lepšega in bolj veselega! Zato ne bodi nevoljen, če ti tu ali tam izleti kak roj, ki ga morda nisi pričakoval! Če za vsakega zajčka zraste grm, bo tudi za tvojo čebelico vzcvetela rožica. Naj živi, če je že enkrat tu! Z veseljem ga ogreni in s hvaležnim srcem ga spravi v panj! Postrezi mu očetovsko, vsadi gu na cele sutnico in v dveh tednih boš videl, kaj zmore ta tvoj novorojenec! Gledati delo in opazovati udarno silo pridnega naravnega roju je za čebelarja poseben užitek. Že prej se ti dobro zdi, če se ti posreči, du gu strokovnjuško ogreneš ali morda celo prestrežeš v vršo. Kako lepo ga je videti tudi potem, ko ga po sončnem zutonu streseš iz ogrebulnika nu sipalnik: kukor testo se ti gnete in ruzleze tu ogromnu živa gmota, — kur naenkrat pa sc uredi, usmeri ter strumno ubere pot v svoje novo bivališče. Ko čebele hite in koracujo druga čez drugo, opaziš na površini med njimi često tudi matico, ki pa sc kaj kmalu spet pomeša v veselo tovarišijo in izgine med sutniki. »Ta je že dober!« si brezskrbno oddahneš, čebele pa pustiš, da si odslej v miru in po svoje snujejo svoje zgledno družinsko življenje. PRIPRAVIMO Čebele za spomladansko pašo* EDI S E N K G A C N I K Letošnja pomlad ni bila nič kaj ugodna za razvoj čebeljih družin. Prvo polovico marca smo imeli toplo in pravo pomladansko vreme, da so čebele živahno izletavale in nosile obnožino, tako da jih je bilo veselje pogledali. V drugi polovici pa so zaveli mrzli vetrovi. Ti so pobrali marsikako pašno čebelo, ki se ni več vrnila v svoj panj. Čebelarji poročajo, da je ostalo mnogo čebel zunaj in so zato panji močno oslabeli. Ponekod je spet močno zagospodarila nosema, njej pa se je pridružila še pršica. Tudi prva desetina aprila ni bila dosti boljša, saj smo dobili 6. in 7. aprila celo nekaj centimetrov snega. Zato čebelje družine letošnjo pomlad niso močne. Čebelar je moral tudi letos priskočiti čebelam na pomoč in uporabili vse svoje znanje, azimo pa tudi lahko vidno osla-< bitev. Vzroke lahko iščemo edino v uporabi strupenih, čebelam škodljivih zaščitnih sredstev pred cvetenjem. Vemo, da so mnoga strupena dva do deset dni. Ni nujno, da je zastrupljen cvet in cvetni prah, lahko so samo listi in zelenje pod drevesi. Ko iščejo čebele vodo na podrasti, se zastrupljajo. V praksi se je pokazalo, da nastopajo vsako leto bolj ali manj izraziti pojavi zastrupitev čebel. To pa povzroča skrb sadjarjem in čebelarjem. Spomladi oslabljene čebelje družine so nesposobne, da bi to leto prinesle kaj medu. Z njimi ima čebelar le stroške. Čebele, ki so vse leto v bližini večjega nasada, so prav tako ogrožene zaradi stalnega škropljenja. Ni nujno, da je v nasadu cvetje, čebela ga lahko le išče, išče pa lahko vodo ali pa je nasad prehodno področje za letenje. Mnogu sredstva učinkujejo strupeno kot plini in na večjih površinah dosegajo lahko hlapi nevarno koncentracijo. V zvezi s tem ne moremo uspešno čebe-lariti v bližini večjih nasadov. Obvestila sadjarjev čebelarjem o nameravanem škropljenju pa so praktično nekoristna. Čebel ne moremo zapirati vsakili deset «lo štirinajst dni po en dan, dva ali tri, še manj pa pride v poštev odstranitev čebel in vračanje. Strupenost sredstev za varstvo rastlin je različna. Zelo strupeni so rumeni pripravki dinosan, kreosan in rumesan pasla, rumesan olje in žuto olje. Te uporabljamo za zimsko škropljenje, delujejo dotikalno in če pride strup v prebavila. Tudi za zimsko oziroma predpomladansko škropljenje uporabljamo diodiazinon in folidol. Ta dva vsebujeta tudi del hlapljivih strupenih snovi. Strupena so dalje sredstva na osnovi DDT, ki jih kupimo pod imeni pan-takan, gesarol jn pepcin. Bolj kot ti pa so nevarni pripravki lindana, ki jih prodajajo pod imenom gamacid, lindan, bilan in lindapin v različnih jakostih. Ti so močno strupeni dva dni. Strupen je nadalje svinčeni arzenat zelo dolgo po uporabi. Krajše delovanje, vendar izredno močno, imajo prav vsa fosforna sredstva. Znana imena so fosferno, parat ion, diazinon, orthodibrom in guzation. Manj strupena pa etiol, malation in DDVP emulzija. Sistemična sredstva v glavnem zastrupljajo sok in delujejo na določene škodljivce ter so manj nevarna. V prodaji so pod imeni metasistox, ekatin, rogor, toxion, lebaycid in dimeeron. Strupen je tudi sevin. ki ga uporabljajo pogosto za zatiranje jabolčnega zavijača. Poleg omenjenih je še nekaj za čebele nevarnih sredstev, vendar se z njimi poredko srečujemo. Pri uporabi vseh strupov za čebele obstoji največja nevarnost, če jih uporabljamo pred cvetenjem. Zato je prav, da se v takih primerih uporabljajo sredstva s kratkotrajnim delovanjem. Za uporabo takih škropiv morajo biti zainteresirani sadjarji in čebelarji, ker se ob cvetenju združijo obojestranski interesi v proizvodnji. Pri dosedanjih pogodbah o opraševanju je značilno to, da je imel čebelar večjo škodo pri čebelah v primerjavi z odškodnino zaradi nevidnih zastrupitev. Čebele so bile predolgo v nasadih jablan in hrušk, ki nudijo slabo pašo. V zvezi s problemi opraševanja in zdravstvene zaščite je bilo jeseni leta 1966 v Mirosanu posvetovanje, ki ga je organiziral Kmetijski inštitut Slovenije. Na posvetovanju navzoči čebelarji in sadjarji so se načelno zedinili za osnutek pogodbe, po kateri naj bi čebelar za čebele, postavljene v nasad zaradi opraševanja dobil: — za čas do 6 dni 6 N din za družino na dan — za vsak nadaljni dan pa 5 N din za družino na dan, vendar največ za 8 dni ali skupno 14 dni. Cena usluge velja le za čebele v skupinah najmanj po 10 družin. Pri manjših skupinah se odškodnina poveča, in sicer pri 10 — 5 družinah za 10 %, pri 5 in manj družinah pa za 15 %. Normativ določa, da morajo imeti družine zalego na povprečno najmanj 5 satih. Prevoz v nasad in nazaj v enaki oddaljenosti oskrbi in plača lastnik nasada. Ta sc obvezuje, da bo najmanj tri dni pred postavitvijo čebel v nasad prenehal s škropljenjem s sredstvi, škodljivimi za čebele, seveda škropil tudi ne bo v času opraševanja. Najemnik je odgovoren za škodo, ki bi nastala takrat, ko so čebele v nasadu, bodisi pri čebelah, na satju ali v panjih. Čas za odvoz čebel se določi okvirno. Pred nanleravanim odvozom je treba 24 ur prej obvestiti lastnika oziroma upravitelja čebel. Po preteku tega roka so čebele v nasadu ni. čebelarjevo odgovornost oziroma riziko. V spornih zadevah se formira razsodišče, ki ga vodi kmetijski inšpektor občine, nasprotni stranki pa si izbereta vsaka po enega zagovornika. Šele če se ne doseže soglasje, prepuščajo zadevo v presojo sodišču. Menim, da so misli tega osnutka primerne za uporabo pri sestavi pogodb o opraševanju v večjih nasadih. Probleme, ki bodo v bodoče nastajali, pa bo treba zaradi medsebojne odvisnosti sproti odpravljati. SADNO DREVJE V CVETJU, ČEBELE V NASAD ali Čebelam vstop prepovedan ALOJZ PIRC O opraševanju rastlin, zlasti pa sadnega drevja, je bilo že veliko napisanega. Zaključki so običajno enaki in potrjujejo, da je udeležba čebel pri oprašitvi odločilna ter sodi med vnaprej določene agrotehnične ukrepe. S poizkusi so ugotovili, da cvetni prah ni primeren za prenašanje z vetrom zaradi vlažnosti in teže. Če se osuši večkrat zaradi vetra, pa postane nesposoben za kalitev na brazdi pestiča. Veter, zlasti močnejši, prav lahko odpihne s cvetja nekaj cvetnega prahu, ioda ta pot je običajno kratka in usmerjena navzdol, proti zemlji. Prenašanje cvetnega prahu z vetrom ni dobro za jablane in hruške, ker je večina žlahtnih sort odvisna od medsebojnega opraševanja. Zato zasajajo večje nasade z dvema in več sortami. Ob upoštevanju razdalje med vrstami in običajne menjave zaporedja sort so drevesa različnih sort v takih nasadih oddaljena od pet do dvajset metrov. Pot cvetnega prahu, ki naj bi ga nosil veter, bi morala biti v povprečju teh razdalj horizontalna, da bi dosegala cvetje sosednjih dreves, ki potrebujejo cvetni prah. V kolikor bi se lahko medsebojno oprašili cvetovi iste sorte na istem drevesu, bi bila možnost prenosa cvetnega prahu z vetrom večja. Vemo, da vlada v rastlinskem svetu določena zakonitost. Nastopajo pa tudi izjeme, primeri, ki niso v skladu z zakonitostjo. Zelo pogost vpliv ima na rastline tudi okolje. Fak izjemen primer je opraševanje cvetja v nad šesto hektarjev veliki plantaži jablan v Borincih pri Vinkovcih. Tam ne pustijo čebel v plantažo ob času cvetenja. Drevesa v starosti 4—6 let pa so v dveh zaporednih letih, 1965 in 1966, dala pridelek 320 oziroma 400 vagonov jabolk odlične kvalitete. Tamkajšni strokovnjaki so se odločili za odklonilno stališče glede na čebele ob cvetenju zaradi opazovanj sadnega drevja, ki je raslo v bližini sedanje plantaže. Ugotovili so, da ni bilo v bližini čebel, pa so drevesa vseeno rodila. Tako so mi povedali, ko sem bil v Vinkovcih jeseni leta 1966. Dve leti zapored so razpostavili okrog nasada table z opozorilom čebelarjem, da bodo ob času cvetenja škropili s strupenimi sredstvi, ki so škodljiva čebelam. Poleg tega so obvestili bližnje čebelarje o nevarnosti, da so umaknili čebele. Nastopilo je cvetenje brez čebel. Takrat, ko sem bil tam, pa so obirali pri- delek. Izredno lepo so obrodila mlada drevesa sorle jonatan in šampanjska reneta, ki tvorijo obenem z delišesom osnovo proizvodnje. Rodne veje so bile kot venci plodov in listja. Slabše pa so rodile nekatere druge sorte, zlasti slabo pa rdeči delišes. V razgovoru s tamkajšnimi strokovnjaki sem zvedel, da so mnogi sadjarski strokovnjaki v svetu začudeni nad pridelkom brez opraševanja in da bodo v letu 1967 uvedli več poskusov. Glede nerodovit-nosti nekaterih sort v nasadu pa niso mogli povedati prav ničesar in dopuščali možnost, da čebele niso sodelovale pri opraševanju. Za sorte jonatan in šampanjska renata računajo, da sc v tamkajšnih klimatskih razmerah opraše z lastnim cvetnim prahom. O jonatanu govori namreč sadjarska literatura, da je samoploden v določenih pogojih okolja, morda pa je v Vinkovcih res tudi šampanjska reneta. Pri nas v Sloveniji ne vem za sličen primer, zato prepuščamo opraševanje čebelam. Kot vzrok za odklonilno stališče do čebel so omenili tudi težke pogoje organizacije postavitve čebel v šeststohektarski nasad. Po znanih normativih bi morali namestiti ob cvetenju v ta nasad kar cel vlak čebel. Potem pa bi jih morali zaradi nevarnosti zastrupitve ravno tako hitro umakniti. Sorte v nasadu cvetejo nekatere prej, druge pozneje, zato bi morali zelo paziti na čimkrajši opraševalni čas. C) nasadu omenjam še to, da je vsa organizacija na najlepši poti. Pripravljajo mnoge študije, proučujejo probleme ir. jih na znanstveni osnovi rešujejo. Del takega problema je tudi opraševanje. Za poizkus so se odločili v času, ko je drevje mlado in predstavlja pridelek glede na investicijo v glavnem čisti dohodek. Kakšen bo rezultat tega poizkusa, bomo videli v naslednjih letih, morda pa bomo že v prvih m?secih leta 1968 čitali v časopisu oglas za opraševanje: »Potrebujemo cel vlak čebel.«* * Urednikova pripomba: Najbrž bo tako! Zakaj bi bilo v Vinkovcih drugače! kot je drugod po svetu? Tam so vse drugačni mojstri kot pri nas, pa brez čebel ne gre! VARSTVO ČEBELJIH DRUŽIN PRED INSEKTICIDI d n. j. r ih a n Nedvomno najbolj zanesljivo obvarujemo čebele pred zastrupitvami s kemičnimi pripravki za varstvo rastlin, če imamo čebelnjak vsaj 3—5 km vstran od strnjenih nasadov, ki jih pogosto škropijo. Obiskali smo vrsto dežel z intenzivnim sadjarstvom, vendar nikjer v bližini sadnih nasadov nismo našli stalnih stojišč za čebelje panje. Škodam se je možno izogniti ali jih vsaj zmanjšati, če sadjarji in čebelarji, ki imajo v bližini nasadov pan^e, sporazumno sodelujejo. V čem naj bo takšno sodelovanje? Čebelarji naj se seznanijo s škropilnim načrtom in kemičnimi sredstvi, ki jih pri škropljenju nameravajo uporabljati. Sporazumno je namreč mogoče menjati nekatera kemična sredstva in pri škropljenju uporabljati namesto čebelam močno strupenih sredstev taka, ki jim niso nevarna ali so jim manj nevarna, proti škodljivcem ali boleznim pa so prav tako učinkovita. Tudi roko — termine škropljenj sadjar laliko nekoliko prilagodi željam čebelarja. V primerili, ko si sadjar za čas cvetenja sadnega drevja in jagodičevja čebele sposodi, je vedno priporočljivo napraviti pismeno pogodbo. V njej morajo biti vključena tudi določila, ki sadjarja obvezujejo, da sc čebele ne bodo zastrupljale. Sadjarjem in čebelarjem priporočamo, da si preskrbijo letošnjo 4. številko strokovne revije »Socialistično kmetijstvo in gozdarstvo«, kjer bodo našli osnutek »Pravilnika za izposojanje čebeljih družin ob cvetenju« kakor tudi izčrpna pojasnila o varstvu čebel, stopnji strupenosti posameznih pri nas uporabljanih kemičnih sredstev, ki sta jih napisala ing. Ka-čeva in dr. J. Rihar. Večkrat je na mestu, da panjem začasno pripremo žrela. Dognano jc na primer, da je pri uporabi parathiona odmrlo 90 % čebel v prvih 24 urah, Mnogo kemičnili pripravkov jc naslednjega dne povsem neškodljivih, če smo jih uporabili popoldne ali proti večeru. Zapiranje čebeljih panjev zaradi preprečitve izgub pri zatiranju škodljivcev je podrobneje proučeval E. R. Jaycox z vseučilišča v državi Utah v ZDA Vredno je, da našim čebelarjem posredujemo njegove zanimive ugo-toviivc. ki jih jc objavil 1.1965. Poskuse je delal z nakladnimi panji, vendar bodo rezultati uporabni — z manjšimi spremembami — v precejšnji meri tudi pri AZ-panjih. Predno sc odločimo za zapiranje žrel, moramo preudariti nekatere okol-nosti, npr. katera vrsta insekticida bo uporabljena in kdaj, v kakšni oddaljenosti jc čebelnjak in koliko panjev ima. koliko nas stane pripiranjc v primerjavi z morebitnim odvozom panjev, kakšna je paša na dosedanjem stojišču in kakšna na mestu, kamor bi premaknili panje, ali imamo možnost panje prepeljati in najti novo stojišče, kolikokrat bo treba čebele zavarovati pred strupenimi škropivi ali prašivi ter kakšne so podnebne razmere. Jaycox je razne načine zapiranja panjev preizkušal dve leti in uporabljal štiri načine zapiranja. Prvo leto so poskus preživele vse družine. Drugo leto je bila temperatura ozračja za 12° višja kot prvo ter so nekateri poskusni panji pomrli. V vseh primerih so bili panji zaprti do 12 ur. V nekatere panje je dajal vodo, v druge ne. Vodo jc dodajal bodisi v satni pitalnik v medišče ali pa je napojil z vodo vrečevino, ki jo jc položil vrh satnikov. Zasledoval je temperaturo v panjevi notranjosti in vedenje zaprtih čebel. Kako so se vedle čebele pri štirih načinih zapore? V panjih pokritih s črno ali pobeljeno ponjavo iz 0,10 mm tankega polietilena so postale čebele nemirne. Temperatura se jc močno dvignila tako v panjih preskrbljenih z vodo kot v panjih, ki jc niso dobili. Temperature pod pokrovom iz črne ali prebeljene plastike so bile podobne kot v ozračju. Čebele niso mogle z izparevanjem hladiti panj. Drugo poskusno leto, ko je bila temperatura ozračja višja, so vse družine padle žc pred 15 uro. Pod plastiko je bilo izmerjeno do 45“. V panjih prekritih s suho vrečevino ali vrečevino, ki sc jc nenehno napajala iz posode postavljene vrh naklade, so se čebele strnile v grozd in lia-splošno ostale mirne. V skupini panjev, kjer je vrečevina ves čas zapore prejemala vodo po kapilarah, je ostala temperatura ves dan nižja kol v skupini panjev, ki so bili prekriti s suho vrečevino. V primerjavi z drugimi poskusnimi skupinami so te družine zadržale najugodnejšo temperaturo 35°. V tretji skupini pa so bili žrela panjev zaprli z 2 X 15X40 cm velikim zračnikom iz mreže. Čebele so imele prost prehod v zračnik. Čez dan so postale živahne tako v panjih kot tudi v zračnikih. Zračnik se je napolnil s čebelami, da je bil često z njimi prenatrpan in se žival ni mogla premikati ter je le grizla mrežo. Pri poskusih v prvem letu se je temperatura v nekem panju z zračnikom, ki ni bil preskrbljen z \odo, najbolj dvignila, in sicer na 41,5° ter je družina umrla. Drugo leto so na splošno bile nižje temperature v panjih preskrbljenih z vodo. Zadnji skupini panjev so prislonili vrh žrela zdrobljen led tako, da ni zapiral žrela. Družine so 12-urno zaporo uspešno prebile. Yes čas so ostale domalega v normalnem stanju, ne da bi bile razburjene ali šumele. Čeprav je temperatura ozračja dosegla okrog 36°, je ostala temperatura v panju normalna. Poskusi kažejo, da so zaporo najbolje prestale družine, ki jim je pripiral izhod led, ter tiste, kjer so bili panji prekriti z navlaženo ali suho vrečevino. Najslabše so se počutile čebele pod plasiiko, a tudi zračniki pred žreli so povzročali razburjenje čebel. Uspeli zapore panjev z ledom potrjuje naše poskuse, s katerimi smo vrsto let preprečevali izlet čebelam s koščki ledu in kepicami snega ob nenadno zapadlem snegu v marcu, aprilu in celo maju. Jordan je s polaganjem ledu nad žrelom napravil pravtako hladno zaveso in je nameril pri žrelu 4,5°, medtem ko je bilo v ozračju 26®. Poskusi kažejo tudi, da napajanje ni nujno, če so čebele zaprte manj kot 24 ur. Po Chauvinu je smrtnost največja prvi dan zapore. Najbolj so prizadete pašne čebele, ki silijo na bero. Zato so ob pripori najbolj ogrožene živalne družine, ker imajo največ nabiralk, ki so zadržane v panju. Poskusi kažejo, da bomo zaradi varstva čebel pred insekticidi raje prepeljali panje iz kraja, kjer pogosto škropijo. Mnogokrat pa to ni izvedljivo in tudi ne potrebno, če uporabljamo pripravke, katerih strupenost hitro preneha. V takih primerih panje pripremo, dokler ne mine nevarnost. OB ŠESTDESETLETNICI ČEBELARSKE ORGANIZACIJE NA VRHNTKI JOŽE STANONIK 60 let je minilo od tiste nedelje, ko so se čebelarji z Vrhnike in okolice zbrali 11. februarja 1906 leta v gostilni pri Jurci. Po domače so rekli pri Podlipčanu kraj mosta, znanega po enajsti šoli Ivana Cankarja. Kdo bi vedel povedati, kaj jih je napotilo, kakšna čustva so jih navdajala in kaj so si obetali od čebelarske organizacije. Ne smemo pozabiti, da se je to zgodilo v nekdanji Avstriji. Ustanovili so čebelarsko podružnico Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani. Organizacijsko je bila čebelarska podružnica na stopnji sedanjega čebelarskega društva. Ustanovitvi čebelarske organizacije na Vrhniki je brez dvoma botrovala želja po napredku. Le-tu pa je imela globoke kore- nine v prebujajoči se narodni zavesti in nauku o čebelarstvu, ki ga je učil skromni učitelj na čebelarski šoli na Dunaju, kmalu pa svetovno znani nas rojak — čebelar Anton Janša. Poglejmo, kaj pravi o pripravah za ustanovitev čebelarske podružnice na Vrhniki edini še živeči in tukaj prisotni soustanovitelj tov. Franc: Markelj: »Leta 1904 se je z očetom in brati prišelil iz Železnikov na Gorenjskem. S seboj so pripeljali čebele — kranjiče. Potem je navezal stike z naprednejšimi čebelarji v Ljubljani in okolici, zlasti z A. Bukovcem in drugimi, ki so takrat že imeli gerstungovce. Ob neki priložnosti mu je A Bukovec svetoval: .Kaj če l>i na Vrhniki ustanovili podružnico. Jaz bi prišel k Vam in prinesel s seboj Dzierzonov panj s premakljivim satjem. To je panj. v katerem boste v bodoče čebelarili, ker je bolj enostaven v primerjavi v. gerstungovcem. Obdržali bi le nekaj kranjičev za roje.‘ In ros! Franc Markelj je napisal vabila in jih raznesel po vaseh. Celo v Zaplano je šel. Kako so ustanovili podružnico, so objavili v Slovenskem čebelarju: »Dne II. februarja smo se zbrali čebelarji z Vrhnike in okolice, da bi ustanovili podružnico, ki smo si jo že davno želeli. Udeležba je bila dobra. Prostori pri Podlipčanu so bili kar polni samih čebelarjev, a še več bi nas bilo, da ni Domoljub objavil shod za uro kasneje, kakor je stalo v Slovenskem čebel arjti. Pa tudi hud mraz je marsikoga zadržal doma za pečjakom. Oh določeni uri je prišel gospod tajnik Bukovic predavat. V lepi domači besedi nam je podal mnogo poučnih in koristnih nasvetov, omenil naše čebelarske grehe, nam začrtal pot, ki jo moramo kreniti, če hočemo kaj storiti zu čebelarstvo. Zlasti pa nas je zanimalo predavanje o panju s premakljivim satjem. Obstopili smo g. tajnika in ni dosti manjkalo pa bi mu vse odnesli izpod rok. Eden je meril satnik, drugi panj, tretji si je ogledoval zadnjo končnico, četrti se je čudil umetnemu satju itd. Pet čebelarjev je takoj naročilo take panje, da bomo imeli vzorce. Po predavanju smo ustanovili čebelarsko podružnico. In kako hitro nas je bilo 26 vpisanih. Kronice so kar frčale po mizi. Naj bi bila ustanovitev podružnice prvi korak do zboljšanja našega čebelarstva.« Slovenski čebelar je objavil tudi naslednjo vest: »Na Vrlini ki se je ustanovila Cebelorska podružnica s 26 člani. V odbor so bili izvoljeni g. g. Franc Furlan, predsednik, Hinko Rudel, tajnik, Valentin Košmrl, blagajnik, Markelj Franc in Jerina Mihael, odbornika.« Še istega leta 23. septembra so imeli predavanje pri uljnjuku predsednika v Verdu. Dopoldan pa je A. Bukovec obiskal one čebelarje, ki so pričeli čebelariti v novih panjih in jih opozoril na nepravilnosti. Tudi naslednje leto 1907 so imeli shod pri uljnjaku predsednika Franca Furlana. Predavatelj je bil g. Anton Likozar, učitelj. Predavanja sta se udeležila tudi nadučitelj Mathaec in učitelj Štrekelj. Poglejmo, kaj pravi Franc Markelj o uvajanju AZ-panja na Vrhniki: »Leta 1908 smo navezali stike z Antonom Žnideršičem v Ilirski Bistrici. Bil nam je zelo naklonjen in kmalu smo začeli z veliko vnemo izdelovati AZ-panje. Obljubil nam je pomoč, dobavljal satnice in tudi med je bil pripravljen odkupiti. Zato se Dzierzonov panj ni mogel uveljaviti v večjem obsegu. Se tistega leta sva z bratom Tonetom kupila stroj za izdelavo satnic, ki je še sedaj uporaben. Še več. Čebele celo raje izdelajo satnice, ker so Odlikovanec in soustanovitelj čebelarske organizacije na Vrhniki tov. Franc Markelj s soprogo celice nekoliko manjše in osnova celic je nekoliko izrazitejša. Stroj in satnice boste videli na razstavi. Vsem, zlasti starejšim čebelarjem je znano, da so bili pri preskrbi s satnicami in nasveti pri bratih Markelj vedno solidno postreženi. Izdelavi satnic se je zlasti posvetil Anton Markelj. Satnice so izdelovali tudi za čebelarje na Mrvatskem. Na razstavi v Sarajevu so prejeli diplomo za razstavljeno umetno satje.« Z izdelavo satnic na Vrhniki in hitrem osvajanju AŽ-panja je postala čebelarska organizacija na Vrhniki močna, v delovanju samostojna organizacija, v kateri se je v naslednjih letih razvilo večje število močnih čebelarjev. Cisto naravno, a ne nujno, je, da so v takih razmerah nastala med Vrhniko in Ljubljano trenja. Vrhničani so trdili, da so v čebelarstvu močnejši. Ljubljančani pa, da so samo bolj učeni. Na srečo je to sedaj samo zgodovina. Leta 1909 na prvi sklic občnega zbora zaradi majhne udeležbe ni bilo. Prav tako je bilo naslednje leto 1910. Tega leta so se po nalogu osrednjega društva pridružili tudi čebelarji iz Borovnice. »Ako se še sedaj ne udeležite občnega zbora, je smatrati to za pogin naše podružnice. Zganite se!« Tako je napisal v Slovenskega čebelarja predsednik Furlan, ki je predsedoval podružnici vse do prve svetovne vojne. Kot veljaven kmet in čebelar je z odločno besedo pomagal prebroditi težave v organizaciji, ki so ji botrovale slabe letine. Pa tudi prvotno navdušenje je kljub vsakoletnim predavanjem in podpori osrednjega društva nekoliko popustilo. Po statistiki iz leta 1910 je bilo tedaj na Vrhniki 1433 panjev čebel, od tega 370 s premakljivim satjem. Leta 1913 so na občnem zboru sprejeli pravilu o uporabi novega čebelarskega voza (malega), ki so ga kupili s plačili deležev. Vplačanih je bilo 14 deležev po 25 kron. Trije čebelarji so plačali po dva deleža. Za obdobje prve svetovne vojne od leta 1914—1919 ni nikakili zapiskov. Obstaja samo blagajniška knjiga iz leta 1913, ki pa je tudi niso vodili. Leta 1920 je organizacija ponovno pričela z delom. Kot predsednik je stopil na čelo organizacije Anton Markelj. Kljub prizadevanju posameznikov organizacija ni zaživela. Zaradi malodušja, medsebojnih trenj in sporov z osrednjim društvom je leta 1923 plačalo članarino samo 13 čebelarjev. Prejšnje leto je bilo še 31 vplačil. Jedro spora z osrednjim društvom je bilo v tem, da Vrhničani niso imeli stalno zastopnika v glavnem odboru. Očitali so tudi, da list Slovenski čebelar neredno izhaja, da ni trgovina dovolj založena itd. Po zapiskih sodeč so bili Vrhničani do osrednje čebelarske organizacije v Ljubljani precej zahtevni. Tudi leta 1924 je plačalo članarino samo 13 čebelarjev. Kljub temu so 17. januarja organizirali veselico v nekdanjem sokolskem domu. Kot kužejo zapiski, je veselica izredno dobro uspela. Leta 1926 je plačalo članarino 11 čebelarjev. Leta 1927 je poravnalo obveznosti samo 9 čebelarjev. Leta 1928 12 čebelarjev itd. Tako stanje je trajalo vse do leta 1934. Tega leta se je število članstva dvignilo na 47. Naslednje leto jih je bilo spet samo 32. To nihanje članstva je trajalo do leta 1942. Čeprav je bila tedaj druga svetovna vojna v polnem razmahu, je vplačalo članarino 53 čebelarjev. Na tak porast članov je vplival tudi s česnom denaturiran sladkor, ki so ga dobili organizirani čebelarji. Od tedaj je članstvo stalno raslo, tako da je danes organiziranih na področju Vrhnike 71 čebelarjev. Če prištejemo še organizirane čebelarje iz Borovnice, je skupaj 105 članov, ki imajo naročenih 98 izvodov lista Slovenski čebelar. Prevažanje čebel na oddaljenejša pasišča Od ustanovitve čebelarske podružnice, brez dvoma pa tudi že prej, so naši čebelarji prevažali le na bližnjo hojo in na ajdo v okolico Ljubljane, zlasti v smeri proti Igu. Starejši čebelarji še pomnijo, kolikšen je bil jesenski posevek ajde na Ižanskem. Pa tudi poletna setev (prašna ajda) ni bila redek primer. S konjsko vprego je bil prevoz z lahkoto opravljen v eni noči. Zvedeli so, da je na Štajerskem in Prekmurju še več ajde. predvsem pa, da bolje medi. Leta 1926 je šel Franc Markelj na oglede. Bil pa je tudi zainteresiran, saj je imel takrat 300 A£-panjev čebel. Prve informacije je dobil v Lipovčah pri Beltincih pri čebelarju Mavčecu. Čebele pa je odpeljal s postaje Verd na pašo v Veržej. Pregovor »Beseda miče, zgled pa vleče« je dobila tokrat polno veljavo. V naslednjih letih so organizirali poseben vlak z odhodom z Vrhnike. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno so nekateri čebelarji zamenjali prevoz po železnici s tovornjaki. Ko so prevažali, so tudi ugotavljali: Če peljem čebele na Štajersko, zagotovo naberejo zimsko zalogo in za kritje prevoznih stroškov. Če pelješ na Dolenjsko, pa nisi siguren. Na ajdovo pašo na Ižansko pa so tedaj vozili samo mali čebelarji. Res pa je tudi, da je bilo pred vojno na Štajerskem nekaj letin zelo dobrih. tA‘‘ K' Razstav« na Vrliniki ob 60-lctnici tamošnje čebelarske organizacije Pri prevažanju v Preknuirje so imeli čebelarji poleg običajnega napora in neredkih težav z železnico tudi take, ki jih ne bi bilo treba. Najhuje je prevaževalce zadela tako imenovana banska uredba o razdelitvi ajdovih pasišč. ?.e itak več ali manj hladne odnose s čebelarji domačini je uredba še poslabšala. Prcvaževalci so morali svoje čebele na paši čuvati. Zgodilo se je tudi, da so prekmurski fantje za šalo preskušali živce za panji čuječega čebelarja. Pa tudi resne stvari so se dogajale. Če je zamedila hoja ali pa je prišel čas za prevoz na ajdo, so nastali spori, kdo bo uporabil čebelarski voz prvo noč, kdo drugo itd. Zato so nekateri podjetnejši čebelarji napravili svoje vozove. Čebelarska podružnica je izkoristila priložnost in kupila od gasilskega društva na Vrhniki večji voz za ceno 1000 din. Po primerni preureditvi je bil voz uporaben za prevoz čebel. Vzdrževanje voz, njih spravljanje in posojanje je bil predmet razprave prenekatere seje ali občnega zbora. Leta 1960 sta bila oba vozova prodana, ker jih skoraj nihče več ni uporabljal. Osvoboditev, ki smo jo dočakali leta 1945, je dula čebelarjem in čebelarski organizaciji novega poleta. Podružnica se je preimenovala po pravilih v čebelarsko družino. V letih 1946 in 1947 smo popisali vsa čebelarstva zaradi ugotovitve dejanskega stanja. Spomladi leta 1946 so se naši čebelarji udeležili masovnegu prevoza na akacijo v Vojvodino s tremi vagoni čebel. Panji so bili zaprti 45—46 ur. V začetku suša, pozneje vihar in toča sta prisilila prevaževalce, da so se vrnili že po 16 dneh. Vrhunec vsega napora v Vojvodini je bil prevoz s postaje na pasišče in nazaj na postajo. Panji so pridobili le kakih 5—7 kg. Tisto leto smo prepeljali na Štajersko na ajdovo pašo okrog 700 družin. Na postaji Vrhnika je bilo naloženih 12 vagonov, in sicer: za Veržej 4 vagoni, Bučečovci 3, Beltinci 3 in neka manjša postaja 2 vagona. Čebelarski vlak je z Vrhnike odpeljal pravočasno. Zataknilo se je že v Ljubljani. Naslednji dan je bila silila vročina. Čebelarji so odpirali panje kar med vožnjo. Namesto ob 8. uri zjutraj so prispeli vagoni na cilj ob 14. uri pri temperaturi 38*' C v senci. Katastrofalno uničenje čebel se je poznalo še naslednjo poinlud. To pa ni vzelo poguma čebelarjem, kar dokazuje, da so naslednje leto naročili na postaji Vrhnika 13 vagonov. Kljub slabim letinam bi čebelarji še vztrajali, pa je bil posevek ajde zaradi preusmeritve vedno manjši. Danes prevoz na ajdo skorajda ne pride več v poštev. K organizaciji prevozov prva leta po osvoboditvi je dosti pripomogel referent za čebelarstvo tov. Vinko Košmrl. Trdil je, da bomo v bodoče čebelarili na vagonili in tovornjakih. Priznati moramo, da je imel prav. Poleg prevozov je bila velika prizadevnost čebelarjev očima tudi pri delu za vzrejo dobrih čebeljih rodov. Spomladi 1947 smo ustanovili ple-menilno postajo z imenom Raskovec čisto blizu Štampetovega mostu. Navdušenju in uspehu so sledila razočaranja posameznikov, kot posledica pomanjkljivega znanja in izkušenj. Vodja plemenilne postaje lov. Ignac Grom je poročal 8. oktobra 1947, da je vzrejalo 9 čebelarjev, ki so dobili 248 plemenitih matic. Od vseh na postajo prinesenih matic se je sprašilo 47 %, kar je za začetek prav dober uspeh. Lokacija zaradi bližine stalnih čebelnjakov ni bila dobra. Naslednje leto je bila plemenilna postaja v Razorski dolini. Zaradi zavetne lege, vode in nekaj stalne paše je bil prostor idealen. Vendar že naslednje leto ni bil več uporaben zaradi poseka. Tretja in zadnja plemenilna postaja je bila kaka 2 km proč od stare ceste proti Bukovemu vrhu na sveži poseki. Idealnega prostora na našem področju ni, razen morda kje za Ljubljanskim vrhom, kamor bi prepovedali prevoz čebel v pašo. Da se vzreja matic ni nadaljevala, je bil vzrok tudi v nesoglasjih v Ljubljani, zlasti pa v vprašanju, kje naj bodo slovenski čebelarji organizirani. Pobude in pomoči iz osrednje organizacije ni bilo več. Vzreja matic bi dosegla svoj namen samo takrat, če bi bila trajna in bi s smotrno odbiro vzredili najboljše rodove matic za dvig našega čebelarstva kakor tudi za izvoz v tujino. Prav v tem času je zamrla misel, da bi si čebelarji in sadjarji skupno zgradili svoj dom, kjer bi shranjevali svoje skromno premoženje. Želeli so imeli svoj prostor za seje, sestanke in podobno. Ob stalnem prizadevanju čebelarjev, kako bi čebelarili, kam bi čebele prepeljali, smo le zvedeli, da je v Liki zelo dobra paša na žepku. Leta 1963 je bila v Liki dobra pašu. Čeprav malo pozno, so se tisočem panjev v Malovanu pri Gračacu pridružili tudi naši čebelarji s kakimi 150 panji. Tudi naslednje leto so šli. Vse kaže, da bodo še vozili tja, če ne bo na Velebitu suše. Čebelarji iz Borovnice redno vozijo na žepek. Z modernizacijo naših cest Lika časovno ni več tako daleč. Letos so naši čebelarji poslali v Liko že kakih 400 panjev. Leta 1963 je čebelarska družina popisala vsa čebelarstva na področju občine. Naslednje leto smo napravili to po navodilih ZČDS. S popisom smo ugotovili, da se s čebelarstvom ukvarjajo starejši ljudje. Napačno bi bilo misliti, da so ti ljudje pričeli čebelariti v poznejših letih. Ni tako. Ob popisu je bila povprečna starost čebelarjev 49,5 let, čebelarski staž pa 21 let. Sedaj sta obe številki še višji. Moderni čas, kino, televizija, motorizacija, šport in izredno hiter tempo življenja nudijo mladini dovolj možnosti zu izživljanje. Du bi vzbudili zanimanje za čebelarstvo, je družina leta i960 ustanovila čebelarski krožek na šoli Janeza Mraka. Dvakrat smo predvajali filme o življenju čebel. Treba bo še v prihodnje nadaljevati s predavanji in prikazovanjem novih čebelarskih filmov. Tako bomo [»oživili krožke in ustanovili še nove. Upajmo, da uspeh ne bo izostal. Na Vrhniki imamo od leta 1964 dve čebelarski organizaciji: čebelarsko družino in čebelarsko društvo, ki povezuje čebelarski družini Vrhnika in Borovnica. Organizacijsko je torej dovolj močno. Za zaključek naj omenimo še, da jc čebelarski organizaciji na Vrhniki v šestdesetih letih obstoja načelovalo 12 predsednikov: Furlan Franc, kmet, od ustanovitve do prve svetovne vojne — 9 let Markelj Anton, obrtnik, 2 leti Michler Ivan, učitelj, 5 let Vuk Slavko, učitelj, 1 leto Šifrer Milan, učitelj 2 leti Markelj Franc, čebelar, 2 leti Malovašič Vencelj, obrtnik, 4 leta Grom Ignac, obrtnik, 7 let Fefer Anton, zidar, 6 let Smrtnik Pavel, strojevodja, 6 let Japelj Matija, obrtnik, 6 let Grom Mutija, vlakovodja, 5 let. Pokojni Ivan Buh je vodil blagajniške posle od leta 1920 do 1946, to je polnih 25 let. Od leta 1920 do 1934 je bil tudi tajnik. Letu 1934 je prevzei tajniške posle Ivun Slavec, katerega vestno delo so nekaj času nuduljevali Janez Ceme in drugi. To je kratek povzetek o delu, uspehih in težavah čebelarske organizacije na Vrhniki v njenem 60-leinem obstoju. KAJ JE NOVEGA POD ZELENICO FRANJO ZORKO Čeprav sta že leta 1965, predsednik ZCDS tov. Valentin Benedičič in urednik SČ tov. Edi Senegačnik obširno opisala v našem glasilu (št. 7 in 8) o ustanovitvi in idealni legi nove plemenilne postaje Antonu Janše pod Zelenico, bi rad o tej važni čebelarski pridobitvi še jaz napisal nekaj vrstic. Predvsem se mi zdi važno poudariti to, da bo ta postaju dostopna in na voljo vsem čebelurjem, ki bodo to želeli oziroma potrebovali njeno pomoč — posebno ko bo dokončno zgrajena. Tako zatrjujeta ustanovitelju, tovariša Ciril Jalen in Ivan Rodman iz Rodin na Gorenjskem. Za vse to pa bo treba še mnogo trdega dela in seveda - denarja. Mnogo je bilo že storjenega, tako da ni mogoče v tem kratkem članku opisati ves trud, delo s pripravljanjem terena v oddaljenem gorskem predelu, izdelavo hramčkov, plemenilnikov itd., poleg tega pa še študij, raziskave, obiskovanje tečajev doma in v inozemstvu. Tako sta se oba tudi strokovno dobro pripravila in poglobila v zahtevno delo na plemenilni postaji, ki odgovarja vsem sodobnim zahtevam in merilom. O tem so sc zelo pohvalno izrazili naši in tuji čebelarski strokovnjaki in znanstveniki, ki so si jo ogledali. Toda že pri dosedanjem delu se je pokazala nujna potreba po zgraditvi nvajhne koče, ki bi služila za shrambo hramčkov in drugega inventarja čez zimo. Razen tega bo v njej urejen neke vrste zasilen laboratorij, v katerem bo moč pregledati poslane plemenilčke in pozneje oplojene matice. Na razpolago bo tudi približno osem ležišč in samopostrežna kuhinja za goste, t. j. za tiste čebelarje, ki bodo prinesli na praho mlade matice in bi želeli preživeti nekaj dni svojega dopusta v tem mirnem in idiličnem gorskem svetu. Čebelarji, ki bodo denarno ali kako drugače podprli uresničitev te zamisli, bodo imeli vse to brezplačno. Vodja postaje tov. Jalen je optimist in je prepričan, da bo koča (brunarica) pod streho in v grobem dograjena približno do konca junija letos, če bo šlo vse po načrtu. Da so z gradnjo že letos pričeli, je omogočila predvsem naša Zveza, ki je pravočasno nakazala svoj prispevek v ta namen. Pozneje so tudi posamezna društva in udeleženci tečajev prispevali nekaj, kot je bilo objavljeno v tretji številki SC. Zato menim, da tudi mi ostali čebelarji — ki bomo imeli neposredne koristi od sadov dela teli dveh vzrejevalcev — ne smemo stati križem rok. Priskočimo jim na pomoč sedaj, ko jim je ta najbolj potrebna. Če že nima naša družba dovolj razumevanja za naše potrebe — in tisti, ki jim opraševanje sadja in drugih rastlin prinaša milijonske koristi, — pokažimo vsaj mi čebelarji, da se zavedamo pomembnosti in koristnosti take ustanove ter znamo ceniti delo požrtvovalnih tovarišev. Po mojem mnenju bi lahko vsak čebelar prispeval nekaj, pač po s-v«ji zmogljivosti. Če bi npr. vsak dal 10 ND (= 1 kg medu), bi bila koča lahko s tem dokončno dograjena in delno tudi opremljena, ker manjka samo še okrog 8000 ND. Poedincu se pa to nebi dosti poznalo v žepu. Ko sem zadnjič obiskal to plemenilno postajo, sta mi tov. Jalen in Rodman z velikim navdušenjem pripovedovala o delu, doseženih uspehih in načrtih za bodočnost. Spoznal sem, da sta resna človeka, da bosta vse, kar sta si zamislila, prav gotovo tudi izvedla in uresničila. Da, da, potrebno bi nam bilo veliko podobnih ljudi, ki bi delali s takim navdušenjem in poletom. Kako lepo bi bila urejena in hitro napredovala naša dežela... No, jaz jima želim, da bi v teh svojih prizadevanjih res popolnoma uspela ter pripomogla, da bi naša marljiva sivka (najbrž jima služi za zgled) zopet zaslovela po svetu kot nekdaj. Letos bosta vzredila že prve matice iz rodu Zelenica. Ker so gradbena dela že v teku, je bil pri ČD Radovljica ustanovljen gradbeni odbor, kateremu lahko pošljete svoje prispevke. Torej na naslov. Čebelarsko društvo Radovljica — gradbeni odbor za plemenilno postajo A. Janše — Čebelarjem, ki majo namen obiskati to postajo, priporočam, da si spotoma ogledajo še edinstveni čebelarski muzej v Radovljici in rojstno hišo Antona Janše na Breznici. NEKAJ O ROJENJU J A G E L O KLENOVŠEK Kljub lomu «1,-v preprečujem rojenje, mi vsako leio roji nekaj družin V svojem čebelarjenju sem imel zato že veliko opravka z roji. Pri njihovem oskrbovanju sem doživel precej presenečenj. V naslednjih vrsticah bom opisal, kako mi je uspelo, da so mi družine, ki so bile pripravljene na roj, zaradi krmljenja takoj izrojile. Kot začetnik sem v panj vsajeni roj takoj začel krmiti. Razumljivo je, da mi je roj ušel iz panja in se usedel na tisto mesto, kjer je visel prej. To mi je dalo misliti. Če sem s pitanjem povzročil, da je roj zapustil panj, v katerega sem Ra vsadil, bi lahko z njim prisilil tudi družino, ki je pripravljena na roj, da roji takoj. Priložnost za tak poskus se mi jc kmalu ponudila. Več dni sem iz nekega panja težko pričakoval drujca. Matica je pela že četrti dan, a čebele kljub lepemu vremenu niso hotele rojiti. Pa mi šine v glavo misel na roj, ki mi je zato, ker sem ga nakrmil, ušel iz panja. Družini sem takoj dal poln pitalnik medene raztopine. Čebele so pričele piti klajo in se prašiti. Postajale so čedalje bolj razburjene. Približno petnajst minut potem, ko sem jim dal raztopino, so se usule iz panja. Prav tako sem pozneje izgnal še več rojev. Največ uspeha sem imel z družinami, ki so bile pripravljene, da roje s pevko. Če sem dal družini, v kateri je matica pela najmanj tri dni, medeno raztopino, je navadno kmalu po tem rojila. Razumljivo je, da sem dal družinam, ki naj bi rojile, klajo le v opoldanskem času, to je takrat, ko čebelo navadno rojijo. Zanimiv primer sem doživel predlanskim meseca maja. V nekem panju je mlada matica pela že prvi dan, a čebele niso mogle rojiti zaradi deževnega in hladnega vremena. Tistega dne ni deževalo, a bilo je tako hladno, da so izletavale le posamezne čebele. Približno ob poldvanajstih sem dal družini medeno raztopino. Čebele so kmalu rojile. Toda večina mladih čebel, ki so sedle na liste bližnjega drevesa, da bi se odpočile, je zaradi hladu otrpnila. Druge so se zbrale pod neko vejo. Bilo jih je le za nekaj pesti. Sreča je bila, da je kmalu nato posijalo sonce in ogrelo otrple čebele, da so se lahko združile z rojem. Ko sem takoj nato hotel panju odstraniti pitalnik, sem opazil, da so čebele zelo nemirne. Bile so brezmatične. Družina ni mogla zaradi slabega vremena rojiti pravočasno. Zato so vse matice v matičnikih dozorele in z rojem zapustile panj. Po teh poskusih sem prišel do zaključka, da lahko družino, ki je pripravljena, da v kratkem času roji, s krmljenjem pripravimo, da roji takoj. Vendar vedno to ne drži. Večkrat mi kaka družina ni hotela rojiti, čeprav sem takrat, ko sem ji dal klajo. menil, da bo rojila v nekaj minutah. Med temi družinami je bilo največ takih, ki so sedle na prvi roj in so imele staro matico. Pri njih je trajalo precej časa, da so se čebele klaje sploh lotile. S tem končujem članek. Ker nisem še nikjer slišal ali bral, da bi kdo tako prisilil čebele, da roje, sem se odločil, da opišem, kako sem delal to jaz. Želel bi, da bi še kak drug čebelar ponovil moje poskuse in potem poročal o uspehu. POMLADNI KLICI ČEBELIC P. S T A N E K Hitite, hitite, sestrice, sladek napoj vam ponujata teloh in vresje, vabijo trate, gredice in cvetno drevesce ive in drena. Hitite, liitiie nevesti na šopek, nevesti na venec, da ho kaj plena in sreča medena za tedne in leta. Še nu tihi njivi cvet oberite, preden ovene, preden premine, naj dd medičine! NAŠA SIVKA IN NJENA ODPORNOST PROTI Čebeljim boleznim v letih 1902—1905 PO MNENJU ŠVICARSKE KOMISIJE ZA VZREJO MATIC Prof. (Ir. Kabel, predsednik šoicarske komisije za ozrejo matic, objavlja v glasilu V1 )SB št. 3, marec 1%7, med drugim tudi mnenje o zaželenih in nezaželenih lastnostih naše kranjice. Skrajšano poročilo pravi: »7,e dalj časa prihajajo vedno bolj matice rodu Carniea v našo deželo, zlasti v Laufental in St. Gallen. Tudi v druge kraje prihajajo ne nepomembne množine teli matic. Obstoji nevarnost bastardacije naše deželne pasme s prav takimi posledicami, kakršne smo doživeli ob prehodu na naše stoletje. Kurnike, ki smo jih doslej preizkušali, nam je dostavil prof. dr. F. Rutiner. To je bila križana pasma Troiseck. Zdelo se je nam potrebno, da preizkušamo tudi pasmo, ki jo je selekcioniral H. Schneider. On je vzrejal karniko iz rodu Liebefeld, ki je prvotno dospela iz Jugoslavije. Triletne preizkušnje, ki so osvetljene tudi z raznimi statističnimi podatki, so pokazale, da so razlike med najboljšimi in najslabšimi družinami ob slabih pašah precej večje kakor pri dobrih. Za odbiro družin so leta s slabo pašo vsekakor bolj priporočljiva, kajti ob dobri paši ostane nagnjenost k nosemi, rikeciozi in septikemiji prikrita. Nadalje je karnika bolj pridna, toda prinese manj ob-nožine. Značilno je tudi, da so močnejše družine krotke in mirne Lahko rečemo, da smo se trudili, da bi dobili čim boljše primerjalne podatke. Toda naša naloga je bila v prvi vrsti otežkočena zaradi velike izgube matic pri samem sprejemu, zlasti pa tujih pasem, zaradi tihega prelaganja tudi mladih matic, zaradi »prezimovalnih bolezni« predvsem pri rodu Liebefeld (!) in zaradi rojenja. 'Pako je bilo število družin, ki smo jih preizkušali, znatno zmanjšano. Sicer pa smo našli pri obeh pasmah (mišljena je švicarska in karnika) in vseh rodovih vse prehode, to jc družine z velikimi in majhnimi donosi, z bogatejšo in manjšo zalogo peloda pri slabih in močnih družinah. Izredno slabo oskrbovanje s pelodom pri rodu I roiseck bi lahko bilo razlog za nagnjenost k boleznim spomladi 1964, kakor se je to dogajalo drugod. Kdor hoče čebelariti s karniko mora brezpogojno skrbeti, da v brezpašni dobi pomaga čebelam. Vsekakor pa potomstvo Troiseck nima več tistega nagnjenja k rojenju, kakor ga jc imelo in s katerimi so se odlikovale kranjske družine, uvožene v začetku tega stoletja. Pri analiziranju izvidov raziskovanja in njihovih pokazateljev smo spoznali, da so kranjski rodovi lahko donašali ve< kakor pa domače pasme, kljub temu da statistični podatki tega večjega donosa ne izkazujejo. 'Joda tudi ekstremnih najmanjših donosov, ki tudi .spadajo k značilnosti rodov, ne smemo prezreti. Tn končno lnliko rečemo, da je deblo Carnica-Liebefeld (torej potomstvo kranjice!) zanimivo. Če uspemo odpraviti preveliko nagnjenost k »boleznim prezimovanja«, — utegnile bi biti v glavnem septikemije — in če pri tem posvetimo mirnosti in krolkosii posebno pazljivost, bi utegnil ta rod v karnika področjih zaslužiti veliko pozornost. Ni potrebno našim čebelarjem posebej razlagati, da so v Švico ob prehodu v to stoletje prihajale matice — naše kranjice-apis carniolica-(carnica) po posredovanju čebelarjev Strgarja, Ambrožiča, Rotschiitza idr. To so bili v glavnem samo trgovci, ki so pri odraslih čebelah poznali le bolezen grižo. Pri reklamacijah slabih, bolnih ali na poti umrlih matic so poslali nove matice in še kakšno povrh. Tn zadeva je bila tako rešena. Kako delujejo čebelji čaji na nosemavost Pod naslovom ■»Čebelji čaj ni nobeno zdravilo« piše Priiger v Nord westdeutsche Imkcrz. št. 3/1967. Uvodoma pripoveduje, da so spomladi 1966 po celem svetu pisali o pojavljanju noseme in o izgubah nastalih zavoljo te bolezni. Pri meni pa so bile vse družine zdrave, verjetno ali menim, da gotovo zato, ker sem pred zimo 1965/66 dajal preventivno zdravilo Fumidil (prav tako deluje nosemaek ali Fumagillin op. K.) Tudi vse leto 1966 sem v mojem čebelnjaku opazil le redke čebele skakalke ali z znamenji noseme. Mnenja sem, da je sladkorna raztopina v razdelitvi 1 : 10 v plastičnih napajalnikih k temu pripomogla, ker so ti napajalniki bili celo leto napolnjeni s čajem »Nosema zdravilom« po predpisih. Te napajalnike so z izjemo glavne paše (v maju in juniju) vedno močno obiskovale čebele. Ker sem menil, da čaj proti nosemi dovolj močno deluje, nisem prejšnjo jesen (1966) pred zazimljenjcm dodal fumidila. Zaradi izredno mile zime je dnevna kotrola pokazala, da je vse v redu. Toda ko je bilo konec januarja 1967 temperatura 10° C, so se začele čebele močno trebiti. Zdaj sem doživel presenečenje: Na dnu lepenke in na izletnih deskah so ležale tudi številne mlade čebele, ki niso mogle vzleteti in opazil sem številne sive madeže trebeža. To je bilo dne 29. in 30. januarja. Toda 31. januarja 1.1. je bil zopet lep izletni dan, pa nobenih bolnih čebel ni bilo opaziti. Skakajoče napol mrtve čebele sem po številu okoli 300 dal v škatlo s steklenim pokrovom in odnesel v toplo sobo. S pitanjem nekaj medu so zopet oživele in bile zelo živahne, vendar so ponoči ali pa naslednji dan umrle. Dne 2. februarja sem jih poslal v institut Celle in 6. februarja prejel odgovor: Nosema pozitivno 2 (srednje močna). Pojasnila in navodila zavoda so bila: Pregled mrtvic je pokazal srednje močno nosemo. V tem letnem času nima izvid preiskav zimskih mrtvic nobene posebne veljave, ker ni v lem poročilu nič izvida o stanju živih čebel v čebelji družini. Pazite, prosim, posebno na prihodnje čistilne izlete. Pri močnem trebežu morate računati na nadaljnje širjenje noseme. Čebelji čaj, vseeno kakšne znamke je, ni nobeno zdravilo proti nosemi. Čaji samo poživijo. Njegove snovi dražijo čreva k večkratnemu čiščenju. Torej ne zanašajte sc na kakršnikoli čaj, če so čebele napadene po nosemi. Za preprečevanje noseme svetujemo let priznana zdravila. Še in še o nosemi Pod naslovom: Čebelje leto 1966 jc napisal W. Blatz v Allgemeine deutsche Zeitung št. 2, februar 1967, med drugim. V začetku marca so prispela prva poročila o umiranju čebeljih družin. V aprilu in maju se je umiranje čebeljih družin povečalo. Totalne izgube so bile do 80 %. Zlasti v področjih z milejšim podnebjem so pomrle vse čebelje družine. Nasprotno so v področjih z ostrejšo klimo — zato ker se v februarju zalega ni tako močno razvila — ostale čebelje družine zmerno oslabljene. Ko je potem v drugi dekadi maja in v juniju nastopila dobra paša, je oslabljene čebelje družine seveda niso mogle izkoristiti. SPET O NOSEMI J O 2 E RESNIK V drugi številki »Slovenskega čebelarja« 1967 je objavljen članek Franca Cerovška z zgornjim naslovom. Piscu tega članka ničesar ne očitam. Nasprotno me veseli, da iina naš list čim širši krog sodelavcev. Smatram za zelo pomembno, da bi pisec določno povedal, v katerem letu so imeli na Primorskem »katastrofo«, ki jim jo je prizadejala nosema. Saj nas to zanima vse, ki sc bavimo s čebelnimi kužnimi boleznimi. Prvič namreč čitam, da je v severnih mrzlih krajih ta bolezen najbolj nevarna. Pač pa sem prepričan, da imajo čebelarji na vseh kontinentih sveta s to čebelno boleznijo probleme. Znano je, da je' noseinavost zaje-dalska bolezen odraslih čebel silno zahrbtne narave, ki često preseneča čebelarje z večjimi ali manjšimi izbruhi. Njene posledice so res katastrofalne, zlasti če zajamejo cele pokrajine. Redno pa nam povzroča gospodarsko škodo, da se tega pogostoma niti ne zavedamo. Največkrat zato, ker smo o tej bolezni premalo poučeni ali pa preveč brezbrižni in površni, lies je, da se nosema včasih za daljšo dobo potaji in so čebelje družine na videz zdrave. Nikoli ne zaupajmo tej kugi, pa kjer koli čebelarimo. Na naših področjih severne Slovenije izkazujejo bakteriološki izvidi na nosemo okoli 50% okuženih čebel n ih družin. V resnici pa jo je še več. To je moč sklepati po tem, da je pri vzorcih, odvzetih v mesecu novembru, manj primerov te bolezni, medtem ko jc pri februarskih vzorcih odstotek znatno višji. Za točno ugotavljanje nosemavosti čebelnih družin so najprimernejši vzorci mrtvic tik pred prvimi izleti čebel ali pred nastopajočo pomladjo. Vendar nam pa že februarski vzorci kar zanesljivo dokazujejo, da je kritična meja oziroma vrhunec okužbe ob nastopajoči pomladi. Brž ko se začno čebelje družine v zgodnji pomladi razvijati, se zaradi neprestanega priliva mladic okužba znatno zmanjša do jeseni. Predvsem pa tedaj, če j c bilo ugodno poletje in izdatna paša. Zaradi hladnega in mokrega poletja ter dolgih brezpašnih obdobij se zdravstveno stanje čebel glede noseme kar samo od sebe ne more kaj prida zboljšati. Kadar sledi neugodnemu poletju še neugodna zima brez izletnih dni za čebele, kaj lahko izbruhne bolezen v najnevarnejši obliki. Menim, da som dovolj nazorno prikazal, da nosema v manjši ali večji meri neprestano gostuje pri večini čebeljih družin, zlasli pa lam, kjer na to nismo pazili. Kako je videli nosemavost v številkah? Recimo, da je neka čebelja družina okužena z bacili Nosema apis Z. povprečno s 100 klicami. Takšna družina še ne kaže nobenega bolezenskega znaka, na videz je zdrava. Iz že znanih razlogov, neugodnega prezimovanja, se okužba poveča za lO.O(K) krat, na 1.000.000 klic povprečno na vsako čebelo. Menim, da številke dovolj nazorno prikazujejo nadaljno usodo lake čebelne družine. 1’isec članka nadalje navaja med drugim v 3. odstavku tole: Družine, ki imajo sture matice, .se ne okužijo tuko hitro kot tiste z mladimi.« Na lo je dokaj preprost odgovor. Mlade matice precej bolj zalegajo kot slare. Zato porabijo lo družine mnogo več hrane in vode, s tein pa je tudi okužba večja. Ako se te družine z mladimi in poprej dobrimi maticami prebijejo do glavne paše, pričnejo še dokaj slabo razvite potegovati matičnike in prelegajo. Nekateri čebelarji tožijo, kako jim pre-legajo tisli panji, kjer so bile mlado in dobre matice. Odgovor je pač tak, da so se tudi tiste matice okužile.« Med citiranimi stavki je samo zadnji pravilen. Drugi izhajajo iz pomanjkljivega znanja iz področja življenja čebel kakor tudi o razvoju in delovanju povzročitelja nosemavosti. Iz teh stavkov zaključujem, da je že bila nosema vrsto let poprej pred izbruhom stalen gost v goriškili čebe-larstvih. Opazili pa so jo šele takrat, ko je prišla »katastrofa«. Nič ni torej čudnega, da so družine prelegale matice ler si kljub temu niso opomoglo. Ostajale so šibke, ker so bile bolne. Bolne čebele, v tem primeru nosemave, žive krajšo dobo. Kadar so čebele močno okužene, ne more biti rešitev zanje samo izmenjava matic! takšnim družinam je potrebno pomagati se s čim drugim. Pred vsem je treba razkužiti panje in satovje, čebele pa ozdravili! Najbrže goriški čebelarji tegu niso storili, ker pisec članka o tem ni ničesar povedal. Prepričan som, da bi potem družine z »dobrimi« mladimi maticami ne doživele katastrofo.« Globoko sem prepričan, da no morejo biti čebelarski problemi, ki izhajajo iz zamotanega območja, kot so čebelne kužne bolezni, tako preprosti ali enostavni. DVE VAZNI OBVESTILI Majska številka ima 40 strani namesto 32. Nabralo se je namreč toliko gradiva, da srno ga morali objaviti sedaj, ker bi pozneje ne bilo več aktualno. Prav tako je imela tudi februarska številka 4-0 strani namesto "52. Naši naročniki so dobili tako doslej že 16 strani lista več kot običajno, to je eno številko na Ift straneh. Zato pa bomo morali 7. in 8. številko lista združiti, sicer bi nastala v našem predvidenem proračunu še večja izguba, čebelarji ne bodo tako zato nič prikrajšani, saj bo imel letnik l%7 prav tako 288 struni kot vsi prejšnji. Dokumentacijski center Apimondije v 1’rugi nas je naprosil, naj l>i tudi naš list objavljal krajše izvlečke važnejših člankov v enem izmed njenih jezikov (v angleščini, nemščini, francoščini ali ruščini), obenem pa naj bi na željo vsi' važnejše članke tudi prevedli. Uredniški odbor je na svoji seji 6. aprila 1.1. o tem razpravljal in sklenil, da bomo skušali odslej pri važnejših člankih dodajati tudi izvlečke \ omenjenih jezikih. novice iz čebelarsfiega sveta V lisi. Dr. K. Dreher, predstojnik dežel nega čebelarskega zavoda za čebelarstvo v Mayenu v Nemčiji, pod naslovom: PH 1 ISKANJU BOLJŠE CAR-N1KA ČEBELE v časopisu Die Biene (2, 1967) med drugim polivali slovenske čebelarje, da spadajo med najboljše če belnrje sveta, V hinjska Bela Vinka Ho- . ML». ^ prcta. Pokojni se je ' wftCr ,0(^ 12. julija 1910 na 'i£C % H Bohinjski Beli, kjer je ostal vse življenje. Po je vzel posestvo vse svoje življenje posvetil le delu. Vedno je premišljeval, kaj vse bo še storil. Kot kmet se je močno zanimal tudi za čebelarstvo. Pred nekaj leti je začel čebelariti, z novim letom pa je postal član naše družine. Dne 18. februarja je žagal s krožno žago drva. To je bilo usodno zanj. Vrglo mu je poleno v glavo in obležal je mrtev. V naši družini se ga bomo vedno spo- minjali. Andrej Stare FRANC I1RNJA Dne 29. aprila 1906 je umrl v Središču ob Dravi Franc llrnja, mali posestnik, dolgoletni tajnik kmečke hranilnice in posojilnice ter od svoje rune mladosti vnet čebelar. Rodil so je 13. maja 1884 v Središču kot sin kmečkih staršev. Preživel je svojo rano mladost v naravi in že kot fant vzljubil čebele ter začel čebelariti leta 1907. Kakor vsi takratni štajerski čebelarji je tudi on čebelaril v slamnatih koših. V želji po napredku pa se je nekaj let potem seznanil s takratnim potovalnim čebelarskim učiteljem Jurančičem. Postala sta dobra znanca in leta 1913 je Hrnja po Jurančičevih nasvetih in njegovi strokovni jomoči uredil med prvimi v središki oko-ici ličen paviljon. V njem so bili panji s premičnim satjem dunajske mere. Po prvi svetovni vojni, ko se je začel v naši ožji domovini širiti AZ-panj, je bil med prvimi, ki jih je v naših krajih preizkušal. Kupil jih je 20, in sicer izdelanih na žlebičje. S temi je čebelaril nekaj let. Vedno je iskal nekaj novega in ker je bil Zagovornik tople stavbe, je čez nekaj let izdelal po lastni zamisli svoj panj, ki je imel v plodišču in medišču po 12 satnikov AZ-inere s toplo stavbo. S temi panji je potem čebelaril do svoje visoke starosti, ko je moral onemogel, izčrpan in bolan zapustiti svoje ljubljenke. Kot čebelar se je tudi organizacijsko udejstvoval, saj ga je k temu gnala želja i>o napredku. Bil jo med ustanovitelji prve čebelarske organizacije v Središču in ostal potem član do pozne starosti. Ta in pa bolezen sta ga prisilili, da se je moral posloviti od svojih tovarišev čebelarjev in nazadnje tudi od čebel. Njegovi panji pa samevajo in čakajo... j ^ JOSIP STOJKOVIČ Josip Stojkovič, učitelj v Ljubljani, se je rodil 1. marcu 1892 na Bregu pri Borovnici. Pozneje so se starši preselili v Ljubljano. Od osmih otrok so vsi študirali. Leta 1911 je v Ljubljuni dokončal učiteljišče, nato pa je bil nameščen kot učitelj na osnovni šoli v Borovnici. Leta 1914 se je poročil in takoj nato je bil vpoklican k vojakom, kjer je bil do konca prve svetovne vojne 1918. Po prestanem trpljenju je prišel domov težko živčno bolan in je bil spoznan za 30 % vojnega invalida. Do leta 1933 je bil učitelj na osnovni šoli v Mostah, kjer se je pričel ukvarjati s čebelarstvom in sadjarstvom. Dolga leta je bil tajnik čebelarskega društva Ljubljana. Ves prosti čas je preživel pri čebelah, ki so mu bile uteha v njegovi težki živčni bolezni. Zaradi hude bolezni, ko ni mogel več delati v razredu, je bil premeščen v pisarno prosvetnega oddelka sreskega načelstva v Ljubljani. Tu je služboval vse do leta 1945. Decembra 1945 pa je bil dodeljen na delo v personalni oddelek ministrstva za prosveto SRS, kjer je služboval do svoje upokojitve. Pokojnik je bil navdušen čebelar. V moščanski osnovni šoli, ki je imela svoje dni v vrtu lep čebelnjak, je navduševal mladino za čebelarstvo. Izumil je znani sipalnik Ideal, ki se po njem še danes imenuje »Stojkovičev« sipalnik. Mož je bil poln raznih praktičnih zamisli in je mnogo pisal v naš list. Zlasti so znani njegovi članki o gozdnem medenju in o ušicah. Bil je pri nas med prvimi, ki so se začeli zanimati za to zanimivo področje. w o POROČILO ZA MAREC V nekaterih krajih je bilo vreme v mesecu marcu večinoma zelo lepo in sončno, v drugih pa deževno in hladno. Čebele so povsod izletavale in nosile pelod z leske, trobentic in zvončkov. Večinoma so dobro prezimile, pritožb ni bilo. Ponekod pa so čebelarji zaskrbljeni zaradi obolelosti čebel za nosemo in pršico. Poročevalci sporočajo: Dražgoše: Družine do sedaj niso oslabele. Še med sneženjem izleta-vajo in ostajajo v snegu. Imajo pa veliko zalege, kar kaže tudi tehtnica. Ni res, kar pravijo čebelarji, da so jim družine zelo oslabele. Treba bi bilo določiti komisijo, ki bi po vseh čebelnjakih pregledala čebele oziroma vzela vzorce za pregled, če niso okužene s pršico. Z c r o v n i c a - Postojna : Marec je bil do 27. bolj suh in lep, kljub večkratnim padavinam. 27. se je ohladilo zaradi dežja in snega. Družine sc normalno razvijajo. Rogatec: Proti koncu meseca je bilo manj ugodno vreme za razvoj in krmljenje kakor v februarju. Lovrenc na Pohorju: Marčev mraz in veter je čebele zelo oslabil. Selnica ob Dravi: V prvi dekadi je bilo zelo suho in vetrovno vreme, bilo pa je dosti izletov in 25 dkg donosa. V drugi dekadi močni vetrovi in zelo hladno. Tudi v tretji dekadi so bili slabi izleti. Cezan jevci-L jutomer : Muhasto vreme v marcu je uničilo naše lipe na zgodnji razvoj. Kraj opazovalnice Donos ali poraba v Skupno pridobil ali porabil dkg Srednja me- sečna toplina 0 C Dnevi Sončni sij v urah 1. II. III. izletni deževni s snežno odejo mesečni tretjini dkg Breg—Tržič —50 — 15 — 20 — 85 + 4,2 12 5 5 62 Dražgoše—Šk. Loka . . —90 —70 — 40 -200 + 3,3 7 9 16 96 Zerovniea—Postojna . . —60 — 65 — 60 — 185 + 2,1 14 11 2 131 Rogatec -30 —40 — 30 — 100 + 6 23 10 — 79 Lovrenc na Pohorju . . -90 —65 — 75 —230 + 6,6 19 7 2 141 Selnica ob Dravi . . . +25 —20 — 20 — 15 + 10,0 — 31 — 107 Lovrenc na Drav. polju — — — — — — — — Cezanjevci—Ljutomer . —80 -60 - 60 —200 + 10,0 11 11 1 61 Prosenjakovci—M. Sobota —90 + 20 — 140 —210 + 7,9 20 11 — 128 M. Polana—Lendava . . — — — — — — — — — Svibnik—Črnomelj . . — — — — — — — — — Iška vas -■50 -60 — 30 — 120 — 4,1 21 10 10 148 škofije pri Kopru . . — — — — — — — — Pušča—Bistra—Zagreb . — — — — — — — — Povpreček — — — — 139,4 — — — — — POZOR! ČEBELARSKE POTREBŠČINE VSEH VRST DOBITE NEPOSREDNO PRI PROIZVAJALCU: okovje za panje, matične rešetke, orodje, priprave za krmljenje čebel, točila ročna in električna s snemljivimi nogami, priprave za odkrivanje satja, točenje medu, za kuhanje voščin in predelavo voska. Pišite nam in obiščite nas o Gradcu! WILHELM JELENZ Bienenzuchtgerätefabrik 8011 GRAZ Neuholdaugasse 36 Avstrija AVSTRIJSKE ZNAMKE ZELO POCENI Dva tisoč osemsto (2800) različnih lepih znamk iz rednih in priložnostnih izdaj, ki so vredne 320 mark po katalogu Michel, nudimo zaradi reklame le za 100 N din. Pošiljko dobite prosto poštnine in carine, če vplačate prej omenjeni znesek po mednarodni nakaznici (plačljivo pri vsaki pošti v Jugoslaviji) WIENER MARKEN — ZENTRALE, A - 1121 Wien, Österreich KUPIM 20 naseljenih ali nenaseljenih AZ-panjev sistema »Grom«. Franko Bunetič, Zagreb, Milianoviceva 40. MATICE 196? čistih kranjic lahko dobite na naši ple-menilni postaji od 15. junija 1967 dalje. Vodji plemenilne postaje Jože Sušnik, Brod 2, pošta Bohinjska Bistrica, in ing. Uroš Vidmar, Boh. Bistrica 89. PRODAM 80 ali pa tudi vsako manjše število naseljenih AZ-panjev. Anton Felicijan, Podlog 35, Leskovec pri Krškem. PRODAM čebelnjak v izmeri 5,50 X 3,50 m brez panjev po ugodni ceni. Je v odličnem stanju, pokrit z opeko, prostora za 24 AZ-panjev. Rudi Zagode, Lenart 43. Brežice.