Društvena zborovanja UJU. 50 %. Petdeset od sto članstva se je udeležilo zborovanja ljubljanskega učitetjskega dru= štva 6. t. m. — niti ne polnih pctdeset od* stotkov. In niti teh petdcsct od sto ni mo* glo vzdržati do konca, zbežali so, predno se je zborovanje zaključi'o. To dejstvo jc ubožnostno spričevalo, kakršncga si more dati stan v katerem je polovica brez lastnega prepričanja, brez smisla za karkoli in tudi za šolo samo. Ima= mo v Slovcniji društva, katerih člani priha? jajo po štiri ure dalcč po gorskem svctu peš k zborovanjem. V Ljubljani je polovica društvenikov, ki ne pridejo blizu! Kdor vidi to, ve ne le, zakaj jc učiteljstvo nek= daj protestiralo proti »Hlapcem«, ampak razumc tudi, zakaj jih je Cankar pisal Stan v katerem jc stanovska zavcst pod ndčlo, ne more pomcnjati nič niti v javnosti, v slovenski kulturi, niti v vzgojstvu in v fcoli Ta trditev ni kleveta. Nikjer ni več za= bavljanja in krika iproti organizaciji, kakor v Ljubljani. Tu je sedež gonje proti poverjeništvu, tu je leglo razkola, ker da organis zacija ne dosega uspehov, kcr da ne varuje učiteljskih in šolskih interesov. Proti komu vpijete, tovariši. pripadniki listcga stanu? Proti sebi! Kdo je organizacija, čc niste vi sami, Kako in v čigavem imenu naj nastos pajo organizačni funkckmarji, če ni za n]U mi članstva, ki jim daje štev.ilno in moralno moč? Ali naj se sklicujejo na voljio onih, ki jih ni k društvenim zborovanjem? Na odločnost njih, ki z ztiorovanj beže? Na stanovsko zavednost takdh, ki se najrajši skrivajo v motne vode? Učiteljstvo, ki ne ve, da jc od njega samega najprej odvdsen njegov gmotni in pravni ipoložaj ter kolikor toliko tudi usoda šolstva, je udarjeno z neozdravljivo slc= poto. Stan, ki ne vidi, da sc more vzdržati in obraniti le z naporom vseh sviojih najs boljših sil, s skupnim naporom ki se ime= nuje organizacija, tak stan ima eno edino pot prcd scboj: ,pot navzdol. Njegov ugled mora pasti, njegov pomen in njegov drus žabni in gmotni položaj morata opešati tcr se končno zrušiti pod stopalom političnih strank. Učiteljstvo mora zapraviti — brcz ugleda in brez smisla za organizacijo — vso svojiO samostojnost mora postati žoga v dnevnem vrvežu, podajač v strankarskem boju, igrača v rokah tujiih dcnarnih intere* sov. V tem pogledu ima slovensko učiteljStvo dovolj in /preveč žalostrtih skušenj toda vse kaže, da ga niso prav nič izučile. Ako bomo gluhi in slepi za preteklost, to= variši, pripravimo se na to, da bo bdč še vse huje plesal po naših plečih! Tedaj ne bo več časa za rekriminacije! Vedeli bomo, da smo sami krivi, kar se godi, in tolažiti sc bomo morali edin.o le s tem, da smo za« služili! Navesti bi roogli dokaze za to. Ako osnovnošolskcga uaitelja odrivajo dan zu dnem ibolj, ako vsi ugovori nič ne izdajo. ako se protesti celo disciplinarno zasledus jejo, ako se nam obeta cdstranjenje še z onih redkih višjih upravnih mest, ki jdh do danes zaseda učitelj. kdo je kriv vsega, čc ne v prvi vrsti mi sami, Če b:i jmeli enotno organizacijo iz enega kova, ki bi vedela kaj hoče, ne bi bilo omalovaževanje učiteljstva tako lahko. Če bi učiteljstvo pomenjalo lc kulturno nekaj več kakor pomcnja, ne bi nas dan za dncm poniževali. Organizacija, ki ni organizacija, stan ki ni niti enoten, niti istanovsko zaveden, ne more nikjer od= ločno zastopati svojih pravic. Kdor nastoipa v dmenu takega stanu, doživlja le grenke trenutkc pred vsemi, ki količkaj odločujejo o tem stanu. Slovenskemu učiteljstvu takih trenutkov ni bilo treba! Poleg stanu ipa trpi tudi vse šolstvo. Ako le kje, se to vidi v Ljubljani. Spričo •dolgoletnega komisarjevanja ipropada tu vse, kar se je včasi s posebnim ponosom in •z velikimi stroški ustvardlo za ljudsko na^ obrazbo. Propadajo šolske stavbe dn njih oprava propadajo dragocena učila, propa^ da pouk. propada mladina sama. Na nekate« rih Ijuibljanskih šolah so take zdravstvene razmerc, da se človck vprašuje, kako da so sploh miogoče. Mogoče so po krivdi učitelj^ stva. Prvd, ki bi se moral oglasiti radi njdh je učiteljstvo. Toda poedinec ne pomenja ničesar, poedinec škoduje le sebi ako se sam oglaša. da bi bičal grehe, ki jih javnost zas greši. Poedinec je brez moči in zato le žrtev, organizacija. trdna, odločna organizacija pa je faktor moči. Včasih je 'imelo učiteljsvo ve= lik ideal: urejati vse stvari, ki so s šolo ka« korkoli v zvezi! Kdo bi jih bolje urejal kot uoiteljstvo samo? In kdo jc bolj pokldcan za to? Danes imamo v stanu tudi take ljudi, ki so od tega ideala bolj oddaljeni kakor ka^ darkoli. Zato urejajo naše zadeve drugi, ure= jajo jih, kakor je njih volja, urejajo jih brez nas in proti nam. Kdor pa plačuje račun vsega tega, smio mi sami in bomo še bolj. Kdor nima nekoliko samozavesti, nekoliko ponosa in vsaj nekoliko volje za skupno delo v skupno korist naj se umakne in naj sklioni tdlnik, da mu bodo gospodarili drugi! Ta nauk gre skozi življenje in velja za uči« teljstvo prav tako kakor za vsakega drugega. Petdesct od sto na učiteljskcm zborp« vanju pomenja propadanje stanu in šoic, pomenja naglo pot navzdol. Kdor ne stori svoje dolžnosti, ali je ne stori iz zadostnega prepričanja, je grofcokop našcga stanu dn ljudske izobrazbe. Bilo bi bolje, da ni nik= dar stopil v učitcljske vrste. I. S. Vabila = UČITELJSKO DRUŠTVO ZA LJUBLJANSKO OKOLICO. Radi nastalih ovir se bo vršil občni zbor okrajnega učis teljskega društva za ljubljansko okoldco 7. januarja 1928 in ne 19. t. m. kakor je bilo objavljeno.