Tekalni korak, smrtni skok, boj, šport so bili več ali manj snov Pindarovim in Bachilidovim pesnitvam. In vojsko ... od starih pohajajočih »can-tastorie« do modernih »rapsodov« s kitaro in lajno nihče drugega ni pel in ne poje. Stroji, delo, iz katerega naj nastane znanstvena literatura, ki o njej govori Marinetti, so sujet Verhaerenovim »forces tumultueuses« (uporne sile) moderne znanosti in modernega življenja.
SLOVENSKO-HRVAŠKI KATOLIŠKI SHOD: ZASTAVE »SLOVENSKE KRŠCANSKO-SOCIALNE ZVEZE«.
Toda, ali so se futuristi res bavili z vsem tem? V knjigah, ki imajo naravnost strašne naslove: L'incendiario (Požigalec, Aldo Palazzeschi), II canto dei motori (Petje motorjev, Luciano Fol-gore), Distruzione (Razdejanje, F. T. Marinetti), Revolverate (Streli revolverja), Aeroplani (Paolo Buzzi), Ranocchie turchine (Modrikaste žabe, Ca-vacchioli) se najdejo poezije, ki so naravnost ne-strašno vsakdanje vsebine. Pogosto se reducira tudi toliko hvaljena futuristična modernost na precej starikavo, preležano robo, ki je našemljena v moderno gospodično.
Futuristi so nedosledni. Stavijo si programe in pravila, a se jih ne drže. Čitajte n. pr. »II canto
futurista« (Futuristično petje, Libero Altomare). Papini in Marinetti učita, naj se zaničuje vsak spomin na naše mrtve, četudi so veliki, on pa poje kot nalašč:
Ma quando passavano le fanfare
tremavo tutto come a un vento di delirio
quasi che 1'anime degli avi
sepolte in fondo al mio  cuore
scuotessero le loro antiche crinature sonore
sovra le funerei ceneri ara d^rgoglio.1
in Buzzi kliče »veličastne kripte Špartancev«, v napoletanskem ditirambu (Ditirambo napoletano) govori z Vergilijem, išče in vidi Leopardija:
O mio Vergilio,   se dormi o   se   non dormi entro quel
sasso; Certo 1'animo tuo da šole alla giornata, stelle alla notte febbrosa di volutta; certo il tuo Nome da sillabe al sibillino eterno giro della melodia onde s'esprime il  cuore felice del gran popolo latino.2
In dalje:
Io ti cercai e ti vidi, o Leopardi.3
Čemu vse vehementne Papinijeve in Marinet-tijeve pridige proti pasatizmu, proti spominu na naše mrtve, male in velike,, bližnje in daljnje — ako se pa futurist tega ne drži. Bo rekel kdo: to je znak futurista, da ne uboga, se ne prilagodi nobeni stvari, je uporen proti vsemu, kar mu vsiljuje družba. Kdor pozna red in disciplino, ni futurist. Dobro. A čemu potem capljati za manifesti,  čemu si staviti program ?
Kdor je čital Baudelaireja in se tudi le površno seznanil z njim, ga bo našel zopet v Alto-marejevi »Smrti« (La morte) in v zgoraj omenjenem   Buzzijevem   ditirambu.   Citiram s prestavo:
La morte. Beghina ossuta e feroce, tutta untuosa  di čeri e d'incensi, ostenta mazzolini di papaveri;
1  A ko je šla mimo godba,
sem se tresel ves kakor ob blaznem vetru, skoraj kot bi duše predriamcev, pokopane na dnu mojega srca, stresale svoje starodavne, zvočne lase nad mrtvaškim pepelom, žganim v ponosu.
2  0 moj Vergil, če spiš ali ne v tej skali, gotovo daje tvoja duša solnce dnevu,
zvezde noči, ki se trese v mrzlični nasladnosti, gotovo tvoje Ime daje zloge sibilinskemu večnemu teku melodije, s katero se izraža srečno srce velikega latinskega rodu.
3  Iskal in videl sem te, o Leopardi.
-    380    -
semina vermi e silenzio
sotto i suoi passi,
traffica culle e bare.
Nelle tetre carsie degli ospedali
s'aggira indisturbata
ride sfacciata
con le Febbri infermiere,
fa vacillare le lampade
e abbrividir le carni dei malati.
Poi torna al cimitero, sua dimora
con qualche preferito.
Spesso ella segue   gli eserciti in guerra
come le bagasce,
si adorna di nastri sanguigni
e danza al ritmo delle marce;
ma la pestilenza e il suo carnevale.
Ad ogni nuova creatura che nasce imprime sul volto un marchio fatale che non si cancellera mai piu.1
1 Smrt.  —  Tercijalka, koščena in besna,
vsa tolsta samih sveč in kadila,
se ponaša s šopki makovimi;
seje črve in molk
pod svoje korake,
prodaja zibelke in mrtvaške odre.
Pesem, ki po vsebini, obliki in izrazu ne prinaša čisto nič novega. Stara misel, stare podobe, ki pa so jih italijanski sosedje onkraj Alp znali drugače harmonizirati; tu ni nobenega sledu o Buzzijevi deviški poeziji,
Prestave so dobesedne, zato ni iskati v njih nobenih dovršenosti in tudi ne soditi po njih fu-turistične poezije.
Po temnih hodnikih bolnišnic
se vrti nemotena,
se smeje nesramno
z Mrzlico-strežnico,
maja svetilke
in stresa bolnikom meso.
Potem se vrne na pokopališče
s kakim izvoljenim.
Večkrat sledi trume na vojno
kakor mladenke,
se lišpa s krvavimi trakovi
in pleše ob ritmu pohodov;
a kužna bolezen je njen karneval.
Vsaki stvarici novorojeni pritisne na obraz fatalni pečat, ki se ne bo nikdar izbrisal.
POLETNI SONET.
Zložil Al. Remec.
Na gladkih vodah solnči se poletje, poldanski mir krog čolna  šepeta, spustil bi trudna vesla,  da sva  dva, ljubezni sklonil dušo bi v objetje.
Tako  sem sam.  Zori  dni prošlih  cvetje; za kučmo bi zamenjal panama, nadel drsalice, prek jezera da bi me nesle v prvo  razodetje ljubezni,  v  tisto prvo,  hipno  srečo . . .
A zdaj je daleč vse to za menoj.
Ljubav v zvestobo vzklila je trpečo, mladost v  življenje in življenje v boj.
Blisk šine, roka mahne, ve ne,  kam : ljubav, življenje, boj  —  zdaj  vas poznam.
KRIŽ SREDI POLJA.
Zložil I. Mohorov.
Nebo  ko  kri, na njem visi
postovka,  ki jo  Bog  drži. Tihi večerni  čas ob  prvem  ave ; od zarje  razvnet  krvave nagiblje  se  s  križa  obraz, ko  da  čaka in  čuje, kaj v polju snuje in prosi na  glas: klas ob klas udarja,  šelesti, ko  da plaho  srce  ihti: varuj nas !
Ah,  in sem videl jih,  ki so  mimo  šli in niso blagoslova prosili  niti —- z očmi
-    381    -