MATER DBLOROSB SILVIH SBRDEHKO • * I ft UOBUBHH 1910 TISKALA KATOL. TISKARNA 89129 mater dolorasa D sedmih dramatskih slikah Siluin SardEnko bjubljana 1910 Izdab „Flpnstolstuo su. Cirila in metoda 11 natisnila Katoliška tiskarna K. k. Studienliibliothek Laibach K. k. Studienb lblfoth^ i" :I ' rriariji in njenim družbam Vse bridkosti si prestala, p re ihte la slednji vzdih: kaj da ne bi mogla biti Tolažnica žalostnih! Uvod. Lep pozdrav vam, duše drage Par trenutkov, par korakov za menoj! Na pot otožno, polno trnja, polno mrakov. R pred nami Dolorosa: Kot velika živa rana, vsa z bridkostjo napojena, ali vedno bogovdana, Kaj ni drzno, žalost njeno zgrinjati v te skromne stihe ? Kaj ni drzno, čuvstva njena zlivati v te hladne vzdihe? Drzno, drzno! R umljivo. Saj so bridki ti spomini, vzorna slika, ki odseva naše dneve v solz dolini. Golgota so naši dnevi, venčana s krvavo zoro; strma pot so, ki se neha z vnebohodno Oljsko goro. Danes v duhu pot pred nami na Kalvarijo se vije. Tožne slike! Vendar tudi skoz oblake solnce sije. . ■ Osebe: Marija. Angel. Janez, apostol. Magdalena. Suzana, I ......... _ . sorodnici Marijini. Saloma, I Veronika. Klavdija (Pilatova žena). Pomlad (dekle). Prve tri slike se vrše v Nazaretu, ostale v Jeruza¬ lemu. Med drugo in tretjo sliko je tri leta presledka. Na koncu vsaktere slike naj se poje kitica pesmi: ..Žalostna je Mati stala". I. .V hiši nazareškio Preprosta soba. V levem kotu klečalnik. Izza okna zunaj se vidijo lilijni cvetovi. Devica sedi s pres¬ lico v roki. Marija. Kako je bilo krasno pomladno jutro tistikrat, in solnce v čistem žaru, kot bi žarelo prvikrat. (Vstane.) In čudoviti dihi od ezdrelonskih šli so palm. Kot danes, sama v sobi molila jutranji sem psalm. In hram se je zasvetil, kot da je mimo šla pomlad; in nekaj zašumelo, iz okna vstal oblak je zlat. In glej! Izza oblaka nadangel se je zablestel: „Češčena . . .“ je pozdravil, sporočil vest in odšumel. A danes ni nikogar. (Sede in se zamisli.) Le solnčni žar prisveti v hram. „Ti zapuščena . . pravi. In rajši sevat gre drugam. (Zasije svetloba) 12 Angel. (Od desne strani, v levi roki lilijo, ovito s trnjem.) Češčena, polna žalosti! Marija. (Vstane.) Kako resničen ta pozdrav! (Se ozre po angelu.) Angel. (Stopi bliže.) O sinu ti prinašam vest. Marija. Gotovo grenko vest z višav. Angel. Z ljubeznijo odkrito, veliko, čudovito nikjer nobena stvar ne bo ga več ljubila, kot ti si, rajskomila, ljubila ga vsekdar. Marija. Kot na steblu enem samem dvojnozraslo cvetje čisto sva nosila, sva čutila isto bol in radost isto. Angel. Še bodo gnezdo ptice, in svoj brlog lisice imele kakor prej. Le On bo bridko tožil, kam glavo bi položil utrujeno poslej. Marija. Upala sem, kakor Mozes, upala sem brez nadeje; vendar mati sem prosila sina srčno in srčneje: Še leto vsaj ohrani te moj tihi raj; če leto ne, pa mesec vsaj; če mesec ne, pa teden vsaj ohrani te moj tihi raj! iingel. Ni leta, ni ga tedna, ta ura je poslednja, izbrana vekomaj. Ustavi srd oblaka, ko vlije se iz mraka - ne more več nazaj. Marija. (Povesi glavo.) Kakor noč na morju čarna, ta napoved je skrivnostna, vendar duša jo razume materina prebridkostna. Jlngel. Posekan že je les za križ Odrešenikov, spletena krona že za kralja mučenikov iz trnovih peres. 14 Že Oljska gora plaka, in Cedron kri pretaka na vrt Getzemani. Kalvarija tihotno pa snuje smrt sramotno . . . Samo še njega ni! Marija. (Pogleda kvišku.) Da mora iti, vem. A take smrti vsaj, moj Bog in moje vse, ne voli vekomaj! Besedo je dejal — (Gleda v angela.) in celi svet je stal. Moj sin, moj Bog! Besedo reče spet: in rešen ves bo svet Angel. — Res! Bila bi dovolj le ena jim beseda, dovolj en žarek sam njegovega pogleda in ena hipna bol A kaj bi svet govoril?! Saj ni veliko storil: le „bodi!“ je dejal — in svet je bil odrešen. A jad še ni utešen, ko ni ga sam prestal. Ko bo na križ razpet, oblit od krvi čiste, pokleknejo pod križ: ..Zahvaljen bodi, Kriste, da si odrešil svet!" 15 Marija. (Sklene roke in skloni glavo kakor v molitvi) Grozen konec! Ali koga bolj pretrese bolečina, ko bo križ na gori dvignjen? Ali mater? Ali sina? Angel. (Žar zasije, Marija zre vanj, kakor bi v duhu videla angelovo napoved.) Poglej jih! Milijone pod križem se jih sklone! Če križa ne bi vzel, stoteri komaj vdano stopili bi za njim; še bolj bi svet ga klel. Marija. Če mora sin trpeti, če mora sin umreti; še mati gre trpet, še jaz naj grem umret. Angel. Trpeti ti je dano, a ne umreti rano. Ko šel človekov Sin po trnjevi bo poti, ti pridi mu naproti — Nedolžni cvet edin! Marija. Kako njegovega trpljenja dan izvem, v samoti sama tej, zakrita vsem ljudem ? 16 Angel. Ko tretjikrat pomlad na vrtu ti zacvete, ko trnje tretjikrat gredico ti preplete, pohiti z rodnih trat. Sedaj jih sam ostavlja in tebe blagoslavlja in tiho krajino. (Svetloba, angel odhaja.) Mir tebi, žena, bodi! Naj Oče milo vodi ločitev vajino! (Angel izgine.) Marija. (Sama, hodi žalostna po sobi.) Izprememba neizprosna! Kaj je rekel? Žena! Žena? Vedno bila sladka mati, danes žena — zapuščena. Moj Gospod, moj sin kraljevi šel je služit svetu vsemu. In nobene nima stvarce, ko vse stvarstvo last je njemu. Ž njim je skrito šlo božanstvo in uboštvo mirnovdano, drugega ni vzel od doma, kakor krilo celotkano. (Stopi h klečalniku.) In tako je šel brez mene preko trat in preko polja. Kje so prejšnji zlati dnevi?! Zgodi se mi Božja volja! (Poklekne.) Zastor. II. Na vrtu nazareškem. Gredica z lilijami, ob straneh mirta, oleandri in drugo zelenje. V ozadju se vidi okno, zastrto z zaveso. Suzana (s Salomo pride po vrtu in pogleda skoz okno). Postojva! Moli ravnokar. Saloma. Kako je v Bogu zatopljena! (Zroč v sobo.) Suzana. Kako je tožen njen obraz, preveč, preveč je zapuščena. Saloma. (Odstopita od okna.) Ni Ane, njene matere, ni več očeta Joahima, ni Jožefa — ni ženina, in tudi njega — sina nima. Suzana. Nikogar ni, da v eni vsaj besedi z njim se duša sklene; nikogar ni, da eno vsaj mu težko misel razodene. Mater dolorosa. 2 18 Saloma. Življenje njeno — skrit zaklad in zakopan ob cesti prašni, kjer mnogi mimo hodijo, nevedni, trudni, siromašni. Suzana. In misel njena — žarek zlat, ki vedno isto pot prihaja: od solnca zemlji nosi luč, od zemlje zopet k solncu vstaja. Saloma (pogleda spet skoz okno v sobo). Iz svetih sanj je ravnokar junaško vstala kot Judita; nebeška vdanost, sveti mir v obličju njenem sta razlita. Marija (se prikaže na hišnem pragu). Zaslišala sem vajin pogovor poleg doma. Pozdravljeni v Gospodu, Suzana in Saloma! Suzana. Odpusti mi dobrotno, — da stopam, sestra moja, v svetišče to samotno! Saloma. (Marija stopi bliže k njima.) Čuj! Eno prošnjo vdano: Nevesta je! — Na svatbo te vabi v našo Kano. 19 Marija (Suzani). Nevesta si, Suzana? Raduj se ti, devojka, od sreče negovana. A žene zapuščene nikar ne vabi v svate, nikar ne vabi — mene! (Marija se okneite proti vratom, Suzana stopi za njo.) Suzana.* Brez tebe tega dneva ne jaz, ne družba moja prerajati ne smeva. Saloma. Nikar se več ne brani, Marija, sestra naša, naj vidimo te v Kani. Marija. Kaj hoče ženitnina, ki nisem je ljubila, ko sem imela sina. Pa naj zbudi se želja po njej, ko sina nimam, ko nimam več veselja?! Saloma. (Hoče oditi v sobo.) Poslušaj vest veselo! Iz Magdale je snoči tvoj sin došel v Arbelo. 2 * 20 Suzana. Ko sine jutro rano, še njega ti povabim. Sedaj pa prideš v Kano? Marija (se spet obrne k njima). Sedaj bom šla, Suzana, od hrepenečih misli po sinu svojem gnana. Za dvojno povabilo prejela boš njegovo in moje povračilo. Suzana (skloni se k mirtam). Dovoli, da venec poročni iz tvojih si mirt naredim. Še ti si, Marija, ga spleti in čelo ovenčaj si z njim! Marija. (Suzana spleta medtem venec.) Le spletaj venec sama ti za praznik poročencev; a zame nima mirta več nobenih vencev. En sam še venec v duhu zrem, preostro trnjev venec, ki sin bo ž njim ovenčan moj okolu senec. Škrlatni cvet — nedolžna kri na vencu zableskeče; in ves si svet od teh cvetov natrga sreče. Suzana (zatikaje venec v lase). Ne morem, sestra, umeti skrivnostnih tvojih besed. Kaj misliš s trnjevim vencem, ki v njem osrečen bo svet? Marija. O blagor tebi, da ne veš skrivnosti tugopolne, ni v srcu tvojem strah noben, nobena bol ne. Nevesta si . . . O svatbi le brezskrbna misel sanja. A pride dan, ko se zjasni skrivnost sedanja. Saloma (vtakne si v nedrije mirtin cvet). A danes je dan hrepenenja, veselja je našega dan, razliva se sladka vonjava in slavčeva pesem čez plan. Suzana. Le pridi k nam v Kano še jutri! A trnjevih vencev nikar, nikar jih s seboj ne prinesi, da sreče ne vgasne ham žar. (Odideta z vidnim veseljem.) Marija (sama). Veseli sta, kot jaz nekdaj, ko je cvetel nebeški maj. (Se skloni k lilijam.) O lilije prečiste ve, pač vedele še niste ve, Da njega ni med vami več, ki vas je ljubil ves goreč. Ko sladki vaš je duh kipel, kako je rad med vas hitel. In enkrat — čudovit spomin! - na vrt je k meni stopil sin. Nabrala živih biserov, povila belih sem cvetov. Pa ko mu beli venec dam, previl se mu je v trnje sam. Na tihem zaihtela sem in v sobo pohitela sem. Sem bala se, da gre trpet, in več ne vrne ga mi svet. In česar se srce boji, kako se rado to zgodi. O lilije prečiste ve, kaj videle ga niste ve, Kako je vzel slovo od vas, — da ni pogledal vam v obraz? Samo na ta škrlatni cvet (pokaže na oleander) obrnil se je srčnovnet. Ne veste ve, zakaj tako; o, jaz pa vem — in pa nebo. (Pogleda proti nebu.) Zastor. III. V Jeruzalem! Gozd. V ozadju griči. V gozdu se pojavi dekle kot pomlad v rožnem krilu, v naročju in laseh polno rož. Pomlad (prihaja počasi in veselo, obstane in se zagleda v daljavo). Kakor izza gozdnih mej plahe srne plah pogled, gledam, gledam jaz pomlad doli v tihi Nazaret. Kdo bo bele mirte bral? (Siplje belo cvetje.) Prišla jih bo deca brat, v šopek jih bo spletala in pozdravljala pomlad. Kdo gojil bo lilije? (Jih vsiplje.) Vem, dekleta pridejo: čista srca s čistimi se cvetovi snidejo. Kdo pa hoče pasijonk iz škrlata rožnega? Ni je duše žalostne, ni ga lica tožnega. Vendar, glej, Devica gre, ž njo pa žalostno srce . . . (Marija prihaja. Pomlad stopi Mariji nasproti. Svetloba.) 24 Devica ti, ožarjena, od žalosti obdarjena. Raztresla sem cvetice vse, ostale so pasjonke še. (Vzame eno z naročja v roko.) Vsi lističi na čaši tej spleteni so kot krona, glej! in steblo to predrobno je in žezlu tak podobno je. Vsi prašniki kot žeblji so, ki v krono se zagrebli so. Marija. O, kdo si ti, o, kdo si ti, ki mi o kroni govoriš in pasijonk prinašaš mi kot ljub spomin na sinov križ? Pomlad. Pomlad sem jaz! Iz sinjih dalj pošilja me nebeški kralj. 25 Marija. Pomlad tedaj! Povej mi vsaj: katera si pomlad z višin? Mar tretja že — — ah! menda ne! — odkar se je poslovil sin? Pomlad. Jaz tista sem pomlad, poglej, ki angel je dejal o njej: „Ko tretjikrat pomlad na vrtu ti zacvete, ko trnje tretjikrat gredico ti preplete . .. (Zadnji verz s poudarkom.) Pohiti z rodnih trat! (Pomlad izgine.) Marija. Dvignila se bom takoj, kamor sili me srce, v daljno mesto Judovo pohitela čez gore. (Odhaja proti levi.) Saloma (s Suzano od desne). Kam hitiš, Devica mila, kam hitiš ? Mar Salome in Suzane se bojiš? Marija. Ne imenujta mene — Lepo, a imenujta le me — Grenko, ker me je Vsemogočni silno napolnil z žalostjo. (Odide.) 26 Suzana. Včasih mi je pravila o trpljenju sinovem. Morebiti danes gre z njim trpet v Jeruzalem? Saloma. Smili se mi božji Sin, smili Mati bolečin. Suzana. Čuj, Saloma! Skozi gozd zašumel je šum vetrov, kakor z oljskogorskih tal vzdih bi nosil Stvarnikov! (Strmeče poslušata.) (V ozadju se čuje:) Ljudstvo moje, kaj sem ti storil? Kdaj razžalil te? Odgovori! Iz Egipta sem te že vodil v rodovitni Kanaan gori. Ti pa tešeš težki mi križ* Saloma. Vinska trta vrh goric vidiš, sklanja se navzdol, kot bi za Marijino, za njegovo znala bol. * (Petje, koralno, ali se tudi lahko opusti.) (V ozadju.) Kaj sem moral še ti storiti ? Kaj- sem storil še ti premalo? Kot vinograd sem te zasadil. Ti pa si mi bridko postalo, da me s kisom trpkim pojiš. Suzana. V rujni zarji jutranji kot objokano oko, kakor ranjeno srce, glej, žaluje to nebo. Saloma. Kakor potnik zapuščen, čez nebo hiti oblak, tam nad mestom Judovim se razjoka pretežak. (V ozadju.) Jaz sem tebe spremljal v oblaku: ni sovrag te videl ohol. Ti pa mene vlečeš nemilo pred Pilatov sodni prestol. 28 Suzana. Trnjevi grmovi cvet skromni svoj razcvetajo, drug ob drugem se vijo, kot da krono spletajo. (V ozadju.) Jaz sem tebi žezlo kraljevo, kakor sinu svojemu dal; ti me venčaš s trnjevo krono, kot jetnika s tujčevih tal. Saloma. To bo, to bo materi grenka pot in bridek svet! Pojdiva za njo in z njo ali plakat, ali mret. Zastor. IV. Nad Jeruzalemom. Skalovje in grmovje. V ozadju se vidi Jeruzalem. Devica pride in poklekne obrnjena proti mestu. Marija (kleči). Gospod še enkrat, enkrat še na nizkost dekle se ozri in solzo mojo zadnjikrat otri z objokanih oči! (Preneha.) In še zvesteje bi poslej služila dolgo, dolgo ti. Glej, vidim, ni še križa tam na tožni gori Golgoti. Naj ga ne bo! A če ga smrt že mora priti zasadit; nikar naj Tvoj, nikar naj moj ne bo na križu Sin pribit. (Vstane.) Ti ljudstvo! ako njega ne, o, ljudstvo, ljubi seb£ vsaj; če v smrt obsodiš Stvarnika, kak boš živelo vekomaj?! (Utihne za trenutek.) In če verjeti nočeš mu, da on je Bog in Stvarnik tvoj, pomisli misel eno vsaj: Ima še mater za seboj. 30 Ima še mater žalostno. Kam mati naj brez sina gre? Ce eno kruto umoriš, še drugo umoriš srce. (Se nasloni ob drevo in se zamisli.) Veronika (s Klavdijo, Pilatovo ženo. Marija ju ne opazi). Pogledi, Klavdija, nasproti pride nama — prečudno srečanje — njegova mati sama. Klavdija. Njegova mati je? Kaj sanj o njem sem groznih nasanjala nocoj; ne zabim v dneh jih poznih. Veronika (strmeča v Marijo). Poznam jo po očeh, po licih pomladanskih, poznam od praznikov velikonočnih lanskih. Klavdija (Mariji, ki se vzdrami iz bridkih misli). Pozdravljena! Ti zaželena, velika žena in mati sina velikega, mogočnega, skrivnostnega. 31 Veronika (stopi pred devico). Razjasni nama, kaj sin je tvoj? Nemara prerok? Nemara kralj? Mesija morda znadzemskih dalj? Klavdija (zamišljena zroč pred se na tla). A težka slutnja kot oster meč me v dušo reže; če ni še več?... Marija. Mesija! In še mnogo več: Naš Bog, naš Stvarnik, naš Gospod! A mesto vaše ga je v smrt izdalo polno grenkih zmot. Klavdija (si vije roke kakor v obupu). Ti nesrečni naš Pilat! Sleci sodni svoj škrlat! Kaj si storil, kam zablodil? Stvarnika si v smrt obsodil. Jaz roke sem vila zanj, zanj prosila noč in dan. 32 Pa si rekel: „Sen je sen!“ Zdaj je najin mir skaljen. Kaj če miješ si roke, kdo umije pa srce! (Odhaja, na voglu prizorišča obstane.) Veronika (dvigne roke k Mariji). Mila duša milostne device, utolaži Klavdijo nesrečno. Marija (stopi h Klavdiji, ji položi roko na ramo. Kavdija joka. Ko začuje: „Bodi uto- lažena“, se obrne k Mariji). Bodi utolažena! Po tem križu, Klavdija, tudi ti boš blažena. Ali živo vanj veruj! Klavdija. Zahvaljena! Ti zaželena, velika žena! (Veronika prime Klavdijo za roko in odideta na desno.) Marija (sama). In kdo pa mater utolaži? Gospod, še meni ga pokaži tolažbe svoie kelih sladki! (Odhaja, Magdalena prihaja.) Magdalena (prihaja od leve strani). Ne več naprej! Dovolj je, mati, da morala si tugovati nad mestom Judovim. Marija. O, pusti, Magdalena! Naj nesem sinu svoj pozdrav, poslednji na poslednjo pot; saj ga ne bo prijaznega pozdrava slišal od drugod. Magdalena. Dovolj je, da si solzo izplakala pred mestom; a v mesto ne, nikar! Izplakala bi še srce. Marija. Kako bi bilo moči izplakati srce: Velika bol je moja, globoka kot morje'." Magdalena. Ah, kaj je Judom mar, če v dušo meč bridkosti še tebi zasade! Ne hodi, mati, tjakaj, na samem rajši plakaj! Mater dolorosa 3 34 Marija. In vendar grem. Če vi za njim mi smete, zakaj da jaz ne smem? Saj On je moje dete in moje vse: le zanj srce živi, le zanj mi mre. Magdalena. Ah! To bo bridek pot, ki s trnjem ga je ostrim nasul Adamov rod. Kako bo duša tvoja potrta vsa! Ne hodi tja! Janez (pride v trenutku, ko hoče Marija oditi). O, mati mojega Gospoda! Kako se danes žalostim, kot nisem se nikoli, kar hodim z njim. Če toliko trpi učenec, Kako pa še le ti trpiš, ko veš, da sin tvoj nosi sramotni križ. In ko bi ti mu, mati, zrla, kot jaz sem gledal mu v oči... Kaj jaz v očeh sem videl, o kaj še le bi ti! 35 Marija. Kar pohitela bom in obhodila mesto, po ulicah in cestah iskala njega, ki ljubim z vso ga dušo. Janez. Se jaz s teboj grem, mati! Nemudno pohitimo na vogel vrat Efrajmskih; tam pojde s križem mimo... (Vsi trije odidejo.) Zastor. 3 * V. Na Golgoto. Zadaj mestno obzidje. Spredaj vodi pot od desne. Na levi izhod (vrata) v ulico: „Via dolorosa' 1 . Veronika (s Klavdijo; gledata pri izhodu v mestno ulico). Le postojva in poglejva! Mimo tega pojde kraja. Meč se bliska! Že so blizu. Truma, kakor noč prihaja. Klavdija. Prvi v vrsti kuštrav deček. Glej, v korakih gre velikih! Desko nosi jim z napisom, pisanim po treh jezikih. Veronika. In za dečkom ... Vsi na konjih! Farizeji preoblastni, kakor šli bi pot do zmage, pa gredo k pogubi lastni. 37 Klavdija. A za njimi... Broj vojakov, divjih, kakor levi sami; vsak za pasom meč bridkostni, ostro sulico ob rami. Veronika. Za vojaki... Štirje hlapci s koli, žeblji in drogovi. A za hlapci... Smrtni sluge, rabeljni gredo sirovi. Klavdija. In za njimi. Stojte trume! (Utihne.) Mar spoznali še ga bomo? Kakšno bitje! Kakšen človek! Ecce homo, ecce hotno! (Vije roke.) Veronika (vsa vznemirjena raztegne v rokah bel prt). K njemu planem, bodi truma, bodi gnječa; naj obrišem lica sveta, krvaveča (odhiti pri izhodu). 38 Klavdija (Mariji, ki prihaja z Magdaleno od desne). Bolje bi ti, mati, bilo, da oči bi se zaprle, od solza ti oslepele, da vsaj tega ne bi zrle. Kaj oči so tvoje čiste zagrešile kdaj na sveti, da trenutek toli grozen morale bi danes zreti ? Marija (pogleda skoz vrata v ulico; v žalosti sklene roke). Ah 1 Kako si, Sin človekov, zapuščen, kakor ni bil med zemljani še noben. Celo zemljo dih ljubezni greje tvoj; ali tvoje čelo moči smrtni znoj. Jaz s teboj sem bila v tvojih jasnih dneh; in s teboj sem, ko že nosiš smrt v očeh. Janez (se pokaže pri izhodu). Ne! Nikar se več ne mudi! Hiti vendar s tega kraja! Mati bridka, glej, trenutek najbridkejši tvoj prihaja. Marija. En sam pogled izpila še bi rada iz solznih mu oči. Le eno še besedo sladko rada iz grenkih čula ust. En sam še vzdih usmiljenja bi rada izdihnila pred njim. Klavdija. Kako boš krotka ovca med volčja šla krdela, da mimo njih bi živa do jagnjeta prispela? Magdalena. Mogočna kakor smrt ljubezen je ognjena, kot neugasli žar iz solnčnega plamena. Ne morejo vode ljubezni pogasiti, vse reke je nikdar ne morejo vtopiti. Janez (naenkrat zakliče). Glejte! Že je prišel mimo. 40 Aiarija (pogleda skoz vrata in ostrmi). O, da nisem znala mati, kaj bo moral vse trpeti, ne bi mogla ga spoznati. (Plane pri izhodu venkaj, Janez in Magdalena za njo.) (V ozadju še reče:) O, moj sin, moj sin! (Na njen klic se čuje rahel glas:) O, žena! Klavdija (sama zroč pri vratih). Dva pozdrava vzdihujoča. Prvič sta si v lice zrli žalost in ljubezen vroča. Srečali sta dve se srci, dve veliki, dve trpeči; srečala se dva pogleda, dva sijaja v temni gnječi. Suzana (s Salomo pride pri vratih). In kdor je slišal ju sedaj, po težkem onem vzdihu vsaj bi moral vsak spoznati: da to sta sin in mati. Saloma. Katera mati bi ljubila s tako mogočno srčno silo, da spremljati bi sina mogla na križ sramoten — ne v gomilo? 41 Klavdija. Kako sta mogla sin in mati molče nositi silno tugo? Kako da ni srce bridkostno umrlo eno, ali drugo? Suzana. Nobena mati ne bi mogla Razbičanega sina zreti, vse rane v srcu občutiti, umirati, a ne umreti. Veronika (prihiti s prtom, zaznamovanim z rdečimi potezami). Otrla sem krvavi pot. Gospod je prt mi svilnotkan in v prtu vrnil sveti svoj obraz s krvjo zaznamovan. Suzana. O, daj, za hip mi prt podaj, da ga molče poljubim vsaj. (Prime prt in ga poljubi.) Saloma. Še meni sveti daj obraz, da ga poljubim tudi jaz. (Se skloni in ga poljubi.) Klavdija. A jaz? h jaz? Kako naj vem, če se ga dotakniti smem! Saj kriv, saj kriv je naš Pilat, da prt rdeč je kot škrlat. 42 Veronika. . Nikar se, Klavdija, ne boj! Odrešenik je tudi tvoj. Klavdija (pogleda v nebo). Gospod, poglej! (Poljubi prt kleče.) Odpusti mi! Saj nisem jaz hotela te krvi. Zastor. VI. Pod križem. Križ stoji že prazen, ob njem prislonjena lestvica s tančico, pod njim trnjeva krona. Magdalena (pristopi pod križ in se zagleda vanj). Še križ stoji, najhujši križ! Še silne rame širi, široko razprostrte, glej, te hladne rame štiri. O, Golgota! O, Golgota! Ti prestol blede smrti, po tebi teče sveta kri kot grozdni sok po trti. (Pobere krono pod križem.) Zakaj te niso, Golgota, razsuli prej potresi, da ne bi njega križala na tem sramotnem lesi! Zakrij z oblaki temnimi, zakrij si lice grozno, da te ne vidi več oko! Ni treba! — Vse prepozno! (Se zgrudi ob križu.) 44 Suzana (od desne strani). Le vstani, Magdalena, da na Gospodov greš pokop; Arimatejski Jožef odprl'je zanj svoj novi grob. Magdalena (vstane). Presrečen grob, preblažen grob, poslednji dom si njemu, ki vseh stvari je Gospodar in Stvarnik svetu vsemu. Klavdija (z veliko belo vazo, ki je zatvorjena). Nikar se Klavdije in njenega daru ne branite, nikar! Ni v srcu več miru... Magdalena. Kaj tvoj prihod pomeni? Klavdija. Glej! Alabastrova najdražja mi posoda. Razbij jo! Mire vam prinašam za Gospoda. Suzana (vzame Klavdiji posodo iz rok). O, Klavdija, ti prva hči, ki jo Gospodova je smrt na pot življenja dvignila. Tvoj duh naj več ne bo potrt! 45 Veronika (prihiti od leve v roki posodo z ure¬ zanimi cvetovi). Hitela sem, da ne bi vsaj Gospoda mi zagrebli prej. Prinesla sladkih sem dišav. (Ponudi posodo Magdaleni.) A kje je mati? Magdalena (pokaže na desni kraj izven po- zorišča). Ah! poglej! Suzana (in vse žene gledajo tjakaj). Spet materi, kot v davnih dneh, v naročju sin počiva; nekdaj je sanjal sladki sen, sen smrtni danes sniva. In zopet, kakor v davnih dneh, strmi mu v lica sveta; nekdaj cvetoča kot pomlad, a danes vsa brez cveta. Magdalena. Samo srce, kot prej nikdar, sedaj se je razkrilo, iz rane gleda vprašujoč: Kaj nisem vas ljubilo? Klavdija. (Žene se obrnejo zopet ena k drugi.) Kako je mogla mati na križu sina zreti, najljubše bitje svoje med smrtnimi trepeti? 46 Suzana. Ne, ni pogleda od sina obrnila, ko bil tako je zapuščen; le materin pogled ostal je še pri njem. Veronika. Kaj ni v strahoti vila pod križem rok tresočih, kričala srčnih krikov nad njim obupajočih? Magdalena. Ko drugi vili so roke v obupu in bridkosti v sovraštvu in divjosti — le Ona stala je molče. Ihtela s tihimi solzami kot v pušči ranjen pelikan; molila z vdanimi rokami kot angel v kamen izklesan; trpela v blagor vseh otrok, kar zemeljski jih nosi krog. Janez (pride od desne strani). Hčere ve jeruzalemske! Silna nje je bolečina: Pristopite, preprosite, naj z naročja dene sina! (Žene na desno proč.) 47 Janez (sam). Pa naj ga gleda še tako ljubeče, verno, vroče: ni v njem ne diha enega vzbuditi več mogoče. Ne ganejo se ustne več usehle, posinele, ko zadnjo so besedo že „Dopolnjeno" velele. Ne dvignejo se več roke, ni mar jim več objema; odkar so križ objemale, jih smrtni mir prevzema. Ne vzgibljejo se več noge; kdor šel je pot, kot one, izmučeno bi koprnel, kdaj jih k pokoju sklone. Suzana (in druge se vračajo z Marijo). Daj se vendar, mati grenka, preprositi! Saj ne more to naročje grob mu biti. (Se ustavijo na prizorišču, Marija v sredi med njimi.) Marija. Živega mi niste dali, mrtvega mi vsaj pustite; dokler mi ne bodo grenke vse solze nad njim izlite; dokler smrt me ne ponese v dvore svoje tajnoskrite. 48 Saloma. Ti nad njim bi v mnogih solzah tugovala; a nobena v grob ne sme več solza žala. Marija. Živ ni mogel moj ostati, mrtev vsaj naj moj ostane; vaša bila kri škrlatna, moje pa naj bodo rane; žrtvoval je vam življenje, moja pa naj smrt ostane! Veronika. Mir in pokoj v grobu vsakem biti mora; a za mir ni v rokah tvojih več prostora. Marija. Križ mu bil je smrtna postelj, jaz gomila naj bom živa; kjer je prve sladke sanje, naj še smrtne sanje sniva; kjer srce umira moje, še njegovo naj počiva. Klavdija. Tam na vrtu grob je vsekan v novo skalo; kak se bode tam pri oljkah mirno spalo. Zastor. VIL Na grobu. Grob zaprt, a ne še zapečaten. Kroginkrog oljke in ciprese. Marija (kleči ob grobu s sklenjenimi rokami). Dete moje, moja sreča, sreča moja neizmerna! Kaj o tebi sanj nebeških sanjala je duša verna. Danes sreča — zakopana. Dete moje, moja radost, radost moja neizrazna, kakor zvezda tihi noči ti si bila mi prijazna. Danes radost — zakopana. Janez (se prikaže na desni strani, obstoji na voglu). Noč prihaja, mati moja! Marija (zatopljena nadaljuje). Dete moje, moja nada, nada moja zlatokrila, po blestečih holmih rajskih kajkrat si moj duh nosila. Danes nada — zakopana. Mater dolorosa. 4 50 Dete moje, moja slava, slava moja bogovdana, kak sem bila v tvoji zarji slavljena in blagrovana. Danes slava — zakopana. Janez (korak bliže, ponovi glasneje). Noč priha, mati moja! Marija (ne čuje, nadaljuje). Dete moje, moja žalost, to si bridko legla vame. Kam te hočem potopiti? Vse morje te ne objame. Janez (stopi pred Marijo). Noč prihaja s tihih holmov, noč velika. Mati moja, zapustiva Rešenika! Marija (vstane, se ozre na učenca in naokolu). Saj je vedno vas učencev bilo dvakrat šest. Kje so drugi enajsteri ? Sam ostal si zvest? 51 Janez. Vedno nas je šlo učencev z Mojstrom dvakrat šest; danes smo se razkropili križem stez in cest. Marija. Vse prevara za prevaro, kamor zrem. Glej! še onih dvanajsterih ni pri njem. Ah! še onih ni na križev pot njegov, ki jim dal je svoj najvišji blagoslov. Janez. Vse se mora izpolniti kar je sam dejal: „Jaz udaril bom pastirja in ovce razgnal." Marija. Kak se ne bi farizejski Izrael s celim srdom duše svoje vanj zaklel; če še oni 52 živoverni niso vanj, ki so zrli njega čuda dan na dan. Saloma (od desnej. Nikar se več na grobu ne mudita. Vojaška straža pride zastražit grob. Marija. Kako naj grem z gomile, z gomile, kjer počiva moj sin in moje vse. Saloma. Saj vendar, mati, pomniš to, kar vama rekel je v slovo? In ti in Janez, oba sta gledala na križ, kot bi prosila: ,,Povej, Zveličar, kaj želiš?" S pogledom milim oba je ganil do srca, z besedo tiho tolažil zadnjikrat oba. Skrivnostno, lahno, kot bi se raniti te bal: „Glej, žena, sin tvoj!" Marija, tebi je dejal. (Se obrne k Janezu .) Slovesno, mirno, kot da za brata te je vzel: ,,Glej, mati tvoja!" apostol, tebi je velel. Janez. In kakor olje skelečo rano pohladi, beseda ,,Mati“ srce mi tužno pomiri. Marija. K kakor kaplje močneje ogenj razplamte, beseda ,,2ena“ še bolj razmuči mi srce. Saloma. Res, tolažba brez tolažbe. Hrepenela si po njej, našla si jo, a je huje v srcu tvojem, kakor prej. Kak je mogel večni Stvarnik zameniti se s stvarjo, kak je mogel mesto solnca žarek dati ti samo. Materi je tuje dete, tuji roki mater dal; kak na tujem rasti mogla palma bi z domačih tal! Janez (obrnjen k Mariji). Glej, tebe s tugo je napolnil, da z radostjo je nas navdal: Ni mene dal zavoljo tebe, zavoljo nas je tebe dal. 54 Magdalena (od leve strani prihaja zamišljena, v roki trnjevi včnec). Ah! Kam naj grem? Sprejmite, ve me, šume, med svoje tihe trume! Tam zjokati se mirno smem. Ah! Kam naj grem ? Nosite, vi me, holmi, na tronu vašem bol mi nemara vsahne z novim dnem ? Saloma (jo ustavi, ko pride Magdalena na sredo prizorišča). A tiste šume ni, in ni ga holma tega; vsak vrh prenizko sega, na njem te bol ne zapusti. Magdalena. Ah! Kam naj grem? Janez (se vstopi na desno tik Marije od desne strani). K Mariji, kakor jaz! Suzana (z Veroniko in Klavdijo). Devica, utolaži nas! (Vsi se vstopijo k Mariji po vrsti: Janez, Su¬ zana, Veronika, Klavdija na desni; Saloma in Suzana na levi.) 55 Magdalena (se vstopi na levo pred Marijo in počasi govori). Kako boš mogla ti, Devica, otrokom biti Tolažnica! ponižana si kot Noema iz davnih dni, iz Betlehema. Marija. Vse bridkosti sem prestala, preihtela slednji vzdih; kaj da ne bi mogla biti Tolažnica žalostnih. (Magdalena se vstopi na levo tik ob Mariji in ji da v roke trnjevo krono.) Angel (se pojavi v svetlobi, držeč palmo v roki). Kraljica vseh mučencev, zdrava! Jeruzalema ti si slava, ti si veselje Izraela, ti ljudstva čast si nezvenela! Saj vzraste trnjev venec tvoj v najlepšo krono. Bog s teboj! (Izgine v žareči svetlobi.) Konec. narodna IN ., u ,^ I T v r E fi RZ1TETNf1 knjilnica 111 00000465036 Kazalo. Stran Uvod. ^ I. V hiši nazareški.11 II. Na vrtu nazareškem.11 III. V Jeruzalem.23 IV. Nad Jeruzalemom.2° V. Na Golgoto. 36 VI. Pod križem.43 VII. Na grobu.4 >