časopis za kritiko znanosti; ¡992; 144/145; 55-80 55 Oralne šole? Bojan Baska r Naslovno vprašanje, ki gaje mogoče formulirati tudi v obliki "Šole brez pisave?", ustreza vrsti vprašanja, ki ga neutrudno postavljajo t.i. literacy studies-. Je pojav (praksa, institucija...) * možen brez (rabe) pisave? Je brez (rabe) pisave možna simfonija? Je možna demokracija? Sta možni ¡liada in Odiseja? Odgovor je praviloma nikalen. Če so predzadnje vprašanje postavili in nanj odgovorili že razsvetljenci, zlasti ideologi, so zadnje, prav tako v zadnjem desetletju 18. stoletja, postavili helenisti, ki so si dajali opravka z modaliteto Homerjeve kompozicije in s tem tudi s Homerjevo identiteto. Oralni, nepismeni Homer (ali množica anonimnih pevcev, ki bi se skrivali pod tem imenom), kakršnega je vpeljal F. A. Wolf, je bil skoz vse 19. in še v 20. stoletju sporni predmet 'analitikov' in 'unitarislov'; še formulama teorija Parryja in Lorda, ki je nazadnje z novo vrsto dokazov uspešno afirmirala oralnega Homerja, ni docela prepričala tistih, za katere je bila že sama pomisel na Homerjevo 'nepismenost' spolakljiva. Odgovor formúlame ali oralne teorije na zgornje vprašanje je sam na sebi seveda pritrdilen: Kompozicija lliade in Odiseje je možna brez rabe pisave. Ta neposredni odgovor bi bil v nasprotju s prevladujočo težnjo v literacy studies: če trdimo, da si simfonije brez rabe pisave ne moremo niti zamisliti, kako si lahko tedaj zamislimo homerski opus? Toda formulama teorija je več kakor zgolj ta pritrdilni odgovor, saj je prinesla novo razlago oralne kompozicije, razlago, ki temelji na analogiji z guslarskim modelom. Oralni pevec se besedila ne nauči na pamet in ga ne reproducirá dobesedno, temveč ga vsakič rekomponira ali improvizira s pomočjo formúlame tehnike. S tem paje formulama teorija postala dragocen ter močan argument v rokah listih, ki poudarjajo velikanske implikacije vpeljave pisave. 56 Befan Batkar Vprašanje o možnosti teh ali onih pojavov v riružhi brez pisave jc seveda vprašanje o učinkih ali implikacijah (rab) pisave: je vprašanje, ki ga v najrazličnejših variacijah postav I jajo literacy studies, torej "proučevanja učinkov ali implikacij (rab) pisave", ki zaradi specifičnega pomena angleške hesede literacy v drugih jezikih ne najdejo posrečenega imena. Učinkov ali implikacij: odvisno od tega, ali tehnološko deterministično menimo, da vpeljava pisave nujno proizvaja opisane učinke, ali |ta so novi predmeti po naši sodbi učinki kompleksnejših determinant, vendar zmeraj šele na podlagi vpeljave pisave. Teza, da je šola rezultat, učinek, "poganjek" pisave, se potemtakem pristno prilega polju literacy studies, čeprav seje porodila pri listih, ki imajo veliko opraviti z najstarejšimi oblikami pisave: pri sumerologih. Toda obravnavanje šole v funkciji pisave ne vznemirja samo kroga specialistov za literacy studies, temveč vznemirja tudi precej širše kroge strokovnih in laičnih občinstev. Pri tem ne gre samo za oralistične recidive, kot so prizadevanja za ponovno retorizacijo šole, za reafir-macijo ekspresivnega branja itn., saj očitno še bolj vznemirjajo implikacije ter možnosti novejših tehnologij: od že deplasiranih avdio-vizualij in kihemetičnih učnih strojev do informatike in rnulti-medialnosti. V vrvežu elektronskih tehnologij sploh ni samoumevno, da šola stoji in pade z obdelovanjem tradicionalnih pisnih besedil; iz trmastega vztrajanja pri enačbi šola = pisava = omika vrh lega vse bolj štrlijo interesi avtoritarno organiziranih filoloških taborov. Izrazita polarizacija, ki je v zadnjih dveh desetletjih nastala v polju klasične filologije, potemtakem ni prav nič nenavadna. Na eni strani vztraja "klasična filologijn", trdnjava konservatizma, v kateri so hierarhično razvrščeni akademski osebki, ki participirajo pri vrhunski avtoriteti Avtorjev literarnih besedil, od nje pa se jc ločil pisan spekter novih prijemov, novih disciplin, ki so si praviloma nadele druga irnena in ki prakticirajo drugačno Grčijo in drugačno humanistiko. Literacy studies imajo tu pomembno mesto, saj se v dobršni meri lotevajo grških rab pisave, grških načinov branja itn. Tista klasična filologija, katere prestiž in avtoriteta sta temeljila na mojstrskem obvladovanju fines klasičnega jezika in klasične literature, seje zmeraj le težko sprijaznila z obstojem nepismenega Homerja in predpisne Grčije. Če je filološko mojstrenje pisnih besedil dokaz omike, je Homer neomikan - tak nedolžen sklep bi klasični filolog utegnil vzeti za provokacijo. Omine tole? 57 Poseg literacy studies v Grčijo je bil še zlasti prevraten s tem, da je današnjim filologom, sodobnikom elektronskih komunikacijskih tehnologij, nastavil zrcalo, v katerem vidijo kakšnega Sokrata ali Platona, kako iz vseh rokavov vleče brezupne argumente proti navdušenju nad hypomnemata, ki je zgrabilo tedanje Atence. Pisava uničuje spomin. Pisava, to so otročarije. Pisava je v bistvu slikarstvo, zato je nevarna... V tem zrcalu je Platon, ko se prepira s sofisti, videti kot laudator temporis acti, ki se počuti ogrožen spričo nove tehnologije. A pisna tehnologija, ki je Platona strašila ob prihodu, filologe straši v eni svojih transformacij (nekje vmes je bila še tiskana knjiga, ki se je marsikateremu tedanjemu humanistu zdela izrazito grda in neuporabna v primerjavi s kodeksom): straši jih tako močno, da radi pritegnejo mnenju tistih neobveščenih entuziastov, ki v informatiki vidijo konec pisave. In razcep v polju klasičnih filologov se dokaj lepo ujame z različnim odnosom do te tehnološke transformacije pisave: nekatere informatika s svojimi simptomi res spravlja v grozo, toda po drugi strani je instrument, ki jwlrebam vede imenitno ustreza in ki je v tej vedi, bolj kot marsikje drugje, tudi že doživel zelo kompleksne in sofisticirane aplikacije. Vprašanje o obstoju ali neobstoju oralnih, od pisave docela neodvisnih šol, ki je predmet pričujoče obravnave, je sestavni del literacy studies, za širše' preokupacije z zvezo šole in pisave pa je zanimivo predvsem s svojo eksotiko, saj posega na drugo stran te zveze: v družbe brez pisave oziroma v družbe z omejeno rabo pisave. Kanoničen odgovor nanj je formuliral Jack Goody: "Lahko si zamislimo pismenost brez šol (taka je danes pismenost pri Vai jih), ne moremo pa si zamisliti šol brez pismenosti, razen če hočete ta termin razširiti na tako imenovano 'gozdno šolo*, ki se povezuje s tajnimi družhami v Afriki in drugod. Kakor koli že gledamo na te obrobne primere, pa zmeraj najdemo notranjo zvezo med formalnim šolanjem in osvajanjem pisave." (Goody 1987:235) Goody se ni zadovoljil z negativnimi in več ali manj spekulativnimi določitvami implikacij ter zmožnosti oralnosti, ki so le bolj ali manj prikrito slavljenje pisave ali tiska. Po teh določitvah oralnost ne implicira, ne proizvaja, ne zmore tistih stvari, ki jih implicira, proizvaja, zmore pisava. Kaj implicira in kaj zmore oralnost, je tako docela drugotno; to je odvisno od tega, kaj zmore in kaj implicira pisava, in pri 58 Hoji j/i Batkar tem je vseeno, ali je valorizacija pisave pri poljubnem avtorju afirmati v-na ali odklonilna. Pri McLuhanu, denimo, ki je afirmiral 'drugotno oralnost' elektronskih medijev in razglašal konec pisave, so zmožnosti 'prvotne' oralnosti določene doce+a nespecifično, docela negativno, medtem ko so zmožnosti abecedne pisave in tiska po njegovem velikanske: abecedna pisava in tisk osvobajata od tribalnosti in vodita v individualizem, oralnost pa se povezuje s trihalizmom in kolektivizmom (McLuhan 1973). Vseeno pa je Goody opravil z argumenti v prid obstoja oralnih šol bolj na kratko. Vzemimodobesedni spomin (verbatim memory), ki ga definira kot ponotranjeno pisno besedilo (Goody 1987:175-77). Goody ob tem ne trdi, da družbe brez pisave sploh ne poznajo zahteve po dobesedni reprodukciji oralnega besedila ali da sploh ne zmorejo dobesednega memoriranja, meni pa, da so navajani zgledi dobesednega memoriranja v oralnih kulturah obrobnega pomena, da se omejujejo na specifične situacije in da gre tedaj zvečine za krajša besedila, medtem ko se daljša oral na besedila z izvedbo in transmisijo nujno spreminjajo. Vprašanje o možnosti 'čiste' oralne šole pa na hitro odpravi tako, da navajane zglede razglasi za obrobne primere. V pričujočem besedilu bomo ubrali daljšo pot in pretresli standardne zglede, s katerimi dokazujejo obstoj od pisave delno ali docela neodvisnih šol, torej zglede, s katerimi bi lahko ovrgli teorijo o neločljivosti šole in (specifične rabe) pisave. Zgledi bolj ali manj čistih oralnih šol izhajajo iz proučevanj oralne poezije in iz antropologije: v prvem polju govorijo o šolah oralne poezije, v drugem pa o iniciacijskih ali gozdnih šolah, bush schools. Pregledali bomo zglede šol oralne poezije in zelo specifičen ter mikaven zgled brahmanskih šol, namenjenih strogo dobesednemu memoriranju masivnega besedila Ved (za diskusijo o iniciacijskih šolahef. Baskar 1991). Ze takoj na začetku je treba opustiti morebitno iluzijo, da nam bo na voljo kakšen zgled čiste oralne situacije. A razočaranj ne prinaša zmeraj samo utišanje oralnosti, njena transkripcija, zvedha na zapis. Lahko je tudi narobe. Obstaja anekdota o nekem eminentnem britanskem helenistu, ki je med prvimi sprejel formularno teorijo o Homerju, pa si je zaželel slišati še Parryjeve zvočne zapise pesmi guslarjev iz Sandžaka, ki jih hranijo na I larvardu. Ko jih je slišal, je bil šokiran. Perpleksni glasovi Avda Mededoviča, udarjanje po edini struni gusel, kakofonično poudarjanje vsakega stiha z guslami so bili zadnje, kar je pričakoval. "Jugoslovanski pevci so gotovo dobri," je dejal Omine ¡ole? 59 Lordu, "vendar pa brez dvoma niso slišati kot Homer." (Crane 1991:296) Šole oralne poezije? Oralno poezijo lahko zelo grobo razdelimo na dve vrsti: na eni strani je tista, katere kompozicija, izvedba in transmisija so ločeni momenti, na drugi strani je tista, v kateri ti trije momenti niso ločeni. V prvi vrsti ločitvi kompozicije od izvedbe navadno ustreza ločitev rned 'avtorji' in 'reproduktivci': aoidi in rapsodi pri starih Crkih, trubadurji in jongleur-ji v fevdalni Franciji, filidi in Bardi na srednjeveškem Irskem itn. V dnigi vrsti pevec (re)komponira med samo izvedbo. Do nastanka formúlame (ali oralne) teorije se je vsem zdelo samoumevno, da sta momenta kompozicije in izvedbe ločena: pevec zloži pesem, nato pa jo poje bodisi sam bodisi jo pojejo drugi pevci. Tak način kajpada implicira natančno metnoriranje besedila. Dolgo časa prevladujoča romantična teorija je verjela, da se besedila oralne poezije prenašajo skoz stoletja, ne da bi scspremenila. K tem umevanjem sodi še verovanje v izvirno besedilo ali pravo verzijo. S spektakularnim uspehom oralne ali formúlame teorije, ki je tako rekoč odkrila drugo vrsto oralne poezije, pa je, narobe, postalo samoumevno, da momenta kompozicije in izvedbe nista ločena. Na poezijo, ki zahteva memoriranje besedil, so pozabili. Po tradicionalnem umevanju šolske dejavnosti kot memoriranja ('znati = znali na pamet') lahko pričakujemo, da bomo našli šole oralne poezije tam, kjer je potrebno memoriranje: kjer sta momenta kompozicije in izvedbe jasno ločena. Zgledi oralnih šol, kijih navajata Zumthor (1983) in Finneganova (1977) - pri Maorih, na Havajih, v Kuandi, druidske šole v Galiji, bardske na Irskem - taka pričakovanja izpolnijo. Šlo naj bi za formalen pouk v posebnih prostorih, namenjen več učencem hkrati. Ob kvazi univerzalnosti oralne poezije v tradicionalnih in ne dosti manj tudi v modemih družbah je skromno prgišče navedenih oralnih šol dokaz vsaj za to, da transmisija oralne poezije zvečine ubira druge poti. Oralni pevci se pogosto usposabljajo pri uglednem pevcu, še pogosteje pa v učnih letih potujejo naokoli in pri različnih izvedencih nabirajo 60 &yan Batkar različna znanja. Njihov učni itincrarij ni nujno naključen, ni nujno odvisen od njihovih individualnih izbir, lahko je načrtovan in organiziran, tako da učenec absolvira vnaprej določen in relativno standardiziran curriculum. Tu bi se utegnila porajati misel, da so forme relativno standardiziranega pevčevega curricula ponekod evoluirale v formalne šole, ki so postopek ekonomizirale tako, da so zbrale več učencev v istem prostoru in jih podvrgle skupnemu pouku. Verjetnost, da so šole oralne poezije nastale po tej poti, je pičla. Po eni strani ni nobene evidence, da šole bolje in učinkoviteje usposabljajo pevce, po drugi strani pa navedeni zgledi šol opozarjajo, da gre za družbe, ki so po politični konstituciji poglavarske ali 'fevdalne', ki so sorazmerno kompleksno stratificirane, z delno specializiranimi funkcijami in s poudarjenimi statusnimi razlikami. Ko Ruth Firmegan govori o tnemoriranju dolgih oralnih besedil, tako ne more navesti nobene od omenjenih šol, temveč navede zgled somalskih pevcev (1977, 1988). Ti so, kot trdita B. W. Andrzejewski in I. M. Lewis, obdarjeni s tako dobrim spominom, da pesem, katere recitiranje zahteva več večerov, slišijo samo enkrat in si jo že zapomnijo; vrh legajo v spominu ohranijo dolga leta, nemara vse življenje, in si pri tem prav nič ne pomagajo z zapisom. Kakor koli je treba trditve o fantastičnem spominu oralnih pcvcev jemali z veliko previdnostjo, saj jim morda botruje le trdoživi roman-tizem, bi bil morda spel le skripturalni predsodek, če bi ob njih zamahnili z roko. Poetična in retorična oralna tvornost Somalcev, naroda bardov", je vsekakor zelo živahna in zanjo jc izpričano, da ima razvite oralne mncmotchnikc. Somalci so prakticirali celo oralno 'pošto*: poštar je moral besedilo, ki ga je prenašal v glavi, dobesedno memorirati, saj je sporočilo včasih vsebovalo šifre, ki sta jih razumela le pošiljatelj in prejemnik. Pri tem si je pomagal s posebej za ta namen izdelano mnemolehniko (Lewis 1986:139; Finnegan 1988:166). Če kultura, ki ji pisava ni neznana', v nekaterih sektorjih zahteva 1 V Somaliji »o dolg« stoletja deloval« koruake Šole. arabsko pisavo ao «porabljali la pitanje Uko uibViu kakor aomalVine. povrhu pa je aeki lamaa Vu-uf kenadid okoli lela 1920 aestavil novo abecedno piaavo. Kenadid je znal arabAiino in italijanfllino; njegova pisava zapisuje tadi voknie. V nekaterih potezah spominja na ebopako (ajnharvko) pisavo, a katero je bil prav uko seznanjen Pisava ne po njem imenuje ouHamvya. po dekolotiizaciji je dotivela pret-ejlen ««pek (Dinnger 19*8:300, Levria 1968:268). Oraine lote? 61 dobeseden prenos besedil in v ta namen razvije kompleksne mnemoleh-nike, ne moremo kar tako preslikati tistega, kar trdita Andrzejewski in Lewis. Toliko manj zato, ker so mnernolehnike oralriill kultur na splošno zelo slabo raziskane. (Možno je seveda, da je zahteva fx> dobesednem prenosu besedil včasih posledica srečanja kulture s pisavo in da gre pri tem za tekmovanje oralnih praks s pisnimi, za hierarhijo med njimi ali kaj |>odohncga, toda to je vseeno.) Tradicionalna sornalska družba je bila - v terminih britanske politične antropologije - akefalna, egalilarna in demokratična (Lewis 1968, 1969). Kljub navzočnosti islamske šole ni pokazala nobene težnje po razvijanju šolske oblike transmisije oraine poezije - morda zato, ker ni bilo sankrosanktnih besedil posebne družbene skupine. Navedeni zgledi oralnih šol pa seveda opozarjajo, da 'šolarji' sestavljajo posebno družbeno skupino: svečeniški sloj, dvome pesnike, aristokratski podmladek ali kaj podobnega. Druidi so bili pesniki-svečeniki, h katerim je prihajala aristokratska mladež2; podmladek maorske aristokracije seje v 'šolah učenosti' učil tradicionalno poezijo in sakralne vednosti pesnikov-svečenikov, ruartdski dvorni pesniki so bili zaposleni predvsem s prirejanjem in mernoriranjem kraljevskih genealogij, v havajskih 'plesnih šolah' seje vzgajala aristokratska mladež... Ce z oralno poezijo mislimo na sekulame forme (epske, lirske itn.), ki jih sestavljajo, recitirajo, pojejo pogosto slepi pevci, potem navedene šole nimajo dosti skupnega z oralno poezijo. Gre predvsem za uradna sakralna besedila, ki legitimirajo obstoječo hierarhijo in moč posebnih družbenih skupin, in morda za besedila, namenjena za vzgojo podmladka teh skupin. Zato bi bilo kaj nenavadno sklepali, da so se pevci-svečeniki ali aristokratska mladež zbrali v 'šoli' z namenom, da bi transmisija oralnih besedil potekala učinkovitejše in bolj ekonomično. Tam so bili na neki način že ves čas. Nazadnje si oglejmo še posebno sofisticiran zgled amharskih dabtera, ki so hkrati uporabni - in tudi edini pri Finneganovi navedeni - kot zgled šole, ki ni namenjena prvenstveno memoriranju, lemveč kompoziciji. Amharska kultura bi utegnila poleg tega biti hvaležen predmet specifične analize dinamike omejene pismenosti, saj ima lastno pisavo. 2 Vir je Cezar, ki je v Or Brilo Galltco (VI,14) zapisal: Tam ae. kol pravijo, učijo na pamet velikanko «levilo verzov, tako e latcm (Claju-hjr 1979:180) Srednjeveški luterana seveda ni vaakdo, ki je pismen, temveč je le tinti, ki ima latinsko izobrazbo, pa čeprav minimalno. Omine foie? 65 Cerkev ni nikdar formulirala jasnih pravil o sprejemanju klerikov v cerkveno telo. Nobene religiozne posvetitve ni bilo zanje in nobene določne obligacije razen tonzure - toda tonzura je bila za klerika prej koristno 'statusno znamenje' kakor obligacija - in načelne zahteve, da mora klerik živeti klerika vredno življenje. Za tiste, ki so dosegli univerzitetne naslove, se je samo po sebi razumelo, da so kleri ki. čeprav so bili med njimi tako potepuški in h kriminalu nagnjeni sholarji kakor, denimo, univerzitetni profesorji medicine in prava, ki niso bili zmeraj podvrženi celibatu (Verger 1985:25). Slabo definiran položaj klerika so številni kajpada zlorabljali; od tod velik problem nepravih klerikov in ciničen pregovor sola tonsura cUricus. (Iz klerikov so seveda izšli tudi Le Coffovi "srednjeveški intelektualci", ki pa so se poskušali ločili od klerikov in so se zalo označevali z drugimi imeni in drugimi ideali, npr. viri lilterati et periti, magnanimitasČe pomislimo še na to, da so sc do reforme Gregorja VIL vil. stoletju in ne tako poredko tudi po njej poročali celo tisti kleriki, za katere je veljala zapoved celibata, in da so se grešni duhovniki ter menihi v sili prelevili v take ali drugačne laične klerikc, imamo dovolj elementov za sklep, da do trentskega koncila, ki je nazadnje napravil red, kleriki niso bili jasno definiran ud cerkvenega telesa in da niso bili posebno pobožni, preživljali pa so se zvečine z deli, ki so zahtevala specifične vednosti in vsaj minimalno šolsko izobrazbo. V vseh teh potezah spominjajo na dabtera. Dabtera nimajo formalnega položaja v cerkveni hierarhiji. Zaradi privilegiranega dostopa do sakralnih besedil sestavljajo eno izmed treh skupin religioznega telesa (drugi dve sta menihi in duhovniki), po drugi strani pa bi le težko trdili, da pripadajo cerkvenemu telesu, saj v njem nimajo definiranega mesta, njihovo rekrutiranje je neformalno in ga ne spremljajo ne posvetitveni ne kateri drugi sprejemni obredi. Funkcije, ki jih opravljajo v družbi, načini, kako se preživljajo, se lahko zdijo nenavadni: so cerkveni in ljudski pesniki, korski pevci, plesalci, zeliščarji in botaniki, zdravniki, čarovniki, učitelji, poljedelci, prodajalci amuletov, pisarji (a pisanja se ne učijo v šoli, temveč pri pisarjih). * Za 'nekorporacijalo' določitev indtjncilili intelektualcev cf. Libera 1991. 66 Bojan Batkar Njihovo zunanjost cerkvenemu telesu nemara le najbolj poudarja to. da se duhovniki, ki se ločijo ali znova poročijo (poroka je zanje obvezna, zakon pa nerazdružljiv), in menihi, ki se poročijo, pogosto znajdejo med dabtera. Dahlem niso podvrženi cerkvenemu režimu prokreacije za prve in njene prepovedi za druge. Od njih se ne pričakuje svetosti, temveč obvladovanje posebnih vednosti. Svetost in askczo utelešajo menihi, ki jim ni treba znati niti brati, dabtera pa utelešajo skrivne vednosti in senzualnost: v pregovorih nastopajo kot jezični zapeljivci žensk, in ob tem ne more biti dvoma, da ima ta reputacija podlago v mojstrskem obvladovanju 'voska in zlata'. Levine je videl v združitvi religiozne erudicije in nepobožnega življenja znamenje, da ima amharska kultura ambivalenten odnos do vednosti: dabtera kot edina izobražena skupina uživajo spoštovanje, hkrati pa se etiopska pravoslavnost boji intelektualnega pretresanja in poudarja misterije. Šolarje so pri pouku branja strašili z zgodbami, kot je tista, da je moža, ki je hotel preiskati misterij svele trojice, požria zemlja. Racionalna teodiceja jezuitskih očetov je amliarske študente, ki so se šolali v univerzitetnem kolegiju, naravnost šokirala. Vendar pa Levinov odgovor ni zadovoljiv. Ambivalenten odnos do vednosti, ki ga lepo ponazarja sam izraz strahospoštovanje, je navsezadnje zelo navzoč tudi v katolicizmu - pomislimo samo na globoko nezaupanje do vednosti pri cerkvenih očetih. Ko so se sholastiki podali v dialektično 'raztelešanje' svete trojice, so naleteli na velikanske odpore, in združitev religioznih študijev z nepobožnim življenjem katolicizmu prav tako ni bila tuja. Levine je nemara bliže resnici tedaj, ko poudari temeljno paraliziranost amliarske kulture vpričo misteričnih vednosti. Recimo, da dabtera, ki te vednosti edini prakticirajo, načelno vedo, da ni misterija, vendar se jim ne odpovedo, ker od njih živijo in iz njih izvajajo svoj avtonomni položaj. Tej zares skrivni vednosti pritiče jezična senzualnost, nikogar pa ni, ki bi jo poskusil zatreti. Na evropskem zahodu je evolucija potekala tako, da so klerike poskušali disciplinirati in narediti iz njih svetnike. Naloga ni bila lahka, saj so morali šolarjem še v 17. stoletju žugati, naj se ne predajajo najrazličnejšim okultnim, magičnim, čarov-niškim praksam. Disciplinski duh, ki seje te naloge lotil, je bil - tako je vsaj prevladujoče sodobno prepričanje - prav tisti racionalni duh, ki se ni ustrašil preiskovanja misterijev vere. Amharska kultura pa spoja religiozne učenosti z nepobožnostjo ni poskusila odpraviti tako, da hi nepobožnost učenih zatrla, temveč se je zadovoljila s tem, da je Omine ¡ole? 67 pobožnost in čistost dodelila nevednim menihom. Zadovoljila se je z 'nečistimi' vednostmi - in ostala krščanska Koliko je za lak razvoj (ali izostanek razvoja) kriva drugačna raba pisave, je morda napačno zastavljeno vprašanje. Morda bi nas moralo zanimati bolj to, kakšne so bile amharske rabe oralnosti, da pisavi niso pustile preveč učinkovali. Zakaj je raba lastne abecedne pisave v tej krščanski kulturi ostala omejena? Ce ima Levine prav, ko trdi, da je amharska literatura (tako religiozna kakor sakralna) sterilna in da se njen in-dividualizem razodeva v oralnosti, nas arnharski primer obvezuje vsaj k temu, da se poslovimo od dogme o individualizmu kot posledici vpeljave pismenosti. Na koncu vidimo, da je za 'čiste oraliste' šola qene pravzaprav razočaranje. Kot edini navajani zgled kompozicije (ne memoriranja) namreč obljublja dokaz, da se transmisija tiste oralne poezije, v kateri sta momenta kompozicije in izvedbe ločena, lahko organizira v šolsko obliko. Izkaže pa se, daje izvirno zasnovana kot propede vtika v študij religioznih besedil, spisanih v mrtvem oziroma učenem jeziku; izkaže se, da ne more brez prve izrned artes liberales in da je le integralni del širše zasnovanega religioznega pouka za posebno skupino ljudi, ki slovijo kot 'oralni pevci', čeprav bi o njih prav lako lahko rekli, da so vsestranski strokovnjaki, katerih splošna izobrazba temelji na konceptu <]ene. Vedska šola? Oralna transmisija Ved - samo Rigveda šteje okoli 40 000 vrstic - je impozantno podjetje, ob katerem se zdijo 'žive knjige' iz Fahrenheita 451 prava malenkost. Po brahmanskem verovanju so bile Vede razodete ali vdihnjene ali narekovane skupini modrecev; njihovo besedilo so prenašali brahmani skoz tisočletja oralno, vendar strogo dobesedno. Po nekaterih sodobnih indijskih teorijah naj bi Vede nastale pred 8 000 ali celo 12 000 leti, medtem ko zahodnjaki datirajo njihov nastanek veliko pozneje: zvečine ga poslavljajo v čas med leti 1500 in 1000 pr. n. št., nekateri ludi v Homerjev čas, vsekakor pa v časovni okvir prihoda Indocvropcev na indijski polotok. 68 Befan Batkar Drugi datum, ki rad vznemirja indologc, je čas zapisa Ved. Po brah-manskib trditvah naj bi se to zgodilo šele v 18. stoletju, ko naj bi izdajalska skupina brahrnanov zapisala in publicirala njihovo besedilo: s tem so prekršili ne le prepoved njihovega zapisa, temveč tudi prepoved komunikacije besedila nižjim kastam. Po splošnem prepričanju in-dologov so jih zapisali veliko prej, morda v 2. stol. n. št. ali celo v 6. stol. pr. n. št. Pomembnejša diskusija se vrti okoli vprašanja, ali je družba, v kateri so Vede nastale, poznala pisavo ali ne, in če jo je poznala, ali je bila kompozicija Ved pisna ali oralna (ali mešana). Goody se v vnanjem posegu v to diskusijo (Goody 1987) opira na lastno teorijo, po kateri so seznami, tabele, univerzalne definicije, rubrike ('prazne škatle'), prav tako pa tudi znanosti kot logika, matematika, gramatika, filozofija itn., delo pisne kulture. Ker je tega v vedskem besedilu več kot zadosti, postavi hipotezo, da so Vede nastale v okvirih pisne kulture, čeprav ni nujno, daje bila njihova kompozicija pisna. Naslednje vprašanje je, ali je možno, rla je bila transmisija Ved skoz stoletja oralna, a da je hkrati uspešno izpolnjevala zahtevo po strogo dobesednem memoriranju in prenosu besedila. Tej brahmanski trditvi so indologi včasih verjeli brez zadržkov; menili so, da bi brahmani v primeru, če bi se vse zapisane verzije izgubile, vedsko besedilo nemudoma in brez težav restituirali, saj ga znajo dobesedno na pamet (Finnegan 1977:135). V tridesetih in štiridesetih letih našega stoletja so začeli o tem izrekati dvome; postopno je začelo prevladovati mnenje, da je bila transmisija Ved brez dvoma oralna, da pa je vedno obstajal tudi zapis besedila, s katerim so spomin po potrebi nadzorovali in ga korigirali. Preostaneta še dve vprašanji: zakaj je bil zapis besedila Ved prepovedan (tabuiziran) in zakaj so brahmani zahtevali strogo dobesedno trans-rnisijo besedila. Najsplošnejši odgovor na prvo vprašanje je seveda ta, da korenine prepovedi nimajo zavestne podlage in da ima prepoved smisel le znotraj kuture. V brahmanski ideologiji je ves prestiž namenjen oralnosti, pisava pa je nečista, čeprav so brahmani pismeni. Brahrnanov v tem nikakor ni mogoče primerjati s srednjeveškimi litterali, ki imajo monopol nad pisavo in ki s privilegiranim dostopom do sakralnih besedil upravičujejo svoj delež oblasti: "Kasta, ki je najtesneje povezana s pisarskim in uradniškim poklicem, je kajasla. Ta je v modemi Indiji dokaj prestižna, a vseeno manj vTedna kakor brah-manska, medtem ko je bila v stari Indiji zares nizka." (Malamoud Oralne lote? 69 1 1984:122) Nekateri so poskušali pojasniti prepoved zapisa Ved z nadzorom, ki naj bi ga brahmani na ta način obdržali nad tajnim sakralnim besedilom. Zakaj bi se brabmani bali, da ne pride knjiga v nevredne roke, medlem ko naj bi se zanašali, da imajo kolegi zaprta usta, ni jasno. To razlago ponuja tudi Goody, ki brahmansko posest nad vedskim besedilom izrecno primerja s posestjo, ki sojo imeli katoliški duhovniki - posredniki meti zapisano božjo besedo in ljudstvom - nad biblijo (1987:119). Hkrati pa to trditev podkrepi z dodatkom, da so v nekaterih obdobjih indijske zgodovine znali brati samo brahmani!! Razlogi, zakaj brahmanizem zahteva strogo dobesednost transmisije Ved, so seveda preti vsem ritualne vrste. Pomemben del vedskega besedila je posvečen ritualist!ki. Ritualna procedura zahteva natančnost: napačna ali zgolj nepravilno izgovorjena beseda bi ritualu odvzela učinkovitost, posledica tega pa bi bile velike sitnosti. Kolikor je brahmanska vizija nesreč, ki izhajajo iz spodletelega rituala, izrazito katastrofična, je brahmansko vztrajanje pri brezhibno izpeljanem ritualu izrazito obsesivno. Goody je v zahtevi po strogo dobesedni transmisiji videl predvsem implikacijo rabe pisave, ki šele proizvede idejo dobesedne ponovitve besedila, ritualno kompulzivnost pa je močno podcenil. Ch. Malamoud je pokazal, da brahmanska prepoved zapisa ni enako stroga za vse vedsko besedilo in prav tako ne za vedango, torej 'propedevtične' vede, ki omogočajo razumevanje in predvsem pravilno izgovorjavo vedskega besedila ter določitev pravega trenutka za izvajanje rituala (Malamoud 1984). Med temi vedami - metrika, fonetika, gramatika (t.j. morfologija in sintaksa),etimologija, astrologija, rilualis-tika • , katerih izbor je zelo očitno podvržen ritualnim zahtevam, je neenaka strogost prepovedi zapisa najlepše razvidna v Paninijevi gramatiki, ki je temelj gramatičnega korpusa vedange. Paninijeva gramatika je zbirka suter, aforizmov*, "izjemno zgoščenih in kratkih stavkov, včasih sestavljenih le iz ene ali dveh besed, te besede pa so vsakdanjemu jeziku pogosto tuje, skovane so ad hoc, primerljive so s kemičnimi formulami" (1984:118). Sutre spremljajo komentarji (bhašja), ki pojasnjujejo in razvijajo sutre. Komentarji so glede na sutre drugotni, zgovomejši in manjvredni. Toda tudi komentarji se členijo na stopnje: za temeljnim komentarjem, ki je absolutno nujen za razumevanje sutre, pridejo komentarji h komentarjem. Večja kot je razdalja do sutre, več je prostora za komentatorjevo mnenje, manj je 70 Bojan Batkar komentar vreden, več je prostora za pisavo. Suter in prvih komentarjev se mora hrahman nujno naučiti na pamet, za druge in tretje komentarje |ia si lahko pomaga s knjigami. Prav tako hierarhično organizirana so tudi razmerja med posameznimi deli samih ved: najpomembnejše so himne, spremljajo pa jih pretežno prozna besedila, denimo ritualistični ali teološki komentarji. Malamoud na podlagi te skupne hierarhične sheme sklepa, da so manj pomembne pasusc vedskega besedila zapisali prej kot himne, morda že ob samem nastanku ved, medtem ko so himne najdlje ostale 'neomadeževane'. Če pritrdimo danes prevladujočemu mnenju, da jc v ozadju oralne transmisije Ved kol izhod v sili vselej stal zapis, ki so ga brahmani zainteresirano prikrivali, vseeno ne smemo podcenjevati zmožnosti dobesednega in zanesljivega memoriranja, ki so ga razvili. V ta namen so izdelali izjemno kompleksne in rafinirane mnemotehnike, ki jim morda ni nikjer drugje enakih (v službi mnemolehnik so bile tudi znanosti iz vedange). Ker je pri strogo dobesednem memoriranju velika nevarnost, da bi se učenec zanašal na pomen in nevede nadomeščal besede s sinonimi, se je treba pomenski plasti izogniti. Zalo učenec memorira in recitira besedilo ne sarno naprej, temveč tudi nazaj, predvsem pa elemente in zapovrstje strof razbija in jih povezuje v nove nize v različnih kombinacijah. Tako so nastale različne variante vedskega besedila, denimo krama, kjer je sekvenca besed ab, bc, cd, iata, kjer je sekvenca ab, ba, ab, bc, cb, bd, cd, ghana s sekvenco ab, ba, abc, cba, abc, bc, cb, bed, deb, bed. Učitelj stoji učencu ob strani in sunkovito potiska njegovo glavo naprej in nazaj v ritmu recitacije (Malamoud 1989:305; več v: Renou 1978:66-69). Izogibanje pomenski plasti besedila je poudaril tudi F. Staal, ki je menil, da recitator besedila sploh ne razume in da ga zalo ni mogoče primerjali s pridigarjem na prižnici, temveč prej s srednjeveškim menihom, ki prepisuje knjige, pa tudi z vsemi, ki so povezani z moderno proizvodnjo knjige (Finnegan 1977:151). Zlasti seveda spominja na korektorja, ki bere krtačne odtise nazaj, da se ne bi prepustil pomenu. Sanskrtski izraz za memoriranje, kakršno pride v poštev pri brahmani h, je "imeti (besedilo) v grlu". Malamoud meni, da izraz kaže na ume vanje, da se besedilo inkorporira v recitatorja, in da je nasprotje nemškemu izrazu "ausswendig", po katerem je memoriranje stvar zunanjosti (1989:305). Sklepanje je morda prehitro, saj bi tedaj lahko rekli, daje Oratne loie? 71 angleško in francosko umevanje ("by heart", |>ar coeur") nasprotno nemškemu - in kaj bi tedaj rekli o slovenskem "na pamet" ali "na izust" Da je mogoče izdelati tako sofisticirane mnemotehnike samo v pisni kulturi in da so te zasnovane na pisnih analizah govorice (tako kot antične artes memoriales, s katerimi nimajo sicer nič skupnega), je seveda popolnoma nesporno. Brahmanska 'šola memoriranja' (trajala je do dvajset let) je nemara res šola; njene metode so res izključno oral ne (čc se omejimo samo na memoriranje Ved in odmislimo pouk branja, pisanja in vedange), vendar predpostavljajo sofisticirane rabe pisave. Prepoved zapisa sakralnega besedila je tako proizvedla kuriozne tehnike in metode pouka, ki ni so determinirane z omejeno razpoložljivostjo pisne tehnologije, a vseeno proizvajajo učinke, podobne učinkom omejene pismenosti. Brahmanski učenec, ki se uči vedsko besedilo na |u«met, se ga seveda uči tudi zato, ker ga bo potreboval. Znanje pomeni tudi tu znanje na pamet, asimilacijo vednosti, ki jc na ta način vsak trenutek pri roki. Znanje, ki je zgolj v knjigi, je po indijskem reku isto kot denar, ki je v rokah drugega: ko ga hočeš uporabiti, se izkaže, da ni tvoj. V bistvu enak koncept znanja najdemo tudi v antičnih govorniških šolah (kjer so vse vednosti instrumentalizirane v službi kopičenja elokvence), najdemo ga tako rekoč v vseh šolah, saj jc učenje na parnet povsod ena bistvenih sestavin pouka, čeprav sta njegov obseg ter intenziteta variabilika. Toda brahmanski učenec se uči na pamet vedskega besedila tudi zato, da bi bil njegov spomin fizični nosilec njegove transmisije. V tem pogledu naloga 'vedske šole* ne izdeluje obdelovalcev ali uporabnikov besedila, temveč izdeluje 'žive knjige', mehanične nosilce besedila (McLuhan bi rekel medije), nekakšne avtomate, ki v vsakem trenutku z največjo zanesljivostjo reproducirajo kateri koli del besedila. ' Razumevanje besedila pri tem ni bistveno: kolikor je srotriya stroj, v katerem je registrirano besedilo za rabo drugih, je razumevanje odveč, je celo škodljivo, saj posvečanje pozornosti pomenu zmanjšuje zanesljivost spominskega zapisa. Če je namen memoriranja memoriranje samo, torej skladiščenje v spominu, iz katerega je mogoče v vsakem trenutku spet jemati ven, je zgrešen morebitni ugovor, da je memoriranje mehanično, da razumevanja besedila ni. Rrabmansko memoriranje je zgled čiste ločitve memoriranja besedila in uporabe memoriranega besedila. V 72 Bojan Batkar zgodovini evropskih šol hi lako čisto ločitev težko našli, saj ni bilo prepovedi zapisa šolskih besedil - v posebnih situacijah, zlasti pri preverjanju znanja, je bila (in je v manjši meri še danes) prepovedana le raba zapisa: knjige, učbenika, slovarja... Čeprav je bila funkcija (oraJne) transmisije besedil v evropskih šolah odrinjena v ozadje, pa so bile te šole vse do novejšega časa zveste konceptu znanja kot memoriranja ali znanja na pamet. Seveda so hkrati učile tudi intelektualne tehnike in spretnosti, ki ustrezajo drugačnemu konccptu znanja: oratorske tehnike, tehnike logičnega sklepanja in disputiranja, kompleksne tehnike obdelovanja besedil (razne vrste tekstne eksegeze, kritike itn.), v precej manjši meri tudi matematične tehnike. Koncept znanja, ki stoji v ozadju tega pouka, je pravzaprav 'moderen': učili pomeni učiti misliti. Toda tudi v tem primeru je bilo učenje intelektualnih tehnik in spretnosti povezano z obširnim memoriranjem, nemara le manj dobesednim. Lep zgled take kombinacije je praelectio, uvodni historično-grarnatični komentar, ki so se ga šolarji ponekod še na začetku našega stoletja učili na pamet: 'predbranje' je služilo urjenju v tekstnem komentarju in kritiki, ki so mu kajpada prisojali tudi vrednost razvijanja mišljenja'1, toda učiteljev komentar se je bilo treba naučiti na pamet. Model, ki temelji na tem konceptu znanja, je v bistvu oratorski. V najčistejši obliki ga najdemo v antični ali humanistični govorniški šoli, kjer je bilo vse izobraževanje podvrženo formiranju elokvence. Govornik se je usposabljal za govorniški (torej advokatski, politični...) poklic, to usposabljanje je zahtevalo obvladanje številnih zahtevnih tehnik, zahtevalo je zmožnost kritične presoje, logične in retorične argumentacije itn. - a zahtevalo je tudi obširno memoriranje. Tu ni šlo za 'pasivno' učenje na pamet, kakršno ustreza umevanju znanja kot zapečatene knjige; znanje je bilo namenjeno uporabi, toda antični oratorji so zelo jasno povedali, da govorniški pouk na vseh stopnjah zahteva intenzivno memoriranje in zato tudi urjenje 'naravnega' spomina s pomočjo mnemotehnik. Memoriranje je obsegalo učenje na pamet dolgih literarnih in oratorskih besedil, spominsko skladiščenje * Jeniklia lolaikon, fi|ajnia v rarioaalnoati logif ne ia rr-lont*ur «ipanUcije, ae je prav lakko delo, da prodirajoči aaravoalovai po«k ikodi miselni disciplini, da poneai laaajievaaje saklevaoali pouka, zguU> faaa, aatnalrleklaalixe« ita. Omine tole? 73 argumentov, vsakršnih loci, stilizmov itn., ki jih mora orator imeti pri roki (in promptu habere), da jih lahko uporabi v vsakem trenutku. Orator, ki bi moral v trenutku, ko je potreben hiter poseg, šele brskati po knjigah, a bi bil sicer odličen advokat, bi bil v Ciceronovih ali * k vintilijanovih očeh kaj slab orator. Oratorska elokvenca izrecno predpostavlja dober spomin in polno glavo izdelanih obrazcev. Ta zahteva je bila razumljena kot nujnost govorniškega poklica, toda elokvenca, temelječa v copia verborum, je bila hkrati kulturni ideal (pomenila je omiko, ustrezala je konceptu splošne izobrazbe, nanjo se je vezal statusni prestiž ...), zato niso težili k njej samo pravniki in politiki. Današnji koncept znanja, v imenu katerega poteka boj proti pomnjenju in ki je pripomogel k opaznemu krčenju memoriranja v šoli, identificira znanje z 'znanjem iskanja informacij'. Če s tega koncepta odstranimo blišč infontiališkega žargona, je zelo očitna njegova podobnost z oratorski m konceptom, le da famozm retnei al poteka v eksterni datoteki namesto v skladišču v glavi. Iz današnjega zornega kola je videti oratorski koncept pravzaprav informatiški, seveda pa je primerjava [»ostala smiselna šele z najnovejšo hitrostjo iskanja informacij, ki se približuje hitrosti oratorjevega 'stresanja iz rokava'. Današnji koncept še zmeraj zahteva, da mora biti znanje in promptu: lahko je eksterno -kot golob v tuji roki - , vendar mora biti v hipu prisvojljivo (kolikor ni, so vse skupaj le pobožne želje pedagogov). Razlika med oratorskim in informatiškim konceptom seveda ni tako neznatna, kakor se zdi na prvi pogled, saj informatiški model virtualno eliminira specifično omiko, ki jo poraja dolgotrajno ler intenzivno ponotranjanje velikih tekstov. Popoln prehod k informatiki, popolna opustitev memoriranja v šoli bi najbrž pomenila afazijo, to pa je gotovo eden razlogov, zakaj se šola ne mara v celoti odreči memoriranju in (Kiskuša vzpostaviti novo ravnovesje. Iskanje novega ravnovesja je razvidno že v sporadičnih oralisličnih reakcijah, denimo v zahtevi [»o delni restituciji govorniškega (muka - čeprav se predlagatelji po vsem sodeč ne zavedajo, da obnovitev govorništva nujno zahteva več učenja na pamet. Vendar |m se zdi, da je temeljna formula novega ravnovesja že proizvedena: memoriranje je privilegij elementarnega (muka, na višjih stopnjah pa ostane samo tam, kjer je videti absolutno neizogibno. Rešitev problema je tedaj zelo tipična: tako kot nekatere druge prakse, ki so bile v tradicionalni družbi nediskriminirana domena odraslih in otrok, je tudi učenje na pamet poslalo zgolj domena otroštva. Otroštvo 74 Bojan Batkar je ropotarnica, v kateri najdemo arheološke ostanke nekdanjih praks.6 Morebitna razlaga, da je omejitev učenja na pamet na elementarno šolsko stopnjo učinek razrednega boja (pasivno memoriranje prihodnjim delavcem, razvijanje kritičnega mišljenja elitam), jc očitno prešibka. Nepripravljenost, nemoč, strah, da bi docela stopili v informatiko, elegantno »plahni v kompromisu, da otroci smejo uživati v arhaičnih dejavnostih. In videti je, da v njih zares uživajo, saj pri vsem demonstrativnem odklanjanju šolskega memoriranja in faktografije najdejo nadomestek prav v memoriranju in faktografiji podatkov pop kulture. Mar ni memoriranje besedil pesmi in filmskih dialogov, prevdsem pa imen filmskih zvezd, genealogij ročk bendov, seznamov filmov, ki jih je naredil režiser, seznamov filmov, v katerih je igrala filmska zvezda, klasifikacij hollywoodskih filmov itn. isto kot memoriranje seznama rek, ki so omenjene v homerskem opusu, imen mest iz homerskega opusa, ki se začnejo s črko (, imen tovarišev, ki jih je ugrabila in na koščke raztrgala Scila, seznama Homerjevih verzov, v katerih je vsaka beseda za zlog daljša od prejšnje - mera miracula, ki jih je vljudno, a za naše pojme ne preveč prepričljivo zavrnil Aulus Gellius (Noct.Att., Praef.)? Znati pomeni znati na pamet.' Memoria in ex tempore Dialektiko memoriranja kot mehanične dejavnosti in hkrati kot pogoja za navdihnjeno improvizacijo je najlucidneje dojel Kvintilijan. V poglavju o improviziranem govoru ali govoru ex tempore, ki je "najlepši sad naših Študijev in tako rekoč največja nagrada za naše dolgotrajne napore" (Institut. orat.,\,7,1), se Kvintilijan brez obotavljanja loti mehanične plati zadeve. Improvizacije se najprej dotakne že v prejšnjem poglavju (X,6), ki obravnava 'mentalno pripravo' ali 'vnaprejšnji premislek' (cogitatio) govora. Ta način priprave govora -nemara najpogostejši, saj advokat nima zmeraj časa, da bi si govor pisno sestavil - je tesno zvezan s pisanjem, iz pisanja dobiva moč in je pravzaprav etapa med napornim pisnim delom in srečnimi priložnostmi 4 Antm < 1991) je dokazal fenomen °»tro*ke ropotarnice' za igre. Cf. tudi Pitt-Rivera 1989:212. 7 Za M. Mendovo se «ti, da je v prostovoljnem memoriranj« relevantnih podatkov pop kulture videla posledico premajhne spominske obremenitve v ioli (Metra« 1979:207). Groin* loU? 75 improvizacije (X,6,l). V tem poglavju je težišče na poudarku, da cogitatio govornika ne sme omejevati: Če nam med govorom pade na (■amet 'srečna misel' (extemporalis color), se ne smemo praznovemo držali tistega, kar smo vnaprej premislili. Vrednost pripravljenega govora ni tolikšna, da ne bi smeli dati prostora fortuni (ut nori sit dandus et fortunae locus). Seveda moramo predvsem prinesti s seboj vnaprej pripravljeno zalogo elokvence {parolam dicendi copiam), rut katero sc lahko z gotovostjo zanesemo, vendar bi bilo neumno, če bi zavrgli 'darove trenutka' oziroma trenutni navdih (tempom munera). Zato mora biti mentalna priprava govora taka, da nas naključje ne zmede, temveč da nam pomaga To dosežemo s pomočjo spomina, tako da nam tisto, kar smo zasnovali v mislih, z lahkoto prihaja iz ust (X,6,5-6). Že v tem poglavju vidimo povezave med pisnimi pripravami, improvizacijo, inspiracijo in memoriranjem ali kar učenjem na pamet. Improvizacijo omogoči navdih, Amfortune. Improvizacija je transgresija vnaprej pripravljenega govora, ki ji poveljuje fortuna. V poglavju o ex tempore pa Kvintilijan razvije mehanični vidik improvizacije. Improvizacija je prehitevanje: Med govorom morajo naše mentalne dejavnosti hiteti daleč naprej in zasledovati misli, ki so še pred nami; iz preostalih zalog moramo zajemati toliko, kolikor potrošimo med govorom, da bi naše "mentalno oko' med napredovanjem govora vse do konca gledalo naprej, saj bi se sicer začeli ustavljati, spotikali, spuščali kratke in pretrgane stavke, kakor da bi bili zasopli (X,7,10). Takoj za tem sledi ključno in nekoliko enigrnatično mesto (X,7,ll): Obstaja neka mehanična spretnost (usus quidem inrationalis), ki jo Grki imenujejo dlogos tribi. Ta omogoči, da roka med pisanjem hiti naprej in da oči med branjem z enim (»gledom zajamejo cele vrstice z intonacijami ter premori vred; še preden bralec izgovori tisto, kar je na vrsti, oči že vidijo tisto, kar sledi zadaj (ante sequentia videni quam priora dixerunt). Na tej spretnosti temeljijo triki, ki jih na odrih izvajajo žonglerji in čarovniki, gledalci pa verjamejo, da se predmeti, ki jih mečejo v zrak, vračajo v njihove roke ter po njihovi volji odhajajo in prihajajo. Ekstemporizacija torej temelji na usus inrationalis (prevod v Loebu: mechanical knack, srbohrvaški prevod: mehanička okretnost) oziroma dlogos tribi, nekakšni prazni, brezmiselni, mehanični ali kar avtomatični spretnosti, ki je, kot je razvidno iz nadaljevanja, posledica 76 Bojan Batkar nenehne vaje. Ta spretnost omogoča, da med govorom misel prehiteva jezik, tako kot pri pisanju misel prehiteva roko in tako kot pri branju oko prehiteva jezik. Misel, ki išče pot naprej, prehiteva jezik, zato je jezik prepuščen samemu sebi, je 'brez misli', 'brez razuma' - tako kot roka, ki mehanično čečka in hiti za mislijo. Takoj za tem se Kvintilijan zavaruje pred nevarnostmi nepravega av-tornalizma, nepravega iracionalnega govorništva: Toda ta mehanična spretnost je koristna samo tedaj, če se ravna po teoretskih pravilih {ars) sestave govora - disposite, omote in copiose - , tako da tisto, kar samo na sebi ni razumno, vseeno temelji na razumu (ut ipsum illud, quod in se rationern non ha bet, in ratione tersetur) (X,7,12). Ekstemporizacija, ki se ne ravna po teh pravilih, je zgolj prazno govoričenje, ki prihaja z ustnic - ne iz 'srca' (pectus): inanem modo loquacitatem dabit el verba in labris nascentia (X,7,13). Zgled take ekstemporizacijc je kaj drugega ko ženski prepir. Pojem pectus je v kvintilijanovi teoriji improvizacije in inspiracije sinonimen pojmom ad/eetus (afekt), spiritus (duh, navdih), in calor (strast, vnema). 'Srce', afekt, duh, vnema: to je energija, ki neposredno animira rerum imagines, ki intenzivira vizualno navzočnost argumentacije pred oratorjevim mentalnim očesom in s tem oratorja spodbudi, da opusti zamišljeno, vnaprej pripravljeno linijo argumentacije in jo mahne po drugi poti. Opozicija govora iz notranjosti (iz srca, ex peetore) in govora iz zunanjosti ('iz ust' - ex ore - ali kar 'z ustnic* - ex labris - , kolikor je, kakor v lliadi (IV,350), meja med zunanjostjo in notranjostjo zobna pregrada8} je v antični retoriki tudi sicer pomembna. Tako se AulusCellius (Noct.Att., 1,15) sklicuje na Odiseja, ki je govoril 'iz srca*. Besede, ki prihajajo 'iz srca', vsebujejo misel, globino. Na to se kajpada veže celoten projekt izobraževanja govorništva: govornik mora biti izobražen - pa tudi dober, etičen, vir bonus - , če naj bo njegov govor poln, globok, tehten. Ciceron (De orat., 1,350 in 111,142) pravi, da bi, če bi moral izbrati med indisserta prudentia (neelokventno vednostjo) in stulta loquacitas (neumnim besedičenjem), seveda izbral prvo - toda najboljši orator je doctus orator. Pri Kvintilijanu se bolj kot pri vseh drugih antičnih teoretikih govorništva globina, tehtnost govora povezuje s pisanjem, z vsakdanjo pisno 8 V Sovretovem prevod« lo «i raxvtdao: "Kakiu beaeda, Alrid, je padla le tu lá z jezika?" Oralne iole? 77 kompozicijo. I s us inrationalLt, ki jc pogoj za improvizacijo, je predvsem rezultat pisnih vaj, katerih vrstam in metodam Kvintilijan nameni posebno poglavje (X,3). Stil se izgrajuje z nenehnim zavestnim urjenjem v pisnih sestavkih, tako da ekstemporizacija izdaja njihov ton (color) (X,7,7). Pisne vaje so najbolj potrebne tedaj, ko moramo ekstem-porizirati; na ta način najboljše ohranimo jedrost izraza in damo besedam globino (X,7,28). Brez nenehnih pisnih vaj je orator v nevarnosti, da njegov govor postane plehko in izumetničeno besedičenje. "Kvin-. tilijanova teorija predstavi oralorjevo govorno dejanje kot imitacijo pisanja: govorno dejanje se maskira v živo izrekanje, prikazuje se kot naravno zorenje semen govora, posejanih v vseh ljudeh, kxla njegova matrica je protinaravna, jea well-rehearsed script" (Cave 1979:133- 34) - torej besedilo scenarija, ki ga orator temeljito naštudira, preden ga uprizori pred avditorijem. Seveda ne gre prezreti tudi tega, da Kvintilijan ilustrira usus inrationalis s paradigmo pisanja - in branja, ki jc za oratorja tudi zelo pomembno in prav tako povezano z memoriranjem. - Pisanje, branje in memoriranjc pa se povezujejo z lokusom imitacije, torej intenzivnega ponotranjanja (prežvekovanja, prcbavljanja...) zglednih besedil, ki proizvaja copia verborum (zalogo, tezaver elokvence)9 in katerega rezultat je 'transsubstanciacija' tujih besedil v lastna ali 'konsubstancialnost' teh besedil in oratorjeve elokvence.) Mernoriranju, ki je za govornika prav tako nujno, se Kvintilijan posveti v knjigi XI., kjer je govor tudi o mnemotehniki, a predvsem o učenju na (»amet daljših besedil, za katero je uporabnost mnemotehnike loci et imagines po Kvintilijanovem mnenju omejena. Pri ekstemporiziranju je spomin najpomembnejša duhovna zmožnost (Xl,2,3). Tezaver, iz katerega govornik jemlje misel, ki prehiteva jezik, je pač spominski tezaver. Toda Kvintilijan gre tu še dlje in razvija vsaj za naše moderne pojme osupljive misli. Izkaže se, daje videz ali imitacija improvizacije • na pamet naučen elukubrativno spisan govor - prav tako dober kot prava improvizacija, in vprašamo se lahko, čeprav Kvintilijan tega ne sugerira, ali ni nemara vrhunski trik, največja čarovnija dobrega govorništva prav ta, da predstavi na pamet naučen govor kot navdihnjeno improvizacijo. Na vprašanje, ali se mora govornik naučiti na pamet celoten govor ali zadostuje, da si dobro za|>omni samo bistvena mesta 9 Kviatilijaa: parata dicendt ropu (X.6.6). AgficoU: copia quaedam tS thrtaumt paralur, qui temper nobu in promptu tU (D* int. dut. JI, 19). 78 Bojan Batkar in dispozicijo, po Kvinlilijanovern mnenju ni mogoče dali splošno veljavnega odgovora. Kar zadeva mene, doda, bi se, če bi docela zaupal svojemu spominu in če bi irnel na voljo zadosti časa, naučil besedilo na pamet do zadnjega zloga - sicer je pisanje govora odvečno opravilo (XI,2,44-45). (Na pamet seje učil svojih govorov tako velik orator, kot je bil Dernosten.) Na pamet naučena imitacija improvizacije ni nič slabša od pravega govora, prave improvizacije - z edinim pogojem, da se imitacija ne vidi: Od mladeniča je treba zahtevati točnost memoriran-ja in privajati njegov spomin na to, da ga nikdar ne izda; zato je « prišepelavanje ali pogledovanje v rokopis škodljivo, saj se mladenič tako nikdar ne navadi zanašanja na spomin (XI,2,45). To pa je vzrok pogostih prekinitev, jecljanja, zapletanja, in tako se zdi, da se govornik tisto, kar govori, ieU uči na pamet. S tem, ko razkrije, daje govor napisal, pa govor zgubi sleherno mikavnost, medtem ko dober in zanesljiv spomin daje vtis, da govor ni pripravljen v samoti delovne sobe, temveč da je delo trenutnega navdiha (XI,2,47). Prava improvizacija je tako zelo odvisna od memoriranja na pamet, da se od njega sploh ne loči: mehanični, vnanji moment (učenje na pamet, aussuteruiig) se sprevrne v notranji moment (inspiracijo); improvizacijo kot "preklop v avtomatični način" (Cave 1979:134) hkrati animira afekt; natura je v improvizaciji neločljiva od ars, od stroja; avtomatizem je neločljiv od avtentičnosti. 0 Če je popolni orator stroj, ki fingira afekte, ni nič čudnega, da se je odklanjanje učenja na pamet in poudarjanje pomembnosti razvijanja kritičnega mišljenja porajalo v pedagogiki prav v razsvetljenstvu, ki se je zanimalo za izdelovanje robotov, še bolj pa za določitev in ohranitev . razlike med človekom in robotom (cf. Močnik 1983). 10 Impromptu (ir.) - po Vidin: ukojia, iz rokav* aireara, nepripravljen; Ukoj, brez priprave, izpod rokava; krajla, svobodaa skladba za klavir ali violino... - seveda pride ii latinskega in promptu. Toda ta proaplnoal ali iaprovijacija j« parata, vnaprej pripravljena in shranjena v spoainskea teinvre, da bi bila in promptu Oralne ¡oie? 79 LITERATURA ARIES, Plu (1991) Or rok in JnJuuko hilfenfe t uarem rejimu. Studia lamilHi«, SKUC-Filozofaka fakaltela- (Izvirnik: L'enfant et la vit familiale tout l'Ancien Régime, Pion, I960.) BASKAR, B. (1991) "šola v grmov,«'. Katedra, priloga It. 3.4.5. BLOCH. Marc ( 1968) La tociété féodale: la formation det lient de dépendance, let clattet et le gouvernement det Kom met, Albia Michel. (1. izd.: 1939) CANT, T. (1979) The Comucopian Tea: Problemi of Writing in «A« French Renaittance, Clarendon Pros*. CLANCHY. M.T. (1979) From Memory to Written Record. Edward Arnold Publishers. CRANE. C. (1991) "Composing Cslture: Ike Authority of nn Electronic Te*t", Current Anthropology, iL XL, atr. 293-311. DIR1NGER. D. (I94fi| The Alphabet: a Key to the History of Mankind. Hutchianon. F1NNECAN, R. (1977) Oral Poetry: at Nature. Significance and Social Context. Cambridge University Press. FINNECAN, R. ( 1988) ¿««racy and Orahty: Studies in the Technology of Communication, Basil BUckwell. GOODY. J. ( 1987) The Interface between the Wrut en and the Oral, Cambridge University Press. HAJNAL, I. (1959) L enseignement de ¡ tenture aux uruvertilét médiévales, Maison d'édition de l'Académie des sciences de Hongrie. LEVINE. D. N. (1965) Max and Gold: Tradition and Innovation in Ethiopian Culture, University of Chicago Press. LEWIS. 1. M. (1986) Literacy and Cultural Identity in the Horn of Africa: the Somali Case. V: G. BAUMANN (nr.) (1986) The Written Word: Literacy in Transition. Clarendon Press, str. 133-149. LEWIS. 1. M. (1968) Literacy in a Nomadic Society: the Somali Cote. V: J. GOODY (nr.) (1968). Literacy ui Traditional Societiet. Cambridge University Press, str. 265-Z76. LEWIS. I. M. (1969) Natumalum and Particularism in Somalia. V: P. H. GULLIVER (nr.) ( 1969) Tradition and Transition in Eatt Africa: Studu* of the Tribal Element in the Modem Era, Roslledge and Kegan Pnnl, Mr. 339-361. LIBERA, A. de ( 1991 ) Penser au Moyen Age, SeaiL MAHMOUD, Ch. (1984) Hiérarchie et technique: obtenotiont tur l'écrit et l'oral dam l'Inde Brâhmamque. V: P. ACHARDrt alu (nr.) (1984) Histoire et linguistique. Maison de* acieaces de l'homme, sir. 115-122. MAHMOUD. Ch. ( 1989) Cuira le monde: rue et pensée dans l'Inde ancienne. La Décos verte. METRAUX. R. (sr.) (1979) Margaret Mead: Some Perianal Km«, Angst and Robertson MOČNIK, R. (1983) "O položaju kinematografije v zgodovini idej".Ekran-Problemi, »t.9-10,12, atr.61-65. PITT-RIVERS. J. (1989) Conclusion. Quelle ethnologie pour let sociétés contemporaine!, demain? V: M. SECALEN (nr.) (1989). L'autre et U semblable: regardt tur l'ethnologie det sociétés conumporames. CNRS, str. 205-212. RENOU, L (1978). L'Inde fondamentale: études d'indianisme réumet et présentées par Charlet Malamoud, Hermana. 80 Bofan Batkar VERGER. i. (1986) Lei pnftwun de, uunnu/i franfaues ä tafux du Moyen igt. V: J. LE GOFF in B. K0PECZ1 (nr.) (1965) IntelUciueL fran^au, wellectueU hongrou: XT ■ £** tUcles, AUdeaUi K.aHo ia CNRS, «tr. 23-39. ZL'MTHOR. P. (1983) Inlnduclion A U po4tie orale, Senil.