Vaškega vrabca sreče in nesreče
fudovito lepo je zasijala pomlad. Lep, solnčen dan je vzbudil vso vas.   Po vasi   je  tekel   potok,   ki se  je nabral pod  gozdom iz zadnjega raztajanega ledu in pobral s seboj tudi zadnje sledove še neskopnelega snega. Pri hišah so se prvič od jeseni tuintam odprla  okna.  Ljudje  so  prilezli  iz  hiš, s strch   pa je   zdrčal zadnji sneg pod kap . . .
Popoldnc je bilo že toplo. Celo nadušljivi in bolehni starci so prilezli na dan. Ob potoku na vasi pa je kar mrgolelo otrok. Solnce je sijalo z bliščečim sijajem in lilo s svojimi žarki novo življenje v prirodo.                  !
Na strehi Kajžarjeve koče je zapel vrabec in poskakal nekolikokrat po slemenu strehe. Tudi on je začutil to novo življenje in s strehe je dobro videl oživljeno, veselo vas.  Zato je zapel tako veselo:
,Či — či — fi!" . . .
Kdo ga je pač razumel? Nihče. Saj ga tudi ni nihče poslušal. A tud on se ni mnogo menil za to; najedel se je danes — gotovo zadnjič — pri sosedovem petelinu in dalje se ni brigal za nič, prav za nič.
Vrabec se je vsedel na prekljo, ki je molela iz strehe in se zagledal na vas. Huda je bila zitna — satn Bog, da je minila. Odkar je prvič zapal sneg — ni ga bilo več toplega dnc. Je posijalo solnce izza dolenjskih gričev — pa kaj hoče? Mraz. se ne meni za solnce . . . Trda je predla vrabcem. Ni gorkega dne. ni polnc njive. Dobil se je še tupatam pod-strešek, da ni bilo treba sedeti na samem snegu, a lepih zrnc ni bilo mnogo. A mnogo hudega je zadelo našega vrabca \o zimo. Ko je posedel na tisti preklji tega pomladnjega dne — vse mu je prišlo nazaj v spomin.
Takoj izpočetka je bil prav hud mraz. Nekoč je spal na kajžarjevi izbi in zjutraj — kdo je ležal na tleh? vrabčevka. Bila je to ravnotista vrab-čevka, s katero je v veliki sreči in z velikim zadovoljstvom gnezdil poleti na kajžarjcvi izbi, kajti izpeljala sta brez večje nesreče štiri mladiče — zale vrabiče, ki so bili na jesen že ponos vse družine, kar jih je bilo v Lesji vasi... Edino, kar je bilo še spomina vredno, je bilo to, da je nekoč huda burja privzdignila in odnesla s seboj cel čop slame ravno iznad njegovega gnezda, kar je pa on sam popravil vsaj deloma že drugi dan, deloma pa je popravil gospodar, kajžar Maselj . . . Tisto jutro je torej zmrznila vrab-Čevka. Mraz jo je vzel . . . Kaj se hoče? Zima je huda gospodarica. Drugo jutro je videl vrabec, kako je kajžarjev Vanče s svojim prijateljem pokopal zmrzlo vrabčevko v gredi prav poleg hruške v sneg . . . Par dni je žaloval on in sedel skoraj neprestano pod podstreškom. Ljubilo se mu ni nikamor. A nazadnje se je oglasil nenasitni želodec. Sneg je ležal kroginkrog, pod kozolci se je moglo dobiti le malo, saj so kure in vrabci že skoraj do zrna vse prebrskali jeseni ... Pa še nekaj. Dobili so mnogo gostov. Poleti in jeseni so bili še sami, nisi ga videl skoraj druzega ptiča v vasi.  A zdaj
„ Vrtčeva" priloga k 5. štev. /.1903.
so prišli vsi iz gozda v vas. Lakot jih je prignala. Po vseh drevesih so sedeli: strnadi, ščinkovci, sinice, tašice, vmes pa še vrane, srake, in kdo ve, kdo še vse . . . Bila jih je polna pot. Za vsakim vozom so se spuščali in se stepli skoraj za vsako zrno. Drugače so pa klaverno in pobito sedeli na sneženih vejah . .. Pravzaprav so vsi vrabd opravičeno godrnjali:              ;
,,Kaj so prišli?" .,Še nam gre trda!" In skakali so po strehah, kot bi hoteli reči: tu smo mi doma, tu smo mi gospodarji . . .
Pa kaj se hoče? Revež, daj revežu . . . In pustili so jih, samo včasih na cesti so se spopadli in se potem razJeteli z g-lasnim vriščem. Tako je bilo življenjc v vasi po zimi. Posedali so po drevju, skakali po cesti in iskali zrn.
Takrat se je pa na najbližjem drevesu Masljeve koče pokazala čudna naprava. Bilo je vse — mora se reči — prav lepo napravljeno. Tudi bučine peške so ležale po dnu. Ej, naš vrabec je dobro videl, da je past — in že drugo jutro je bila past zaprta in v nji sinica . . .
»Ej, nas vrabcev ne ujemo", mislil si je vrabec, ko je videl, kako nese Vanče ujeto sinico v hišo. Tisti dan ni bilo dopoldne nobenega ptiča več na tistem drevesu, in vrabec je premišljal pod podstreškom zanjkč in pasti lakomnih ljudi ...¦'-¦.,
^Pozna se, da smo mi vrabci izkušeni in izvedeni. Ti pohostniki so neved-¦ neži, takoj se dado ujeti. Ej, vrabca ne ujameš!" mislil si je naš debeloglavec.
Nekaj umnega hkrati si je izmislil takrat. Čemu pretepavati se za zrna na cesti, ko je zrn malo, a ptičev mnogo ? Videl je, da vsak dan ob osmih zjutraj in ob štirih popoldne nasiplje soseda kuretnini. Tja se je pomešal nekega jutra. Nevarno je bilo sicer, ker bi ga bili lahko zaprli, če bi ne bil pazen . . . A kaj si vse vrabec ne upa, in sreča mu je mila. Petelin je bil sicer z nepovabljenim gostom jako nezadovoljen, kokotal je neprestano in hotel vedno tam jesti, kjer vrabec.
,,Kot da nima na svojem mestu zadosti", sikal je vrabec in se neje-voljno umikal . . . No, najedel se je vendarle. Gospodinja ga ni podila, in ludi kure niso imele nič zoper njega. Ko bi le petelin ne bil tako siten...
In tako se mu je dobro godilo. Drugi si niso upali v tako nevarnost, a on je imel že izkušnje. Nekoč bi ga bilo pa vendarle skoraj speljalo na led... Na skednju je stala reta, polpoveznjena. Nič sumljivega ni bilo pri njej videti; slonela je na precej visokem klinu in s tistim klinom je bil v zvezi motvoz, ki jc peljal nekam a kdovekam . . . Pod reto je bilo nasuto žito. Vrabci so obletavali dolgo to novoizmišljeno past, pobrali so zrna, ki so ležala izven rete in se ogibali vsega, kar bi bilo sumljivo ... A ker je stala reta pri miru, postajali so bolj in bolj predrzni in z glasnim čvička-njem letali pod reto po zrna . . . Glad je hud učitelj ... Kar se zgane motvoz, klin izpodleti, reta se povezne — vrabci pa pod streho. lzza skednja pa sta se priplazila sosedov Nejče in Andrejče in se premišljeno bližala reti . . . Ogledata vse — a glej  — nič nista ujela.
,,Ej, vrabca ne ujameš", razmislil je naš vrabec, ki je sedel ravno nad dečkoma in si zadovoljno brisal kljun ob bruno.
6

Še nekoč bi se bil skoraj  ujel.   Soseda je v veži nasula kuram.   Bilo
je zjutraj. Nekaj vrabcev se je brž pridružilo domači družini in so jeli po-
birati zrna . . .  Pok — in vežna  vrata  so  se  zaprla . . .   A vrabče je bilo
urno. Zaletel se je v okno, a odletel od trdega stekla nazaj.  Skoraj je bil
_•. izgubljen.  Kar zapazi vrata in smuk — pa  je  bil pod streho,   od tam pa
.: skozi   okno  zopet na   Kajžarjevo  streho.   Tovarišev, ki jih je videl takrat
¦".. seboj v veži,  ni videl  nikdar več .. .   Slišalo se je, da jih je  skopi sosed
nekaj časa rcdil v hiši, potem pa jih je oskubel in snedel. Enega pa so baje
• otroci zadušili.
Vrabca je kar izpreletelo, ko je to Čul . . . ,,Večna nevarnost", mislil 51 je, ,,a pravega vrabca vendar ne ujameš."                '                      .     .
.                                                        IL
ln zdaj je zasijala pomlad. Solnce se je zmagovito bližalo goram za-
hodnega  ncba  in za  njim je zdihnila vsa priroda , . .  Vrabec na strehi se
je   nekako   vzbudil  iz  svojih   zimskih   misli,   poskakal  trikrat po slemenu,
potem pa sfrčal skozi  lino   pod  streho — spat . . .   Vas se je pomirila, in
. vse je spalo v sladki nadi na nov prihodnji pomladanski dan. Sicer so bile
¦ vse strehe v vasi   slamnate  in   nikjer ni bilo brez vrabcev;   vendar jim je
bila najbolj priljubljena koča kajžarja Maslja.   Potomec najstarejših rodovin
; te strehe je bil pa naš vrabec . . .   Doživel je že drugo pornlad.   Nekateri-
Jcrat se je jezil hišni gospodar, kajžar Maselj, nad vrabci.
,,Nesrečna vrabčja zalega", robantil je, ko je gledal luknje v strehi; ,,vso streho mi razkopljejo, da mi potem teče na strop. Pa ravno k meni pride vse; k Brenclju pa ne gre nihče, ko je bogat . . ." Tako in enako se je jezil, nazadnje pa vselej molče odšel v hišo. Menda mu je prišlo na misel, da revež daj revežu, saj bogatin še sebi ne privošči, nikari Še, da bi dal vrabcu . . .
Lepa pomlad je zasijala. Gozdni ptiči so izginili iz vasi in odleteli v gozd. Iz ptujih krajev so se vračale selivke nazaj, vaški zvonik je bil dan na dan napolnjen z različnimi jatami ptic, kmetje so odhajali na polje, in potnlad se je zasmejala povsod . . .
A je, kakor pravijo: tudi april ima rep zavit. Zaveli so vetrovi, privela je burja in prinesla snega . . .  Smrt je pala na vse,  kar je doslcj vzcvelo.
,,Slabo znamenje", mislil si je vrabec in pobcgnil je pod podstrešek.
Par dni je držal mraz. Največ so prestale selivke. Nevajene mraza »skale so toplega zavetja, a ni ga bilo nikjer. . . One se niso upale pod streho kot vrabec. Približale so se le strahoma vasi in iskale pod kozolci živeža. Vsako noč jih je več zmrznilo. Drozdi in brinjevke so največ pre-stali. Vrabec jc pa premišljal njih usodo in si mislil:
nE, še je boljše za vrabca ..."                                                 . -    ¦
Drugi dan je pa vidcl nekaj groznega. Na oboju velikega kozolca se je bil vscdcl. Kaj to? . . . Tam pri lini žimna zanjka in na deščici zrna . . . Sicer so bila prav vabljiva tista zrna — posebno za lačen želodec . . . No, on se je bil že zjutraj natolkel v sosedovi veži.   Pa je priletel brglez, lep.

siv, z močnim kljunom. Žalostno je zapel na oboju in se ozrl okoli scbe. Vidi, na deščici so zrna. Zleti, kavsa, zoblje, da je veselje . . . Videlo sc je, da je lačen . . . Vmes pa je zdaj pa zdaj žalostno zapel . . .
,,Ne bo dobro!" mislil si je vrabec, a kljub temu skoraj zavidno gledal brgleza . . .
Naenkrat pa je brglez poskočil — prepozno! . . . Padel je raz deščico in obvisel na zanjki. Žalostno je zape! in obvisel molče z navzdol nagnjeno glavo . . . Vrabec pa je nekajkratov prestrašeno poskakal po drogu in gledal pomilovalno na brgleza . . . Po nasprotni strani pa je že plezal so-sedov pastir z veselim obrazom po svoj plen . . .
,,Same pasti in zanjke!" mislil si je vrabec in pobegnil na svojo streho, da ne bi videl, kaj se zgodi z nesrečnim brglezom . . . ,,Ej, vrabca . . /"
Drugo jutro je odjenjal mraz, in pomladansko solnce je še tisto po-poldne spravilo sneg z zemlje. Začeli so se pravi mili pomladanski dnevi. Vse se je oživilo. Bilo je petja po drevju, po vrtih in po strehah, da je bilo kaj. Celo naš vrabec je postal včasih dobre volje in zapel kratko in jedrnato svoj:                                                                                    (
,,Či —či —fi ..."                                                                      •
Na sadnih vrtih je bilo zdaj mnogo dela. Ni bilo več treba hoditi v vežo k sosedu in se izpostavljati nevarnosti, da ga kavsne petelin ali pa da ga ujemo . . . To je bilo veselja po vrtih! Petje, vpitje, čvrčanje, kri-čarije in — gostija . . . Velika gostija je bila. Kar si je zaželel želodec, vsega je lahko dobil . .. Včasih je bilo na drevju kot vojska. Kdo bi se ne bil veselil, saj je sijala pomlad? —  — —
III.
Največje življenje je bilo na strehi, ko so jeli pari znašati gnezda. Kako letanje in čivkanje! Le poglej! Na strehi obsedi vrabec in se ogleda. Nikjer ne vidi sovražnika, vse se mu zdi varno. Treba je biti previden, da kdo ne zapazi, kje ima gnezdo. Ej, vrabec je previden! Ako se mu torej zdi varno, zleti na vas. Na poti leži kurje pero. Ogleda pero in poskaklja okoli njega. Vidi, da je vse varno. Smuk, pero je v kljunu in skoraj je vrabec zopet na strehi. . . Zopet poskaklja in gleda, če ga kdo ne opazuje. ln predno se ti zdi, izgine v strešno luknjo. ln tako znosi celo gnezdo in pri-pravi mehko, gorko posteljco svojim vrabičem.
Tudi naš vrabec je znašal gnezdo s svojo vrabčevko. Mesto si je izbral tam, kjer se spodobi najlepšemu in največjemu vrabcu cele vasi, to je: na vrhu slemena tam, kjer je bil krovec poveznil na pezdir veliko ne-koliko ubito skledo. Tam je bilo najlepše in najboljše mesto ...
To je bilo dela, predno je bilo storjeno vse po volji! A kdo bi rad ne delal, zdaj po leti, ko je solnce gorko in povsod polno zrnja? Saj poje pesetn:
Ščinkovček, vrabček,
Malnarjev hlapček,
Dobro se dobro
Njemu godi ...                                       "
6*

Res se je vsem dobro godilo .. . Naš vrabec je bil srečen. Vrabčevka je valila, on pa je skakal po strehi kot na straži. Veselo je pel in zdajpa-zdaj nekoliko posedel na skledi, pod katero je bilo gnezdo. Morda so se mu vzbudile skrbi za prihodnost. Lačna bo družina, treba bo skrbeti zanjo . . .
A prav tisti čas je hišni gospodar prav pogosto postajal pred hišo in gledal na streho.
,,Vražji vrabci ti!" rentačil je spet, ,,vso streho mi razkopljejo. Treba bo poslati mačka nanje." A sčasoma je opustil gospodar to misel, ker je bila streha itak stara, in v nedeljo se je zmenil s krovcem, da pride po-krivat . . .
Nekega jutra torej je vzbudila vse vrabce, ki so gnezdili na kajžarjevi strehi, krovčeva oseba, ki je z velikim ravnodušjem trgal slamo s strehe... Naš vrabec je obstal vrh strehe. Spomnil se je na nekaj groznega. Lansko leto je gorela koča v spodnjem delu vasi. Bilo je prav ta čas. In ko so gorele strehe, zgorela so ž njimi vred vsa gnezda . . . Vrabci so zbežali na bližnje strehe in drevesa in gnali jadikajoče čivkanje . . .
Tudi danes je bilo tako. Boljinbolj se je krovec bližal vrhu. Vrabci so skakali po vrhu strehe in v skrbi pričakovali, kaj bo. Krovec je prišel do prvih gnezd, zgrabil je s slamo vred gnezda in jih pometal na tla ... Vrabčevkc so preplašene zbežale iz njih. V nekaterih gnezdih so bila pač šele jajčka, v drugih še negodni mladiči. Otroci so čakali spodaj in jih z veseljem sprejeli. Od nekod je prilezel maček, potuhnjeno podvil rep in čakal na Ijubljeni plen . . .
Naš vrabec je bil kot brez uma. V gnezdu so bili negodni mladiči, ki so kotnaj dobili prvi puh. Kaj, če jim ne prizanese neusmiljeni krovec?
Krovec je prišel do sklede. Ravnodušno je snel skledo, izpod nje pa jc zbežala prestrašena vrabčevka . . . Krovec je odložil skledo na stran, prijel je čop slame in \o z gnezdom in mladiči vred spustil na tla. . . Vrabec je žalostno začivkal in pobegnil s strehe na najbližnje drevo. Menda niti videl ni, kako je planil maček po njegovih mladičih . . .
Kaj naj šc povem ? . . . Grozno je to zadelo vrabca. Ves dan je po-sedal po vaških strehah, za njim pa je letala vrabčevka z otožnim čivkanjem. Sreča je bila uničena . . . Poletje je bilo lepo. Žita in prosovi so lepo ka-zali. Skopi sosed Zaplotnik je postavil v proso narejeno strašilo, a vrabci so se malo menili zanje. Največkrat je sam prišel in podil vrabce iz prosa...
No, našega vrabca ni bilo zraven. Na kajžarjevi koči je bila nova streha in nova skleda, a naš vrabec se ni brigal za njo. Posedal je klavrno po drevesih in ni se mu ljubilo nič in nič.
Nekoč so ga pobrali zjutraj pod streho ...
J.E. Rubin