Pogovori.
(Dalje.)
G. L K. v M.: Hvaležnost svojo ste pokazali s tem, da ste „Nepozabnemu učitelju" (prof. I. Poljancu) posvetili spominčico. Naj vendar to celo natisnemo.
Trohni že truplo Ti, trohni, prestal si že življenja boje; spomin na Te pa še živi, spominja se Te srce moje.
Spomin na Te je sladko-tožen: Bil pravi moški si značaj, pošten, pravičen in pobožen, kar redko je pri nas sedaj.
Bil nisi mi samo učitelj in bistril nisi le duha, marveč bil meni si vzgojitelj, vzgojitelj mojega srca
A zdaj! ... Že krije črna ruša preblago, zlato Ti srce. Za tabo plaka moja duša in grenke toči mi solze.
To se bere, lepo bere, in vsa čast Vam, mladi pesnik! Da bi imel vsakdo tako v čislu svojega učitelja, in da bi vsak učitelj tako blago deloval na dobra mlada srca! Se zadnjo:
Zima.
Krog mene zima: led, sneg beli — a v mojem srcu je pomlad: cvet6 v njem bujno cvetke nežne, zelenje raste lepih nad . . .
Krog mene mrtvo vse in golo, a v srcu živo je življenje: plujo v njem burno razna čustva in mnogotero hrepenenje . . .
„Hu, mraz je, mraz!" Srebrno beli kosmiči padajo z neba     . . Ogrevajo me čustva vroča, ki v pesnih vro mi iz srca.
Naj cvete Vam pomlad neskaljena, naj čustva vzbuja Vam v srcu vroča in — blaga, pa naj donese lepega sadu, ki ga pričakujete Vi, ki ga bodete gotovo uživali kdaj. Tega Vam iz srca želimo. Zdravi!    m. b.
V rokah imamo nekaj pesmij, ki niso dovršene, da bi jih mogli staviti med zrele proizvode, a tudi niso tako slabe, da bi jih kazalo zavrečj. Zato naj imajo tukaj svoj prostor, kjer jim bo sodba naših naročnikov milejša, nego je onim, ki so v listu. Tukaj vidimo dobro voljo mladega pisatelja, vese-
limo se njegovih lepih mislij, a semtertje se nekoliko nasmehnemo, kadar uspeh ni tak, kakor je bila volja.
Teh cvetov trgati nikar!
Požene rodna prst iz tal spomladi zgodnji cvet prezal; in žarek solnčni ga živi, iz neba rosa ga poji. Tako razcvita pisan cvet in krasen vonj pošilja v svet, da vsak, naj bo star ali mlad, se skloni k temu cvetu rad v podnožju solnčnatih bregov in vonja krasen duh njihov. A če utrga ga kedo, nikdar več dišal ti ne bo; nič več ne bo ga vonjal svet, ker vtrgan kmalu zvene cvet.
I v srcih naših cvetov roj rodi ljubezni gorke soj. Vesel je vsakdo teh cvetov in vsak rad vonja duh njihov. Le vonjajte cvetove te, a trgati jih — se ne sme: saj cvet odtrgan ne duhti, temveč se v roki posuši! Teh cvetov trgati nikar, ker jih rodi ljubezni žar. Prikrije nov cvet iz zemlje, vzcvetelo več ne bo srce.
Le poj!
Le poj, Gruzinka, dalje poj, nikar se mene nič ne boj! Iz daljnje zemlje potnik mlad poslušam tvoje petje rad; saj tvoj mi glas spomin budi na prejšnje, meni srečne dni. Pač tudi jaz sem pel nekdaj tako, kot poješ ti sedaj, ko cvela še mi je mladost, ko cvela še mi je radost. Ne pojem več jaz od takrat, poslušam vendar petje rad; ob njem spomin nekdanjih dni izvablja solze mi v oči; pa to ni solza bolečin, rodi jo prejšnjih dni spomin. Solz takih se nikar ne boj, Gruzinka, le veselo poj!
Človeško  srce — knjiga.
Odprta je knjiga človeško srce, v njej črke rdeče in vroče, katere vsak človek prav dobro ume, kdor knjigo le brati to hoče.