286
Politične  stvari.
Angleži in pa lakota v Indiji.
V zadnjem listu ,,Novic" smo poročali o silni lakoti, ki letos razsaja v onem delu Indije, ki je pod gospodstvom Angležev. Naj danes dodamo po vse resničen popis sebičnosti Angleške po vrlem tedniku „Finanz. Fragmente" tako-le se glaseči:
„Svoboda, kakor na Angleškem" — vpijeJo vsi tisti junaci, kateri bistva dobre države ne iščejo v marljivi in pošteni delavnosti državljanov in pa v varčnosti državnega gospodarstva, ampak v brezverskih postavali in drugih ničnih frazah. Anglija je še dandanes vsem svoboduhom vzor države, z Angleškega se gode vsi napadi na drugo Evropo, Angleži nagajajo vsem, delajo škodo povsod, kjer koli le morejo.
O Poljski ustaji so Angleži dajali orožje Poljakom zoper Ruse, potem Lahom zoper^Avstrijo, Francozom zoper Nemčijo, Karlistom na Spanjskem, zdaj pa dajo orožje Turkom zoper Rusijo. Pri vsem tem se zavijajo  v plajšč  ljudoljubnosti  in se bahajo s
svobodoljubnimi napravami,  češ,   da jih ima Angleška med vsemi Evropskimi državami največ.
Poglej pa globokeje v to državo, deni jo v druž-binskem in nravnem oziru na reščeto, in videl boš, da se sme Ruska in Turška država po pravici pred njo prekrižati in reči: „hvala Bogu, pri nas ni tako." Kajti to, kar se godi po Angleških kolonijah, to je, po onih deželah, katere so si Angleži prisvojili po drugih delih sveta, je sramotno za devetnajsto stoletje, čeravno se ne godi v Evropi, ampak v Indiji.
V Bengaliji se je pričela huda lakota, in to, kar pišejo o nji cel6 Angleški listi sami, je tako strašno, da mora izbuditi res pozornost vseh delov sveta. Več ko pol milijona ljudi je neki lakote že konec vzelo, in vendar je to, kakor pišejo listi, še le začetek. Kako bo razsajala še dalje pošast lakote, kako se razširila, to se zdaj še ugibati ne da. „Vlada Angleška — tako pišejo v Londonu za drugo Evropo — temu ne more kaj, ker bi pomoč, ki bi jo Angleška morala dati, bila za-njo predraga". — V zadnjem tem stavku, ki se nahaja v nekem vladnem listu Angleškem, je prav popolnoma razodet kramar-s ki duh, ki se vleče že pol stoletja skoz vsa djanja politike Aogleške. Kdo bi bil pa tudi tako predrzen, da bi tirjal od Angležev, naj bi nekaj onih velicih zakladov, ki so jih iz Indije izmolzli, žrtvovali za to, da bi rešili smrti glada one sodržavljane, od katerih žuljev ti gospodje „gentlemeni" živč, in katere so že do nazega slekli! Ubogi Hinduci (Indijani) Angležem ne veljajo nič več kot kako drugo blag6, ki ga zavoljo prevelike vplačnine niso zavarovali zoper vremenske uime, ker se jim ceneje zdi, če pogine. Angleški debeluh ima že pravico sedeti na svojih zakladih in žvečiti svoj „beafsteak", če prav po slabem gospodarstvu njegovem pogine drugih ljudi na tisoče, — lju-doljubnosti štrleča Evropa ga za to ne bo za ušesa prijela^
Ce pa pri vsem tem Angleži se drznejo drugim narodom dajati poduke in ukaze o splošnih državljanskih pravicah ter postavljati se Evropi v izgled, Češ, da nosijo povsod in za vse svobodo in mor&lo seboj, je to pač zaušnica zdravemu umu človeškemu. Preglejmo zgodovino vseh narodov, — nikjer ni najti tolike sile, kakor po onih delih sveta pod Angleško vlado, ki so po naravi najrodovitnejši o vseh pridelkih zemlje. Indija slovi zarad svojih obilnih pridelkov po vsem svetu. Angleži izvozijo iz svojih ondasnjih kolonij vsako leto za več [milijonov funt = šterlingov (1 funt po 10 gold.) žita, zlata in srebra, in vendar se redno ponavlja tam lakota, ki pobira na milijone ljudi. Vzroki te grozne prikazni so očitni. Angleško gospodstvo v Indiji ni neomejeno, ampak Angleži morajo imeti tam več manjših knezov, katere morajo dobro plačevati zato, da jim, kakor paše na Turškem, pomagajo brzdati ščetinaste, uporne Indijane. Ti knežiini žive" na stroške Angležev kolikor toliko po zapravljivi vzhodni (orijentalni) šegi. Stroške za te knežune nakladajo Angleži na velike davke, ki jih pobirajo že tako zase. Cisti dohodki iz Indije znašajo po računu Angleškega državnega kancelarja 250 milijonov gold. Od teh so — se ve da — odbiti že stroški Indijskega gospodarstva, teh 250 milijonov je tedaj prav za prav le davščina, katero kolonije plačujejo Angleški deželi. Potrebščina za vladanje v Indiji znaša čez 800 milijonov goldinarjev, tedaj ni težko uganiti, koliko mora plačevati narod, ki je na tako nizki stopinji omike, da se spravi vsako leto taka svota davkov skup.
Največ škode ima Indija po Angleški trgovini. Doma pri Angležih velja načelo, da vsak sme tržiti s čemur in kakor koli; v Indiji pa je trgovina v takih
vojnicah, kakor malo kje, tako, da tje ne more se blago uvažati iz nobene druge dežele po isti ceni, kakor iz Angleškega, ker je za vsako drugo deželo uvozni col, le za Angleško blago ga ni. Kakošno pa je še blago, ki ga Angleži pošiljajo v Indijo, temu je dokaz to, da se da z eno samo ladijo blaga, naj je tudi prav slabo, pridobiti veliko premoženje, ki je po Angleških pojmih že precej izdatno. V Indiji še dandanes ni nobene obrtnije, in je ne bo, dokler bo ta dežela v Angleških pesteh.
Prav taka je s cestami. Po vsem svetu ponujajo Angleži svoj kapital za železnice, le po svojih Indijskih deželah jih ne izdelujejo. To je posebna sistema Angleška. Železnice bi tudi v Indiji povzdignile trgovino, obrtnijo in splošno občevanje v lastni deželi. To pa bi bilo kramarjem Angležem na škodo. Ce bi si domaČ prebivalec sam napravil kolovrate in statvi, da bi svojo obilno pavolo spravil v denar, ne pa je, kakor zdaj, za piškavo ceno Angležem prodajal, bi se lahko odtrgal od Angleške industrije. Ce bi Hindom zidali šole in bi jih dali učiti se to, da človek je vstvarjen za kaj višega in boljega, kakor za samo delavno mašino slabotnim, domišljivim, prevzetnim in po razkošji spri-denim sinom Albijonovim, onda bilo bi Angleškega go-spodatva v Indiji kmalu konec; s tem bi bilo pa res tudi konec siromaštva in hlapčevstva naroda, čegar nesreča je to, da se mu je pot do omike odprla za tri stoletja prepozno.
Prilično bi gotovo bilo in skrajni čas, da ne le Evropa, ampak posebno še velika republikanska Amerika pred vsem omikanim svetom sproži vprašanje: s kako pravico neki smejo kramarji Angleški uganjati takošno gospodar s tveno politiko, da leta in leta že po več milijonov ljudi trpi najhujšo vseh muk, — da je namreč vedno v nevarnosti, lakote poginiti?
287