tAStLO UOVOHESKE
mUAZIJE #955
Lj :	'KA Kt' JiZee^f
Tretja številka Stezic je izšla za deseto obletnico osvoboditve. Zbral in uredil jo je Anton Srebrnjak.
Ob tej priliki se najtopljeje zahvaljujemo upravi Dolenjskega lista ( 4.000.- din ) in Ljudski prosveti ( 1.000.- din ) za demamo pomoč.
Odbor
Srebrnjak Anton, VII. b
Žalostna bajka
Zdaj vem, dekle, ne smel bi te ljubiti. Med nama preglobok leži prepad.
Tako je pač ; kdo mogel bi prikriti, da jaz sem reven, a tvoj rod bogat.
Več kot srce ti grunt je, tisočaki.
Kot mnogokrat sem spet nocoj spoznal, da so brezplodni moji vsi koraki in zdaj bo konec s kaj bi še iskal.
Ke kolnem te, čeprav srce ljubeče si poteptala kot ceneno stvar, ne kolnem te, vsaj vem, da zame sreče iskati pri bogatih ni nikdar.
Kličem te ....
” Lahko noč " in " Lahko noč " izzvenela sta v tišino ; šla sva. V mojr pa globino se nemir je vselil žgoč.
Čakam te in kličem, kličem, da napolnil bi praznino ; Kličem te, a moji klici kot ranili bi tišino.
V počitnicah
Prazni hodniki so spet v Internatu -prazni hodniki.
Spalnice naše -gnezda razdrta -neme so spet.
Učilnice puste obnavljajo zgodbe fantov , deklet -mladih ljudi, ki so odšli.
Povsod je tišina le mir in tišina, tišina tjavdan.
In stari zidovi -obrabljena knjiga, so spet samostan.
Smola Janja, III.b
Hrepenenje
Hoč na zemljo lega mirna, topli veter mir šumi, mrak v toplem mi nemima vsa preteklost oživi.
Kje so daljnje tople sanje, ko me up je radoval ?
Kje vse misli so nekdanje ?
Le spomin mi je ostal
tistih dni, ko sva hodila v snu po poljih sredi rož in vse stvarfetvo jr čar spojila, za me ti , jaz zaj^e - mož.
Zdaj svet pravi sem spoznala, kot mu pravijo ljudje, ta otroku je kot skala za srca sne brez zemlje.
Kaj mi bo zdaj žalovanje po otroških v sanjah dneh, za me vse, zafte te sanje bi bile mordsile smeh.
Koč na zemljo lega mirna, veter svetu mir šumi, a notranjost mi nemima neizživelo le živi.
Pevec Stane, VIII.a
Beseda s seboj
Samotno mi skoz noč pojo koraki... Samoten veter s tihih polj pihlja, samoten jadra mesec med oblaki, samotna voda v senci vrb Šumija.-
Kam ? - Spet to neusmiljeno vprašanje ! Ze marsikomu sem ga bral v očeh.
Pogosto tudi meni krade spanje takole v toplih, zvezdnatih nočeh ...
Pa je tako preprosto : kamor drugi. Zakaj si zmeraj zase, zmeraj sam ? Poglej , srebrna kaplja v strugi nikoli se ne vpraša : kam ?

Kolenc Janez
Pravljica o človeku ( Odlomek )
Tema... V oblačno in soparno noč grme topovi ;
in strojnice kriče rezgetajoč, gore domovi.
Poljana, kjer pomlad je bujna cvela, je poteptana,
lobanja roža ji je preperela, človeška kri je slana.
Po njivah s trupli zdaj je pognojeno. -mlado oko,
in deblo z listjem okrašeno -obešeno telo.
Ki več ljudi. - Le veter pokopava, boli pijan jih razmetava na sever, jug in vzhod, zapad telesa, kot da trosil bi pomlad.
K a razvalinah krokar se krohoče, telesa trga, pije kri in žre’ in skozi noč zvene v noč jokajoče verige in na njih ljudje ; na sever, jug in vzhod, zapad, v tujino svojo smrt iskat I In tuja roka v radost plamenice, domove žge,
polena so očetje, kot kresnice njih srca noč svetle.
In od gora^do gora odmeva :
Prokletstvo bratu, smrt ;
Ljubezen bratstva v gnevu izgoreva, sovraštva tujec žanje vrt.
Mati, kaj ti nosiš v roki ?
Vrč vode ?
gleda v njo , pogled globoki :
” Sinovo srce.”
Kakšna ti je , oče, kosa ?
” Okostnjak!”
Koga pleše v noč mu bosa -živ mrtvak i
In na kozolcu za koruzo klini.
Jeseni ni še, a na njih vise
jeziki in oči v belini
in dežja kaplje pokoj jim škrope.
Enainpetdeset na tramu enem,
enainpetdeset na njem snopov,
pod njimi pa v zemljo grob - rov,
vise nad njim, z njih roko izdolbenem.
%
In na reko gleda v ledu, čuje pesmi - zarje krik v žgočem jim kipi pogledu, truma živih - brez verig.
Do pasu v ledeni vodi, do pasu v krvi oprani in kot plamen v čelu hodi hlapec Jernej neizžgani.
Mati, sklonjena v mrtvaški boli, v dan budi sinove nemrtvake, vriska, poje v svatovski jim volji... In obešeni in v ognju žgani, v hostah, rekah, grapah pokopani, iz peči dachavske duše nove v vriska dan odpirajo grobove.
V spevu reka se gorja odteka, gora orje divji svoj napev ;
Kjer življenja truma v noč koraka, se zdani in pade noč v odmev.
Oblakom v taborišču
Oblaki hitijo v neznane daljave, njim jaz sem pozdrave z željami poslal za dom moj, predrage in moje dobrave, ki s silo človeško slovo sem jim dal.
Ljudje so svobodo, veselje mi vzeli, zaprli, zvezali, kot da sem zver. Oblaki, naprej ! Vas ne bodo prijeli, premajhen je človek, previsok vsemir. Se o sebi ne ve, odkod in zakaj, če zver je , morda pa le nje papagaj.
Kramar Janez, V.a
Pesem
Pogosto se mi zdi,
da slišim tvoj korak,
da prišel boš
kot vedno prejšnje dni,
ko zemlja se zagrinja v mrak.
A tebe ni,
samo jesenski dež škropi,
na šipe mi namesto tebe trka.
In veter ječi
kot duh jjrpeč skoz vas.
Pevec Stane, VIII.a
Pravljica
vetru
” Bila je zima tiste dni, da take zlepa ne.
Ljudje so sedli za peči, ob njih so greli se.
Le veter je čez polje šel in trkal je na dver in prosil je, če bi se smel pogreti, a nikjer
za peč mi niso dovolili, ne v topel hlev, svinjak... "
” So špranje zamašili vse ?"
" Vse. Zunaj bil je mrak,
ko veter spet je dalje šel, bolj žalosten kot prej, zavijal, žvižgal in šuštel in sneg otresal z vej.
Pridružil se je deklici, ki je iz šole šla hiteč, da prej ko se znoči, bila bi spet doma.
, Pogrej me, mala l* je še njej
zašepetal v uho......
Odprla plašček je :, Pogrej se, če ti je hladno.’
Pod plašč ji veter smuknil je, okrog srca zavel ; utripam žil prisluhnil je, pri njej se je ogrel.
In pel ji je in pravil ji je pravljice gredoč ...
Ni vedela, da mati bdi, da čaka jo vso noč.
t,
Na ustih še je bil smehljaj, ko z jutraj so mrtvo	V
vaščani našli kak streljaj v zametih pod vasjo ... n
" Pa veter, mama ?" " Ko pri njej nikogar ni bilo, si sam odprl je okno k njej, pobožal jo mehko
in ven zdivjal, zatulil je tako, kot zdaj v nočeh.
Kozolcem, kočam pulil je v obupu slamo s streh ...
Ko se vrnila je pomlad, si spet ga, sinko, cul. tedaj z najlepšim cvetjem s trat njen grobek je zasul ...
Zdaj kot vihar, zdaj spet kot piš sam "blodi venomer čez gmajne, polja, mimo hiš ... Miru ni zanj nikjer."
Kramar Janez, Via
Mir mi daj s r c e J
Nalahko odmeva korak v tišino.
K počitku že legel je človek utrujen.
V	temino
je vzbujen/ le ptič odletel.
Perot krvavi, je glas onemel
V	mesečini samo mu senca sledi in misli neutrudne, grenke.
Polje in veter. Drevo je kot sanje kipeče v nebo.
Polje in veter in misel.-Ah , sanje.
Proč. Vse, vse 1 Nihče ne ve naj za nje !
Mir mi daj, srce 1
Srebrnjak Anton, VII.b
Prijateljem
Prijatelji -nocoj odšli ste vsi ljubezni srečo pit.
Lepo je vam : dekleta vi imate.
In zdaj morda, ko je še mrak ob njih že v noč pokojno greste.
A jaz sem sam, brez hrepenenja, sam kot siromak sredi jesenske ceste.

Novak Franc, VIII.a
Morda 2
Ko mislil sem, da več nobena pot bi naju ne ločila, da vsa bojazen je odveč, se je nenadoma zgubila.
Minilo leto je potem o, dnevov brez števila pobral je čas, ko se očem nenadoma je spet vrnila.
Oči za hip ntimo.e so jo med svoje slike vzele, ne da bi vedelef kako čist biser so sprejele.
" Šumel je park," sem bral " od temnih senc obdan,'* ko sem zaslišal s ** Dober dan !** in radoveden sem obstal.
Ta glas je bil tako sladak, da sem ponovil :'* Dober dan Z" in že odnesel je korak to bitje izpred mene stran.
Potem sem jo zaman z očmi zavzetimi lovil, samo korak sem čul ubran, ki kmalu jo je skril.
Ugibal sem, ko je odšla, kod neki je bila hodila. Nazadnje rekel sem : Morda, morda ves čas me je ljubila ?'*
Srebrnjak Anton, VII.b Slovo
Gmajna brinja, polna brinja, pod jutranjo to sinjino, ki nad tabo se zagrinja, li poznaš ti bolečino ?
In ve breze tam v daljavi v zadnjo še meglo ovite, veste kaj slovo se pravi ?
Ve molčite.... Ve molčite.
Kolenc Janez
Jetniki
I.
Oči so izsušene mi od glada in kot steklene v zid strme votlo, roke so težke, trhlo je telo, le krik gladu ga grize in prebada.
Živim I Saj gledam : le vrtinci črni,
ko vstanem, plavam, padam, bogve kam,
o, kot otrok hoditi več ne znam ;
živim ? ...” Poglej se, v cunjah kost odgrni I
Kos kruha I Zanj prodal bi vso mladost, vse drugo šlo v zidu je pozabljenje, sestradan kruh bi grizel kot pes kost.
Oči steklene zgrizle bi ta zid, ki se smeji. - Le up je hrepenenje, da bom sam sebi kmalu le previd.
II.
Jetniki smo? mrliči živih dni, v grobove žive so nas zakopali, izdrli so nam sonce iz oči, da upa bi v svobodo ne poznali.
Glej to mladost, ki iz oči nam vre J Mladost zdaj krsta je oklepajoča, da v ngej razcvelo nam srce umre, za luč nam nada je, ušem mrjoča.
In mlada roka trgala bi zvezde, korak premeril vse še v slutnjah ceste in glas rad kriknil bi še do neba,
a zdaj v sovraštvu v sivi zid grgra in roka v maščevanju v zid se buta, da žive ne razgloje tema kruta.
III.
Imam dekle ; tam daleč je - prek line, saj sam ne vem, kje to je in ne kam, kje daleč je tako, da ni sivine in kjer vedo , da še srce imam.
So gledale oči res kdaj lepoto, srce to kdaj je trepetalo v snu, so te roke objemale toploto, spomin zasmeh ni muka le zidu ?
Oči, ki zdaj steklene so in tope ? Srce, ki v vlagi se razkraja v prah, ko pajek žre počasi ga trohnoba ?
Je res ? Oko poltopo vase gleda, stražar me vzdrami, ko odpre zapah, in vse pove mi mrki molk pogleda.
Prešeren Jože, V.a
L u č k a
Tiha senca ob oknu šepeta z nekom.
Majhna lučka v sobi trepeta zastonj.
Dvoje src po življenju se vpraša potem.
Lučka v sobi ugaša očem.
Pevec Stane, VIII.a
V zimskem gozdu
Zdaj gozd je pust in čudno tih, predal se ves je slasti spanja... Le veter v veje se zaganja in zmrznjen sneg osiplje z njih.
In sneg mehak je kakor mah....
Zatulil z vetrom bi v daljine,
tako me samega je strah
sredi te tipke, moreče tišine...
Srebrnjak Anton, VII.b
Neizživeta sreča
Odšel sem brez slovesa tisto noč,
kot bal bi se nečesa, kar je proč.
Jaz molku sem zaupal bol svojo, na vasi je zaukal on glasno.
- 10 -
Novak Franc, VIII.a
Pesem na piščalko
Ko bel večer se drami, ne vem zakaj, a mnogokrat, če žalosten sem in potrt, na tiho polje šel bi rad.
Kadar čez polje grem, kakor metulj cvetlic lahno se veter mojih lic dotika s tihimi poljubi.
Glasove pesmi in piščalk pogosto na uho prinaša ; objame me in vpraša, če lahko dalje z mano gre.
Poreden je rasposajenec, nemiren ko deseti brat, zato, kar je najlepšega na polju, z vsem se gre igrat.
Spet pesem danes je nekje dobil ta čudni potepuh 5 da, kot drhteča godba, zdaj z mano gane dalje gre.
Pastir, ki pesem to drobi, nad skrivnim tatom se jezi.
Gorje, gorje, vetriček, kaj bo, če te dobi.
A ta, navajen groženj, se prav nič ne boji, zato ukrade vse, kar iz piščalke se rodi.
Čez polje vemo me lovi napev te čudežne piščali, kot voda na potoku nad glavo žubori.
Otožnost, ki mimogrede sem jo odnesel na polje, zgubim, ne da bi vedel, kje njen sveži grob leži.
Pri srcu mi je spet tako preprosto vse, lepo, da bi še sebe vetru dal ter rekel, da me je ukral.
Kolenc Janez
Pismo svetu
Ham je vera vase sveta, ko je zemlja v prah prekleta, v njej spoznali smo vendar, da nas uniči ne vihar.
Nam grobovi ne molčijo, mrtvi z nami v plod zorijo in zato smo le pomlad temu, ki še verje v sad.
Vse smo dali ti, življenje, če očišča te trpljenje ; če iz smrti daješ rast, vemo, da smo močen hrast.
Pevec Stane, VIII.a
Prodajalka časopisov
Po prstih stopa, kakor bi se bala, zavita v rjav ponošen pled...
Prijajta se izza vogala
smehlja ti njen obraz - suhljat in bled.
" Pravica....”, s plahim glasom dahne. Mož v dežnem plašču mirno dalje gre...
” T T 2”... Postava njena sahne med hišami, ki se v temo gube....
Srebrnjak Anton, VII.b
Pesem
Ciklamni dehtijo kot slutnja jeseni, gozdovi šumijo otožno, mehko....
Sekire v daljavi v presledkih zvenijo in žaga med njimi si pesem igra....
Spet pada na tla za drevesom drevo....
Ciklamni dehtijo kot slutnja jeseni, gozdovi šumijo otožno, mehko....
$