TRI PESMI Branko  Hofman
ARTIST
Ptice je pregnal. Vzel kamenju jezik. Mik nedorečenega je logično vklenil v humus cordis statističnih vrst. Cirkuška institucija splošne blaginje.
Velika predstava: na biljardni krogli artist, k zvezdam je prislonil matematično lestev. Malo še in bo segel čez rob. Udaril ob zid. Pa ne vidi.
UPOR
(Zeleno, zeleno: trave.)
Kemija je veda. (Hoja oblakov in modre daljave.)
Zakoni kozmosa. (Jelen v obroču tesnobe kriči.)
Zvok je formula. (Slap vetra dekle ne zbudi.)
Logus defloracije.
Nič ti ni prihranjeno. Nič.
Vzdrži.
Pot do konca je pot do konca.
Moraš.
Cim dlje: manj te bo, bliže boš sebi.
717
ZDAJ TA HIP
Nekaj si moram priklicati v spomin:
Bose noge v oblaku prahu,
ki teko za umišljenim konjem,
dim nad slamnato streho,
"vijoličast hrib
z večerno tišino prepasan,
mater, ki vonja po zemlji,
se nič ne umije, ko v izbi se slači za noč,
ker ve,
kaj zvabi očeta k njej —
nekaj si moram priklicati
v spomin, zdaj ta hip,
da se bom otroku, lačnemu srca,
nasmehnil za lahko noč.
718