63343 TUJI POLETNI GLASBENI TABORI To poletje se mladi glasbeniki lahko udeležijo tehle taborov v tujini: KANADA Nam najbolj oddaljen, a eden najbogatejših in najbolje urejenih poletnih glasbenih taborov Glasbene mladine je Orford, kjer bodo letos poleti potekali tečaji klavirja pri Karlu Englu (15.—29. VII.), pri Marcu Du-randu (1,—15. VII. in 15,—29. VII.), pri Jacinthi Couture (1,—15. VII. in 15,—29. VII.), pri Natalie Pepin (29. VII.—19. VIII.), pri Janini Fialkowski (29. VII.—19. VIII.); tečaja violine pri Aliči Schoenfeld (1.—15. VII. in 15.—29. VII.) in pri ErnOju Sebestyenu (15.—29. VII ); tečaja violončela pri Christop-herju Buntingu (1.—15. VII.) in pri Eleonori Schoenfeld (15,—29. VII.); tečaja viole pri Leslie Malovvani (1.—15. VII.) in Hattu Beyerlu (15.-29. VII.); tečaja saksofona pri Jeanu Marie Londeixu (29. VII.—19. VIII.) in ob istem času pri Reneju Masi-nu; tečaj kitare pri Alvaru Pier-riju (1 .—15. VII. in 15.-29. VII.); tečaj kljunaste flavte pri Jeanu Pierru Pinsonu (29. VII.—19. VIII.); tečaj petja pri Jacquelini Richard in Robertu Savoyju (1.—15. VII. in 15.—29 VII.); tečaj za tolkala pri Robertu Le-rouxu (29. VII,—19. VIII.); godalni orkester pod vodstvom Rodneya Frienda (1.—15. VII. in 15.—29. VII ); tečaj baročne glasbe pod vodstvom ansambla Musiča Antiqua iz Koelna (5.—19. VIII.). Tečaji so razpisani za študente glasbe in profesionalne glasbenike, stare od 17 do 35 let. MADŽARSKA V Pecsu bosta od 13. do 28. VII tečaj za komorno glasbo, namenjen pihalcem, trobilcem, godalcem in pianistom, in simfonični orkester. Mentorji bodo dirigent Andras Ligeti, godalci Istvan Gyerman, Agnes Vass, Janos Devich, Attila Falvay, Gorgy Bognar in Joseph Podho-ransky, pihalci Laslo Kircsi, Istvan Barth, Irme Kovacs, trobilca Barnabas Kubina in Josef Svajkovsky ter pianist Attila Ne-methy. Tečaja se lahko udeležijo mladi glasbeniki, stari od 16 do 30 let. V Tatabanyi bodo tečaj jazza med 8. in 19. VIII. vodili kitarist Gyula Babos, basist Balazs Ber-kes, pianist Janos Gonda, tolkalec Egil Johansen, saksofonist Dezso Lakatos, saksofonist-Charlie Mariano, basist Aladar Pege, pianist Bela Szakcsi Lakatos ter trobentač Rudolf Tom-sits. V Kecskemetu bo mešani zbor za bodoče glasbene pedagoge vodil profesor Peter Erdei (15. VII,—5. Vlil ). V Barcsu bo med 15. in 29. VIII tečaj komorne glasbe in tekmovanje za trobilce pod vodstvom Vendla Bauerja. Udeležili naj bi se ga diplomirani mladi glasbeniki. ŠVEDSKA V Lundu bodo od 16. VI. do 1. VII. delovali simfonični orkester, komorni ansambli in trobilne skupine. V Svalovu bo od 24. VII. do 1. VIII. jazzovska improvizacija — tečaj je namenjen bolj izkušenim jazzovskim glasbenikom, starim nad 18 let. V Svegu bo od 28. VII. do 18. VIII. tečaj komorne glasbe za študente med 18 in 25 let. V Umei pa bo med 7. in 15. VIII. skandinavski jazzovski teden. ŠVICA V Bosvvillu bodo julija organizirali tri tedne improvizacij za vse mlade glasbenike. Vodil jih bo Werner Bartschi. V Montmelonu se bodo od 8. do 14. VII. izpopolnjevali pihalci — mentorji bodo Jean Michel Nobs, Andre Lachat, Andre Gril-lon in Jean Claude Beuchat. Mladi glasbeniki, stan od 15 do 25 let, se bodo lahko udeležili tečajev v Sornetanu, kjer bodo od 16. do 29. VII. delovali orkester, zbor in komorni ansambli. Vodili jih bodo Johannes Sclaffli, Felix Renggli in Anto-niette Furi. ZVEZNA REPUBLIKA NEMČIJA V Syltu bosta med 21. VII. in 5. Vlil. violinist VVolfgang Marsc-her in violinist Fritz Lang vodila tečaj za godalni orkester in komorno glasbo za godala. V VVeikersheimu pa pripravljajo dva tečaja: od 17. VII. do 5. Vlil. bosta Thomas Ungar in VVolfgang Huhne vodila tečaj za zborovske pevce in godalce na temo VVebrove opere Čarostre-lec. Od 12. VIII. do 2. IX. pa bo tam tečaj komorne glasbe za godala, pihala in klavir na temo klasični in sodobni kvinteti. Mentorji bodo dirigent Koen van Slogteren, klarinetist Hans Deinzer, violinist Reiner Kus-smal in violinist Jurgen Kussmal. Podrobne informacije dobite pri strokovni službi Glasbene mladine Slovenije na Kersnikovi 4/11 v Ljubljani (telefon 322-570). Rok prijave je 25. maj, STRAN 2 Fotografija LADO JAKŠA t RAD IMAM GLASBO Pod takim geslom so potekali naši letošnji kulturni dnevi. To so dnevi, ki smo jih že lani začeli z »Istri z ljubeznijo« in so nas navdušili, saj ob njih zaznavamo, da je s kulturo treba živeti vsak dan. Všeč nam je tudi, da niso namenjeni le nam, učencem, ampak da njihov utrip začutijo tudi naši starši in drugi krajani. Organizirani so tako, da prevzamejo slehernega učenca na šoli. In kaj se je v treh dneh dogajalo pri nas? V svet glasbe nas je popeljalo zanimivo, pestro in izzivalno predavanje o dobri in slabi glasbi.. Večini je ponudilo nove poglede na ocenjevanje glasbe in pa ugotovitev, dajo moramo poslušati pozorno. Nekaterim je bilo grenko ob spoznanju, da svojih priljubljenih pesmi in pevcev niso znali zagovarjati. Tudi predavanje o bluesu je večini odkrilo nekaj novega. Ugotovili smo,da nam je te vrste glasba daleč, ker je nastajala in dosegla svoj višek še pred našim rojstvom. Predavanja so bila popestrena z uživanjem glasbe v živo. V radijski oddaji se je predmetni stopnji predstavilo violončelo, razredna stopnja pa je zaživela ob radijski uri z Mačjo predilnico. Kantavtorica Mateja Koležnik nas je prevzela s svojim igranjem in petjem, z njo smo prepevali i in ploskali tudi mi. Zelo nam je ugajal tudi koncert pevskih zborov Ciril Kosmač iz Obala. Prav takt) nas je »osvojil« koncert Istranove, ki nam je predstavil do sedaj nepoznane ljudske inštrumente in petje v narečju. Njihovemu nastopu so prisluhnili tudi mnogi starši in krajani. Dobro je bilo, da so vsako pesem predstavili, razložili vsebino, njen nastanek, imenovali inštrumente in plese. Tudi vam bi bile všeč njihove poskočne pesmi. Jazz skupina pa je predstavila nam najbolj tujo in najmanj poslušano glasbo. Običajno dolgočasna inštrumenta, kot sta saksofon in violina, sta nas kar naenkrat navdušila. Presunila nas je predstavitev glasbene delavnice. Ob nastopu naše umetnice Maje Štromar smo obnemeli in odprtih ust 'spremljali njen nastop, ki je bil originalen, drugačen. Bila pa je zelO kratka, nedorečena, saj je želela prisiliti sošolce k razmišljanju. Zasluženo je bila nagrajena z gromkim aplavzom. Učence razredne stopnje je na poseben način popeljal v svet glasbe STRAN 3 animator in ljubitelj otrok Janko Je-zovšek. Z njim so ustvarili • celo umetnino, glasbila pa so bili glasovi, roke in drugi predmeti. Naši kulturni dnevi so vsebovali še vrsto svečanosti. Šolo je krasila razstava koncertnih plakatov in koncertnih listkov. V glasbeni učilnici smo svečano otvorili spominsko sobo posvečeno zaslužnemu primorskemu glasbeniku Srečku Kumarju in po njem nosi tudi ime. Kaj vse se je zgodilo v tistih treh dneh! Ne da se vsega povedati. Vsi smo bili zaposleni in čutili smo se bogate, bogate... > Učenci, ki obiskujejo glasbeno šolo, so popestrili svečanosti s svo- ■ jimi nastopi. Člani radijskega krožka sq. vse dneve sproti poročali o vseh dogajanjih, naši gledališčniki pa so se izkazali kot izurjeni napovedovalci. Novinarski in literarni krožek sta fonolaboratorij spremenila v »press center« in plod našega delaje bil bilten, ki je izšel zadnji dan naših kulturnih dni. Člani gospodinjskega krožka so pekli prave violinske ključe. Skoda, da so. bili le za zunanje izvajalce in goste. Bili so lepi, prelepi, da bi bili lahko tudi dobri. Če bi želeli zvedeti, kaj so nam pustili kulturni dnevi, bi morali pokukati v srca vseh nas, učencev šole An- tona Ukmarja. Ugotovili bi, da je geslo Rad imam glasbo iskreno in še bolj poglobljeno. Literarni krožek OŠ Anton Ukmar Koper Kulturno društvo OŠ Anton Ukmar, Koper, Kulturni dnevi, februar 1984, bilten RAD IMAM GLASBO — nekaj odlomkov: ... K nam je prišel animator, velik ljubitelj otrok — Janko Jezovšek. Naše kulturne dneve — pod geslom RAD IMAM GLASBO — je začel na čisto nenavaden način. Na poseben način nas je popeljal v svet glasbe. Predstava je bila namenjena učencem razredne stopnje. In kako sem se jaz znašla v njihovem krogu? Sem članica gledališkega krožka naše šole. Bila sem zadolžena, da tov Jezovška sprejmem in ga predstavim učencem. Ostala sem tudi do konca predstave in zelo uživala ob doživetem pripovedovanju. Z nami se je pogovarjal sproščeno in to nam je pomagalo, da smo se razživeli in sprostili tudi mi. Na začetku je bilo tudi nekaj sramu, toda kar hitro smo se zapletli z njim v pogovor. Sestavljali smo skladbo s pomočjo glasov, kamnov, rok, ropotuljic in še drugih predmetov. Imeli smo tudi dirigenta — učenca iz 2. razreda. S ploski rok, tleski kamenja, ropotanjem ropotuljic in posnemanjem živalskih glasov, triangli... smo dokazali, da se da tudi z najpreprostejšimi pripomočki ustvariti zanimivo skladbo oz. melodijo. Tovariš Janez Jezovšek nas je posnel in z zanimanjem smo poslušali svojo umetnino. Dokazal nam je, da je lahko vsak umetnik, če ima le malo zanimanja in volje do dela... Irena — 8. b .. Prisostvovali smo otvoritvi razstave koncertnih plakatov. Ugibali smo, kaj nam bo ta razstava prinesla in bili prijetno presenečeni ob bogatih plakatih, koncertnih listkih, ki posredujejo informacije o koncertih, izvajalcih in podobe skladateljev. Sama razstava je bila obogatena z glasbenim programom, ki sta ga izvajali sošolki Tamara in Katja. Tovarišica Podobnikova nam je povedala, da je prijetno presenečena, razstava ji bo nudila možnost, da bo usmerjala otroke na koncerte, želi še več takih dogodkov, posvečenih tudi drugemu, ne samo glasbi. Pripomnila je še: »Ne bomo rasli samo po centimetrih in kilogramih, ampak tudi po kulturnem odnosu do vsega, kar se dogaja okoli nas«... Barbara, Tatjana in Barbara — 8. c ... Učenka Maja štromar nam je predstavila tudi delovanje Glasbene delavnice. Njena predstavitev je bila za nas nova, saj se s takim načinom delovanja nismo do sedaj še srečali. Delovanje sloni na opazovanju dogodkov in njihovem označevanju. Ob tem nam je predstavila improvizacijo enega v drugem, ki jo je označila s pomočjo zvoka, barve in besede. Tisto v enem in drugem sta zlo in dobro... ... Radijski krožek je na kulturnih dneh RAD IMAM GLASBO sodeloval s svojimi prispevki. 8. februarja je z radijsko oddajo napovedal kulturne dneve, njihov namen in vsebino. Vse dneve: 27., 28. in 29. februarja smo poročali o razstavah, predavanjih in koncertih. Hkrati pa smo v oddajah tudi obveščali, katere prireditve so še bile na sporedu. Pripravili smo dve tematski oddaji: za učence razredne stopnje glasbeno pravljico Mačja predilnica, za učence predmetne stopnje pa oddajo Violončelo se predstavi... Naš poskus glasbene delavnice JUGOSLOVANSKI UMETNIK NEMŠKE SVOBODOMISELNOSTI Kar tako, v kavbojkah in puliju, čisto preprosto stopi pred množico radovednih otrok, S tremi črnimi kovčki in kasetofonom, ves bradat in poln energije... njegovo delo je glasbeno gledališče — opera mobi-le »Moj glavni instrument je govor.. Ustvarjanje glasbe je ustvarjanje jezika, katerega razumevanje je ljudi treba naučiti. To je moje delo, moja naloga, ki jo najlaže opravljam pri otrocih. Z njimi je najlaže ustvarjati stik, ker niso obremenjeni ..« Janko Jezovšek je dirigent, pianist, organist, zborovodja, animator, skladatelj, kabaretist... njegovo delo je »opera mobile, circus musicus, koncert, otroško gledališče Kabaret« ... njegova prvg skladba je »Potoček«, ki je je napisal pri dvanajstih letih, njegova je opera Martin Krpan, njegova je Skladba za kamenje, njegova je zbirka Samtvspevi (Ljubljana, 1971), njegove so plošče, ki jih izdaja v samozaložbi. . resnično samo njegovi sta drugačnost in neizmerna volja po medsebojni komunikaciji. Ta neobičajni glasbenik, virtuoz posebne vrste teži k eksperimentiranju v glasbi in z izvrimm ustvarjanjem »sklada« dela, ki so ta-korekoč rezultat »skladanja« na licu mesta — skupaj z mladino in odraslimi. S svojstvenimi metodami želi pridobiti v glasbeno delavnico oz. sodelavmco tudi (in predvsem) take, ki se sicer nimajo za glasbeno nadarjene. Tako hoče Janko Jezovšek prehajati iz »slonokoščenega stolpa umetnosti« k vzbujanju človeške kreativnosti. Z »jezovškovo« motivacijo vzbudi dogajanje, ki pripelje do glasbene igre oz. glasbenega gledališča, v katerem vsak udeleženec (poslušalec, gledalec) dobi svojo aktivno vlogo Tleskanje, ploskanje, šklopotanje, pihanje, smejanje... to so prve »zaposlitve« članov Jezovškovega potujočega glasbenega gledališča. Nato iz kovčkov stopijo leteči instrumenti: ropotuljice, glineni ptički, kamni, zvonci, papir, lesene palčke... Vsi ti dobijo svojega akterja in tako nastane celoten orkester, ki mu dodamo dva tona klavirja, pa gla- ODMEVI sove lovcev, psov in gonjačev in na koncu še glasove najrazličnejših živali. Pred vsemi temi »orkestraši« stoji dirigent, ki po enournem učenju posameznih »instrumentalnih skupin« (kamnitega orkestra, orkestra dojenčkov, kravji zvoki, skupine lovcev ..) predstavi povsem novo skladbo: »Skladba za blisk, grom, dež, veter, ptice...« ali skladbo »Potoček« Janka Jezovška. In da je glasbeni dogodek popoln, ga Janko posname na kasetofon in nato predvaja vsem »'sodelavcem«. Jezovšek je nenavaden s svojo umetniško akcijo. Uveljavljeno sprejemanje umetniških stvaritev je tako, da publika pri soočanju z nekim kulturnim dogodkom lenobno in lagodno čaka, da jo bo nekdo — umetnik — v vlogi delavca na odru— zaposlil in zabaval. Publika se prihaja »napajat« ob delu umetnika-re-produktivca, saj je za njo že večurno delo (služba) in lahko sedaj upravičeno nemo prisluhne delu drugih, ki take službe še niso opravili. Janko Jezovšek želi preseči tako miselnost, zato s svojimi programi posega v vsakega gledalca in poslušalca, ga motivira in aktivira v skupinskem poustvarjanju — pa čeprav gre pogosto za banalizacijo vsakdanjih dogodkov in intimnih počutij. S soustvarjanjem publike hoče posameznikom odstraniti moralne in druge predsodke, ki jih ima človek pred javnim izražanjem lastne kreativnosti. Jezovškovo poslanstvo je med (našo) starejšo generacijo še vse preveč osamljen popotnik, zato pa je toliko bolj priljubljen med otroci, ki še niso »pokvarjeni« s pripadnostjo na- šemu (evropskemu) kulturnemu izročilu. Le zakaj je Janko J9zovšek svoje animacijsko poslanstvo usmeril v Zvezno republiko Nemčijo? Mar ne bi njegovo delo pri nas imelo dovolj odziva? »Če človeka upoštevaš, je to svet, ki je celota.., Zato je umetnik lahko ' diktator samo sebi — ne drugim « (j) TATJANA GREGORIČ Fotografija: LADO JAKŠA PRIMORSKA 84 — PETI — NE PETI TO PRIMORSKO JE VPRAŠANJE ali Kakšno je bilo srečanje Primorska poje v letu 1984 (1 štiritisočglava brigada primorskih pevcev je odpela svojo pesem: ■■Rdeča bela plava — jugoslovanska je zastava, rdeča bela vijola — primorske poje je parola, plava plava plava —pojoče plapola zastava.« Pesem jih povezuje, razveseljuje, zbližuje, oddaljuje od »stvarnega« egoizma in »ozke zaslužkarske pameti«. Na Primorskem je od 16. marca do 8. aprila potekala že 15. Primorska poje — in z njo se je izte-kef mesec zborovske pesmi, mesec zbližanja armade entuziastov in poustvarjalcev na pevskem področju Tokrat se je predstavilo kar 127 zborov iz najrazličnejših krajev Primorske in zamejske Slovenije, različnih zasedb, kvalitet -ter hotenj. Prerez srečanja Primorska poje 84 nam jasno pokaže, kako zelo različne so ambicije in zmožnosti posameznih zborov. Pojav pravega množičnega pevskega gibanja na Primorskem je vsekako razveseljiv in vreden podpore. Hkrati pa moramo stremeti tudi po višjih vrednotah in hotenjih same glasbe in poiskati mesto umetni zborovski pesmi v tej poplavi amaterskega prepevanja. Med zbori je namreč največ takih, ki jim je glasba še vedno sredstvo zbliževanj'a med ljudmi oz. sovaščani in krajani In kako bi lahko v tej živopisani pevski sliki vendar našli resnično dobro petje? Ker množičnost očitno prerašča kakovost, bi morali nujno razmišljati o drugačni prireditvi Primorsko poje in o novih, mladih in strokovno usposobljenih zborovodjih. Ali kot je zapisal Ivo Jelerčič: »Teh problemov Primorska poje ne bo sposobna sama razrešiti, saj je končno le ena od oblik pevske poustvarjalnosti. Tu bodo morali odgovorni za rast primorskega petja iskati nove poti tudi v novih oblikah manifestacij — predvsem pa v novih, mladih in strokovno usposobljenih zborovodjih, v združevanju pevskih sil v večjih središčih in v ustreznem izboru sposobnih mladih pevskih moči. Ob tem pa mora šolstvo (osnovno in srednje) skupaj z glasbenimi šolami odločneje ukrepati za ustrezno vzgojo mladine.« Med množico zborov letošnjega srečanja so vidnejše uspehe pokazali: mešani zbor Obala Koper, Tržaški oktet, mešani zbor Srečko Kosovel Ajdovščina, Komorni mešani zbor Nova Gorica, Komorni mešani zbor iz Postojne, mešani zbor Lipa Šempas, mladinsko svežino pa zlasti mešani zbor Vrtojba, Obalni oktet, mešani zbor italijanske skupnosti Izola, zgornjevipavski mešani zbor Podnanos. PP84 = 127 zborov, 127 različnih izvajanj, 127, različnih vtisov, okrog 4000 subtilnih pevskih vztrajanj, nad 4000 navdušenih spremljevalcev, številni dirigenti, komisije, žirije, organizatorji tn bralci, kritiki in obrekovalci ... a le dve postavki: vidna količina, neslišna kakovost! Seveda pa družbena oz, družabna funkcija takih prireditev vendar odtehta pomisleke o nadaljevanju takih manifestacij v taki obliki. Le koliko smo se z njimi oddaljili od dobe čitalnic? TATJANA GREGORIČ STRAN 4 MLADI MLADIM Prikaz komorne dejavnosti, ki ga Glasbena mladina razvija v sklopu koncertov Mladi mladim, so tokrat pripravili študentje-instrumentalisti ljubljanske Akademije za glasbo. Organizatorja je k povabilu spodbudila želja, da se, še bolj kot je to v navadi, odškrnejo duri glasbene učenosti, ki nadgrajuje solistično, komorno in orkestralno poustvarjanje. Res je bil nastop manifestacija, kakršne od naše osrednje glasbenozv-gojne ustanove že nekaj časa nismo slišali, dasiravno sem skozenj razbrala nekaj negotovosti pri osebni opredelitvi do izvajane glasbe. Opazna je bila namreč razlika (razlika med prvim in drugim delom koncerta), med nekakšno akademijsko glasbeno identiteto, uglašeno z zahtevo po prilagajanju, in bolj individualnim pristopom, ki ga prilagajanje utesnjuje pri lastnih interpretativnih namerah. Potreba po uglasitvi, ki jo sicer pogojuje že samo nagnjenje in odločitev za skupinsko oz. solistično muziciranje, pa bi morala biti pri tako zahtevni disciplini, kot je komorna igra, bolj izrazita. Pri tem mislim na uglasitev v čisto obrtniški izdelanosti pa tudi v izbrušeni gradnji umetniške predstave o skladbi. Če sodelujoči glasbeniki še nimajo jasne predstave o tem, potem tudi izdelek ni dovolj prepričljiv, posebno takrat, kadar ponagajajo intonacija, ritem in ton — taki sta bili izvedbi Teleman-novega Koncerta za štiri violine (J. Potočnik, C. Trajbarič, K. Pleterski, R. Šteharnik) in Beethovnove Serenade v D-duru (K. Pleterski, B. Petrač, I. Gracar). Če pa so ob obvladanju instrumenta in resnem, štu-dioznem pristopu prisotne izrazite tendence posameznika, kakor smo lahko videli pri izvedbi Dvorakovega tria Dumky (N. Patarčec, B. Petrač, A. Petrač), potem se osrednja dilema izvajanja kaže ali v prevladovanju solistične premoči in izstopanju nekogaršnje muzikalne zamisli ali pa v dinamični soglasnosti osvetlitve dane skladbe. Glasbenikom je bila bližja prva varianta (solistična zrelost Patarče-ceve in A. Petrača), zato je bilo mu-zikantsko spoprijemanje in dopolnjevanje v igri neenotno in žal tudi interpretativni koncert soigre premalo jasen. 1 Poleg tega je bilo, v primerjavi s prvim delom, tudi intonančno nesoglasje zanemarljivo, saj je pot k zvokovni čistosti lažja, 'če se godalna instrumenta opirata na temparirano uglasitev klavirja. ■ študij komornega muziciranja na Akademiji za glasbo je torej za sedaj še premalo opredeljeno in usmerjen no, čeprav je treba poudariti, da se že odločneje rišejo iskanja vrednostnih atributov. MIRJAM ŽGAVEC ROMANTIČNO NA MODREM ABONMAJU Trinajstega in še petek po vrhu le ni vedno slabo znamenje. Aprila je pTav na ta dan orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom avstrijskega dirigenta Hansa Grata izvedel imeniten koncert treh romantičnih del nemškega porekla. Slišali smo uverturo k operi Leteči Holandec Richarda VVagnerja, koncert za klarinet in orkester št 1 v Es duru Carla Marie von Webra in Mendels-sohnovo tretjo simfonijo, imenovano škotska. Naš klarinetist Slavko Goričar se je v solistični vlogi odlično odrezal, koncert pa je odlikovala tudi nenavadno zbrana in usklajena igra orkestra. Izgleda, da se je orkester z mladim dirigentom »ujel« kot že dolgo ne. Hans Graf brez vseh odvečnih gibov, poplesavanj in poskakovanj iz glasbenikov izvablja prav tisto, kar si želi. Pri taki izvedbi je odveč celo strah, da bi narn — po slušaicem — toliko glasbenega medu v neromantičnem trenutku, ki ga živimo, lahko zaškedilo! KAJA ŠIVI C KONCERT ORKESTRA AKADEMIJE ZA GLASBO Ob peti obletnici poimenovan® Univerze v Ljubljani po Edvardu Kardelju je v veliki dvorani Slovenske filharmonije nastopil simfonični Orkester Akademije za glasbo pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta in s solisti: flavtistkami Matejo Haller, Majo Gogala, Barbaro Mikula, Ivajlo Zlatevo in trobentačem Romanom Gačnikom 'Najprej velja pohvaliti intere- santno izbran program, uglašen na raznolikost glasbenega mišljenja, ki je zajemala Rossinijevo neobremenjeno eleganco (Uvertura k operi Svilena lestev), Stamitzov galantni stil in preglednost nad preprosto emocijo (Koncert za flavto in ork«|-ster), kolažno obliko Charlesa Ivesa, zgrajeno na osnovi istočasne orkestralne in komorno-solistične protii-gre, odnosa mod nasprotujočimi si poli med trajajočim harmoničnim zvenom, med impulzi, ki v svoji nera-zrešljivosti ne dopuščajo dokončnega sprijaznjenja ter med lepoto ustvarjalne pomiritve (The unansvve-red guestion za komorni orkester, štiri llavte in trobento) in s poslednjo točko nakazovala beethovnov-sko silo konfliktov (njegova 2. simfonija op. 36). Razločne karakteristike omenjenih del je razkriia dirigentova sugestija, ki se ji je orkester odzival presenetljivo dobro, zvočno in ritmično enotno, pa s tistim žarom, ki ga na simfoničnih koncertih redko prepoznavamo. Predvsem izvedba Beethovnove simfonije je opozorila na potenciale, ki jih ima trenutno akademijski orkester, saj so glasbeniki v svoji muzikalni razgretosti pozabili na običajno rutinersko preigravanje. Kot solistka v Stamitzovem koncertu je nastopila Mateja Haller, ki je sicer z nekoliko šibkim tonom, pari-rala uigranim orkestrašem in jih celo spodbujala v naravnem, neprisiljenem dialogu. Njene muzikalne kvalitete so se zgostile v drugem stavku — Andante, čigar kantabilnost je prepričljivo podala skozi približevanje odmaknjenemu, starinskemu in skorajda preveč uglašenemu svetu. MIRJAM ŽGAVEC PRAZNIK SLOVENSKE LJUDSKE GLASBE Na vsakem koraku smo priča poplavi »naše narodnozabavne glasbe«, ki zavaja kar lepo število Slovencev v nekakšno »domače razpoloženje«, ob tem pa nima ne s Slovenijo, še manj pa z njeno izvirno ljudsko glasbo skoraj nič skupnega. »NZG« ansamblov je kot listja in trave, kičasti ovitki njihovih plošč ter sladkobna besedila pa poneumljajo vse, ki niso dovolj »radovedni«, da bi se seznanili z resnično slovensko glasbeno tradicijo, njeno občutljivo vsebino, pestrostjo njegovih zvočnih odtenkov in raznolikostjo glasbenega izraza, spreminjajočega se od hriba do hriba. Prav to smo imeli priliko poslušati na »Koncertu slovenskih ljudskih pesmi in glasbil« v Cankarjevem domu. Skrbno so nam ga pripravili Mira Omerzel-Terlep, Bogdana Herman in Matija Terlep. Sedaj že šest let vztrajni sodelavci pri raziskovanju in obujanju naše etnične glasbene kulture so nas tokrat s pesmijo popeljali skozi vse slovenske pokrajine od Koroške do Benečije. Ta nova, topografska zasnova koncerta se je izkazala za še bolj učinkovito kot dosedanje po skupinah instrumentov razdeljene predstavitve. Tako je bilo še lažje primerjati pestrost našega glasbenega izročila, ki se od pokrajine do pokrajine razlikuje, prepleta in dopolnjuje v celoto, ki jo radi poenostavljeno označimo »slovenska ljudska glasba«, čeprav, kot pravijo tudi godci, se že v sosednjih vaseh, pri sosednjih hišah gode in prepeva drugače. Vsi trije glasbeniki (tokrat je tudi Bogdana Herman poleg petja zagodla na čelo ter popestrila ritmično spremljavo z igranjem na boben in lesene žlice) so mojstrsko odigrali svoje godčevske vloge, z lastno glasbeno voljo, občutkom in okusom so nadgrajevali izvorne ljudske teme ter bili tudi tehnično brezhibni na širokem spektru ljudskih glasbil. Tako to ni bilo le posredovanje izredno zanimive in bogate sloven-sk,e glasbene dediščine, temveč tudi ubrano »zvočno dihanje« treh »sodobnih ljudskih gocev«, ki bi jih moral pozorno poslušati vsak Slovenec, da bi se zavedel s kako plehkimi nadomestki naše izvirne etnične glasbe ga zasipajo producenti potrošniške kulture. Besedilo in fotografija LADO JAKŠA STRAN 5 ŠTIRJE ABONMAJSKI KONCERTI V MARIBORU Tudi v prvem četrtletju tega leta glasbeno življenje v Mariboru ni bilo ravno bogato: imeli smo le štiri, zato pa zelo kvalitetne abonmajske koncerte. Dvakrat je koncertna poslovalnica morala (zaradi odpovedi umetnikov) spremeniti predvideni program, obakrat je imela pri tem zelo srečno roko. Prvi koncert v tem obdobju je bil Sele 31. januarja Mariborski glasbeniki so pripravili Haydnov večer: Koncert za oboo in orkester v C-duru in Nelsonovo mašo (Missa in Angu-stiis) v d-molu Orkester Opere SNG Maribor in akademski pevski zbor Boris Kraigher je vodil Stane Jurgec, kot solisti so nastopili sopranistka Dagmar Billk in mezzosopranistka Ma|da švagan, članici mariborske Opere, ter gostje iz Beograda, tenorist Jovo Reijin, basist Vukašin Savič in oboist Dejan Ku-lenovič. V Mariboru že dolgo nismo slišali vokalno-instrumentalnega dela v izvedbi mariborskih umetnikov. S Haydnovo mašo so nas povsem prepričali, da so kos tudi takšni zahtevni nalogi, 80-članski APZ Boris Kraigher je znova dokazal, da je sposoben poustvariti tudi takšna zahtevna dela. Zbor razpolaga z lepimi svežimi glasovi, poje naravno, sproščeno, tehnično brezhibno tudi najtežja polifona mesta, ima zanesljivo intonacijo. Pohvaliti moramo tudi Majdo Švaganovo in gosta, Jova Reljina ter Vukašina Saviča, ki so se izkazali z lepimi, pravilno šolanimi glasovi ter muzikalnim stilnim izvajanjem. Tudi mariborski operni orkester se je zelo dobro izkazal. V Koncertu za oboo in orkester je presenetil 18-letni Djsjan Kulenovič z izjemno lepim tonom, tehnično in muzikalno zrelo igro Dirigent Stane Jurgec, dolgoletni zborovodja zbora Boris Kraigher, ki je naštudiral spored z vsemi izvajalci, je celotno izvedbo vodil precizno in zanesljivo (mašo je dirigiral na pamet) Koncert ob nekoliko zapozneli 250-letnici Haydno-vega rojstva je bil posvečen slovenskemu kulturnemu prazniku in 20-letnici APZ Boris Kraigher. STRAN 6 ODMEVI r Mariborski ljubitelji glasbe so pokazali ogromno zanimanja za Hayd-nov večer: po koncertu v Unionski dvorani so za neabonmajsko občinstvo spored ponovili v nabito polni stolnici, kjer je maša zvenela še lepše, mehkeje. SNG Maribor se dogovarja za ponovitev koncerta tudi v Ljubljani, v Cankarjevem domu (17. 4.) in v Gradcu Februarja je namesto Slovenskega klavirskega kvarteta, ki je razpadel, nastopil Autyn kvartet iz Kdina. Mladi člani godalnega kvarteta (M. Lingenfelder, J. Oppermann, S. Eaton, A. Arndt) in sodelujoči klarinetist Hans-D. Klaus so priznani umetniki. Presenetili so z izredno muzikalnim, kultiviranim muziciranjem, s tehnično dovršeno igro Poslušali smo Kvintet v A-duru KV 581 W. A. Mozarta in pogosto izvajani Brahmsov »Klari-nettenquintett« v h-molu, op. 115, ki je eden viškov celotnega Brahmsovega opusa. Sam Auryn kvartet pa je izvedel Godalni kvartet v g-molu op. 10, Clauda Debus6yja, čudovito impresionistično umetnino Z enakim sporedom so se mladi umetniki predstavili tudi v Ljubljani. Madžarski pianist Gyula Kiss je najprej nastopil v Ljubljani, recital z enakim sporedom pa je ponovil v Mariboru Gyula Kiss se je slovenskemu občinstvu predstavil kot temperamenten virtuoz z briljantno tehniko in bogatim tonom. Njegova bleščeča igra je prišla najbolj do izraza v treh skladbah rojaka Franza Liszta, ki mu je očitno najbližji. Poleg Haydnove Sonate v C-duru smo prisluhnili tudi Beethovnovima sonatama Patetični in Sonati v e-molu, op. 90; ta interpretacija pa je manj ugajala. Marca je nastopila mlada sovjetska violinistka Tamara Smlmo- va-šaffar, koncertna mojstrica Za- grebške filharmonije. Pri klavirju jo je spremljala zagrebška pianistka Mira Flis-šlmatovič. Za svoj prvi nastop v Mariboru je violinistka izbrala zelo zahteven program: Tartinijevo sonato v g-molu »Didona abbandonata«, prvo Partito za violino solo v h-molu J. S. Bacha, lirično Brahmsovo Sonato v G-duru, op. 78 št. 1 in znamenito Ravelovo virtuozno delo Tzigane, rapsodijo za violino in klavir. Mlada umetnica je navdušila z lepim mehkim tonom, zanesljivo intonacijo, s subtilno in tudi (pri Ravelu) tempermaentno interpretacijo, z občudovanja vredno tehniko. Odkar zbor ni več obvezen predmet na srednjih šolah, je Mešani mladinski pevski zbor Srednje naravoslovne šole Miloš Zidanšek edini zbor te kategorije v Mariboru. Mladi navdušenci so poleg nastopov na proslavah, občinskih revijah, republiški reviji v Zagorju, na festivalu v Celju peli tudi Beneškim Slovencem v Italiji, gostovali v Budimpešti, 22. marca pa so imeli prvi samostojen koncert v Unionski dvorani v Mariboru. Zbor že osmo leto vodi komponist in pevec ter aktivist glasbene mladine Tone Žuraj. 43-članski zbor je pel večinoma slovenske narodne in umetne pesmi; začeli so z Gallusom in Crocejem, nadaljevali z Mokranjcem, Vrabcem, Kogojem, Bergamom, K?dalyjem, Berdovičem, črnskima duhovnima v priredbi Srebotnjaka in Žuraja, slovenske ljudske pesmi pa so bile v priredbah Marolta, Gregorca, Kocijančiča, Kramolca, Pahorja, Petjaka in Simonitija. Ves program so izvedli na pamet. Mladi pevci so se izkazali z lepimi glasovi, z izdelano dinamiko, jasno izgovorjavo, z ustrezno interpretacijo. Uspeh zbora SNŠ Miloš Zidanšek je lahko vzor ostalim mariborskim srednjim šolam. Njihova šola je dokazala, da živi s svojim zborom: profesorji, učenci, starši in tudi drugo občinstvo so napolnili Unionsko dvorano do zadnjega kotička. V Unionski dvorani, ki je edina večja koncertna dvorana v Mariboru, ni moč nemoteno poslušati koncerte. Dvorana je pozimi zelo mrzla, moti tudi nemir iz stranskih prostorov. Na koncertu pianista Gyula Kissa smo zaradi razgrajanja udeležencev pustnega plesa morali čakati z nadaljevanjem koncerta, med koncertom violinistke Tamare Smir-nove pa so razgrajali člani moškega zbora med odmoroma vaje, ki je bila takrat v stranskem prostoru. Koncertna poslovalnica se je z upravo dvorane sicer dogovorila, da bo v času koncertov (to je vsega desetkrat na leto) v hiši mir, a se tega merodajni žal ne držijo. MIRA MRACSEK POGOVOR Z VIOLONČELISTKO TAMARO SMIRNOVO-ŠAJFAR Pri nas se glasbenice ne morejo pritožiti, kot v nekaterih zahodnih deželah, da so zapostavljene in da težje uspejo kot moški. V naši reviji je bila predstavljena Monika Skalar, mlada koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Tudi v Zagrebu imajo mlado koncertno mojstrico, to je 25-letna sovjetska violinistka Tamara Smirno-va-Šajfar, ki je že tretje leto koncertna mojstrica v Simfoničnem orkestru Zagrebške filharmonije. Marca je imela recitale v Mariboru in v Ljubljani. Po zelo uspelem (prvem) koncertu v Mariboru smo prijazno in skromno mlado violinistko prosili za pogovor. Umetnica brezhibno obvlada hrvaški jezik, poročena je namreč z zagrebškim violončelistom Miljenkom Šajfarjem. Tamara Smirnova je rojena V Irkutskem okrožju v Sibiriji. Violino se je začela učiti s šestimi leti na glasbeni šoli v Krasnojarsku. Že po dveh letih je šolanje nadaljevala na Centralni glasbeni šoli pri Konzervatoriju Čajkovski v Moskvi, po končani srednji šoli pa na Konzervatoriju Čajkovski. Diplomirala je pri znani pedagoginji Evgeniji Čugajevi. V času študija je imela veliko solističnih koncertov v mnogih sovjetskih mestih. V internatu in v študentskero domu je spoznala tudi mnogo mladih glasbenikov iz tujine, tudi iz Jugoslavije. »Moja sošolca sta bila tudi Ksenija Jankovič in Ivo Pogorelič. Ta-• krat nismo pričakovali, da se bomo po končanem študiju srečali v Jugoslaviji in nadaljevali prijateljstvo iz otroških časov. Ksenija in Ivo sta mi bila vedno zelo ljuba, vsak njun uspeh doživljam kot svojega lastnega« V Zagreb ste prišli leta 1981 z diplomo in brez violine. Kako bi to pojasnili našim mladim bralcem? »V Sovjetski zvezi je problem pomanjkanja instrumentov rešen tako, da mladi talenti dobijo violine iz državne kolekcije, tudi tekmovalcem za tekmovanja posodijo najboljše instrumente. Mnogi znani umetniki igrajo na instrumente iz državne kolekcije. Ojstrah je npr. dolgo igral na državno violino. Ko sem odhajala iz SZ, sem seveda violino morala vrniti. V Zagrebu mi je zelo dobro violino posodil znani izdelovalec violin, mojster Hus; zelo sem mu hvaležna.« Kako so v Zagrebški filharmoniji sprejeli tako mlado koncertno mojstrico? »Od prvega dne sem bila izredno lepo sprejeta; še v sanjah nisem pričakovala, da bom s 23 leti postala koncertni mojster tako velikega, uglednega orkestra. ZF veliko dolgujem za svojo afirmacijo v Jugoslaviji. Zvrstili so se solistični koncerti po Jugoslaviji v organizaciji Koncertne direkcije Zagreb. Nastopala sem z vsemi simfoničnimi orkestri, dvakrat tudi na Dubrovniških poletnih igrah, kjer me je poslušal Antonio Janigro in povabil kot solistko na koncertu orkestra, ki ga bo vodil na Letnih igrah v Splitu.« Že prej ste imeli stike tudi s Slovenijo, s slovenskimi glasbeniki. »Morda je moj največji uspeh do- ODMEVI slej lanski koncert s Slovensko filharmonijo in maestrom Milanom Horvatom v Ljubljani,"kjer sem igrala Šostakoviča. To je dogodek, ki ga ne bom pozabila: fantastičen orkester, očarljiva dvorana Cankarjevega doma, ovacije publike. Zelo se veselim povabila SF za naslednjo sezono. Moram pohvaliti tudi ljubljansko in mariborsko publiko, ki se mi zdi najbolj rafinirana v Jugoslaviji. Osebno poznam mariborskega čelista Andreja Petrača; poslušala sem ga na zaključnem koncertu tekmovanja glasbenih umetnikov v Zagrebu; od vseh letošnjih tekmovalcev je najbolj nadarjen in perspektiven« Tamara Smirnova mi je še povedala, da bo jeseni redno nastavljena kot predavatelj na zagrebški Akademiji , Zagrebške filharmonije ne bo zapustila, tam bo še vedno koncertna mojstrica, honorarno. Govorili sva tudi o njenih načrtih, v naslednji sezoni jo čakajo turneje na Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi, Italiji (na Češkoslovaškem je že gostovala), kmalu bo začela snemati tudi prvo ploščo. MIRA MRACSEK Fotografija; VLADIMIR IVANClC Ce smo sprejeli nekaj skromnejših pevskih dosežkov, pa je bila na splošno kvaliteta solidna, med zlatimi zbori pa so bile prav tako razlike v kvaliteti zvoka, dinamičnem niani-siranju, temperamentu in v izbiri skladb. Prevladalo je mnenje, da bo Naša pesem le s podobnimi pevskimi zahtevami napredovala in slovenskemu zborovstvu pomagala čez okvire amaterizma. URŠKA ČOP O NAŠI PESMI '84 V svečano okrašenem Unionu je izzvenela Naša pesem, osmo tekmovanje in srečanje najboljših slovenskih pevskih zborov. Tekmovanje je ostalo, veselje ob nagradah tudi; za zbore in zborovodje pa je srečanje, tudi največji pevski seminar, postalo zahtevnejše. Zborovodje so morali svoje pevce pripeljati pred 7-člansko ocenjevalno žirijo, ki jo je vodil Samo Hubad, z vsaj 20-minut-nim programom stilno različnih in zahtevnejših pesmi, tako od renesanse do slovenske ljudske. Vendar gotovo ni veliko zborov, ki bi zmogli kvalitetno pripraviti več skladb kot za koncertni nastop. Občinske in področne revije so pokazale, ali so zbori dovolj pripravljeni ali ne. Očitno pa so zahtevnejši pogoji za Našo pesem 84 zahtevali svoj davek. Sodeloval ni noben ženski zbor, nismo slišali pesmi iz grl naših zamejcev, tudi pri moških pevskih zborih je na primer manjkal Slava Klavora iz Maribora (morda pa so bili prav pri tem moškem zboru vzroki drugi). Tako se je letos na 6 koncertih za zlate, srebrne, bronaste točke in priznanja bo- rilo le 20 zborov (nekdaj 30 in več). Sodelovali so dovolj solidno pripravljeni debitanti iz Kamnika, Kanala in Celja, 2 zbora sta si pripela priznanji, nastopilo je 5 zlatih že preverjenih in mednarodno uveljavljenih zborov, 6 bronastih in 7 srebrnih. Tako bi lahko za 17 dirigentov in 3 dirigentke ocenili, da so povprečno zbore pripravili za 80—85 točk. Tistih najboljših, pripravljenih za sodelovanje v tujini, je bilo manj: Obala iz Kopra, Cor sor-tium Musicum in Tone Tomš i iz Ljubljane, Srečko Kosovel iz Ajc >vš-čine in s 93,6 točke tudi edini sen alu-joči iz Maribora Akademski pc /ski zbor Boris Kraigher pod vodsl /om Staneta Jurgeca. Prav je, da naštejemo še glavna preizkusna kamna: obvezna za moške zbore je bila očitno za večino skoraj »neulovljiva« Prekmurska Uroša Kreka, mešani zbori pa so se merili z Gallusovo En ego campana; gotovo so jo najbolje zapeli Koprčani, ki jih vodi temperamentni Mirko Slosar, Akademski zbor Tone Tomšič in Consortium Musicum iz Ljubljane. O izbiri pesmi, intonaciji, izvedbi, umetniškem vtisu in še čem bi se lahko široko razpisali, ker smo poslušali več novejših, zahtevnejših, ne pogosto slišanih pesmi, na primer Kogojev Requiem, pa modernejše skladatelje: Folkeja Rabeja, Petra Ebna,Alda Kumarja. Tamara Smirnova-Šajfar STRAN 7 NO POGLED V GLASBENO IZLOŽBO NEKEGA KAPITALIZMA Sprehod po Italiji z neitalijan-tklml pevci, umetniki, repro-duktivci, ročke rji, plesalci... Današnja kriza depozita ne dopušča vsakomur obiskati kapitalističnega sveta in s tem razširiti lastno kulturno vddenje iz trenutne kulturne »ograjenostl« Pričujoči zapis bo prav zato zanimiv za vse, ki želijo vsaj informativno pogledati v najbližnjo »zakladnico« kapitalistične kulture. Medtem ko v Sloveniji zelo Intenzivno odpovedujemo in ponovno napovedujemo koncerte Iva Pogoreliča, so italijanska mesta prepolna tega blestečega imena. Firence, Siena, Benetke... vsepovsod te spremljajo plakati jugoslovanskega pianista »Iva Pogorelicha«, Ivo Pogorelič — mit lepote in umetniškega poustvarjanja. Njegova pianistična osebnost je v Italiji vsekakor potisnjena za osebnost, ki predstavlja moško nežnost, lepoto in priljubljenost. Kaj pa o njegovih koncertih?... Vsekakor manj napisanega in povedanega kot o njegovi spotakljivi osebnosti! Popularnost klavirske igre — za nekatere na plakatih, za druge... Gostovanje japonskega pianista De-reka Hana v Avditoriju di via Roma v Gorici je bilo izpeljano brez predhodne uporabe propagandnega mehanizma. V abonmajskem programu, imenovanem »Incontri musi-cali«, ki ga organizira občina Gorica, se je 26-letni pianist predstavil z recitalom Chopina in Liszta. Nežna, čista in lirična igra Dereka Hana je razodela tipiko vzhodnega dojemanja romantične glasbe in posredovanja le-te. In prav s to tenkočutnostjo, brez »evropskega« razumstva, se je zelo približal pojmu Chopinove pianistike. Brezhibni igri Chopinovih skladb je sledila zahtevna Lisztova Sonata v h-molu. Kljub nekaterim tehničnim spodrsljajem je mlademu virtuozu uspelo izpostaviti pripoved-nost Usztove sonate. Navdušenju romantične klavirske izpovedi je Derek Han dodal klavirsko priredbo Ognjene ptice Igorja Stravinskega. STRAN 8 Nastop novogoriških Avtomobilov pa je bil prvi v verigi njihovih spomladanskih koncertov. V Kulturnem domu v Gorici so se predstavili z obsežnim repertoarjem lastnih pesmi, ki so jih posneli za svojo prvo veliko ploščo »Luna je zopet polna«. Mlade glasbenike te skupine srečujemo že leto dni na številnih glasbenih prireditvah (Novo mesto, Novi Rock Ljubljana, Zagreb, Beograd, Rock Festival v Gorici...), vedno bolj pa so prisotni tudi v radijskem mediju. Novost goriškega koncerta pa je bila predstavitev številnih novih skladb, ki še bolj poudarjajo specifično glasbo tega benda — »novi soul« je njihova najnovejša in najbolj priljubljena oznaka. Rock koncertu pa je sledil še en obisk iz Jugoslavije, tokrat mladih Iz Zagreba. V celovečernem programu so se predstavili plesni ansambel Terp-sihore, člani Kulturno umetniškega društva Joža Vlahovič ter trlo kitar Ad Libitum. Jedro nastopa je bil ansambel sodobnega plesa Terpsihore, ki je podal kar šest različnih koreografij (Brzine, Krš, Let malog Erosa, Renesansa, Atomsko izgaranje in Taj ludi jazz) na glasbo različnih skladateljev. Iz te množice različnih plesnih podajanj, sta nekoliko izstopali koreografiji Ksenije Čorič-Lesič (Krš) in koreografija Tanje Ivančič (Let malog Erosa). Zadnji nastop »Taj ludi jazz« (koreografija Marina Bobič, glasba Sandahl Bergman) pa je bil dokaj neokusna in neumestna »ponaredba« sicer tako dobre koreografije Boba Fossa iz filma Ta vražji jazz. Še tako dodelana tehnika Šole za ritmiko in ples tu ni navdušila. Mladi Zagrebčani so v enem večeru združili tri zvrsti umetniških iskanj (svobodni ples, instrumentalno glasbo treh kitar, družabni oz. športni ples), ki pa so v takem zaporedju le razcepile morebitno enotno sliko »neke« mlade umetniške sa-moizpovedi. Očitno sta jih gostovanje in »pohod« v Italijo tako premamila, da so hoteli kar največ pokazati! In obljube kapitalistične sveta? (Če želiš vstopiti v svet kapitalističnega kulturnega življenja, se poskušaj čimbolj umetniško angažirati in mogoče te bo doseglo povabilo iz kapitalizma — poti do uspeha so različne: na oknih kioskov, prek občinskih institucij ali mladinskih aktivistov — izbirali bodo najbrž drugi!) TATJANA GREGORIČ glasbenega izraza, ni prinašala sledov tiste glasbene popolnosti, s katero je japonski pianist tako navdušil. Japonski, ruski, jugoslovanski že priznani umetniki v Italiji. A vrata kapitalističnega sveta se včasih odprejo tudi manj znanim in priznanim entuziastom, rockerjem in plesal- cem Slovenski kulturni dom v Gorici ODMEVI Izredne tehnične razsežnosti, ki se pojavljajo v tern delu, je pianist brez težav prešel in tako dopolnil svojo muzikalno igro do popolnosti Derek Han pa se je že v naslednjem abonmajskem koncertu predstavil tudi kot odličen spremljevalec. Z ruskim violinistom Pavlgm Koga-nom (sinom Leonida Kogana) sta predstavila dela Stravinskega, Ravela in Francka Navedeni koncert pa ni dosegel uspeha recitala Dereka Hana. Dovršena tehnična igra ruskega violinista namreč nikakor ni dohajala izrazitega muzikalnega podajanja japonskega pianista Preti rano stroga Koganova interpretacija, brez stilskih odmikov in pravega postaja čedalje pogostejši »gostitelj« mladih iz Jugoslavije. Na povabilo Mladinskega krožka iz Gorice bi moral januarja predstaviti svoj umetniški podvig Jani Kovačič. Koncert pa je bi! predstavljen na »tostran« meje. Vzrok? ... Janijeva kritičnost songov je preprosto »brez-mejna« in mora zato ostati »o-grajena«. Brez vsakršnih pomislekov pa je bil v Kulturnem domu v Gorici napovedan rock koncert Avtomobilov iz Nove Gorice in Radia Remix iz Gorice. Glasbo skupin Radio Remix nekateri sicer'označujejo za new wave, a je bolj kot to le zmes znanih rock komadov s hoteno novejšo scensko in komunikacijsko dopolnitvijo. Zanimivejši pa so njeni teksti, ki so pre-t težno antimilitaristične narave in prežeti z današnjo mladinsko problematiko. I bente, ki ne presežeta ravni »easy li-stening« jazza. Še na kratko o Mar-cusovi i predskupini,; idrijskih Radio Panojih. Ti so soliden novovalovski pop bend, dobro uigran, dinamičen in zvočno inovativen, a po zvoku malo preveč »beogradski«, da bi lahko v Ljubljani »zažgal«... vov-žlv. Ljubljanski nastop Pankrtov me je kar razočaral, saj sem jih v precej boljši luči pred nekaj meseci videl v Beogradu. Živčnost na odru, predolgi premori med skadbami, vse to je Pankrtom pobralo prepotrebno dinamiko. Tako se je »scena« začela šele proti koncu koncerta, ob njihovih starejših skladbah. Škoda! Sicer pa pohvala Skakafcem, ki so s svojo domiselno povezavo ostrega, napadalnega skaja, reggaeja, kabareta in učinkovito obdelane buldožerščine postali eden najbolj svežih domačih pop bendov.... ivo vživov. . . Ne pozabimo tudi na nedeljski Video klub, ki se odvija v novem ljubljanskem mladinskem kulturnem »hramu«. Klub odlikuje zelo pester in kakovosten program. V njem lahko srečamo vse oblike videa — eksperimentalno, popularno filmsko produkcijo in seveda tudi celo kopico glasbenih videov. Tako smo lahko v aprilu gledali naslednje »osrednje« videe — Public Image Limited »v živo«, Bauhaus (ftjihov video je z dobro izkoriščeno čmo belo tehniko ujel mračno, predromantično »gotsko« atmosfero bendove glasbe in pa Alchemy (zelo pester izbor različno zanimivih eksperimentalnih videov z glasbo izvajalcev novega industrijskega rocka v prvem planu).. živovži .. Za konec pa še tako rekoč z zadnjo pošto prispela ocena kranjskega koncerta Debile Menthole, ki -jo je prispeval Aleks Lenard, mi pa smo si jo dovolili malce skrajšati... živovž... Kaže, da se rock v opoziciji seli v »provinco«, saj so Debile Menthol že tretja tovrstna skupina, ki je v zadnjem času gotovala v Sloveniji in se izognila Ljubljani. Debile Menthol, vodilni švicarski rockerji v opoziciji, so v skoraj prazni dvorani Delavskega doma nastopili brez pihalcev. Verjetno je bila prav zato njihova glasba bolj udarna in manj komorna od tiste z njihovega prvega albuma. Njihovi zvoki kitar, violine, klaviatur, bas kitare, bobnov, tolkal in magnetofona so se »spojili« v bizarnih skladbah, katerih ekscentrični, originalni aranžmaji in premeteni humor so na trenutke spomnili na starejše kolege tega benda, kot so Aksak Maboul, Red Balune in Art Bears. Najzanimivejši so bili trenutki, v katerih so Debile Menthole kompleksnost svoje glasbe združili s skrajno neposrednimi pesmicami in tako dobili učinkovit jodlarsko alpski hibrid poln vitalne energije. . pbč dva večera je bil Kulušič prav neprijetno prazen, pa tudi Videosex so verjetno že igrali pred bolj polno dvorano. Pa počakajmo na četrti Vurm (če sploh bo). pbč Fotografiral P. Popovič V ŽIVO Ljubljanski koncert kanadskega punk benda OOA nam bo verjetno še dolgo ostal v spominu. DOA sicer igrajo klasični ameriški punk z močnimi elementi hard rocka, a so pri tem eden redkih bendov, ki znajo hard ropk nevsiljivd uporabiti v svoji glasbi. V Veliki Britaniji so DOA proglasili za enega najboljših »živih« punk bendov. Cisto zasluženo! Njihov nastop je skoraj brez šibke točke: energičen, z dobro stopnjevano dinamiko, dovolj razgiban, da ni dolgočasen, z (v punku še kakor redkim) poudarjenim, na trenutke celo melodičnim večglasnim petjem, učinkovito pa ga zaokroža neposreden, odprt image benda, brez vsakršne punk »navlake«. Poleg tega pa DOA klasični punkovski agitprop uspelo razbijejo z močnimi prebliski ironije, pa tudi sprošče-ne»zafrkancije« živovži... Poslovilni koncert pevca Marcusa 5 je bil zame prvo srečanje s tem ljubljanskim bendom. Marcusov korekten in predvsem izvrstno izveden hot funk s prebliski hard in d-am rocka prvih deset minut deluje zelo dinamično in zanimivo, nato pa začne dolgočasiti, še bolj hladnega#« me pušča Mar-cusova vpeljava saksofona in tro- ODMEVI FINALE YURM-a V ZAGREBU V začetku aprila se je v zagrebškem klubu Kulušič odvijal finalni del tretjega Yurma, Jugoslovanskega rock momenta, verjetno osrednje »inventure« mladega rock dogajanja pri nas. Na letošnji Yurm se je prijavilo dobrih sto izvajalcev iz cele Jugoslavije, v predfinalni del pa jih je bilo na osnovi prej poslušanih posnetkov izbranih štirideset. Te smo lahko ves marec gledali ->v živo« v Lapidariju. Finalni del pa je v treh večerih predstavil dvanajst »najboljših« izvajalcev, pri čemer so bili, kot vedno pri takih prireditvah, kriteriji izbora zelo vprašljivi. Prvi večer nismo videli nič posebnega. Najprej In flagrante, ki so klasični drugorazredni predstavnik zagrebške pop šole, novogoriške Avtomobile, ki »gulijo« slovenski hotelski funky jazz-rock, 'zelo v stilu •Predmestja (v njegovi poznejši tazi^ ter malo zanimivejšo novosadsko Heroino, ki skuša povezati art rock, funk v stilu Boe in celo prebliske jazz rocka, pri tem pa so njene skladbe izrazito neizenačene, tako da kljub svežim prebliskom deluje povprečno. Sicer pa sem tudi »zvezde večera«, Duh Nibor, že videl v boljši luči. Fante je predvsem onfemogočil , predolg nastop, kajti predinovski glas njihovega pevca, ki deluje prvih petnajst minut prav zanimivo* in sveže, hitro izgubi svoj šarm zaradi statičnosti, enodimenzionalrfosti, tudi dolgoveznosti. Tako je zanimivejši element nastopa Duha Niborja njegova godba, neobremenjena, iskriva, dinamična, z zanimivimi fun-kovskimi prebliski. Na drugem večeru finala me žal ni bilo, očitno pa je bil zanimivejši, kot sem pričakoval. Moje zagrebške stanovske kolege so navdušili predvsem Iza prirode (Gospič), ki so menda 'igrali zelo zahimiv in oster postpunk. Sicer pa so vsi peli hvalo tudi reškemu Kaosu, ki v Ljubljani do zdaj še ni ravno »briljiral«. In tretji večer? No, tudi ta m prinesel kakšnega velikega presenečenja. Božica Kali (Zagreb), »elektronski« individualist, je sicer skušal »nafarbati« dvorano s tem, da je na oder poleg običajnega magnetofona in sintetizatorja privlekel celo srednje velik računalnik. A kaj ko je njegova STRAN 9 Duh Nibor v Lapidariju godba skrajno bombastična in .prazna (tehnopomp), še posebno pa odbija njegov glas, ki klavrno »cefra« staro vokalno glasbo. Še hujšs je njegova podoba tretjerazrednega Gary Numana s pozami robota in elektronskega verskega.blazneža v prvem planu. Beta Centaury (Pula) so lep primer posiljenega, modnega elektro popa, v katerega so se z željo da bi zagotovo uspeli, spustili dobri stari jugoslovanski poleti hotelvva-verji/pozimi hardrockerji. Tako Vi-deosex, ki so nastopili zadnji, res niso imeli prave konkurence. Sicer pa je treba priznati, da so trenutno »v živo« precej zanimivejši in dinamič-nejši kot na posnetkih s plošče. K temu je pripomogla »humanizacija« skupine z baskitaro in bobni. Tako zdaj zvenijo precej trše, bližje funku kot discomentalnosti. Hkrati je njihov nastop izvrstno izpeljan, s prav profesionalnim stopnjevanjem dinamike. Pa tudi pevka Videosexa Anja Rupel ima »v živo« šarm, ki ga na albumu ni čutiti. Zaključek Letošnji Vurm ni prinesel kakega posebnega presenečenja. Tako je bil zelo pod ravnijo prvih dveh, pa čeprav verjetno tudi lanski z Dorianom Grayem, Lakirni Pingvini in U škripcu ni bil kaj posebnega. Aktualnost Yurma za širše jugoslovansko dogajanje se tako zmanjšuje. Yurm postaja vedno bolj izključno zagrebška prireditev, katere »zmagovalci« vsaj kakšnega pol leta po finalu še polnijo zagrebške klube, le izjemoma pa jih čaka tudi sr.emanje za Suzy ali Jugoton. Sicer pa letos tudi o kdovekako velikem odzivu poslušalcev ne moremo govoriti. Prva ODMEVI terpreta Serenade P l. Čajkovskega. Skladatelj Ljubomir Brandjolica je posebej za plesalca Zoico Purov-sko in Zorana Velevskega iz Skopja napisal glasbo za točko Slepa deklica Oba plesalca, znana in priljubljena gosta ljubljanskega občinstva, sta svoje tehnično znanje in sposobnosti potrdila še v Bahčisarajski fontani B. V. Asfjeva v koreografiji Wi-tolda Berkowskega. V bogatih vijoličastih kostumih sta nam vsaj za nekaj trenutkov približala orientalski svet. Lanski naslov najboljšega jugoslovanskega plesalca je'tudi letos uspešno potrdil zagrebški solist Marin Turcu. Na glasbo Pabla de Sa-rasate se nam je ob soplesalki Maji Srbljenovič predstavil v čudovitih Ciganskih plesih, v katerih je z vsem žarom in temperamentom popolnoma opravičil naslov najboljšega plesalca. V drugi točki Minkusovega Don Kihota pa je ob soplesalki Almiri Osmanovič dokazal, da obvlada tudi vse tehnične prvine klasičnega baleta. V zaključni točki večera so nasto- pili’prvaki beograjskega Narodnega pozorišta, priznana in priljubljena Ivanka Lukateli, Ljiljana šaranovič, Aleksandar Izraelovski in Krunislav Simič. Njihov nastop sta odlikovali usklajenost gibov in tehnična brezhibnost. Po tem prikazu jugoslovanskega baleta se nam vsiljuje vprašanje, kam plove kakovost naših vrhunskih plesalcev in kdaj bomo tudi v našem kulturnem prostoru znali ceniti trdo delo in trud teh umetnikov. LEONIDA LEBAR Fotografiral: SRDJAN ŽIVULOVIČ SREČANJE MLADIH SLOVENSKIH GLASBENIKOV TREH DEŽEL Lani so se slovenski glasbeni pedagogi odločili za novo akcijo — vsakoletno srečanje učencev in študentov s te in one strani meje Kraj srečanja naj bi se menjal, lani je bilo srečanje v Ljubljani, letos pa v Celovcu. Predstavniki slovenske glasbene šole avstrijske Koroške so koncert pripravili 12. aprila v srednji dvorani celovškega glasbenega konservatorija. Simpatičen oder, dobra akustika in odličen klavir, pa seveda prijetno vzdušje v dvorani so prispevali k uspehu te več kot dve uri dolge predstavitve mladih slovenskih glasbenikov s Koroške, Trsta in Gorice ter Ljubljane, Pirana, Maribora, Trbovelj, Krškega, Murske Sobote in Raven. Kar sedemindvajset točk je bilo na sporedu, program pa pisan. Ker je bilo to le prijetno srečanje, bi bilo brez smisla pregledovati, kdo je igral bolje in kdo slabše, treba pa je omeniti, da je nekaj nastopajočih pokazalo, da nam talentov ne manjka. Glasbena matica iz Trsta je na prireditev pripeljala samo učence višjih razredov, od katerih sta izstopali dve odlični pianistki Nastopi udeležencev iz Slovenije so jasno pokazali, da smo doma še vedno predvsem odlični pihalci in trobilci — trio klarinetov iz Trbovelj, kvartet flavt iz Škofje Loke, pihalni orkester iz Raven na MATEJA REBOLJ in VOJKO VIDMAR SREČANJE BALETNIH UMETNIKOV Ljubitelji baleta so tudi letos z nestrpnostjo čakali na srečanje baletnih umetnikov Jugoslavije. Tokrat ga je prvič organiziralo novoustanovljeno društvo baletnih umetnikov Slovenije v sodelovanju s Cankarjevim domom. Izbor nastopajočih ni bil posrečen, saj verjetno nismo videli resnično najboljših plesalcev, kar jih premorejo jugoslovanska baletna središča. Tako je bila koreografija prizora iz Carmen, ki so ga pripravili plesalci reškega baleta, zelo pusta in neizrazita, pa tudi plesalci se niso s čim posebnim izkazali. Tudi točki Les Sy!phides (»venček« Chopinovih valčkov) in Coppelia sta izzveneli medlo in neizrazito. V orvi sta nastopila Liljana Dutina in Rastislav Varga iz Srpskega narodnega pozorišta Novi Sad v klasičnem baletu, ki pa mu oba plesalca še nista dorasla Tudi Sanja Župa iz Splita in Rade Vučič iz Beograda sta bila neprepričljiva. Velja pa omeniti tudi točko, ki nikakor ni sodila na srečanje. Iko Otrin je koreografiral točko brez glasbe na formulo Einsteinove relativnostne teorije, ki naj bi prikazala človekovo doživljanje in smrtni boj po atomski eksploziji. Plesalec Edi Dežman ni zrel za tak ples in zato je točka učinkovala nasprotno od pričakovanega Nekaj točk pa je bilo izrazito dobrih. Pozornost je pritegnila majhna deklica — Mila Dragičevič iz baletne šole Lujo Davičo iz Beograda, ki je zelo simpatično in tehnično dovolj dobro predstavila Kitajski ples iz baleta Hrestač P. I. Čajkovskega. V koreografiji dr. H. Neubauerja so zaplesali plesalci ljubljanskega baleta v plesu Trije Ivani iz Trnuljčice. Poleg priznanih solistov Mojmira Lasana in Vojka Vidmarja je treba posebej pohvaliti Miloša Bajca, ki se je izkazal kot enakovreden plesalec. Podobno je navdušil tudi v paru z mariborsko plesalko Ljiljano Keča v plesu iz Fausta, svoje plesalske sposobnosti pa je samo še potrdil v resnično dobri točki skupaj z Oljo Ilič, s katero sta nam predstavila del enega redkih slovenskih baletov, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski KrunaCipcija. Tudi Ljiljana Perič in Dragan Tičič iz Sarajeva sta se izkazala kot sposobna in- STRAN 10 Koroškem zvenijo prav profesionalno! Gostitelji so na koncertu sodelovali s skladbami za kljunasto flavto, prečno flavto, kitaro, klavir in harmoniko in dokazali, da se tudi v nekaj kratkih letih da z dobro voljo močno napredovati. Njihova glasbena šola deluje šele šesto leto in se nenehno otepa z začetnimi težavami. Ker nima svoje stavbe in je razdrobljena po manjših krajih Koroške, imajo učenci pouk le enkrat tedensko, učitelji pa veliko časa porabijo za vožnjo — veliko se jih pripelje iz Slovenije. Vendar se uspehi kar vrstijo. Učenci se udeležujejo nastopov in tekmovanj učencev in študentov glasbe. Zanimanje staršev in otrok za to šolo je izredno in pedagogov primanjkuje Težave pa so z denarjem. Šolo podpirata Krščanska in Prosvetna zveza na Koroškem, pomaga jima tudi Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Seveda starši plačujejo šolnino, vendar vse to ne more odpraviti pomanjkanja prostorov, kadrov in instrumentov. Učitelji pravijo, da bi se vsakomur, ki bi si ogledal pouk, stožilo, ko bi slišal, na kakšne uboge pianine morajo ti otroci igrati! KAJA ŠIVIC NAPOVEDUJEMO v začetku maja pričakujemo tudi prvi ljubljanski koncert Laibacha po njegovem povratku ;za one strani depozitne zavese, kjer mu je uspelo narediti celo manjši alternativni bum Živahno pa bo tudi v Mladinskem klubu Zgornja šiška, kjer bomo lahko 12. maja videli tudi nastop finskega punk benda Rattus-------- Pa naredimo skok v Novo Gorico Tam bo 18. maja koncert Martina Krpana, ki bo hkrati pomenil tudi promocijo njegove nove plošče Nikakor pa ne bi smeli prezreti osrednje novogoriške prireditve, Rock Primorska 84, ki bo 26. maja v avditoriju Argonavtov.. Orkester je moje glasbilo. Duke Ellington Škoda je ustreliti pianista, ker je njegov klavir razglašen. ReneColy 1882—1962 STRAN 11 ODMEVI POGOVOR S PIANISTKO NINO PATARČEC Nekaj dni pred koncertom prvona-grajencev radijskega tekmovanja v Cankarjevem domu. Na njem bo nastopila tudi študentka četrtega letnika ljubljanske Akademije za glasbo. oddelka za klavir pri prof. Dubravki Tomšič-Srebotnjak, Nina Pa-tarčec. To je dober povod za pogovor o kavi. » GM: V soboto bol nastopila skupa| z violinistko Tatjano Ll-povtek, violončelistom An d raj« m Petračem in pianistom Petrom Mihelčičem v Cankarjevem domu, prejtnjo sredo pa sl nastopila na koncertu komornih skupin AG. Ali imai v načrtu te kak nastop? Nina: Da, konec maja bom sodelovala na Bachovem tekmovanju v Leipzigu. Potem se bom pripravljala na diplomo. GM: Verjetno tl priprave na nastope vzamejo precej časa. Kako lahko uskladit itudij In nastope? Nina: To je eno. Študiram v bistvu za koncerte. Za koncert poskušam vedno pripraviti snov, ki jo lahko igram tudi na izpitu. Priprave sicer vzamejo precej časa, se pa vedno potrudim, da bi bila izvedba kar najboljša. Tako bistvene razlike ni. Nekateri so mi sicer že očitali, daje pro- Pri dirigiranju nikoli ne uporabljam not... Ali ste kdaj videli krotilca levov, ki v kletko polno zverin vstopa s priročnikom za krotenje zverin? Dimitri Mitropoulos 1896—1960 Svet sintetizatorjev glasbi odpira vrata neskončnosti. John McLaughlin 1942 gram, ki ga izvajam, precej šolski. Sicer pa glede na to, da študiram na AG, to ni nič čudnega. GM: Kako sl se začela ukvarjati z glasbo? Nina: Mama je profesorica klavirja in je večkrat pripeljala domov svoje učence. Glasba me je začela zanimati in hotela sem se vpisati v glasbeno šolo, toda bila sem premlada, da bi me sprejeli. Potem so v to šolo sprejeli starejšo sestro, pa so vzeli še mene. Ko so videli, da gre dobro, ni bilo več težav. Takrat nisem znala še niti dobro pisati, še zdaj se mi zdi smešno, ko se spomnim, kako sem imela v zvezkih r in s narobe obrnjena. Potem... Enajst let sem hodila v nižjo in srednjo glasbeno šolo v Zagrebu in zdaj sem v Ljubljani. Zanimivo je, da me je deset let učila ista profesorica — Vilma Klajner. Pozneje so me hoteli poslati na študij v Sovjetsko zvezo, pa nisem hotela iti. In niti najmanj mi ni žal. GM: Kako da sl se potem odločila priti v Ljubljano? Nina: Zaradi profesorice Dubravke Tomšič-Srebotnjakove. GM: Zdaj v Ljubljani tudi stalno živi«? Nina: Da. L« prvo leto sem potovala in zdaj tu stanujem že tri leta. Naveličala sem se vožnje, pa tudi klavir sem si kupila, da lahko vadim GM: Kakšno glasbo naraje izvajaš? Nina: Najraje Bacha. To se vidi že po tem, da bom sodelovala na Bachovem tekmovanju v Leipzigu. Poleg tega tudi Mozarta pa Beethovna, čeprav je veliko dela, če ga hočeš dobro izvajati Včasih sem bila nora na romantiko, trenutno pa mi ta ne ustreza najbolj. Nora pa sem na Prokofjeva, Ravela. . »Supermodernih« skladb s klastri in podobnimi prijemi pa ne maram, čeprav sem jih sposobna dobro zaigrat. GM: Kaj menit o ljubljanskem poslutalstvu? Nina: Pred ljubljansko publiko sem premalo igrala, da bi jo lahko dobro spoznala. Nekaj več bi ti lahko povedala po sobotnem koncertu. Sicer pa koncerti mlajših izvajalcev niso dobro obiskani, kar tudi že veliko pove. GM: Očitno tl sloventčine ne dela težav? Nina: No, eno leto sem le razumela, potem eno leto nisem spregovorila slovenske besede, ker si nisem upala. V začetku tretjega letnika pa sem si rekla »Zdaj je pa dovolj!« in sem začela govoriti slovensko. Obrat v enem dnevu! GM: Kaktnl so tvoji načrti po diplomi? Nina: Najprej bom eno leto ostala v Ljubljani. Vzrok za to je Pogorell-čeva štipendija, ki bo podeljena šele za študijsko leto 1985*66. To leto, ko bom prosta, bi rada Igrala v kakem triu. Primernega violončelista že poznam, le violine še ni. Sicer pa obožujem komorno glasbo. RTV Ljubljana In Cankarjev dom sta v soboto, 14. spriia pripravila koncert prvonagrajencev lanskega in predlanskega radijskega tekmovanja mladih talentov ob spremljavi radijskega simfoničnega orkestra. Nastopili so Tatjana Lipovšek v Tartinijevem koncertu za violino in orkester v g-molu, Andrej Petrač v Dvorakovem koncertu za čelo in orkester v h-molu, Nina Patarčec z Ravelovim drugim klavirskim koncertom v G-duru ter Peter Mihelič z Gershvvtnovo Rapsodijo v modrem. Simfoničnemu orkestru RTV Ljubljana je dirigiral Anton Nanut. Poslušalcev ni bilo malo, vendar velika dvorana Cankarjevega doma še zdaleč ni bila polna. Mladi solisti so dokaj »zahtevna ušesa« ne le zadovoljili, ampak navdušili. In kaj bi si lahko od njih (za zdaj) še želeli? TOMAŽ RAUCH Šumi in zvoki, ki jih glasbeniki ustvarjajo pri ugla-ševanju svojih glasbil, niso prav nič prijetni, a pomagajo, da je glasba kasneje tako sladka. Francis Bacon 1561—1626 STRAN 12 Frederic Chopin (1810—1849) je bil ena najzanimivejših glasbenih osebnosti romantike. Rojen je bil na Poljskem, a kmalu se je preselil v Pariz, kjer je nastala večina njegovih del. Komponiral je skoraj izključno za klavir. Njegova glasba s svojo izrazito melodiko in značilnimi harmonijami še danes z nezmanjšano silo priteguje poslušalce. Chopinove klavirske skladbe so pojem klavirske in romantične glasbe sploh. Kritika iz leta 1829 Gospod Chopin se je uvedel kot mojster prvega reda. Izrazita nežnost udarca, neopisljiva mehanična spretnost, njegovo popolno, najtiš-jemu občutju slišno niansiranje, predvajanje tako redke jasnosti so dosežki velike genialnosti. Variacije, rondo, svobodna fantazija kažejo na virtuoza, ki mu je narava dala odprte roke in ki se je pojavil na glasbenem horizontu kot eden najsvetlejših meteorjev brez poprejšnjega pompa. Heinrich Heine—1854 PTi Chopinu povsem pozabim na mojstrstvo klavirske igre in se potopim v sladke globine njegove glasbe, v boleče ljubkosti njegovih prav tako globokih kot nežnih stvaritev. Chopin je veliki genialni skladatelj, ki ga lahko imenujemo samo skupaj z Mozartom ali Beethovnom ali Rossinijem. George Sand — 1865 Njegovo ustvarjanje je bilo spontano in je zbujalo začudenje. Našel je misli, ne da bi jih iskal ali da bi jih vnaprej videl. Ob klavirju je nenadoma našel domislek, povsem sublimno ali se mu je oglasil med sprehodom. Pohitel je h klavirju, da si je 'svoje misli zaigral. Nato pa se je začelo najbolj mučno delo, ki sem ga kdajkoli videla. Ni bilo konca nepotrpežljivih, neodločnih poskusov, da bi utrdil določene posameznosti teme, kakor jih je slišal v svoji notranjosti. Kar je koncipiral kot celoto, je pri zapisu zelo analiziral. Njegovo obžalovanje, da ni mogel predstaviti tako, kot je želel, ga je spravljalo v nekakšen obup. Za cele dneve se je zaprl v sobo, tekal sem in tja, lomil peresa, ponavljal, po stokrat , spreminjal O FREDERICU CHOPINU pravilnim dojemanjem forme, kjer je bil poklican, da opravi izredne stvari.. Pač težko bi se kdo drugi pri enako visokih melodičnih in harmonskih sposobnostih zoperstavljal skušnjavi, da ne bi razvezal vseh sil orkestra... Kakšna zrelost spoznanja je bila potrebna, da se je omejil na navidezno neploden krog, ki gaje okrasil s svojo genialnostjo in svojo močjo. . Friedrich Nietzsche Ecce homo, 1888 Sam sem še vedno dovolj Poljak, da žrtvujem za Chopina vso ostalo glasbo. Maurice Ravel — 1910 Chopin se ni zadovoljil samo s tem, da je revolucioniral klavirsko tehniko. Njegove figure so inspirira-ne. Za njegovimi briljantnimi pasažami začutimo globoke, očarljive harmonije. Vedno je tam skrit pomen... Migljaj za genialnega umetnika: piši skladbe na Chooinov način. Na pogosti očitek, da se Chopin nikoli ne razvija, odgovarjam, naj bo res tako. Če hi pri njem nobenega razvoja, najdemo vendar gotovo čudovit žar: Poloneza-fantazija, postumni Prtf-lude (opus 46) in Barkarola (op. 60). Barkarola je sinteza ekspresivne in veličastne umetnosti tega velikega Slovana, ki je bil po izobrazbi Italijan. Ta očarljiva latinska šola, tako veselo živa, nekoliko melanholična, čutna, vendar z obžalovanja vredno lahkotnostjo, daje rada na svojih najšibkejših mestih, če ne duše, pa vendar inspiracijo, da bi se tako hitreje spet združila s božanskostjo Chopin je dosegel vse, kar so njegovi učitelji zaradi svoje malomarnosti izrazili samo nepopolno. Zbral in prevedel PRIMOŽ KURET takte, jih pisal in prečrtaval, naslednje jutro prav tako mučno znova začenjal. Po šest tednov je delal eno stran, da jo je končno zapisal tako, kot jo je skiciral v prvem osnutku. nanj, toda kdo tudi ne, če pomislimo na čudaštvo, bolno ekscentričnost, da, sovraštvo in divjost! Takšen pečat najostrejše nacionalnosti nosijo vse zgodnje Chopinove pesnitve. Robert Schumann — 1836 Blagor mu, da mu nevtralna Nemčija ni zaploskala v prvem trenutku in da ga je njegov genij vodil takoj v eno svetovnih mest, kjer je lahko svobodno pesnil in bil jezen. Kajti če bi mogočni monarh na severu vedel, da mu grozi v Chopinovih delih, v preprostih napevih njegovih mazurk, nevaren sovražnik, bi njegovo glasbo prepovedal. Chopinova dela so med cvetovi postavljeni topovi. — V tem svojem rodu, v usodi svoje dežele, je razlaga njegovih odlik, pa tudi njegovih napak. Če je govora o sanjarjenju, graciji, o prisebnosti, vnemi in plemstvu, kdo ne bi pomislil Franz Liszt — 1852 Potem ko se je Chopin omejil izk-' ljučno na klavir, je delal z najvrednejšo značilnostjo komponiranja: VRHOVSKI PUST IN NJEGOVA ZVOČNA PODOBA Vrh (San Michele): prijazna kra-ška vasica onstran meje z Italijo, nedaleč od ceste Gorica-Trst Prebivalci: približno 220 Slovencev Najimenitnejši dogodek leta v vasi: vrhovški pust Vrhovški pust je svojevrsten karneval, še več, prava gledališka predstava z določenim scenarijem in zanimivo dramaturgijo. Zdi se, da s koreninami sega daleč v našo pogansko preteklost, vzore pa, kot da jih jemlje iz starogrških bakhanalij, prireditev nebrzdanega veselja in norenja v čast bogu Dionizu. Priprave na pustovanje potekajo v glavnem ob nedeljskih plesih že od praznika svetih trah kraljev (6. jan.) naprej, ko se v vaški krčmi sem in tja pojavijo med gosti celo razposajene maskirane »dekline«, ki razsajajo in plešejo s fanti. Fantovščina in pravila v zvezi z vstopanjem novincev zahteva pač določen ceremonial, ki \ doseže višek v nedeljo pred pustom. V gostilni zbrani fantje tedaj namreč zrežirajo pustno predstavo, zberejo potreben denar zanjo i^ zapijejo pusta. Na pustni torek zjutraj se vsi sodelujoči ob zvokih godcev zberejo v lopi v spodnjem delu vasi. Sem pridejo tudi dekleta, ki pomagajo maskirat fante. Šemljenje je svojevrsten ritual: maskirancev ne sme prepoznati nihče, celo domači ne. Sprevod našemljencev krene na obhod po vasi. V sprevodu za pravo pustovsko razpoloženje ne sme manjkati vina, večnega simbola življenjske moči in radosti. Ves čas karnevalskega sprevoda ga vozijo s seboj s traktorjem, v z zelenjem okrašeni prikolici, kar v sodih. Glavni maski pustovanja sta pepeljuharja (navadno novinca med fanti), »ta grdi pustovi«, ki čuvata pustni sprevod pred vsiljivci. Ves čas tekata okoli; preganjata otroke in dekleta, ustavljata avtomobile in tolčeta po ljudeh okrog sebe z nogavico, napolnjeno s pepelom. Najstarejši med fanti, »jajcar«, nabira v košaro darove (jajca, klobase, denar), za njim se zvrstijo še: »mlada dva« — par, okrašen z znamenitim vrhovškim dolgim klobukom, s katerega visijo pisani papirnati trakovi, »stara dva«, »ta grdi maski«, pa berači in vsakovrstne druge maske, med katerimi ne sme manjkati »policaj«, ki zares ustavlja avtomobile in jim zaračunava globo. In obvezno pred vsemi-godec, ki sam sicer ni maskiran, z njegove harmonike pa visijo trakovi in papirnate rože vseh barv. Zakaj so pustni sprevodi vedno tako glasni in kričeče pisani? Zvok vsake vrste, tudi trušč in ropot pa tudi glasba je večkrat pomemben sestavni del ljudskih običajev. Tudi pustovanjskih. Danes mislimo, da so vsa ljudstva sveta nekdaj verovala, da se ob koncu leta (koledarskega ali sončnega) vračajo na svet iz onostranstva duhovi rajnikov. Tu se lahko vtelesijo v tistega, ki jim je nabolj podoben, v našemljenca I torej najlaže. Maskiranci ne govorijo, če pa že, potem s spremenjenim glasom, z nekakšno »zvočno masko«. »Pust je brez ust«, pravijo. Maškare nemo vstopajo v hiše, tam zaplešejo z gospodinjo, jajcar pobere darove (z njimi si hišni gospodar pridobi naklonjenost demonov, se odkupi — v bodoče mu ne bodo več sovražni). Našemljenec je spremenil svoj »jaz«, skrit je za katere menim, da jih sicer ponujata sama avtorjeva opredelitev in odbrani glasbeni material. Morda gre ta nepopolna izkoriščenost na račun še ne dovolj izkušenih glasbenikov, v glavnem manj znanih dallaških ustvarjalcev, ^ mu stojijo ob strani. Precejšnja nestalnost njegovih zasedb in namerna odprtost, nezaključenost posameznih projektov, ki sta sicer svojevrsten znak njegove neomejenosti ln nezavezanosti modelom, hkrati onemogočata polno izkoriščanje omenjenih možnosti. Stalnejša zasedba bi Gonzalezovi glasbi odvila mik spontanosti, sprotnega bo- STRAN 19 gatenja in neposrednih posegov v njeno teksturo, prav tako bi morda plošča, na kateri bi se predstavil z eno samo zasedbo, izgubila glasbeno pestrost, kakršno- premorejo dosedanje plošče z več različnimi zasedbami, zato pa bi bile glasbene enote natančneje obdelane, bolje razvite in bolje orkestrirane. Kot kaže, je tudi sam dojel te pomanjkljivosti, tako da si lahko obetamo več od njegovih poskusov s sekstetom, ki ga v zadnjem času vodi skupaj z znanim pihalcem Johnom Purcel-lom. (Tega smo v Ljubljani slišali skupaj z Jackom DeJohnettom.) Navkljub omenjenim pripombam pa so njegove zadnje plošče dobre, še posebej lanskoletna VVitness. Ob glasbenih kvalitetah pa jim zanimivo razsežnost dodaja še dokumentarna poteza. Z njihovo pomočjo je namreč mogoče dobiti vpogled vsaj v del glasbenega dogajanja v enem od novih glasbenih središč ZDA. Ob tem, da so predstavile dotedanje glasbeno snovanje Dennisa Gonzaleza, so bile vse njegove plošče vedno tudi nazoren prikaz aktualnega ustvarjalnega utripa v organizaciji DAAGNIM, saj je pri njihovem teza je značilen vzhodnjaški priokus, ki pa ga Gonzalez prefinjeno ne potiska v ospredje — in se s tem izogne poceni eksotiki. Prisoten je v večini njegovih skladb, še posebej pa je presenetljiv, kadar ga zaznamo v skladbah, ki npr. temeljijo v kakšni stari južnjaški gospel himni ali podobni žanrski obliki. (Poslušajte samo skladbo Hymn s plošče VVitness). Tu se razkriva drugo skladateljevo veliko zanimanje: namreč zanimanje za glasbeno formo — pa tudi vsebine, ki jih nosijo v sebi posamezne žanrske opredelitve. Pri tem mu pogosto rabi za izhodišče glasbena ideja, »ukradena« pri najslavnejših ameriških skladateljih, kakršen je npr. John Phillip Sousa, znani skladatelj koračnic. Pri tem se formalno sklicuje na znano temo, njena izpeljava in preoblikovanje pa je tisto, kar pri ustvarjanju zares zanima — konstrukcija nekakšnih parafraz, kjer z nekaj preprostimi obrati odpre razvoju duha odbrane teme s povsem drugačnimi, novimi, aktualnimi dimenzijami. S tem pa uvede njeno njemu lastno slišanje: koračnice, gospela, nabožne himne, reg- Glasbena delavnica Dennisa Gonzalesa na Jazz festivalu 1983. nastanku sodelovalo vedno precej tamkajšnjih glasbenikov. In kako je z Gonzalezovo glasbo? V njegovih skladbah slišimo najprej izrazito privlačnost notranje členitve ter magično motivirajoči zvočni tok. Prav ta se posebej odlikuje po naprej potisnjeni ritmični liniji, ki ponuja sodelujočim instrumentalistom trdno osnovo za improvizirano nadgradnjo s temo opredeljenih kompozicijskih enot. Druga po- gaeja itd ni nikjer več, celo sama glasbena ideja, ki jo Gonzalez sicer uporabi, se pokaže kot neesencial-na. Njena popolnoma potlačena tematska pojavnost se uspeva prebiti v ospredje le fragmentirano — razbita, na silo prodirajoča podoba, razgrajena v posamezne drobce, med katerimi so nekateri namenoma izgubljeni ali pozabljeni, drugi pa zato toliko bolj trdno vpeti v opisani zvočni tok Obenem pa uporablja — kot povedo že sami naslovi nekaterih skladb na njegovih ploščah — etnične, orientalske odtenke, ob njih pa poskuša izpričati tudi svojo aktualno politično osveščenost (Bei-rut, Oasi, Firefighter, The Biggest Liar in Asia itd.). Pri tem mu ne gre zgolj za abstraktno idejo etničnega, nekakšen vzorec, ampak za neposredno povzemanje takšne glasbene prakse, ki obstoja v njegovem dallaškem okolju. (Popularna glasba arabskih priseljencev v ZDA) Poklon aktualnemu dogajanju pa je pri njem lahko tudi populističen (1), npr. reggae. Tudi tokrat ne gre za golo uporabo reggea obrazca, temveč za preoblikovanje (re-forming) jazzovskega obzorja. Kakor koli že obrnemo, na koncu je predmet Gonzalezovega zanimanja populistična dimenzija ameriške glasbe v vseh njenih plasteh; torej ne zožena zgolj na moderno plesno-funkovsko maniro. Kajti, ko-' račnica je brez dvoma populistična forma, ki se lahko pohvali z daljšo zgodovino od marsikatere druge, danes popularnejše. Na povsem drugem koncu glasbenega spektra pa je populističen tudi orientalski melos, ki prežema nekatere njegovih skladb, saj gre v tej obliki za etnično obarvano sodobno popularno glasbo. Tako je na njegovih ploščah stalno prisotni predmet glasbene obdelave dovolj široko očrtan. Tudi tu se srečujemo s fenomenom, ki je v zadnjem času še kako aktualen — z avtorsko obdelavo žanrov ameriške glasbene tradicije. Prav v teh potezah pa so zadnje plošče Dennisa Gonzaleza na ravni zgodovinskih zahtev sedanjega glasbenega trenutka. ZORAN PISTOTNIK Fotografiral: TONE STOJKO (1) — S populizmom označujemo prodor določenih idej z jasno idejno-politlčno vsebino med široke ljudske sloje in v njihovo vsakdanje življenje. Pri tem sprejemajo ljudje te ideje neo-smišljeno in na njihovi pomenski povriini, izbrane pa so tako, da imajo izjemen animacijski učinek ter dosegajo veliko odzivnost med ljudmi. Shematsko-polltično rečeno so te ideje lahko »leve« alt »desne«, t.j. družbeno napredne ali pa nazadnjaike. Beograjska Džakarta (Igor Popovič — pevec, Rade Bulatovič — ba-skitara, Jane Pardjovski — kitara, Miloš Petrovič — klaviature in Ivan Fece — bobni) je danes stalen gost naslovnic revij in radijskih valov metropole. Poleg tega so jo beograjski rock kritiki proglasili za največji up lanskega leta. Priznati moram, da tudi mene Džakarta na koncertu ni pustila hladnega. Njen neobremenjeni novi funk, ki enkrat meji na jazz, drugič pa uporabi elemente dram in hard rocka, je s svojimi svežimi pre- , bliski vsaj malo odprl uveljavljeno beograjsko rock dogajanje, kar je to, pozaklenjeno v svoje kvazi art roc-kerske luknje, še kako potrebovalo. Zelo zanimivemu malemu prvencu Džakarte Ameriki je sledila mala plošča Spiritus, ki me je dokaj razočarala, saj je vse preveč spominjala na zagrebško Boo. Tako zdaj z zanimanjem pričakujem Džakartino veliko ploščo, ki bi morala iziti ravno te dni. O glasbi z nje, pa seveda še o čem, je tekel pogovor z Džakartinim pevcem Igorjem. V: Vaša glasba je lep predstavnik trenutnega beograjskega glasbenega dogajanja. Ta novi funk. V kolikšni meri odraža splošno beograjsko (popularno) glasbeno estetiko? O.: Mislim, da pri njej ne gre za neko splošno beograjsko estetiko, temveč predvsem za estetiko naše skupine. Načeloma sceni ne sledimo, nočemo ji slediti, temveč jo samo zaradi nujnosti spremljamo in tako približno vemo, kaj se dogaja Mislim, da je zdaj v Beogradu glasbena scena zrela. Na njej deluje veliko zanimivih skupin. Ne maram jih imenovati, toda očitno vse več ustvarjalcev in glasbenikov dozoreva. • V: Vseeno pa ima dosti skupin artrockovske prebliske. O: Ne vem, če je to art rock. Sploh pa se sami nočemo vezati. Ni mi všeč, če se glasba porazdeli v predalčke. V: Zato pa je toliko bolj novinarjem. O: Da, celo ko sem bil v Veliki Britaniji, sem bolj za informacijo nosil okoli našo prvo malo ploščo. In tipi so rekli: »V redu, jasno nam je. Funk. A kaj vam bo tisti delečk, v katerem se pojavlja pol free jazz akustični klavir?« Meni pa je ravno to všeč. Všeč mi je, če glasbo zajemam širše. Tako NEOBREMENJENI FUNK METROPOLE bom dal v skladbo tudi težkometalni solo na kitari, če bo ta to terjala. Ne da bi hotel igrati izključno to, toda če dobro »pade«, zakaj pa ne. Nočem ostati samo pri mehkem zvoku kitare, ki je značilen za vse funk pesmice. In še enkrat — nočem temu reči art.. Res pa je, da smo začeli z »resnejšo- malo ploščo, z Ameriko, in to z namenom, da se poskusimo... mogoče ne ravno z intelektualnej-šim načinom, temveč z resnejšim razmišljanjem o jami glasbi, o samem načinu igranja. Vsekakor veliko gradimo na glasbi. V: Pri tem ste »v živo« precej ostrejši, dlnamičnejši. Zdi se mi, da vas produkcija na ploščah ni dobro predstavila. O: Veš, hočemo biti »živa« in tudi studijska skupina. Tako posvečamo enako pozornost nastopom in studijskemu delu. Ravno na albumu smo veliko pozornosti posvetili zvoku. Vseeno pa mislim, da je logično, da smo na nastopu trši in hitrejši. Sam način igranja. Nočemo biti do te mere profesionalci in blazirani, da bi igrali popolnoma identično studijskim posnetkom. V: Nekateri vas primerjajo z zagrebško Boo. O: To mi niti malo ni všeč... Čeprav je res, da mi je bila všeč zgodnja faza Boe, grozno všeč, prva plošča. Vseeno pa... Veš, nobenemu ni všeč, da ga vzporejajo ... Res pa je precej laže razmišljati, ustvarjati tako, da imaš predlogo v glavi. Predlogo, kako bi hotel zveneti. A v glavnem se naslanjaš na zahodne vzore. V: Podobno razmerje kot Boa/David Bovvie? O: Ne, pri tem ne smeš gledati direktno. Recimo, precej bolj bi mi bilo všeč, če bi slišal, da naše igranje vleče na Police, a da pri tem mislimo na Bovvieja ali ABC. V: Ali se poskušate vezati z zahodno evforijo plesa... O. Ne maram se vezati z ničimer. Smeri me ne zanimajo. Modni krogi. Kar je lepo za oko, še ni nujno za uho .. Sploh stojimo nekako sami zase. Zanimivo je, da imamo v skupini dva jazzista, popolna jazzista. V: Basista in klaviaturista? O: Da. In zanimivo je iskati paralelne poti, ki nas ne bi povlekle preveč globoko v jazz. Še posebno, ker želita ta glasbenika, ki sta še do včeraj igrala samo jazz, zdaj delati nekaj drugega. Mi smo ju sprejeli, ju usmerili in to zveni precej drugače. V: Koliko hočete delovati »zabavno«? O: Veš, hotel bi, da se poslušalci ob naši glasbi nazabavajo, toda na način, ki je samo »naš«, kar pomeni, da je v tej zabavi tudi dosti same glasbe. Poudarjamo igranje. Mislim, da je ta pot precej težka. Zoprno mi je, ko srečujem po mestu mule in mulce, ki prepevajo Ti mi se tako svi-djaš (refren skladbe Spiritus — op. av.). To jim je šlo v glavo. In na to smo postali pošteno občutljivi, saj že od začetka skladbe gradimo kot celote, ne pa po delih. Ne dodajamo nič posebnega, da bi se obarval refren. r r Važen nam je celoten vtis skladbe, ki traja okoli štiri minute. V: Ta vaša izrazita glasbena neobremenjenost je skrajno zanimiva. O: Do te je prišlo tako, da sva se kitarist in jaz, osnovna člana skupine, kar dve leti, vse do izida prve male plošče, polagoma iskala, nikamor se nama ni mudilo. Iskala sva tisto glasbo, v kateri sva si najbližja, ki nama najbolj ustreza... Skozi skupino je šlo veliko glasbenikov, in šele lani smo osnovali stalno postavo. In verjetno je našo neobremenjenost omogočil ravno čas, ki sva ga imela na voljo V: Zelo na kratko. Kako je z vašimi besedili? O: Predvsem se nočem vez'ati na en sam tematski sklop. Recimo Amerika, to je, kakor pravijo kritiki, ■aktualen angažiran tekst. Jaz sem ga napisal. Takrat mi je tema krize ustrezala. A že na drugi strani te prve male plošče je Put u Bajanu, v neki izmišljen kraj. Gre za slavospev naravi, pravi antipod prvi strani... V: Torej ste neobremenjeni tudi v tem elementu. In kakšen je vaš album? O: Zelo v stilu tega, kar smo delali doslej. Le precej bolje sproduciran bo. Pomagali smo si s pihalci, ženskimi glasovi, tolkali... V: Ali ste trenutno zadovoljni s stališčem kritikov in poslušalcev? O: Da Lahko se zelo grdo reče: »Kritiko smo kupili.« Z glasbo seveda To je dejstvo. Všeč smo novinarjem in glasbenikom. Mora nas vzljubiti samo še poslušalstvo... No, nisem resen. Mislim, da že imamo določeno »širino«, predvsem v Beogradu in Novem Sadu. Ostala Jugoslavija pa nas še čaka. PETER BARBARIČ Fotografiral ALEKSANDAR MILISAVLJEVIČ STRAN 20 LJUBLJANSKA HARDCORE KASETA (ŠKUC): STRES D A , U.B.R. IN ODPADKI CIVILIZACIJE* Čeprav je od izida te kasete minilo že več mesecev, pa je vseeno nika-v kor ne bi smeli prezreti. Zanimivo je, da je ravno v zadnjem letu v Ljubljani in Beogradu, pa verjetno tudi v Zagrebu prišlo do prave eksplozije novega punka, v primerjavi s katerim deluje »nedolžno« vsa stara jugoslovanska punk godba. Do skrajnosti pospešeni enominutni komadi, katerih kaotični ritem nadgrajujejo prek tuzza popačeni zvoki kitar in pa skoraj nerazumljivi glasovi, vse to je na prvi pogled le slaba kopija britanskega hard corea. ki povezuje težki metal in punk ter ponovno žveči standarno punk »problematiko« in na katerega gleda večina tamkajšnjih novinarjev s posmehom, saj je praviloma prej farsa na temo starega punka kot pa kaj drugega Mislim, da pri naših ljubljanskih novopunkov-skih bendih ni čisto tako, pa čeprav je njihova glasba deležna podobnega posmeha kot v Veliki Britaniji. Vsekakor ne bi srjeli ponovitii napake in do tega novega punka imeti podobnega načelnega p/fedsodka, kot ga je imela stara rock generacija do prvega punk naleta. Že mogoče, da generacija Stranglersov, Clasha in Buzzcocksov zdaj posluša dram rock ali pa novi funk, toda tudi taka bazična, garažna, na trenutke naivna socrealistična godba ne pomeni nujno slepe ulice. Ljubljansko alternativno gibanje je trenutno v krizi. Poleg ekspanzije različnih oblik novega plesa tipa Borghesije, Mar-cusa 5 in Videosexa vlada na sceni precejšnja »praznina«. Tako je ob odsotnosti Laibacha in mrku večine ostalih ljubljanskih alternativnih bendov novi ljubljanski punk trenutno edino ljubljansko podtalno utripanje, ki lahko s svojo energičnostjo, mladostno brezkompromisnostjo in poletom postane vir nove, ostrejše, precej bolj nevrotične godbe, ki bo zanimivo »dopolnila« drugače tako »normalno, zabavno« glasjeno sceno. Pa p’očakamo na razvoj dogodkov. STRAN 21 DORIAN GRAY / SJAJ U TAMI Dorian Gray so nujen produkt uveljavljene zagrebšKe rock scene, ki že od izbruha nove romantike išče poti do rocka z umetniškimi težnjami. Pri tem zvok njihovega albuma v osnovi še ni tako grozen, naslanja pa se na močne elemente glasbe Davida Bo-wieja, poznih Singple Mindsov, Roberta Frippa in Roxy Musič. To je dokaj trd novi funk z elementi psihe-delije in tudi hard rocka z občasno kar simpatičnimi prebliski. Toliko manj prepričljiv je glas Doriana Graya, ki je vse preveč obupna kopija glasu »svetega« Davida Bowie-ja, da bi lahko pritegnil. S svojim kvazi bovviejanskim zanosom in slabim kopiranjem Davidovih razvlečenih vokalov praviloma deluje smešno. Tudi besedila albuma so neprepričljiva, napihnjena in v glavnem ostajajo na ravni srednješolskega svetobolja. Tako je v Zagrebu »privzdigovani« prvenec Doriana Graya le malokdaj še kar simpatičen, sicer pa obupno napihnjen izdelek zagrebškega kvazi »rock artizma«. PLOŠČE ELVIS J. KURTOVIČ & METEORS Mitovi, prvi izdelek sarajevskega novega primitivizma, so na prvi pogled le tretjerazredno poigravanje s .klišeji iz zgodovine pop glasbe s skrajno bebavo duhovitim komentarjem. Ali smo torej s to ploščo debili le tretjerazredne Buldožerje? Mislim, da zadeva leni tako enostavna. Elvis in njegovi Meteors so vse preveč poudarjeno primitivni, otročji, naivni, bebasti. Tako je njihov album prej •kot obračun z zgodovino rock'n'rolla, obračun z odnosom marsikaterega njenega potrošnika in interpre-tatorja njenih fenomenov. Demistifi-kacija domačih oltarčkov Doorsom, Stonesom, punku, ki si pomaga z lekcijami rocknrolla za otroški vrtec. Hkrati pa verjetno tudi starega primitivizma, »šumadijskih in bosanskih rokenrolov« novo komponirane glasbe, ki, zaprta v svoje polruralne gradove, zavrača urbano godbo, se ji celo posmehuje, pri tem pa »forsi-ra« domačnost, lokalne zvoke iru »seosko« bebavost do najskrajnejših možnih meja.- pbč DUKE ELINGTON & HIS ORCHESTRA Nikakor ne bi smeli pozabiti, da vsa popi larna glasba ogromno dolguje svoji jazzovski predzgodovini. Tako je RTB-jeva izdaja posnetkov Ellingtonovega orkestra nova možnost razširjanja splošnega spoznavanja zgbdovine glasbe in pa seveda zgodovine jazza posebej, kjer Duke Ellington pomeni mnogo več kot samo virtuoznega pianista in genialnega skladatelja ter aranžerja, čeprav bi bilo že to dovolj za njegovo uvrstitev na glasbeni Olimp, med nesmrtne velikane »klasične« glasbe. Ellington je poleg L. Armstronga najslavnejši jazzist vseh časov in če je bil Armstrong »Bach« tradicionalnega jazza, je bil Duke njegov »Mozart«, saj je tako kot Mozart ustvarjal v skladu s tradicijo, ki pa jo [e s svojim genialnim duhom temeljito pretresel, razširil in obrnil njen razvoj v novo smer. Orkester, ki ga je Duke vodil vse do svoje smrti 1974, je v petdesetih letih svojega obstoja postal prava jazzovska institucija. Kljub temu je Dukeu vedno uspevalo ohranjati spontanost jazzovske improvizacije na nivoju, ki ga lahko srečamo le pri malokaterem drugem jazz big bandu. Tako je tudi na tej plošči, ki je bila posneta v šestdesetih letih. Med njimi je tudi nekaj znanih skladb: Take The Train, Satin Doli, Kinda Dukish in Things Ain t What They Used To Be. nimi člani Dukeovega orkestra in obenem svetovno znanimi izvajalci jazza: s trobentačema Rayem Nan-ceom ter Catom Andersonom, te-norsaksofonistom Paul Gonsalve-som, klarinetistom Jimmyem Hamiltonom, baritonsaksofonistom Harr-yem Carneyem ter z altsaksofoni-stoma Rusellom Procopeom in Johnnyem Hodgesom. Zadnji pa je tudi vodja combo zasedbe, ki je prispevala zadnje štiri skladbe. Te so izvedene v čistem stilu swinga, z blagim priokusom kansaške jazzovske šole PETER AMALIETTI Dragi bralci, tokrat sta najprej na vrsti že v prejšnji številki napovedani pismi. Prvega je napisal Zoran Sunajko, šestošoloc z OŠ Primož Trubar v Laikem. Iz sestavka je razvidno, da so bile intenzivne pevske vaje—vsaj za fante — intenzivne tudi z nagajivostmi in prešernimi igrami. Očitno je tudi, da se Zoran ni vrnil z vaj domov zahri-pan in prehlajen samo zaradi intenzivnega petja. Če so se vsi udeleženci vrnili tako polni doživetij kot Zoran, in £e so se tudi kaj naučili, potem so vaje gotovo uspele... Povsem drugačen je prispevek Sonje Zver, osmoiolke z OS v Ba-kovcih prt Murski Soboti. Tudi ta je sicer poln pritajenega navdušenja nad koncertnim doživetjem, vendar je napisan kot resno In pretehtano poročilo, zabeljeno z že večkrat zapisano mislijo o tem, kako so učenci podeželskih šol prikrajšani za marsikateri kulturni dogodek, ki si ga lahko privoščijo vrstniki v večjih kulturnih središčih. * PEVSKE VAJE NA ŠMOHORJU Od 25. do 27. februarja je iroel naš MPZ na Šmohorju intenzivne pevske vaje. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred gostiščem Hum. Tam so nas čakali kombiji, v katere smo naložili svoje stvari. Nato smo se peš napotili na Šmohor. Pot je bila kar dolga, ker pa je bila zasnežena, se mi je zdela še daljša.. Ko smo prišli na Šmohor, smo v koči dobili sobe. Bilo nas je veliko, okoli šestdeset, zato smo v postelji spali po dva skupaj. ne‘kateri pa na tleh v spalnih vrečah. Namen intenzivnih pevskih vaj je bil, da čim-več vadimo na dan. Zato je vsak glas imel dve posamezni vaji, imeli pa smo tudi dve skupni vaji. Fantovski skupini je bilo najlepša Bilo je tudi veselo, najbolj pa, ko je zvečer Dani šel k dekletom. Fantje smo z mizo zagradili vrata, da se ni mogel vmlti. To noč je prespal pri dekletih. V prostem času smo lahko bili v sobah, lahko smo se sankali ali smučali. kepali m se metali po snegu. Fantovska skupina, imenovali smo se KARANTANCI, smo šli na velike pohode nad dekliške sobe m vedno smo zmagali, čeprav nas je bilo komaj sedem. Toda ko je nad nas prišla tovarišica, smo se morali umakniti. PISMA Najtežje so bile pevske vaje. Vsak glas je imel na dan štiri ure vaj. Kar težko je bilo priti od osvajanja dekliških sob na pevske vaje in potem še celo uro peti. Pa tako štirikrat na dan! Toda tudi to smo preživeli. Pevske vaje so bile zanimive, čeprav sem se v Laško vrnil zahripan in prehlajen. ZORAN SUNAJKO, 6. c Dopisniški krožek Osnovna šola Primoža Trubarja, Laško NEPOZABNO SREČANJE Učenci na podeželju smo prikrajšam za marsikateri kulturni užitek, ki si ga naši vrstniki v večjih kulturnih središčih lahko privoščijo. Zato pa smo toliko bolj hvaležni tistim, ki nam od časa do časa omogočijo srečanje z umetniki. ZKO iz Murske Sobote nam je v tem šolskem letu pripravila kar dve umetniški doživetji. V prvem polletju smo se srečali s priznanima umetnikoma Terlep-Omerzel. ki sta nam predstavila stara ljudska glasbila. Vsi smo bili zelo navdušeni nad nastopom in radovedno smo si ogledovali glasbila, ki prav po njuni zaslugi niso še pozabljena Gotovo tudi bo kd6 izmed nas Sledil temu lepemu vzgledu. Ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku pa smo se srečali z umetnico Pavlo Uršičevo, ki nam je predstavila manj znan. zato pa toliko bolj zanimiv instrument — Harfo. Učenci in učitelji smo se zbrali v telovadnici in zbrano prisluhnili vir- tuoznemu igranju harfistke. Občudovala sem njene spretne prste, ki so se nežno poigravali s strunami in izvabljali čudovite melodije. Skladbe so me ponesle v čas 16. stoletja, v obdobje, ko .je to zanimivo in privlačno glasbilo šele nastalo. Približale so mi obdobje zasanjane romantike in zrelejšega impresionizma. Na koncu nam je harfistka zaigrala tudi delček sodobne glasbe, ritme iz južne Amerike. Spretno je prebirala strune in potrkavala po lesenem delu harfe. Vsi smo se čudili, kaj vse zmore ta najstarejši instrument, seveda če je v rokah tako slavne umetnice. Imela sem občutek, da smo se vsi zlili v eno in našli stik z umetnico. To je v razgovoru t-jdi sama povedala. Naš dolg in buren aplavz pa je bil dokaz, da nas je resnično očarala in nam zapustila nepozabno umetniško doživetje. Želimo si še več takšnih srečanj! SONJA ZVER, 8. b razred, Oš Bakovci Nanovo pa sta od prejšnje številke prispeli samo dve pismi. Prvega je poslal petošolec Oton z OŠ Ivan Novak-Očka v Ljubljani in napisal nekaj o »majhnem pevcu z močhim glasom« Chrisu de Burghu. Ta pevec mu je očitno všeč, zato pa meni ni bilo všeč njegovo šablonsko pisanje, saj je povzel ali prepisal nekaj podatkov o pevčevi osebnosti in^dodal nekaj njegovih izjav, v pismu pa ni sledu o Otonovem odnosu do de Burghove glasbe ali kakšnih poglobljenih razmišljanj izvajalca samega. Ravno o tem in takšnem doživljanju in vrednotenju glasbe pa želimo pisati na tej strani vaših pisem. Drugo pisemce me je bolj razveselilo. saj je nastalo spontano takoj po obisku skladatelja Janeza Bitenca na Žirovski šoli. Napisala ga je četrtošoika Maruša Mohorč, ki je pod vtisom doživetja v eni sapi, kratko in jedrnato spravila na papir vse bistveno, kar je treba za tako po-ročilce. Zato ga seveda tudi objavljam. JANEZ BITENC NA OBISKU PRI NAS Danes med kosilom smo zvedeli, da je prišel na šolo skladatelj in glasbenik Janez Bitenc. V telovadnici smo imeli kratek polurni program. Skladatelja smo pozdravili s ploskanjem. Za uvod nam je povedal nekaj besed. Zatem je začel pripovedovati pravljico o deklici Lenčki in njenem medvedu Mihcu. Ob pripovedovanju pravljice so še posebej uživali manjši otroci iz vrtca in prvega razredči, ker Janeza Bitenca sploh še niso poznali. Slišali smo. kako se je medvedek Mihec izgubil in kako so ga pravljični otroci iskali pri raznih živalih. Te živali so posebej znali oponašati otroci iz prvega razreda in vrtca. Ko so pravljični otroci medvedka končno našli, smo vsi skupaj zapeli pesmico o izgubljenem in najdenem medvedku Mihcu. Proti koncu programa so morale peti tovarišice same. Ko so tovarišice odpele, smo še enkrat vsi skupaj zapeli. Za konec se je tovariš ravnatelj zahvalil za obisk, mi pa smo Janezu Bitencu še enkrat zaploskali. To veselo srečanje s skladateljem in glasbenikom nam je bilo vsem zelo všeč. Takih prijetnih srečanj si vsi še želimo. MARUŠA MOHORČ 4. a razred, COŠ Gorenjskega odreda, Žirovnica Zdaj pa še k tudi že napovedani akciji RAD IMAM GLASBO, ki so jo kot letošnje kulturne dneve pripravili na osnovni šoli Anton Ukmar v Kopru. Medtem ko sem imel zadnjič v rokah samo njihov obsežni bilten, so mi pozneje s te šole poslali še poseben prispevek. Podenj se je podpisal literarni krožek in je torej skupinsko delo. Z njim so mi prihranili nekaj pisanja, ki sem ga sicer namenil za uvod v povzetek njihovega biltena. Omenjeno pisemce literarnega krožka in nekaj zanimivih utrinkov iz biltena RAD IMAM GLASBO si lahko preberete na tretji strani naše revije. Z željo, da bi bilo čimveč takšnih glasbenih dni na naših šolah, vas'do prihodnjič pozdravlja VAŠ UREDNIK Pavla Uršič na šoli v Bakovcih STRAN 22 NAGRADNA KRIŽANKA IME DVEH DRŽAV MA POLOTOKU MOtTVO IME CE-IKEOA EKONOMI* •TA ftlKA EDEN OD ČUTOV GLASBA N/, ITAL. ROMANO- PISEC (ALSERTO) FRANCOSKI Šansonjer (CHARLES) GLAVNO MESTO KOLUM- TUZLA ČAPKA RAZISKO- VALEC POTOČKE ZKJALKE (SREČKO) Fotografija LADO JAKŠA NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM,. Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, številka 50101-678-49381. Revija izide osemkrat v šolskem letu, celoletna naročnina za XIV. letnik znaša 100 din, posamezen izvod stane 13 din. r STRAN 23 UREDNIŠKI ODBOR Peter Barbarič, Miloš Bašin (oblikovalec in tehnični urednik), Jaka Furst, Lado Jakša, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longyka, Mija Longyka (lektorica), Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster in Mirjam Žgavec. r UREDNIŠKI SVET Dr. Janez Hofler (predsednik), dr. Marija Bergamo (FF-PZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Lea Hedžet (GMS), Nena Hoh-njec (PA Maribor), Zdravko Hribar (GMS), Jakob Jež (ZKOS), Marija Mesarič (ZDGPS), Lovro Sodja (ZDGPS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Mojca Šuster (GMS) in dele- gacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka na promet proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 421-1-72 z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna skupnost Slovenije in Posebna izobraževalna skupnost za kulturo. NADA- LJEVANJE GESLA HOJA Šesta letošnja križanka prinaša misel skladatelja Gustava Mahlerja: Kar je v glasbi najboljšega, ne najdemo v notah. Med pravilnimi rešitvami smo izžrebali rešitve ROMANA STANONIKA iz Žirov in ANDREJE OSTERMAN ter MARINE SPANRING iz Ljubljane. Nagrade smo tokrat poskušali prilagoditi njihovim željam. Upamo, da jih bodo plošče razveselile. Sicer pa smo sklenili z nagrajevanjem »po vaših željah« nadaljevati. Tako bo tudi z rešitvami tokratne križanke, ki jih pošljite najpozneje do 20. maja na naslov REVIJA GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana. SESTAVIL mor LONGVKA PRELAZ MED CIMO OOROSI KOSOVOM (v Spor tuj DROSNO KAMENJE mmsi IZRAZ ZA VOJVODO Soft Celi, Vazoo, Depeche Mode, pa tudi Videosex. Tehnopop, nova skovanka v slovarju rock novinarja. Le kaj je zdaj spet to? Pojava tehnopopa nikakor ne bi smeli ločiti od dlsca, glasbe zadnje faze obdobja relativne socialne stabilnosti v sedemdesetih letih. Njeni ustvarjalci ustvarjajo anemične serijske industrijske izdelke, ki s svojim poudarjenim enoličnim ritmom pojejo hvalo ritmu tekočega traku. Taka glasba pa je v osemdesetih letih izgubila vso svojo »privlačnost«. Po-, trošnik plesne zabave je namreč izgubil vse zaupanje v -trdnost« tekočega traku. Kaj hitro ga lahko zjutraj pričakajo zaprta vrata urada ali pa tovarne. Tako skuša najti glasbo, ki tako ali drugače preseže disco ali pa to stori samo navidezno. Poskusov preseganja disca je v trenutnem popularnem glasbenem dogajanju »na tone«. Na kratko si oglejmo le dva, ki se za ušesa površnega poslušalca (ravno tako poudarjena uporaba elektronskih glasbil) pokrivata s tehnopopom — novo romantiko in pa elektropop velikih firm. Nova romantika (Spandau Ballet, Visage) je le do skrajnosti mi-stificirana disco glasba, ki pa jo skušajo njeni protagonisti dvigniti celo na raven umetnosti (kar prek različnih kvaziumetniških manifestov). Njena osnovna značilnost je bombastičnost (glasbenih aranžmajev, besedil in tudi oblačil). Elektropop velikih firm (Duran Duran, Kajagoo-goo) je izšel iz nove romantike in pri tem v glavnem opustil njene kvazi umetniške razsežnosti. Ta novi disco izdajajo diskografski velikani — EMI,WEA. . Elektropop se je, da bi zakril svojo discoidnost, naslonil na skoraj najbolj »slepi ulici« pop glasbe sedemdesetih let, na teen rock, od katerega je prevzel predvsem podrejanje zvočnih razsežnosti izvajalca vidnim (seveda tudi videu) in pa ceneno osladnost, ter na simfo rock, od katerega je na hitro prekopiral aranžmajske prijeme in besedila (znanstvenofantastični, eksotični motivi). In kako je potem s tehnopopom? Drugačno je že okolje, ki to glas|^ »poriva« na tržišče. To sta v prvi vr^i britanski neodvisni založbi Some Bizarre in Mute, ki poleg te pop godbe trenutno na britansko tržišče »lansirata« tudi najzanimivejšo alternativno glasbo — novi industrijski rock z berlinsko skupino Einstur-zende Neubauten na čelu. Seveda pa se neodvisna pop elektronika od TEHNO POP — PRESEŽENA DISCOIDNOST? elektropopa razlikuje tudi drugače. Tehnopop izvajalci nočejo prikrivati discoidnosti, temveč jo skušajo na vsak način zanikati. Vznemirjata jih namreč njen tehnološki hlad in brezosebnost in tako jo skušajo huma-nizirati. A to praviloma store skrajno malomeščansko, z begom v »svetlo« preteklost pop glasbe, z navezavo na »človeško« pop godbo petdesetih in šestdesetih let. Depeche Mode, eden prvih odmevnih predstavnikov tehnopopa, so za svoje vzore odkrito navedli Simona & Garfunkla. Poleg tega pa nikakor ne moremo zanikati vpliva, ki ga je na tehnopop imelo najbolj znano ime nemškega elektronskega rocka sedemdesetih let — Kraftwerk. Povezava zgodnjega britanskega tehnopopa in pa zahodnonemške glasbe je bila še toliko trdnejša, saj je bila založba Mute, pri kateri že od začetka izhajajo Depeche Mode in Vazoo, med prvimi, ki so začeli v Veliki Britaniji izdajati plošče nove nemške elektronike — DAF, Die Doraus Und Die Marinas... Zanimiv tehnopop fenomen je tudi duo pevca in »elektronika«. Lepa primera takega dua sta Soft Celi in Vazoo. Dejstvo je. da zgodnji Depeche Mode niso kdove koliko presegli klasične discomentalnosti, pa čeprav se je na njihovem prvem albumu znašla celo skladba Nodisco (nedis-co). Zato pa sta precej bolj napredovala bivši član zgodnjega Depeche Modea Vince Clarke in pevka Alf Moyett v duu Yazoo. Alf se je naslonila na tradicijo glasu v soulu in blue-su in s svojim zanimivim glasom velikega razpona premagala v glasbi dua še kako močno uveljavljene zvoke tekočega traku. Verjetno najzanimivejši zgodnji predstavnik tehnopopa pa je duo Soft Celi, ki že na svojem prvem albumu Non-Stop Erotic Cabaret uspešno »razgrne« megle malomeščanske tehnopop slabovidnosti. Namesto strogo osebnih pesmic Yazooja in igračkanja Depeche Modea nam Soft Celi na njem »lansi-rajo« pronicljivo analizo malomeščanskega preživljanja prostega časa. Občutka izpraznjenosti te ne ozdravi še tako izdelana eskapada. »Zabavaj me, prazen sem, kakor sem le lahko« (skladba Entertain Me). Zanimiva je tudi glasba Soft Celi. Pretanjeni glas njegovega pevca Marca Almonda, ki se naslanja na severnobritanski soul šestdesetih let, se uspelo navezuje na »elektroniko«, akustična glasbila in celo neglasbila (igračke, ipd.) v godbi dua. Po »boomu« tehno pop pionirjev je prišlo do logične eksplozije njihovih bledih inačic. No, zanimivejše je, da so se lani tej godbi približali celo kultni »utemeljitelji« mračne, urbane psihedelije New Order (nekoč Joy Divison), katerih novi album je prepojen z razigranostjo, dinamiko, mladostno evforijo in sproščenimi tehnopop glasovi. Posebno presenečenje pa so nam pred kratkim prinesli Depeche Mode, katerih novi album Constructlon Time Again je prava mala tehnopop revolucija. Manj z glasbo, ki je na njem dokaj ostrejša, manj discoidna, aranžmaj-sko bolj neobremenjena, polna zanimivih prebliskov, kot pa z besedili, katerih močan premik nakaže že uvodna skladba albuma: »Samo ukvarjanje z ljubeznijo ne zadostuje«. Pred nami se zvrstijo mračni motivi nuklearne vojne in izkoriščanja delavcev in dosežejo vrhunec v klasični delovni pesmi težakov. Album se konča s pozivom k splošni revoluciji. Malce naivno, socrealistično, a v povezavi z godbo presenetljivo učinkovito. Kako je s tehnopopom pri nas? Elektronska pop godba je že pred letom in pol naredila pravi »boom« v Zagrebu in Beogradu. Vseeno pa večina tamkajšnjih izvajalcev še vedno plava v novoromantičnih »višavah«, ki se izjemoma izvijejo v povprečen elektropop tipa skupin U škripcu in Stil. Slovenci smo nekakšen tehnopop dobili predvsem po zaslugi Videosexa, trenutno ene naših najpopularnejših mladih skupin Vendar meje njihov diskografski prvenec kar razočaral, saj nikakor ne skuša preseči prevladujoče slovenske pop glasbe, temveč se nanjo celo nasloni. Glas pevke Videosexa je žal še eden iz vrste zelo podobnih slovenskih popevkarskih glasov, godba skupine pa s svojim poudarjanjem funkyja zelo »zaudarja« po elektronski verziji kakšnega poznega Predmestja. Na albumu je hkrati tudi vse preveč mašil. Pa ne, da je bil narejen prehitro. Tako ga odlikuje predvsem mladostna evforija Videosexovih članov, ki se najbolj zanimivo pokaže v dinamični in igračkasti Moji mami. Menim, da so Videosex sposobni narediti precej zanimivejši album, le z malo več truda in samokritičnosti. Za zaključek: Tehnopop plošč v naših trgovinah ne manjka. Izšle so vse tri velike plošče Depeche Modea: Speak & Speli, Broken Frame in Constructlon Time Again (Mute — ZKP RTV Ljubljana), obe Yazooja: Upstairs At Eric’s ter You And Me Both (Mute — ZKP RTV Ljubljana), prvi album Soft Celi: Non-stop Erotic Cabaret (Some Bizarre — PKP RTB) in seveida VI-deosex: Videosex 84 (ZKP RTV Ljubljana) PETER BARBARIČ DEPECHE MODE