Banja Luka Po glavni skupščini naše organizacije v Sarajevu 1. 1935., kjer je jugoslovansko učiteljstvo svečano proglasilo stanovsko ideologijo kot edino podlago vsega svojega delovanja, so sledila štiri leta težke borbe za posplošenje in poglobitev nove smeri. Slovensko učiteljstvo, ki je nastopilo to pot že devet let prej, je spremljalo te boje svojih srbskih tovarišev često z razočaranjem, toda trdno odločeno, podpirati z vsemi močmi vsc napore, ki so šli za uveljavljenjem in zmago nove stanovske linije. Če smo rekli, da so Slovenci spremljali to borbo često z razočaranjem, je vendar resnica, da se to razočaranje ni nanašalo na borbo samo, marveč na način boja, ki so se ga posluževali nasprotniki nove smeri v našem udruženju. Dobro vemo namreč, da se slične spremembe nikdar ne izvrše brez boja in nspora, kajti mnogo-letne tradicije se niso še nikoli in nikjer odpravile s preprostim dekretom ali večinskim sklepom. Kjer bi se to zgodilo, obstoja resna nevarnost, da bi navidezna soglasnost uspavala voditelje nove smeri v brezbrižno sigurnost, ki bi se v teku razvoja lahko kruto maščevala ter potisnila stanje na še slabšo stopnjo, k$.kršno smo pravkar premagali s tako lahkimi napori. Brez boja ni napredka. Samo v borbi se razvijejo vse sile do potrebne intenzivnosti, se izčrpajo in osvetle vsi argumenti — za novo smer in proti njej. Le ona rezultanta, ki izide zmagovito iz takega plemenitega boja raznih mnenj in teženj, nosi v sebi jamstvo, da bo vzdržala poslej v vsaki situaciji. Borba pa, ki se je vodila po nasprotnikih naše nove učiteljske deklaracije, ni bila niti piemenita, niti razčiščujoča, predvsem pa ne opravičljiva s tovariškega in moralnega stališča. Štiri leta smo prisostvovali slovetiski učiteljski delegati na glavnih skupščinah razgrajaškim prizorom, omejevajočim se na formalne trike, s katerimi se je skušala preprečiti vsaka plodna diskusija in dejavnost glavnih skupščin, ne da bi slišali pri tem niti najmanjši stvarni argument od tako bučne in toliko zahtevne opozicije. Tak boj nas je Slovence razočaral in naravnost fizično disgustiral. Z zadoščenjem pa moramo ugotoviti, da je ves ta neokusni boj opozicije proti naši stanovski ideologiji vendarle doprinesel dobri stvari zelo pozitiven prispevek: nasprotniki zgolj stanovske politike naše organizacije niso mogH v štirih letih svoje brezobzirne borbe predložiti najvišjemu forumu jugoslovanskega učiteljstva prav nikakih stvarnih argumentov, ki bi opravičili njihovo stališče. Izšli so, da bi prekleli, so nam pa delo in napor blagoslovili. V Banji Luki je naša nova stanovska smer doživela svoje zmagoslavje. Predsednikov programatičen govor, koncipiran strogo v duhu deklaracije, nevtralen, a kljub temu bojevit, brez koncesij na razna partizanska gledanja, a neizprosno jasen in zahteven s .stališča kulturno zavestnega učiteljskega stanu, poudarjajoč brez oklevanja demokratske osnove in stremljenja pravil kulturnih delavcev, je mogočno izzvenel iz sijajne dvorane banjaluškega banskega dvora preko jugoslovanskih pokrajin. Niti en delegat se ni dvignil, da bi poskusil majati na tem programu. Porodil se je iz zavesti učiteljske neodvisne organizacije, soglašala je z njim vsa delegacija, soglašati pa mora tudi vsa jugoslovanska javnost, ki ji je mar napredek in blagostanje naših državljanov. Banja Luka je zaključila tako na najlepši način neokusno borbo, ki je skušala zatemnjevati zaradi nekaterih osebnih ambicii in izvenstanovskih vplivov jasen pogled jugoslovanskega učiteljstva na njegove elementarne pravice ter na njegovo edino pravilno kulturno misijo med ljudstvom. Zato pa borba, ki se je vodila in v Banji Luki zaključila, ni bila zaman. Njeni sadovi se morajo poznati na vseh področjih učiteljskega dela in položaja. Obetamo si od njih predvsem složnega in stvarnega dela v korist stanu in kulturnemu napredku naše mlade države.