11
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Tersta. Duhovno zakonsko sodnijo za škofijo Te r-žaško-Koperško ho svetli škof takole sostavili: za predsednika je izvoljen gosp. stolni prost M. Verne, za namestnika njegovega gosp. kanonik J. D'Andri, za sveto-vavce: gospodje kanoniki dr. Schneider. dr. Dobrilla, J. Kovačič in pa M. Fleischer, za namestnika: gosp. A. Scapin; tajnik je gosp. M. Križ man, zagovornik zakona pa advokat dr. P. Kandler.
Iz Doberle vasi na Koroškem 2. jan. * — Z veseljem beremo v ^Novicah" mnogokrat, kako si pobožni in za božjo čast vneti farani na Krajnskem in Stajarskem nove in večje zvonove omisljujejo. Dovolite tedaj tudi nam majhen prostorček v našem listu , da bodo bravci zvedili, da tudi pri nas v Doberle Vasi smo tako radost doživeli. Na krepko besedo preč. našega prosta in tehanta gosp. Jan. llgovea in pa po marljivem prizadevanji mnogospoštevanega domoljuba gosp. Tom. Puherja, oskerbnika tukajšnega benediktinskega samostana , so zložili farani za dva zvonova potrebni znesek, da smo imeli veselje v nedeljo 30. nov. 1. 1. slišati pervikrat novo, lepo ubrano zvonjenje. Z veliko slovesnostjo sta bila krasno okinčana zvonova posvečena in z ravno tale o svečanostjo je bila obhajana perva Božja služba, h kteri sta mogočna novaka (kterih večji tehta 28 centov in 50 funtov, manjši pa 14 centov in 35 funtov) klicala pobožno ljudstvo iz podjuuske doline, in ktero so obhajali preč. gospod prost; razložili pa so s serčno in krepko besedo fajmošter Škocjanski gosp. And. Alijančič pomen zvonov itd. Veljata pa oba zvonova blizo 3500 gold., kteri so do petega dela že zloženi. Ulil je zvonova naš celovški zvonar gosp. Vincenci Gollner in se pri tem delu tako lepo skazal, da po vsi pravici se more v versto umetnikov šteti. Po opravljeni slovesnosti cerkveni se je vsa družba — du-hovsina in druga gospoda — podala v hišo okrajnega zdravnika gosp. Sim. Samica, ki je bil boter velikemu zvonu, njegova gospa pa boterca; tu je bilo tako dobro kosilice pripravljeno, da vse je bilo židaue volje do noči.
Iz Verhpolja pri Moravčah 2. jan. Naj Vam povem kaj malega od lanske letine pri nas, kteraje bila precej boljša kakor pretečenih 6 let, ko ste nam toča in pa slana veliko škodo delale. Sterueno žito se je obneslo precej dobro; pšenica je bila čversta.in debela, le semtertje je bila jako sentiva. Sena in otave je bilo sicer malo, pa ste bile dobre, ker smo ju v lepem domu spravili. Detelje je bilo srednjo mero pa je bila tudi dobra. Turšice pri nas čedalje  več   seje j o,  pa letos je bila le srednje dobra.
Krompirja je bilo več kot predlanskem in tudi nič ne gnjije. Oves in lan sta majhna ostala zavoljo suše. Zelje je bilo slabo, ker so ga gosence zlo objedale. Korenje je srednje; tudi debelega smo letos poskusili, pa ni nič boljše od navadnega; ne dopada nam pa tudi zato ne, ker je predolgo in se težko čisto iz zemlje poruje. Repe je bilo veliko, ajde pa manj, ker jo je po dolinah slana zlo posmo-dila. Sadja ni bilo nič, ker je toča v letu 1853 drevje tako oklestila, da od tačas ni še nič rodilo. — Še nekaj; tukaj na Verhpolji v cerkvi sv. Petra in Pavla nam je A n-ton Zajic iz Nove Oselce nad Loko veliki oltar tako lepo ponovil in nekoliko novega prinaredil, da ga ne le priprosti kmetje, temuč tudi možje, kteri umejo umetne dela ceniti, enoglasno hvalijo. Toraj si v dolžnost štejem, omenjenega mojstra tukaj očitno pohvaliti in ga vsem, kteri kaj takega dela potrebujejo, z dobro vestjo priporočili.
Janez Gaberšek, ključar in župan. Iz Ljubljane. Ce človek več časnikov prebira, stakne med mnogimi pametnimi in podučnimi rečmi tudi pogostoma takošne neumnosti, da bi lahko počil od smeha. Tako se nam je godilo včeraj, ko smo v roko dobili nemški časnik „Illustrirte Zeitung" in brali neki dopis iz Ljubljane in potopis iz Duuaja v Terst. 5?Da bi ga medved nabasal!" smo si mislili, kdor je to pisal, — in da sicer hvale vredni časnik more kaj takega vzeti v svoj list!! Za p red p ustnico je tako berilo ravno prav pripravno, — zato naj povemo častitim bravcem, kaj kvasi neznani pisatelj v p opisu Ljubljane in drugih krajev. Pravdnikom: odkod ime 5,Lju-bljana" in wLjubljauica"? poda pisatelj, ki se „na-šegaa imenuje, najprej čisto novo ime in speljavo; 55Ljubljanico" (Laibachfluss) imenuje „Lublauu in rasjasnuje to besedo z dostavljenim priimkom „Blaubach"; zemljoslovcem pa daje nadalje vediti, da naša Ljubljanica, njegova 55Lublau", pri dere s planin!! in da pozimi skor nikoli ne zmerzne. Morebiti naši bravci ne verjamejo, da je mogoče , kaj takega iz Ljubljane pisati; naj berejo tedaj sami pisavcove modre besede: wUasere funffach uberbriickte (kako zvesto natanko!) Lublau — Blaubach — die reissend von den Alpen herabstromt, friert im AVinter fast niemals zu".
—   Berž potem pa, ko je pisatelj Ljubljanico poviksal v planinsko deročo reko, nas Ljubljančane potisne v babilonsk turn, ker pravi, da se v Ljubljani nahaja taka zmeda jezikov, kakor malokje drugod, ker v našem ozidji (pisatelj govori zmiraj per ?5naše") se govori slovensko, nemško, laško, francozko in gerško, da vse prek leti. Kdor ne verjame, naj spet bere lastne besede pisateljeve: „Ein Sprachengevvirr von seltener Art herrscht in unsem (vidite, da je ves našinec!) Mauern von wiudischen, deutschen, italienischen, franzosischen und grie-chischen Tonen" itd. Glejte, kako nam je Bog po besedah tega pisatelja jezik zmedel! Ko bi bil še turškega pristavil (ui čuda, da ga ni, ker so Turki nekdaj prihruli na Krajn-sko), bi unauji lahko mislili, daje Ljubljana carigradsk bazar. — Tudi Marburg je v omenjenem potopisu malo milosti našel, še manj pa Celje; pisatelj sicer sam pravi, da ne ve prav, ali se je popolnoma zavedel ali ne (im „Halbschlummeru), ko se je memo Celja peljal, vendar so ga napihnjene lične kosti in nizko čelo hotle opominjati na slovenski rod ( !!) in mesto z vso okolico se mu je zdelo, kakor da bi manjkalo tukaj pridnih rok nemških naselnikov"(!!) Pa nikar možicelnu teh neslanost preveč ne zamerimo; saj sam pravi, da je bil v „HaIbschlummer" od dobrega lutomer-škega vina , ki mu ga je natakarca v graski postaji napi-vala! — Posavska dolina, ali, kakor ji on pravi, „Sau-thal", mu je tako malo všeč bila, da je učeni mož prav po starih geografijah iz „S a ve tnal" naredil „Sauthal". — Oj, kako pa še le „pustoto na Krasu" miluje! Le pogre-ševal je to, da  „ne enega njegovih napol divjih stanovnikov
—   kamnje metavnih Čičev — ni vidil!!" „ohne auch nur einen seiner halbvvilden (!) Bevvohner — der steinschleu-dernden(?!) Tschitschen — zu Gesicht zu bekommen". —
12
V popisu Ter s ta je možek spet razodeval svojo veliko narodopisno učenost, ker pravi, da v okolici teržaški prebivajo „S 1 a v o n c i, kteri kmeta te okolice namestujejo" („Sla-vvouier, die hier den Bauer der Umgegend vertreten")!!
Odkar smo pred nekimi leti K lirično v potopis brali, nismo pozneje več zadeli na take burke, kakor smo jih brali včeraj v „111. Zeit." Kakor je takrat Ellrich ajdi no polje vidil in cvetečo ajdo za plevel (Unkraut) imel in za-tega voljo nemarnost Krajncov grajal, tako je ta novi popotnik pogreševal v celjski okolici pridnosti p tuj i h načelnikov!! Ako bi bili taki, kakor so ti, ki imajo ajdo za plevel, bi res pač pomagali našemu kmetijstvu na noge, da bilo — joj! — Sklenemo pa te verstice z iskreno prošnjo do Boga, naj nas milo varuje več takih modrih „touristov!"