Otroški glas do staršev in odgojiteljev. Dovolite, blage serca, da mi nbogi, nezmožni otroci spregovorimo in vas milosti prosiuio ! Zdi se nam, da veliko naših staršev in odgojiteljev ne ravna z nami tako, kakor bi bilo za nas prav in dobro. Veliko staršev ne pomisli, da so njih otroci naj večji zaklad, kterega bi ne mogli nikdar dovolj varovati. Godi se nam nekterim že v naj nježniši mladosti tako hudd, da ne morenio popisati. Že komaj na svet pridši moraino že iti iz Ijube domače hiše k ptujim ljudein, kteri nas večkrat prav sirovo preskerbujejo. Kako radi bi to in uno svoji mili mamici potožili in ji serce mečili, pa ne morenio! Xekteri starši nas preradi izročujejo nerodnini pesternam in deklam, ktere za vse drugo bolj skerbe, kakor za nas, in nas namesti prav, pa slabo uče iu slabe zglede kažejo. Xam, ki siiio ubogih staršev, pasevečidel, posebno po niestih zelo hudo godi. Starši niorajo iti dan za dnevom po svojetn delu; mi pa smo sami doma, in se klatimo lačni in stergani po ulicah sini ter tje, kakor neumna živina. Čeravno hodimo tudi v šolo, pa kaj nam pomaga, ker še ne spozuamo svoje sreče? XTamesti da bi se pridno učili, se le raji potepamo s slabo tovaršijo. So starši, ki z narai ravnajo preojstro, pa tudi taki, ki so z nami premehki. XTekteri nas preveč in prezgodaj hvalijo, pa tudi če nas za vsako malo nerodno reč grajajo in še celo neusiniljeno pretepajo, nas dostikrat po telesu in duhu pokvarijo. Večkrat nas priganjajo, da bi delali in storili, kar še ne morenio, pa nas tudi puste, da pasemo lenobo in si hudobije zmišljamo. Včasi se nam premalo privoši, da bi se kaj učili; so starši, ki nas ne pošiljajo radi v šolo in nain nevoljni kupujejo, česar nam je za nauk treba. XTaj bolje se nam še godi v šoli, če smo tako srečni, da dobimo dobre, previdne učenike. Gorje pa nam je, če pridemo kakim brezvestnežem v pest! Še milo materno besedo nam zaprejo in nas s ptujim jezikom neusiniljeno terpinčijo. Oj usmilite se nas, ve boljše serca! Varujte nas, da nas hudobni in vertoglavi ljudje ne pačijo in ne mučijo. Glejte, zakaj zidar naj bolj skerbno ravna, kadar postavlja novemu poslopju podstavo? Zakaj vertnar ralado drevesce krivi, kadar je še šibko ? Zakaj kmetovavec toliko skerbno obdeluje spomladi polje? Gotovo zato, ker se sploh ve, da, kakor se kako delo ali stvar prične, tako je večidel pozneje. Mi smo podstava velikega prihodnega poslopja — celega naroda, smo mlade drevesca v božjem vertu in pomladna setev na neizmernem polju, — ali ne zaslužimo tedaj, da nas vsak, kdor ima z naini opraviti, prav skerbno odgojuje? Res, da suio zelo sitni, nepokojni in radovedni in tudi dostikrat zelo nehvaležni za velike dobrote, ki jih prejemamo od svojih odgojiteljev; toda to naj modrega odrasčenega človeka nikakor ne ustraši in ne utrudi. Kdor pozna naše serca, bo vidil, da so uiehke kakor vosek in da se rade vdajajo temu, kdor jih previdno obdeluje. Ljubi blagi ljudje ! nikoli nas ne zanemarjate, temuč bodite nam na vseh neznanih potih naši zvesti in Ijubcznjivi vodniki! Otroci.