Štev. 17.
V Ljubljani, 23. aprila 1919.
Leto LIX.
	m	
. 1	■	r
		
		"¿ft'i
		
		
		v&í
m'1		■ifö
<4$		-Hf
		
		L
Glasilo Jugoslovanskega uiiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsako sredo popoldne.
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 20-— K pol leta .... 10"— » četrt leta .... 5-— „ posamezna številka po 40 vin.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 75 vin. , . . dvakrat. . 60 „ , , . trikrat . . 45 , za nadaljnja uvrščenja od petit-vrste po 30 vin. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna.
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 60 vin. za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine še 45 K.
Telefon uredništva štev. 312.
Članstvo Zaveze jugoslovanskega uči-teljstva ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej nt treba članstvu naročnine posebe plačevati.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Mestni trg štev. 17/111.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine
Zborovanje Zavezine delegacije bo letos dne 5. in 6. septembra v Ljubljani.
Poziv.
Društvo slov. učiteljic v Ljubljani vabi vse učiteljice v Sloveniji, tudi one iz prejšnjega Štajerskega in Primorskega, da pristopijo kot članice in sodelujejo v naši organizaciji s svojimi nasveti. Treba je pre-ustroja pri ženski vzgoji in živahnejšega delovanja učiteljic v javnem življenju. Brezdvomno je v naših vrstah mnogo talentov, ki naj se potom našega društva razvijejo do plodonosnega delovanja v korist jugoslovanskega naroda. — Prijave je vposlati na naslov društvene blagajniča-rice učit. Eme Žerjavove, Ljubljana, Mar-montova ulica 1. Članarina znaša letno 2 K.	Odbor.
■BBMHBacaBranBBBaaBenBi
Povišanje Zavezine članarine.
Dne 27. decembra 1918 je sklenila Zavezina delegacija v Ljubljani z ozirorn na splošno draginjo posebno tiskarskega dela, naj se zviša Zavezina članarina od 16 K na 18 K. Računali smo, da se v kratkem ustalijo razmere in s tem pojenja silovita draginja. Pa smo se temeljito urezali! Cena papirju je poskočila tekom treh mesecev za 30 %, plače delavcem pa še izdatno višje. Vsem listom — razen Zavezinim se je zopet zvišala naročnina za 4 % Tako bi hodila Zaveza isto pot, bi veljal danes Popotnik 24 K, Učiteljski Tovariš pa 40 K. Tudi Zaveza mora deloma posnemati druge liste, ako noče zabresti v dolgove, iz katerih se nikdar več ne izkoplje. Tovariš Flore je že stavil v št. 9. letošnjega Učiteljskega Tovariša predlog, naj se zviša članarina organizovanemu učiteljstvu od 2 K na 3 krone mesečno, od katerih naj dobi Zaveza letno 28 K, ostalih 8 K pa učiteljsko društvo. Ta predlog je že prejela večina učiteljskih društev.
Poglejmo si denarni uspeh tega predloga! Danes je včlanjenih pri Zavezi 1163 pravih in 113 podpornih članov (učiteljski pari!) Tu so všteti edinole za 1. 1919 doslej priglašeni člani. Okrog 600 članov je v zasedenem ozemlju, od katerih ne moremo zahtevati, da bi pozneje, ko se razmere urede, plačevali članarino nazaj. Vendar mora biti naklada Zavezinih listov nekoliko večja. Ker je verjetno, da si bo marsikdo — če ne vsi — želel naših publikacij, posebno revij. (O tržaškem učiteljstvu vemo, da so letos vsi v organizaciji, t. ]. 166! Ti redno pobirajo članarino in jo bodo tudi Zavezi točno plačali!)
Po Fleretovem predlogu bi imela Zaveza dohodkov:
1163 X 28 = 32.564 K 113 X 4 = 452 »
Skupaj
33.016 K
la vsota bi popolnoma zadostovala, bi ostale razmere take, kakor so bile n- Pr. koncem leta 1918. Kakor smo že Prej omenili, so zvišale vse tiskarne cene svojim izdelkom, ker so morale zvišati Plače svojemu osobju. Tudi tiskarna nam Je Poslala za piruhe sledečo izjavo:
33.016 »
Primorani smo zvišati ceno listom, ;n sicer:
Učit. Tovariš, 1000 izvodov .	338 K vsakih 100 izvodov več ...	16 » Popotnik, 2000 izvodov z ovitkom ..................1-443 »
Po zgorajšnjem računu stane
vsaka številka..........466 »
ali vse leto 466 X 52 . . .	24.232 »
Popotnik 1443 X 12 . . .	17.316 »
Skupaj . . 41.548 K
Nadalje poštnina obeh listov
okroglo........ 2.000 K
Uredništvo obeh listov . . . 1.180 » Upravništvo in odpravništvo obeh listov ....... 1.440 »
Zavezino vodstvo..... 1.800 «
Tu niso vračunani: davek, pisarniški troški, tiskovine, vabila delegacije in upravnega odbora in vodstva, kar znese ....... . 1.500 »
Skupaj . . . 49.468 K Dohodki po Fleretovem predlogu .......__
Primanjkljaj . . . 16.452 K
Upravni odbor je bil prisiljen na svoji seji dne 17. t. m. predlagati, učiteljskim društvom zacasnQ zvišanje članarine od
3	na 4 K mesečno, in sicer tako, da dobi od tega Zaveza po 40 K od vsakega člana in učiteljskega društva po 8 K.
Rezultat te finančne operacije bi bil sledeči:
Troški......... 49.468 K
Dohodki: 1163 X 40 = 46.520 K
113 X 4= 452 » 46.972 »
Primanjklaj . . . 2.496 K
Nekaj tega primanjkljaja se pokrije iz naročnine neorganizovanih naročnikov in iz inseratov, drugo se prenese na račun leta 1920.
Od nas samih je sedaj odvisno, ali bo naš tisk izhajal v sedanjem razdobju in v sedanjem obsegu, ali pa bomo primorani eno in drugo skrčiti. Tega zadnjega ne želimo storiti, ker bi bilo to na našo splošno in skupno škodo. Drugega izhoda iz sedanjega položaja ni, nego da določimo mesečno čla-narinopo4Knaosebo,karje upr. odbor — uvažajoč vse razloge — sklenil soglasno. Mislil je tudi na učiteljske pare ter je bil soglasnega mnenia, da naj bi ti ne delali izjem, nego da bi vsak posameznik plačeval polno članarino, ki se pri skupnem gospodinjstvu tudi lažje utrpi. To prepuščamo v uvaževanje prizadetim, poudarjajoč, da nekateri učiteljski pari doslej prostovoljno že tako delajo.
Ko začno sedai izplačevati nove službene prejemke z doplačili do 1. januarja 1919 nazaj in ko "''dejo z majem nove d o k 1 a d e — stoodstotno zvišanje dosedanjih doklad — naj si vsak posameznik ob prejemu novih dohodkov pokliče v spomin resnico: Vse to nam je priborila organizacija! Brez nje bi tudi novih plač ne imeli! — In naj - pravilno sklepa: Od teh novih plač mora tudi organizacija imeti svoj delež! Tega ji dajmo brez ugovora in brez zadržka!
Dolžnost stanovske zavednosti je, da vsak posameznik odšteje za svojo organizacijo mesečno
4	K. Kaj pa so danes 4 K! Kdor je pa že plačal članarino (ali samo nje del), naj doplača toliko, kolikor znaša razlika. Ob prvem prejemu novih plačboditonašaprva dolžnost!
Tako stopimo na trdna materialna tla, potem pa pojdemo pogumno in vztrajno na novo delo — do novih pridobitev!
ZDRAVKO KOVAČ:
Gospodarsko in gospodinjsko šolstvo na Koroškem.
Četudi naše meje še niso določene in naša država še ni povsem pripoznana, se moramo vendar čutiti kot ujedinjeni in misliti na ureditev naše države in kar je nam učiteljem najbližje, na preustroj našega šolstva.
Kot edini in glavni namen šole so smatrali in označevali nemški in ogrski državniki in šolniki gojitev čuta državnosti, ali z drugimi besedami rečeno, gojitev germanizacije ali madjarizacije nenem-ških in nemadjarskih narodov. Najdosled-neje in najbrezobzirneje se je izvajalo to na bivšem Koroškem. Mnogo se je pisalo o škandaloznem šolstvu na Koroškem, a še povsem premalo so se ožigosale rak-rane koroških Slovencev, ki so bile vzrok silno napredujoče germanizacije. Nočem pogrevati stare žalobne pesmi, a dotakniti se je moram v toliko, kolikor se mi zdi potrebno za nastopna izvajanja.
Da je bilo šolstvo urejeno povsem v duhu germanizacije, priča dejstvo, da se nemškemu napadalnemu društvu »Schul-verein« ni zdelo potrebno zidati in vzdrževati šol na Koroškem; saj je dosegalo to društvo svoj namen v polni meri ceneje potom podkupovanja učiteljstva in delitve podpor krajnim šolskim svetom.
Da jim pa maloštevilno slovensko narodnomisleče učitelistvo ni postalo preveč nevarno, so skrbele višje šolske oblasti — eksponenti »Schulvereina« — ki so znali tiščati učiteljstvo k tlom potom prestavljanja Slovencev v nemške kraje in potom odrekanja in zaviranja vseh priložnosti za nadaljno izobrazbo in uspo-sobljenje za temeljitejše delovanje na šolskem in gospodarskem polju. Tako se je zabranjevalo posečanje kurza, prirejenega leta 1912 od Šolske Matice, ter drugih od države in dežele. Žejo po nadaljnji izobrazbi je moral gasiti slovenski koroški učitelj z lastnimi sredstvi, dostikrat mu je bil zabranjen celo dopust v študijske svrhe.
Iz tega je tudi razvidno, zakaj je gospodarsko šolstvo na Koroškem tako zanemarjeno. oziroma zakaj urejeno v nam nasprotnem pogubnem smislu. Gospodarske in gospodinjske šole, služeče skoraj izključno raznarodovanju in neumevanje, oziroma omalovaževanje tega prevaž-ncga šolskega tipa po Slovencih — to je slika preteklega in sedanjega stanja strokovnega kmetijskega pouka.
Bo li sedaj boljše? Pričakujemo in upamo, čeravno zadnja znamenja nade v zlato bodočnost ne opravičujejo. S krasnimi besedami je označil tov. Flere smoter šole: Zbuditi v gojencu zanimanje za torišče, na katerem bo deloval v življenju kot član naroda, ga razviti in okrepiti telesno, ga usposobiti za delo in življenje ori skupnih narodnih interesih. — Vprašam se, li zadostujejo v to današnje šole? Odgovoriti moram z odločnim »ne«. Dobili smo narodno ljudsko šolo. To nam ne sme nikakor zadostovati, zakaj današnja ljudska šola nikakor ne doseza zgoraj označenega smotra ter je tudi še dovolj no prejšnji avstrijski šoli zastrupljene zrelejše mladine, ki nam nikakor ne sme iti v izgubo, ki jo moramo potom nadaljevalne ali strokovne šole privesti zopet nazaj k svojemu narodu. Nujno potrebna je
uvedba obveznih gospodarskih tečajev ali uvedba obveznega nadaljevalnega pouka na slehrni ljudski šoli. Politiška in gospodarska osamosvojitev gresta roko v roki. Potom ljudskih in gospodarskih šol so nam odtujili naš narod, te šole in nadaljevalni tečaji nam morajo privesti zavedene in zaslepljene nazaj, kolikor je še možno.
Zanimanje za napredek je malokje tako živo in razvito kot pri koroških Slovencih. Dajmo izrabiti to žejo po uku ter posnemajmo malo državico Dansko in mali narod danski, ki se je po težkih porazih leta 1864 znal povzdigniti glede šolstva do prvega naroda v Evropi in ki mu je vzorno urejeno šolstvo zlasti gospodarsko šolstvo, pripomoglo, da se je vsestransko okrepil in da danes prednjači glede ljudske blaginje drugim večjim narodom.
Gospodarska blaginja, katere predpogoj je dobro urejeno šolstvo, sloneče na ljudskih potrebah,n nam obeta biti močna sila v narodnem življenju. Nevarnost, preteča ob sosestvu mogočnega brezobzirnega, gospodarsko razvitega naroda, tudi po ureditvi naših meja ne bo izginila, četudi je jasno, da se bo zmanjšala. Zavedajmo se tega in ravnajmo se po tem! Najboljše učitelje in najboljše urejene šole na našo mejo!
Na vsaki šoli naj se tako hitro, kot le mogoče, uvedejo nadaljevalne šole, oziroma kurzi!
Za ustroj nadaljevalne šole bodi me-rodajna potreba ljudstva; na kmetih torej šole kmetijskega značaia. v trgih in mestih šole obrtnega značaja. Pečati se hočem nekoliko s nadaljevalnimi šolami na kmetih.
Pouk na nadaljevalni šoli ne bodi povsem strokovno-kmetijski, ampak nadaljevanje in uglabljanje snovi ljudske šole z ozirom na izkušnje, ki jih podaja kmetijstvo. Razločevati je med strokovno kmetijsko šolo in nadaHfvalno šolo. zadnje imenovana bodi nekaka pripravnica za prvo. Podajati mora med drugim občo in osnovno znanje o zemlji, zgradbi in življenju rastlin, negovanju živali, o strojih; sploh vse, kar mora vedeti in poznati vsak kmet. Smoter bodi podati učencu ono kmetijsko elementarno znanje, brez katerega ne more obstati, ne se varovati izgub pri kmetovanju; usposobiti ga citati s pridom strokovne knjige ali ¿liste In slediti izvajanjem strokovnjaka v kmetijstvu — kratko rečeno: dvigniti duševno obzorje kmetiške mladine in vzgojiti jo v samostojno misleče državljane.
Roko v roki s teoretičnim poukom naj se goje praktični poizkusi. A ne samo prepotrebni kmetijsko - prirodoslovni pouk se naglašaj; odlično mesto mora zavzemati tudi pouk o državljanstvu in o dolžnostih posameznika proti svojemu narodu.
Pezo pouka je treba položiti v čas, ko počiva kmetijsko delo, to je pozimi; poleti naj se goji pouk samo v toliko, kot to zahtevajo praktični poizkusi in da se zabrani pozabljenje. Velikanskega pomena so praktične vaje za sadjarstvo ir. čebelarstvo; dozdaj so gojila te panoge edinole tozadevna društva ter se trudila za povzdigo. Kdor se je zanimal, dobro; ta je imel priložnost se izpopolniti, a za zbujo in gojitev zanimanja se ni storilo nič; ni se čuditi, da je tako redko videti lep sadni vrt ali lep uljnak.
V povzdigo narodnega gospodarstva in ljudske blaginje je odkazati rokotvor-nim delom svoje mesto. Marsikatera domača obrt bi prinašala v hiše rumenjake (menda jih bo vendar enkrat ugledati) ter varovala gospodarje pred posečanjem go-
\
stilnic. Koliko ugodnih tal je na Koroškem, kjer bi se dalo uvesti pletarstvo: a tudi drugim domačim obrtim bi ne primanjkovalo ugodnih tal.
Težo vsega pouka in ljudske vzgoje polagam ravno v nadaljevalne šole. Ko je duša najbolj dovzetna in mladina najbolj potrebna navodil in vodstva, je prepuščena sama sebi. Ni se čuditi, da je naša šoli odrasla mladina tako sirova in razuzdana, ua je med ljudstvom toliko pijancev in postopačev. lega pa ni kriva ljudsko sofo m vojaščnico. Ljudsko šolo zavalilo, ampak vrzel, ki je zijala med ljudsko solo in vojascnico. Lzudsko šolo za-pustivsi deček se je čutil prostega vseh spon, se je čutil gospoda, vrgel knjige v stran ter prijel-za nje sele, ko ga je prignala k temu sila. iNocem to genarahzi-rati, a dogajalo se je zalibog često, v škodo narodu, ki ni mogel in znal izrabljati vkljuD svoji malostevilnosti svoje sile. A sovražnik je izrabljal nas — hlapce!
Kaj pa z dekleti? Je tudi zanje uvesti nadaljevalni pouk? Ua, tudi zanje. Potreba m nič manjša kot za dečke, da, nasprotno, uobro bi bilo, ako bi se učile tega, cesar se uoe dečki, in poleg tega še gospodinjstva. Resničnost pregovora, da žena poapira tri vogale hise, se nikjer ne izkaže tako jasno kot na kmetih, vsekakor pristedi gospodinja pri gosnodarstvu vec, kot porabi nje mož v gostilmci; seveda ne mislim tukaj na pijance in igralce. Ua pride toliko posestev na boben, jc kriva najcesceje gospodarjeva brezbrižnost in nevednost gospodinje.
Vsaka gospodinja bi imela razen izurjenosti v kuiianju, šivanju, pranju, gospodinjskih opravilih (kot šivanju itd.) biti vesca tudi drugih strok kot negovanja otrok, postrežbe bolnikom; sploli bi morala znati, kako .uravnati svoje in ro-dovine življenje tako, da bi bilo najsrečnejše in najbolj zavarovano -ed boleznimi.
Tak pouk se da uvesti takoj, kjer službuje vsaj ena učiteljica; v ostalih krajin naj bi se za dobo, dokler ne dobimo na razpolago dovolj učnih oseb, uvedli učni tečaji, ustanoviti se mora takoj dobro orgamzovana gospodinjska sola. Potom razpisa ustanov je omogočiti mladim nadarjenim dekletom vstop. Zavezati bi se morale, prevzeti po končanih študijah mesto uciteljic ročnih del in gospodmj-skin sol v krajih, kjer so enorazredne in dvorazredne sole, torej pomanjkanje učnih oseb, zniozmli za nadaljevalni pouk za deklice.
Po končanem posečanju nadaljevalne šole naj se nudi kmetiškim mladeničem prilika izpopolniti svoje strokovno znanje na strokovnih šolah. Govoriti o potrebi teh bi bilo odveč. Pretežno poljedelsko prebivalstvo koroško imej na razpolago vsaj v vsakem okraju po eno kmetijsko šolo. V mestih in industrijskih krajih stopijo na mesta kmetijskih šol trgovske in obrtne šole.
Lepa prilika za ustanovitev kmetijske šole ali gozdarske se bo nudila pri razdelitvi graščine Pliberk; ter bi bila ta velikanskega pomena za vso Podjuno. Predpogoji za uspešen razvoj bi bili dani; treba samo dobre volje in jasnega smotra. Namen članka je izvati debato in da se zasnuje načrt o ureditvi gospodarskega pouka v nadaljevalnih šolah in o ustanavljanju gospodarskih šol. Dozdaj je bilo naše šolstvo tuje domačim potrebam in razmeram. Treba, da se pri presojanju šolstva in reorganizaciji upoštevajo zahteve, ki jih stavi sodobna demo-kraška doba.
Sola naj sloni v ljudstvu; potrebe ljudstva naj bodo merodajne za ustroj šolstva. Najbolj potrebno je koroško ljudstvo gospodarskih šol, ki ga bodo usposobile, da se postavi na lastne noge, se otrese starih vplivov in ljudskih pijavk, ki ga je z njimi obdarovala stara Avstrija.
Predpogoj dobre šole je neodvisno, ne bedi izpostavljeno učiteljstvo, ki more posvetiti vse svoje moči povzdigi ljudskega blagostanja in širitvi kulture. Oprostite najprej učiteljstvo spon, ki ga pritiskajo k tlom, ki ga silijo prerivati se do postranskih zaslužkov, ki izčrpavajo njegove duševne sile. Prežalostna je preteklost koroškega šolstva, preživo še v spominu, da ne bi spoznaval nevarnosti, ki preti koroškemu šolstvu, ko mu je jedva zasijalo solnce narodne svobode in upanja v boljšo bodočnost, ki so jo zagrnili takoj zopet črni oblaki. Klici v bedi živečega, za narodno delovanje idealno navdahnjenega učiteljstva po materialni vpostavitvi, so ostali dozdaj neuslišani. Hočejo nas mari vreči politiškim strankam v naročje? Nameravajo nas prisiliti, da postanemo v prvi vrsti politiški agitatorji in da se izneverimo nalogi biti v prvi vrsti kulturni delavci?
Koroško slovensko učiteljstvo se zaveda svojih dolžnosti kulturnih delavcev, pionirjev narodne probude. Vpraša-
nje je samo, se li tudi drugi merodajni faktorji zavedajo dolžnosti napram uči-teljstvu?
ANDREJ SKULJ:
O preosnovi nase ljudske šale v kmetijskem oziru,
V zadnjih letih smo čuli neprestano glasove glede preureditve ljudske šole v kmetijskem smislu. Dokaj člankov po raznih listih je razpravljalo o tem pre-važnem vprašanju.
Svetovna vojna in nenadni preobrat v državi, zlasti pa združenje troimen-skega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo sta nam odprla to vprašanje iznova.
Stari avstrijski šolski zakon ni poznal razlike med šolo v mestih in ono med narodom na kmetih. Vse šolstvo je bilo prikrojeno po istem zakonu, kar je rodilo neštetokrat nevoljo ljudstva in opravičene kritike. Razpravljali, pisali in ukrepali so veliko, kako spraviti stvar v red, pa uspeha je bilo bore malo. Učiteljstvo je po večini izkušalo urediti pouk tako, da bi vsaj kolikor toliko ustrezal potrebam ljudstva. Manjkalo pa je pravega razumevanja za to reformo od zgoraj.
Vsi srno edini v tem, da je preosnova v našem šolstvu neobhodno potrebna in nujna. Vprašanje je le, kako naj to pre-osnovo izvedemo, da dosežemo namen, da bo imel narod res pravo korist.
Sola na kmetih mora odgovarjati potrebam naroda, dati mu mora podlago za njegovo poznejše stanovsko deiovanje, to je prilagoditi jo moramo težnjam našega kinetiskega ljudstva in mu dati primernega pouka v kmetijstvu.
Kdor pa meni, da je mogoče pre-osnovati našo takoimenovano vsakdanjo šolo v kmetijskem smislu, se moti.
Kmetijska veda ni lahka. Kdor jo hoče s pridom poslušati, mora imeti primernega predznanja in kolikor toliko lastne sodbe, pa zanimanja za torišče, ki bo na njem deloval. Da pa ima to, treba mu je primerne predizobrazbe, ki mu jo nudi ravno vsakdanja — boljše rečeno — narodna šola. Vsekakor pa mora učenec za kmetijski pouk doseči primerno starost, ako mu naj s pridom podamo nauke, ki naj mu bodo vodnik za bodoče življenje.
Vsakdo mi mora pritrditi, da v vsakdanji, oziroma narodni šoli otrokom ne moremo uspešno razlagati o zemlji, gnoju, življenju in razvijanju rastlin, o raz-plojevanju živali itd. Kako naj učenec razume še druge težke nauke, ako je še otrok brez pravih misli in lastnega opazovanja in razmišljanja?
Ako hočemo res kaj doseči, moramo preosnovati šolo tako, da nudimo mladini najprej občo izobrazbo, šele po tej pa ga uvedimo v stanovsko izobraževalnico.
Nastala bi na ta način obča ali narodna šola in kmetijsko-izobraževalna šola.
O prvi, to je narodni šoli, le nekoliko besed. Namen obče narodne izobrazbe ni učenca samo učiti, marveč veliko večji je smoter, iz otroka vzgojiti dobrega človeka. Za vzgojo srca moramo zastaviti vse, da vzgojimo narodu dobrega člana.
Pri tem pa velja naloga, podati mu splošno izobrazbo tako, da ustvarja ta izobrazba lastno mišljenje in možnost samostojnega sklepanja in delovanja.
Ker pa mora biti izobrazba vse narodove mladine enotna, mora država skrbeti za ustanavljanje in vzdrževanje šol, kakor vseh učnih pripomočkov za šolo in mladino.
Le ako bo država skrbela za enotno šolstvo, ako bo sama nosila vsa bremena šole, tedaj šele moremo p/ičakovati, da bo izobrazba res enotna, da se bodo otroci zadnje gorske otčine mogli prav tako in toliko izobraziti, kakor otroci velikih in imovitih občin. Šele tedaj bomo mogli govoriti o pravi izobrazbi vsega naroda.
Kako pa je danes v tem oziru? Kolika je že razlika med posameznimi občinami !
Breme sedanjih šol nosijo občine. Občina s krepko davčno močjo nosi to breme igraje, saj krije dobro razvito šolstvo s par procenti, medtem ko občine z nizko davčno silo, to so ravno po večini kmetiške občine, vzdržujejo le slabo šolo z velikimi nakladami. Ves odpor proti šoli raste največkrat ravno zaradi obremenitve davkoplačevalcev. Pri vsem tem pa trpi ogromno škodo narodna vzgoja in izobrazba.	\
Poudarjam še enkrat: šola mora biti urejena in oskrbovana enotno, in to ne potom posameznih občin, ampak potom države, ki naj nosi breme za enotno narodovo vzgojo.
Najnižje organizirana šola pa mora biti vsaj dvorazredna, in to ne oziraje se na število otrok.
Šole naj se stavijo tam, kjer je narodu najbolj prikladno z ozirom na krajevne in terenske ramere.
Vodstvo šole naj bo vedno in vselej poverjeno izkušeni moški učni osebi.
Šolska obveznost je sama ob sebi umljiva za vse otroke, ki so telesno in duševno zdravi.
Veliko je že bilo prerekanja glede šoloobvezne dobe. Za na kmete je šolska obveznost s 6. letom vsekakor prezgodnja. Zdi pa se mi v svobodni državi sploh neumestno utesnjevati šolsko obveznost v gotovo starostno dobo. Prepričan sem, da je narodova samozavest in pa želja po izobrazbi tako razvita, da smemo v tem oziru staviti načelo, naj otrok vstopi takrat v šolo, ko je primerno razvit, vsekakor pa pred 8. letom, in naj obiskuje šolo do tja, da doseže primerno občo izobrazbo. O tem, kdaj je dosegel učenec zadostno znanje, pa more končnoveljavno razsojati le šola. Umljivo je samo ob sebi, da bodo pridni in nadarjeni lahko prej končali šolo kakor oni, ki bodo neredno hodili v šolo. To pa je tudi prav. Naš namen ni, da hodi učenec le v šolo, ampak da se res česa nauči. —
Ko si je torej učenec pridobil občo izotiszbo, je dosegel primerno starost in z njo zmožnost za stanovsko izobrazbo v kmetijski izobraževalni šoli, k: mera biti istotako obvezna kakor na-loJna sola.
Vsi stanovi tijejo ooj /a obstanek, uapre^tk in razve j. Da pi morejo ta buj krepko ir. s pridom boje/ati, jim je treba stanovske izobrazbe.
Nemale boje je moral in jih bo moral biti kmetiski stan, da si pribori tisto stališče, ki mu piistoja. Vsi pametno misleči moramo podpirati '¿zvoj kmet j-siva, saj je od n.ega odvisen dobršen del narodove jakosci. je temelj \sem stanovom in državi.
Za ¿drav .«¿vo: kmetij^va more delovati naša šola s tem, da poda mladini primernega znanja, da ga navaja k nadaljnji stanovski naobrazbi ter mu pokaže tudi sredstva in pota, po katerih doseže svoj smoter. Narod ima pravico zahtevati od šole, da naše mladine ne samo vzgoji, ampak jo primerno uvede v (svoj) poklic.
Naša država je agrarna. Ako se bomo znali prav obrniti, se našim ljudem ne bo več treba izseljevati, zakaj rodna zemlja nam bo vsem lahko dala dovolj kruha. Mladini je treba le vzgojiti ljubezen do rodne zemlje, do prirojenega ji poklica. To pa dosežemo s stanovsko na-obrazbo. Le tisti, ki je v svoji stroki izobražen in vešč, ima do svojega poklica veselje, ga vzljubi in v njem vztraja. Zaradi znanja ima uspeh in napreduje, to pa mu daje veselje in podvzetnost. S tem je zagotovljen njegov obstoj.
Sreča in blaginja narodova obstoja v tem, da vsak v svojem poklicu tvori nekaj dovršenega, to pa le tem potom, ako ima zadostnega znanja in hoče to znanje tudi uporabiti. Zato bo naš namen vzgojiti razumnega kmetovalca in obenem zavednega državljana.
Vsaka šola, ki uči delati, dela v vsakem oziru vzgojno. Vsak pa, ki se v svoji stroki spozna, ima zmožnost napredovati.
Namen kmetijske izobraževalne šole je, zbuditi ljubezen do domače grude in mladino o vsem potrebnem poučiti in ji podati znanja za pot v težkem, a tako lepem in potrebnem stanu. Osrčiti in navdušiti jo moramo za stan, ki dobi lahko v njem najlepše in najzdravejše življenje.
Da poudarim še enkrat: Naš namen ne meri samo na znanje, ampak tudi v_ vzpodbudo do nadaljnje naobrazbe, da' odpremo mladini oči k opazovanju, da ji razvijamo razum, da spozna svoj delokrog, da ji zbudimo ljubezen do rodne zemlje in pravo razumevanje za njen bodoči poklic.
Gotov sem ugovorov, češ, ustanove naj se kmetijske šole v izobrazbo našega kmeta! Prav; država bo imela mnogo posla v tem oziru. Vendar moramo pomisliti, da ustanoviti zadostnega šievila kmetijskih šol ne bo v doglednem času mogoče. Pa ako tudi bi se dalo končno to izvesti, vemo, kako malo mladeničev bo tako srečnih, da se bodo mogli izobraziti na takih šolah.
Stojimo na Stališču, da mora biti izobrazba, seveda tudi stanovska, pristopna vsem, zlasti še ubožnim. Ali naj bo tudi še nadalje neimovit človek obsojen na svoje uboštvo in zapostavljanje! Vsak imej priliko izobraziti se, kolikor in ■ kar največ mogoče. To pa bo v korist 1 tudi onim, ki rabijo delavcev in poslov, j Vsekakor bo posel s primerno stanovsko i niobrazbo bolj sposoben in uporabljiv,
kakor oni, ki ne razume ničesar in deld mehanično kakor stroj, ki tam ostane kamor ga porineš, in tja premakneš, ku' mor ga potegneš.
Vsi, in brez izjeme vsi smo poklicani in tudi hočemo doseči boljšo bodočnost. Zato odprimo vsem pot do izobrazbe! In slednjič, ali ne bo fant, poučen v domači kmetijsko izobraževalni šoli, bolj dostopen nadaljnjim višjim kmetijskim naukoin kakor oni, ki ni še ničesar slišal? In ali ne bo oni, ki je že nekaj slišal, imel prej in več veselja do nadaljnje temeljitejše naobrazbe v kmetijski šoli? Onim pa, ki se bodo izobrazili v kmetijskih izobraže-valnih šolah, torej samo doma, bodo služile prave kmetijske šole kot kažipot. Sem bodo hodili ogledavat in izpopolnit, kar jim bo še potreba, česar bi si še radi pridobili. Zato pa bi moralo biti kmetijskim šolam določeno le malo okrožje, prilično vsak sodni okraj bi moral imeti svojo kmetijsko šolo.
To bi bile nekake univerze našemu bodočemu naraščaju. Tu bi iskal naš kmet sveta, pa tudi pomoči.
Tisti pa, ki bi se izučili na prav. : kmetijskih šolah, bi lažje in z večjim pridom delovali med sosedi, ker ga bodo ti lažje razumeli na podlagi pridobljenih naukov v domači kmetijsko izobraže--valni šoli.
Pa še nekaj drugega je kar govo. za nadaljnjo izobrazbo naše mladine. Vsi vemo, da je mladina, ko izstopi iz šok, najbolj sama sebi pripuščena. Nihče se prav ne zanima zanjo. Največ mladine propade prav v tej dobi. Saj nima pravega razvedrila, fant hoče biti velik, domišlja si bogvekaj. Cigareto v usta pa v gostilnico v pobratimstvo alkohola! Od vseh strani klic po treznosti, boj proti pijači! Kje najdemo boljše sredstvo kakor z nadaljnjo izobrazbo, ki naj vodi mladeniča na varno pot življenja? Poglejmo, kaj so dosegle Švica, Norveška in druge moderne države potom nadaljnje izobl razbe!
Doba kmetijsko- izobraževalne šole bi trajala prilično vsaj dve leti. Z ozirom na okolščine bi se moral za enkrat pouk uvrstiti na šest zimskih mesecev, in sicei vsak dan, oziroma — ker bi bila dva letnika — vsak drug dan, da bi se učenci vrstili. V letnih mesecih pa enkrat tedensko, da bi se priučeno poglobilo v praktičnem delu in poizkusih, ogledovanju raznih posestev in naprav ter za izlete na kmetijske šole.
Pouk bi bil seveda obvezen za mladeniče. Po končani učni dobi bi učenec prejel odpustno izpričevalo.
Kaj pa naj bi se poučevalo v tej kmetijski izobraževalni šoli? Oglejmo si \v večjega!	, J
Središče in izhodišče vsega pouka b tvorilo kmetijstvo. Umevno samo ob seb je, da bi se prilično priklopile vse vede k temu pouku, ki jih kmet mora vedeti' tako da bi dobil mladenič o vsem potreó- j nem pouka, pa tudi vaje.
Delokrog kmetovalca, ki je od njeg odvisna njegova blaginja, njegov uspe ali tudi neuspeh, je zemlja. Vrste ze inelj, njih nastanek, kakor njih lastnos: mora vsak poznati, če jo hoče s pridon obdelovati. Ne pozabimo se ozreti vremenske vplive, kakor na zrak, toplot1 in svetlobo, ki vplivajo na zemljo!
Kdor ima opraviti z zemljo, ima s sede-mejaše. Poznati mora svoje p a r cele, zato mora poznati mapo; raz umeti mora zemljiško knjigo. Uči mo spoznavati merilo na inapi in meri zemljo s pomočjo mape!
Za obdelovanje zemlje rabini! orodja. Seznanimo mladino z različ nim orodjem, zlasti s tehničnimi pripu močki, ki jih vedno in vedno izumlja čil) veški razum, da si prihrani časa m mo pri izvrševanju svojega poklica.
Kako lepa prilika seznaniti in navdu šiti za zadružništvo v nabavo potrébm'
strojev!	,	n
V obdelano zemljo pride setev. ^ te je odvisno vse. Kako važna je ton naloga seznaniti učence s se me nje it kako in pod kakšnimi pogoji kali, kako -s: rastlina razvija, kako je ustvarjena.
Ker rastlina živi, potrebuje za sv obstoj in razvoj hrane. Hrano pa pol' gamo rastlinam potom gnojenj a. u® je njiva, ki raste na njej kmetova blaj nja. Seznanimo ga z različnimi vrst» gnoja, njegovimi sestavinami, razloži» pa tudi pomen raznih umetnih gnj jil. Od razumnega gnojenja pa ni <XP sen samo naš pridelek, odvisna, naša živinoreja. Dobro gnojeno P0' in travniki — bogata košnja, lepa živi"' Živinoreja torej! Koliko je snovi tej besedi! Oglejmo si različna pleinj in važnosti posameznih. — Kolikrat a lajo kmetu skrbi razne bolezni, v' sebno nalezljive. Tudi o tem bo '' ba govoriti. Da pa živina uspeva, je tre poleg pravilnega krmljenja z'a

UČITELJSKI TOVARIŠ, dne 23. aprila 1919
r e d a in snage. Obrnirno vso pozor-nost na pravilne hleve in svinjake. Tu sern sodi g n o j n i k in gnojna jama, boljše zlata jama vsakega poljedelca.
Ker se mudimo pri hlevu, govorimo tu o stavbah sploh. Seznaniti nam bo učence z načrti in stavbnim redom vobče. Tu bo prilika govoriti o stavbnem materialu in o vsem, kar jc s stavbarstvom v zvezi.
Ne pozabimo omeniti zavarovanja in zavarovalnic. Tudi gasilnih i društev se lahko dotaknemo.
Z živinorejo v najtesnejši zvezi je t r a v n i š t v o. Omenimo ob tej priliki n.rboljši travniški gnoj kompost in poudarimo pogosto napačno umevanjc gnojenja z umetnimi gnojili. Izboljševanje travnikov je velikanskega pomena, sem sodi osuševanje, odnosno namakanje. Pouk nam nudi priliko govoriti o skupnih pašnikih in živinskih zadrugah.
Podpora vsemu gospodarstvu je umno oskrbovan gozd, naše največje narodno bogastvo.
Velike važnosti za naše kraje, pa tega se vse premalo zavedamo, je gotovo sadjarstvo. Tej velevažni panogi kmetijstva bo posvetiti vso pozornost, in sicer skozi vso učno dobo, tako da b') vsak kmetovalec gotovo tudi dober sadjar.
Seveda bo za naše kraje neobhodno potreba govoriti tudi o umnem vinogradništvu.
Slednjič človek krona stvarstva! Poglobimo se v naš razvoj, da bomo prav umeli, kako trnjevo pot je hodil človeški rod od nekdaj. Koliko truda in trpljenja, da je dosegel današnjo stopnjo!
Najsrečnejši pa je zdrav človek, zato mora varovati zdravje bolj kot vse drugo. Nevarnost mu zlasti preti od razlili nalezljivih bolezni. Učimo ga zato, kako se jih varuje. Seznanimo ga s sicer majhnimi, a hudimi sovražniki — glivicami ali bakterijami, ki tudi v kmetijstvu igrajo velevažno vlogo v vseh panogah, ki so časih neobhodno potrebne, a zopet silno pogubonosne.
Dostikrat pa si človek zopet sam nakoplje bolezni, zlasti zaradi nereda in nesnage. Omeniti pa moramo slednjič najhujšega sovražnika človeštva, ki ne uničuje samo posameznih, ampak pogosto oele družine in rodove — to je alkohol.
Ostali pa ne bomo samo pri ustnem pouku, bodoči poljedelec se mora posluževati svinčnika in peresa.
Naša naloga bo uvesti vse vrste kmetijskih računov ter raznih d o p i sio v in v 1 o g na razne urade. Ako hoče biti naš kmet res svoboden, biti mora o vsem tako poučen, da mu ne bo treba za vsako malenkost iskati pomoči drugod.
Zrcalo umnega gospodarstva je gotovo vestno knjigovodstvo. Tudi v to mora biti uveden razumen gospodar, ako hoče jasno pogledati uspeh svojega dela.
Velike važnosti bi bile za tako šolo delavnice, kjer bi se vadili ročnosti v izdelovanju kmetijskih potrebščin. Vsak kinet mora biti kolikor toliko rokodelca. Kaj je lepšega, ko v zimskih večerih popravljati in napravljati razno potrebno orodje, kakor grablje, košare, ročice itd. Časi so to ljudje umeli, danes ¡e vse izumrlo. Vse to bi se dalo v delavnicah iznova poživiti. Koliko koristnega bi lahko nudil tak pouk, pa bil bi udi velike moralne vrednosti. Koliko nepotrebnega posedanja in postopanja v dolgih zimskih dnevih bi izginilo!
To bi bile v največjih obrisih zahteve, ki naj jih nam izpolni toli potrebna cmetijsko-izobraževalna šola. Podrobnosti bi seveda določal učni črtež, ki naj se tipmrej izdela in predloži v potrjenje.
Da pa bi bil pouk res uspešen, bi Inoral biti tudi praktičen. Zato mora imeti fola primeren vrt in potrebno orodje, po-ieg vrta pa primerno velik kos poizku-Sevalnega polja, da bo mogoče to, kar so se učenci učili, poizkusiti praktično.
Prva skrb merodajnih faktorjev pa 'odi, da bo dovolj učnih oseb, ki bi oskrbovale ta pouk in vodile omenjeno šolo. otroški, ki bi nastali, bi bili v najkrajšem asu ne samo dobro obrestovani, mar-reč bogato plačani.
Enaka preuredba je nujna in potreb-'a tudi za našo dekliško šolo.
Cas je tu, kakor še nikoli! Ako ima-no res voljo in srce za povzdigo našega jnetijstva za dobrobit našega naroda in »aginjo nas vseh idimo na delo, da bomo
res svobodni in neodvisni, da si bo-no sami, ne čakaje pomoči drugih, na ;v°]i svobodni»zemjji lahko odrezali žalosten kos kruha!
*
tovariš Andrej Skulj je govoril o enjem Predmetu dne 13. t. m. na že-
ljo kulturno-gospodarskega odbora za mokronoško okrožje. Udeleženci, večinoma posestniki in kmetje, so se izjavili za enako preosnovo ter svoje mnenje iz razili v resolucijah, ki jih objavljamo spodaj. Izrekli so željo, naj naš list priobči Skuljev referat. Tej želji radi ustre zamo, saj se izvajanja tovariša Skulja krijejo z načeli našega načrta, kolikor se tičejo uvedbe kmetijskega in gospodinj skega pouka ter pouka v zdravstvu s po sebnim ozirom na alkohol — v osnovne šole, v osnovne strokovne šole in na učiteljišča ter ustanavljanja nadaljeval nili tečajev strokovnega značaja. Kmetijstvo v anketi, ki se bavi z reformo šolstva in je ta poglavja že temeljito obdelala, goreče zastopajo strokovnjaki: sad jarski nadzornik M. Humek, ravnatelj Rohrman in prof. Verbič. Naši kmetovalci našemu preosnovalnemu delu lahko popolnoma zaupajo, saj stremi edino za tem, da postavi vse naše šolstvo na tako zdravo podlago, ki bo od nje imel splošno korist ves naš narod!
Resolucije.
1.	Sola mora biti urejena in oskrbovana enotno, in to ne potom posameznih občin, ampak potom države, ki nosi vse breme za vzdrževanje in zidanje šol, kakor učil za šolo in otroke;
2.	Šola na kmetih mora odgovarjati potrebam kmetiškega stanu; dati mu mora podlago za njegovo stanovsko delovanje, t. j. prilagoditi se mora tež njam našega ljudstva in mu podati primernega pouka v kmetijstvu.
3.	Na vsaki šoli je ustanoviti kme tijsko-izobraževalno šolo, v katero morajo vstopiti vsi učenci obvezno, ko so s pridom dokončali občno narodno šolo in si pridobili občo izobrazbo. Pouk naj se vrši skozi šest zimskih mesecev vsak dan. Poleti pa enkrat tedensko, zlasti ob nedeljah za razno ogledovanje in izlete.
4.	Enako naj se osnuje nadaljnja izobraževalna šola za deklice.
5.	V vsakem sodnem okraju ali primernem okolišu naj se ustanovi kmetijska šola, ki bo posestnikom tistega okoliša služila v zgled in dajala potrebne nasvete in navodila.
■v
Šolske maše.
Pred leti so tudi pri nas na Goriškem napeli vse sile, da bi nas prisilili — na podlagi zakona seveda — nadzorovati mladino pri nedeljskih mašah. Končno je zmagala naša trditev, da nedeljske maše niso šolske, marveč župnijške ali občinske. K temu ne moreš tedaj siliti učiteij-stva v smislu obstoječih zakonov. Da bi si pomagali iz te zagate, je-vprašal tržaški ordinarijat svoje podrejene duhovnij-ske urade, ali bi ne kazalo, da bi imeli po dve maši vsatco nedeljo tam, kjer je le en sam duhovnik, in sicer eno šolsko in drugo občinsko, oziroma ali bi ne kazalo maše-vati za šolsko mladino v to svrho ob sobotah.
Načrt se ni sponesel. Občinske maše so ostale občinske in ni bil dolžan udeleževati se je učitelj oficielno s šolsko mladino.
Bil pa je običaj po raznih občinah, da so imeli šolske maše med tednom pred pri-četkom pomika. Le-te so hoteli uvesti tudi po ostalih občinah. Krajni šolski sveti so dobili tedaj nalog, da sklepajo o tem. Med sklepanjem našega krajnega šolskega sveta, ki je bil vse poprej kot prijazen uči-teljstvu, sem pojasnil navzočim, da so šolske maše kot take obvezne. Kdpr bi se jih ne udeležil, je ravno tako kazniv kot bi ne bil prišel k pouku, in če maše uvedejo, se bo pa tudi gledalo strogo na to. To je pomagalo. Zastopniki občinarjev se niso upali glasovati za to, ker je tri četrtine šolskih otrok gonilo past in bi naleteli pri tem na hud odpor. Navzoči zastopnik cerkve je hotel posredovati, češ, naj bi pri takih zamudah gledali malo bolj skozi prste, oziroma naj bi bile take maše za otroke neobligatne. Kar je po zakonu obvezno za učitelja, bodi tudi za otroke in obratno, sem dejal, in tako smo prišli srečno do zaključka, da niso take maše v naši šolski občini izvedljive.
Pred nekaj dnevi mi je prišel pa slučajno v roke odlok kamniškega šolskega okraja. Ta odlok pa ne zahteva le udeležbe šolskih maš ob nedeljah in praznikih, marveč rabi izraz »bogoslužnih vaj«. Po tem odloku bi se moral udeleževati učitelj s šolsko deco ne-le maše, marveč tudi popoldanske službe božje ter vseh v kraju običajnih procesij in obredov, zakaj »bogoslužje« so zač z eno besedo vsi cerkveni obredi. Učitelj naj bi ob takih dnevih tičal v cerkvi kot verni družabnik cerkovnikov.
Gospodje, ali ne velja tudi za nas nedeljski počitek, ki so ga deležni dandanes
malone vsi stanovi? Vsak hoče imeti svoj nedeljski oddihljaj, le učitelju ga ni potreba !
Sicer pa naj bi to že bilo, če to zahteva zakon zares. Ce je obred res namenjen šoli, sem po potrebi opravičen zapreti vrata ob prihodu otrok, a pri teh mašah pa mi ne sme kaj sličnega priti niti na um. Zakaj ne? Ker niso šolske, marveč občinske maše. In zamujeni čas, kam in v koliko naj se uračuna učitelju, posebno, če že vrši 30 tedenskih ur?
Take psevdoodredbe so se sponašale svojčas na bivšem Kranjskem, dvomim pa, če se bodo sponesle tudi v vsej Sloveniji.
Tovariši, tovarišice! Tudi v tem primeru vidimo, kako krvavo potrebna je enotna stanovska organizacija! Fr.
Dovolite tudi meni, da izpregovorim o članku »Nadzorovanje otrok v cerkvi-<, ki ga je objavila tovarišica Poldka v zadnji številki »Učiteljskega Tovariša«, nekaj besed!
Kakor druge je prejela tudi naša šola odlok višjega šolskega sveta z dne 8. mar ca t. 1., št. 2422, z naročilom okr. šolskega sveta, da poroča o njega izvrševanju tekom petih dni. Na dnevnem redu kmalu nato sklicane domače konference je bila med drugimi tudi točka o imenovanem odloku. Ves učiteljski zbor se je skatehetom vred soglasno iz rekel, daprinasodpadenadzo-r o vanje, ker nimamo ob nedeljah in praznikih posebne šolske službe božje, ampak se obe maši opravljata za vse farane.
§ 10. govori — kakor že omenjeno — le o nadzorovanju otrok pri šolski službi božji. Ta se pa navadno vrši le po večjih krajih, kjer je več duhovnikov na razpolago. Razburjenost cenjene tovarišice je torej potrebna, ker si nalaga breme, ki ga ni dolžna nositi!
Akoravno izvira nje trditev o zameni nadzorovanja z desetimi tedenskimi urami iz velike nevolje in obupa, se mi vendar ta primera ne zdi na mestu, ker vem, da že 30 tedenskih učnih ur učitelja silno izmuči. Tako bi tovarišica odložila pač eno breme, a sprejela nase drugo, ki bi jo vkljub njeni veliki delavni moči tlačilo k tlom. Saj se s poslom poučevanja, ki je gotovo eno izmed najtežavnejših duševnih del, nikakor ne pričenja in ne zaključuje učiteljevo delo za šolo; pomisliti je treba le na korigiranje pismenih izdelkov, urejevanje uradnih spisov, pripravo na pouk itd. v izvunšolskih urah. V interesu šolstva, splošnega napredka in učiteljeve samoizobrazbe je, da se ohranja učiteljev duh zdrav in krepak, kar pa pri preobilem delu ni mogoče. Ker je torej uspešen pouk mogoč le pri svežih močeh, zato je stremljenje učiteljstva po znižanju tedenskih učnih ur za posamezno učno osebo popolnoma upravičeno in so neprimerne opazke glede števila ur dobri stvari le v kvar.
iz naše organizacije.
Skupne zadeve.
S šeste vodstvene seje Zaveze (dne 17. aprila 1919).
1.	Vseučiliški komisiji na deželni vladi za Slovenijo v Ljubljani je poslalo Zave-zino vodstvo spomenico, da vzame v razpravo od Zaveze nasvetovano ustanovitev pedagoške fakultete na bodočem slovenskem vseučilišču, katerega obisk naj bi bil obvezen za vsakega kandidata učiteljskega stanu. (Besedilo te spomenice je priobčeno v 15. let. štev. »Učit. Tov.«)
2.	Učiteljsko društvo za kotar Bije-ljinu v Bosni poziva potom tiskane okrožnice tudi naše organizacije, da se izjavijo za enotno učiteljsko jugoslovansko združenje. Zaveza je poslala temu društvu na ogled svoja društvena pravila s poslovni-kor/i in po eno številko vseh treh Zavezi-nih listov.
3.	Deželni vladi za Slovenijo se ie dostavila skupna vloga Zaveze in Slomškove Zveze, da se učiteljstvu vsi službeni prejemki z dokladami vred izplačujejo kakor drugim državnim uradnikom v dinarjih, oziroma v kronah po veljavni valuti.
4.	»Savez dalmatinskih učiteljskih društava u Splitu« sporoča na svoječasni naš dopis glede enotne stanovske organizacije, da naj ostanejo za sedaj dosedanje pokrajinske organizacije, a centralno vodstvo pa naj sestoji iz predsednikov, podpredsednikov in tajnikov teh organizacij. Odposlanci pokrajinskih zvez naj se na skupnem sestanku, ki naj bi se čimprej vršil v Belgradu ali v Zagrebu, vse potrebno dogovore, da se ta ideja tudi udcjstvi.
5.	Učiteljsko društvo za novomeški okraj je sklenilo naprositi višji šolski svet, da priredi v velikih počitnicah v Novem
mestu za ondotno ali pa morda tudi za belokranjsko učiteljstvo srbohrvatski tečaj in da ta tečaj tudi zadostno financira. Stanovanje in hrano za tak štirinajstdnevni tečaj bi udeležniki lahko dobili v mestu ali na Grmu, vodstvo tečaja pa je pripravljen prevzeti gimnazijski ravnatelj gospod Wester. — Sklene se, da se odda prošnja in resolucija na pristojno mesto s poseb-nim priporočilom.
6.	Zavezin predsednik je v zadevi nabavnih prispevkov in popolnega izenačenja z državnimi uradniki brzojavno posredoval na centralni vladi v Belgradu za ugodno rešitev. Minister dr. Kramer je nato brzojavno sporočil, da pripadajo učiteljstvu isti poviški, kakor jih odkazuje nova naredba državnemu uradništvu. Deželna vlada za Slovenijo je na seji dne 15. t. m. sklenila v smislu brzojavke dr. Kramerja, da se zvišajo namreč učiteljstvu draginjske doklade za 100 odstotkov. — Nabavnih prispevkov dr. Kramer-jeva brzojavka nič ne omenja, bržčas odpadejo za vse uradništvo spričo novega poviška draginjskih doklad.
7.	Učiteljski krožek za pliberški okraj vpraša Zavezo, če že posluje odsek za sestavo novih ljudskošolskih čitank. Želi, da se pritegnejo v ta odsek tudi od koroškega učiteljstva določeni tovariši. — Krožek se obvesti, da se ta anketa zaradi nejasnosti v višjem šolskem nadzorstvu še ni sklicala, kar je obžalovanja vredno. V to anketo se predlagata po Zavezi sporazumno s koroškimi učiteljskimi zastopniki tovariša Pavel Košir in Rudolf Mencin.
Poročilo o seji upravnega odbora Za • veze, ki se je vršila istega dne popoldne, priobčimo prihodnjič. — Za danes objavljamo samo sklepe, ki jih je sprejel upravni odbor brez debate soglasno in ki jih je vodstvo Zaveze takoj poslalo na pristojna mesta:
Resolucija na deželno vlado za Slovenijo v Ljubljani.
Naredba celokupne deželne vlade za Slovenijo z dne 14. februarja 1919, tičoča se začasne ureditve službenih prejemkov učiteljstva, naj se popolni v tem smislu, da se pridene k § 1. dostavek:
Vsi prejemki učiteljstva, vpokojencev, vdov in sirot se s prejemki državnega uradništva avtomatično regulirajo.
Resolucija na deželno vlado za Slovenijo v Ljubljani.
Vsemu učiteljstvu, ki je prideljeno v službovanje izvun svojega službenega mesta, se priznajo in izplačujejo potnina, dnevščine in kakršnekoli druge doklade v isti izmeri in na enak način kakor drugemu državnemu uradništvu dotični osebi odgovarjajočega plačilnega razreda, ozi roma odgovarjajoče plačilne stopnje.
Resolucija na deželno vlado za Slovenijo v Ljubljani.
Glede okrajnega in deželnega (višjega) šolskega nadzorstva vztrajamo slej-koprej na zahtevah spomenice z dne 2. novembra 1918, točka 3. in 4., ter na načelih, izraženih v naši izjavi, sprejeti na seji upravnega odbora Zaveze dne 27. decembra, ki smo jo poverjeništvu izročili dne 28. decembra lanskega leta.
Poudarjamo, da je doba okr. šolskim nadzornikom na bivšem Kranjskem tudi že potekla in da učiteljstvo pričakuje tozadevnih odredb deželne vlade, ki naj bodo skladne z našimi načelnimi izjavami.
Resolucija na deželno vlado za Slovenijo v Ljubljani.
Upravni odbor Zaveze je že na svoji seji dne 27. decembra 1918 zavzel stališče proti tedaj izvršenemu imenovanju predsednika in podpredsednika višjega šolskega sveta ter je to svoje stališče pismeno sporočil poverjeništvu za uk in bogočastje dne 28. decembra pret. leta. Poudarjali smo takrat, da nečemo demonstrirati proti imenovanima gospodoma profesorjema, ampak smo v točki 2. onega svojega protesta zadostno utemeljili svoje odklonilno stališče z ozirom na številčno premoč svojega stanu nasproti manjšini srednješolskega učiteljstva. Opozarjamo izrecno na ono svojo utemeljitev s pristavkom, da presega naše število 3000, medtem ko nasprotno število ne presega 360. — Predsednik in podpredsednik višjega šolskega sveta sta odstopila, in pretekli teden se je izvršilo novo imenovanje tako predsednika, kakor podpredsednika višjega šolskega sveta.
Učiteljstvo je opravičeno pričakovalo, da se vsaj sedaj popravi krivica, ki so jo napravili principu demokracije, enakosti in proporca in 3 tem seveda tudi ljudsko-šolskemu in meščanskošolskemu učiteljstvu. Naše pričakovanje pa je bilo zaman! Za predsednika višjega šolskega sveta je bil zopet imenovan profesor, za njegovega

namestnika tudi profesor, tako da je tudi | sedaj naše učiteljstvo iz predsedstva viš- | jega-šolskega sveta popolnoma izključeno, j Nimamo ničesar proti imenovanima go- ' spodoma profesorjema, ki ju osebno čislamo, a v interesu časti in ugleda svojega stanu moramo toliko opravičenejše ugovarjati proti temu imenovanju, ker smo na storjeno krivico pravočasno opozorili in ker v demokraški državi ne moremo in ne smemo trpeti takega ponovnega prezira-nja svojega stanu!
To ponovno preziranje je organizo-vano učiteljstvo bridko zadelo, ker ni nikjer in z ničemer stvarno utemeljeno. Zato smo ugledu in časti svojega stanu dolžni, da proti takemu postopanju toliko časa ugovarjamo, dokler ne pridemo do svoje pravice, ki je utemeljena v zgoraj navedenih razlogih!
Predlog na upravni odbor Zaveze.
Vse sklepe, oziroma resolucije, naslovljene na deželno vlado za Slovenijo v Ljubljani, naj vodstvo Zaveze vedno odpošlje ministrstvu prosvete v Belgrad, vrhutega pa še onemu ministrstvu, v katerega področje njih izvedba direktno ali iti-direktno sodi.
Savezu hrvatskih učiteljskih društava v Zagrebu, Učiteljskemu U druženju v Bel-gradu, Savezu učiteljskih društava v Splitu, Savezu učiteljskih društava v Sarajevu.
! Upravni odbor Zaveze jugoslovanskega učiteljstva, zbran dne 17. aprila 1919 na svoji seji v Ljubljani, vas, dragi bratje in mile sestre po krvi, jeziku in srcu, naj-iskrenejše pozdravlja!
Naša goreča želja je, da odstranimo vse meje in zapreke, ki so nas doslej umetno in navidezno ločile, in da še vse učiteljstvo kraljevine SHS združi in zje-dini v eni enotni stanovski organizaciji.
Da pridemo čimprej do tega velikega smotra, moramo v interesu sreče hi bodočnosti svojega šolstva in svojega stanu zastaviti vse svoje moralne in materialne sile. Slovenci smo pripravljeni lotiti se takoj dela in nujno pričakujemo predlogov in nasvetov od vaše strani.
Naj živi Unija jugoslovanskega učiteljstva! Naj živi naša skupna domovina Jugoslavija!
Gospodu ministru prosvete Davidoviču v Belgradu.
Upravni odbor Zaveze jugoslovanskega učiteljstva, zbran dne 17. aprila 1919 na svoji seji v Ljubljani, pozdravlja gospoda ministra kot iskrenega prijatelja narodnega šolstva in učiteljstva!
Gospoda ministra prosimo, naj odobri naše načelo popolne enakosti v materialnem in pravnem oziru našega stanu z državnim uradništvom našemu stanu in pomenu odgovarjajoči kvalifikacije.
Zahtevamo centralizacijo vsega šolstva ter podržavljen je vsega šolstva in učiteljstva.
V ministrstvu prosvete naj se nemudoma osnuje poseben pedagoško - didaktični oddelek ljudskega in meščanskega šolstva, ki mu naj bodo prideljeni tudi slovenski učitelji.
Želimo si svojega sodelovanja pri pre-ustrojitvenem delu našega šolstva, ki se sedaj vrši v ministrstvu prosvete.
Učiteljstvo, organizovano v Zavezi jugoslovanskega učiteljstva, nujrto in iskreno želi ter si z vsemi sredstvi prizadeva, da se izvede enotna organizacija vsega učiteljstva kraljevine SHS, ki naj z vsemi svojimi silami deluje za povzdigo široke narodne kulture, za izobrazbo in vzgojo našega ujedifijenega naroda ter za moč, veličino in blaginjo naše skupne domovine!	... i:.
Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta je imelo svoj 24. občni zbor dne 16. aprila t. 1. ob 9. uri v Učiteljski tiskarni.
Predsednik tov. Jakob Furlan otvon 2-buiovi nje in pozdravi s presrčnimi besedami tovariše.
Tajnik tov. .'uiaj <v7Ph p iOča, da si je lani izvoljeni odbor svoje društvene /><Tle porazdelil tako kot prejšnja leta, samo namesto lov. A. Rapéta je vstopil t. v. Jos. Ambrožič. Vojni dogodki in ne-zrosne draginjske razmere so nas tiščali tudi v minulem ielu k tlom, da nam ni bilo mogoče kaj uspešnega storiti za društvo. Razen pičlih letnih doneskov uči-/ teljstva in podpore Kmetske posojilnice za ljubljansko okolico s 100 K in posojilnice v Framu s 50 K so nam usahnili vsi viri. Zato tudi naši mladini nismo mogli oskrbeti več čtiva, nego le izdajo IV. zv. Oanglovih spisov. Upamo pa, da ?e bo z novimi ugodnejšimi razmerami tudi našemu društvu izboljšalo njegovo gmotno stanje. Z letošnjim letom stopimo v 25. leto "svojega društvenega obstanka in ob vsestranskih boljših razmerah nam bo
| mogoče s pomočjo naših dobrih prijate-I Ijev položiti izdaten dar na oltar. Kakor smo požrtvovalno donašali v Zavezin sika d, tako dajmo zdaj napraviti »Jubi-lejski sklad za Učiteljski konvikt.« Prihodnjemu odboru pa prepustimo, ako 'že danes ne ukrenemo kaj konkretnega — skrb, da stori vse v to potrebne korake. — Društvo šteje koncem leta: 67 pokroviteljev, 5 podpornih in 74 rednih članov.
Blagajnik tov. Jakob Dimnik poroča:
I.	Računski zaključek za XXIV. uprano leto. (Za čas od 1. januarja do 31. decembra 1918) Prejemki: 1. Saldo 1. 1917 K 845:83. Obresti Učit. tiskarne za 1. 1917 K 3501:91. 3. Obresti Učit. tiskarne za 1. 1918 K 3701:92. 4. 5 % dividenda Učit. tiskarne za 1. 1915/16/17 K 165:—. 5. Darila in članarina K 419:10. 6. Mladinski spisi K 2961:95. Skupaj K 11595:71. — Izdatki: 1. Vloga v Kmetsko posojilnico Ljubljanske okolice K 7550:—. 2. Vloga v Hranilnico in posojilnico Učit. Konvikta K 1000:--. 3. Davek K 151:73. 4. Za dobrodelne namene K 200:—. 5, Ustanova za učiteljske sirote K 160:—. 6. Upravni stroški za 1. 1917 in 1918, knjigo-vezec, klišeji i. dr. K 1123:40. Skupaj K 10.185:13. — Promet: Prejemki K 11.595:71, izdatki K 10.185:13," skupaj K 21.780:84. — Bilanca: Prejemki K 11.595:71, izdatki K 10.185:13, saldo K 1410:58. —
II.	Ustanova za učitelj, sirote. Stanje dne 31. decembra 1918. 1. Vloga pri Učiteljski tiskarni (po 4:5%) K 8750:—. 2. Vloga v Mestni hranilnici ljubljanski (po 2% K 4054:11. 3. Vloga v Hranilnici in posojilnici Učit. konvikta (po 2 %) 1002 K 29 vin. Skupaj 13.806:40. — Ustanovo po 80 K sta prejela dne 2. decembra 1918 Kazimir Pretnar, gimn. abiturijent v Ljubljani in Dragotin Tratnik, dijak VI. realčnega razreda v Idriji. Gimn. abitu-rient Ljudevit Fettich-Frankheim je pri vojakih, zato to leto ni prejel ustanove, dobil jo bo pa zopet, kadar bo nadaljeval svoje študije. Marija Osana je dovršila študije na učiteljišču, Vladimir Pegan je pa izostal ter šel k mornarici; zaradi tega ta dva nista prejela ustanove. — To našo ustanovo za učiteljske sirote na Kranjskem je ustanovilo na občnem zboru dne 28. decembra 1895. 1. »Slovensko učiteljsko društvo« v Ljubljani iz prostovoljnih doneskov učiteljstva na Kranjskem. Tega leta je bil predsednik »Slovenskega učiteljskega društva« pokojni nadučitelj Andrej Zumer; odborniki pa so bili tovariši J os. Cepu-der, Fran Crnagoj, Jakob Dimnik, Jakob Furlan, Engelbert Gangl, Janko Likar in Juraj Režek. Poročilo o ustanovitvi te ustanove za učiteljske sirote je imel na občnem zboru tov. Jakob Dimnik. Pro-Dne 2. decembra 1918. leta se je izplačala prva ustanova v znesku 80 K učiteljski siroti Ljudmili Osana. Na predlog tov. Janka Likozarja se je glasom sklepa občnega zbora »Slovenskega učiteljskega društva« poverilo za nabiranje prostovoljnih darov za ustanovo »Društvo za zgradbo Učit. konvikta« in temu društvu se je izročilo tudi oskrbovanje in oddaja ustanove.
Zaradi izpremenjenih razmer predlagam: 1.) Ustanova naj se vbodoče glasi: Ustanova za slovenske učiteljske sirote.-- 2.) V spomin na ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev naj se deli ta ustanova na dan narodnega praznika Srbov, Hrvatov in Slovencev, t. j. dne 1. decembra vsakega leta. — 3.) Kakor doslej, naj se tudi v bodoče porabita dve tretjini obresti, ki jih daje glavnica, vsako leto za ustanove, ena tretjina obresti naj se pa priloži k glavnici. — 4.) Visokost in število ustanov določi odbor »Društva za zgradbo Učit. konvikta« v Ljubljani. (Sprejeto.)
Pravico do teh ustanov naj imajo kakor doslej: 1.) Učiteljske sirote po očetu in materi. V pomanjkanju teh 2.) učiteljske sirote po očetu. V pomanjkanju teh 3.) učiteljske sirote po materi. V pomanjkanju teh 4.) učiteljski otroci sploh. 5.) Ustanova velja samo za čas kakršnihkoli študij.
, 111. Društvena gotovina. Stanje dne 31. decembra 1918: 1. Saldo 1. 1918 K 1410:58. 2. Vloga pri Učiteljski tiskarni z ustanovo vred (po 4:5%) 82.264 K 67 vin. 3. Vloga v Hranilnici in posojilnici Učit. Konvikta (po 2 %) K 552:35. 4. Vloga v Hranilnici in Posojilnici Učit. Konvikta (po 2%) K 1002:29. 5. Delež pri Hranilnici in Posojilnici Učit. konvikta (po 5 %) K 367:50. 6. Delež pri Hranilnici in Posojilnici Učiteljskega Konvikta (po 5 %) K 107:71. 7. Vloga v Mestni hranilnici ljubljanski (po 2%) K 4054:11. 8. Vloga v Mestni hranilnici ljubljanski (po 2%) K 5651:69. 9. Vloga v Mestni hranilnici ljubljanski (po 2 %) K 2027:03. 10. Vloga v Kmetski posojilnici ljubljanske okolice (po 2%) K 8883:45. 11. Vloga v
Kmetski posojilnici vrhniške okolice (po |
2 %) K 636:39. 12. Vloga v Posojilnici in i Hranilnici v Kopru (po 2 %) K 77:30. 13. i Delež pri Učiteljski tiskarni (po 5 %) ' K 1155:—. 14. Dve srečki (po 3% in 4 %) K 558:11. 15. Dve državni (avstrijski) obligaciji (po 4) K 300:—. 16. Tri obligacije HI. vojnega posojila (po 5:5%) K 500:—. Skupaj K 109.548:18. Lansko leto K 102.917:19. Prirastek K 6630:99. — Poleg tega je vredna zaloga mladinskih spisov okroglo K 10.000.
V	imenu pregledovalcev računov poroča tov. Ivan Petrič, da so računi in knjige v najlepšem redu ter predlaga blagajniku in odboru popolno oprostitev, čemur zbor soglasno pritrdi.
V	odbor so bili izvoljeni: Jakob Furlan, predsednik; Luka Jelene, I. podpredsednik; Ignacij Križman, II. podpredsednik; Juraj Režek, tajnik; Jakob Dimnik, blagajnik; odborniki: Josip Ambrožič, Lngelbert Gangl, Anton Gnus, Julij Slap-šak.
Društvene vesti.
+ Deželno slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani je zborovalo 16. aprila 1919.
O zborovanju smo prejeli sledeče:
L Poročilo predsednika J. Režka: Predsednik tov. Juraj Režek otvori zborovanje in pozdravi zbrane tovariše tem presrčneje in z večjim veseljem, ker smo se zbrali danes prvikrat v svoji novi, neodvisni svobodni državi Jugoslaviji, po kateri so že pred tolikimi leti tako srčno hrepeneli in za njo delovali naši najboljši duševni delavci in voditelji. Tej naši, nam vsem mili in dragi Jugoslaviji želi: naj živi, naj se razcvita in raste v blagor in dobrobit našega tro-imenskega naroda! — Dalje omenja izboljšanje našega gmotnega stanja s po-državljenjem učiteljstva in njega ureditvijo v plačilne vrste državnih uradnikov. Izreka nado, da bo v novi državi tudi našemu šolstvu in učiteljstvu zasijalo pred prag lepše in milejše solnce. — Kot posebno pomemben društveni dogodek omenja letošnjo petdesetletnico našega društvenega obstanka. Koliko koristnega je društvo v tej dolgi dobi storilo v prospeh narodnega našega šolstva in v izboljšanje učiteljskega gmotnega položaja, o tem bo govorila zgodovina, ki se bo pisala o razvoju našega šolstva. Naša dolžnost pa je, da se danes hvaležno spominjamo onih naših blagopokoj-nih tovarišev, ki so nam pod vodstvom And. Praprotnika, Iv. Tomšiča, Močnika, Stegnarja, Grkmana, Govekarja in dr. ustanovili naše društvo in ves čas požrtvovalno delovali v njem. Njim v hvaležen in časten spomin se zborovalci dvignejo s svojih sedežev. Ostalim, še živečim njihovim sodelavcem pa izrekamo svojo najiskrenejšo zahvalo. Da nam jih Bog poživi!
2. Poročilo tajnika Josipa Ambrožiča: Letos je 50. občni zbor Deželnega slovenskega učiteljskega društva. Kakor se vse izpreminja na svetu, tako so se tudi razmere od njega ustanovitve do danes popolnoma predrugačile. Celo od zadnjega občnega zbora so se odigrali svetovni dogodki, ki niso ostali brez vpliva na učiteljstvo. Stara Avstrija je razpadla tako, kakor je zahteval naravni razvoj koruptne carovine. Vsi narodi nekdaj mogočne avtokratske države so se oprostili tujega jarma in se združ' v celoto, ki jim je skupna iz preteklosti. Slovenci smo združeni pod žezlom ljudskih vladarjev Karadjordjevičev.
Te svobode, ki je prikipevala v vzkli- • kih radosti in deloma v posmehovanju do nekdanjih naših tlačilcev in zatiralcev, je deležno tudi slovensko učiteljstvo.
Naša dolžnost ob 50 letnici društva je, da se spomnimo onih vrlih mož-tova-rišev, ki so ustanovili Deželno slovensko učiteljsko društvo ter s svojim zgledom^ in delom tudi pripomogli, da je slednjič zmagala pravica in resnica.
Bilo je leta 1868. Osem let stari »Učiteljski Tovariš«, ki je takrat bodril slovenskega učitelja na delo in slogo, je prinesel v decemberski številki oklic k ustanovitvi učiteljskega društva.
Letnik 1869. je priobčeval v vsaki številki imena novo vstopivših učiteljev v društvo.
I. občni zbor Dež. slov. učit. društva je bil dne 31. marca 1869. leta v 2. sobi III. razreda normalke v Ljubljani. Minilo je do danes 50 let. Iz poročila učiteljskega pradeda A. Praprotnika je razvidno, da se je društvo že takrat potezalo za izboljšanje materialnega položaja. Pra-protnik pravi doslovno: »Nova šolska i postava, kakor jo do sedaj poznamo, nam ! kaže, kdo bode od sedaj učitelju zapove-j doval; a kdo in kako ga bode v pri-I hodnje plačeval, tega še ne določuje.«
Tudi takratno ministrstvo za bog0 j častje in šolstvo je odgovorilo priprav" j ljalnemu odboru, da obrača sicer 1 svojo pozornost tej reči (izboljšanju), <] se pa ta zadeva more rešiti po poti de želnega zakona. Tako se je vleklo vpr^ šanje regulacije učit. plač potom teh fr^ do današnjega dne — čez pol stoletja. Me vem, je li to slučaj, ali pa potrebuje tak uspeh 50 letnega boja. Ko padajo verh;e suženstva, ko se rahljajo stebri države vstane jugoslovansko učiteljstvo ter $e ob 50 letnici društva in na razvalina), srednjeveškega režima osamosvoji te, gmotno postavi na stopnjo onih, ki hočejc pošteno in stanu primerno živeti. Dežel, no slov. učit. društvo je s tem svoj smo, ter doseglo.
Kolikor sem prelistal letnika 1868. ¡t 1869. »Učit. Tovariša«, ni niti enega tr> variša več živega med ustanovitelji dru. štva. Slava prvemu odboru h njegovemu predsedniku po kojnemu A. Praprotniku!
V društvu se nahaja mnogo tovari šev, kateri so z društvom vred osiveli fe ideje, ki so danes realizirane in katere s je društvo pred 50. leti stavilo za smoter Najstarejšim članom Dež. slov. učit. dru. štva, tem starim borcem kot zadnji tajnil najiskreneje čestitam ter jim želim i imenu društva, da ostanejo še nadalj tako mladi po srcu in duhu!
Deželno slovensko učiteljsko društv praznuje letos tudi 50 letnico t a b o r o. vanja. Na poslednjem taboru leta 1S& -so se oglasile vse slovenske pokrajine samo Kranjske ni bilo, ker so se bali vc ditelji — vlade! V Ljubljani so to leto na stopili samo visokošolci in v društvu or ganizirani učitelji!
Naš gmotni položaj je v toliko izbol; šan, da smo uvrščeni v razrede in stot nje, a ne v čine, kakor smo zahtevali j kamor spadamo zaradi svojega dela i izobrazbe. Pomanjkljivosti, ki jih je nart dila sedanja vlada, so samo formalne ttf se bodo morale odpraviti z definitivt ureditvijo novega šolskega zakona. V tet oziru ni društvo več kompetentno vlil ga ti takih prošenj, ampak samo organizi cija, katere delokrog sega preko mej nt kdanje Kranjske.
Izkušajmo vsi nadalje čistiti ozrač; prošle dobe ne glede na desno ali levi da izgine vse, kar omadežuje s svojo prt teklostjo našo sedanjost. Ne klanjajmosj nikomur, kadar iščemo pravic! S tem di-jemo potuho in oporo sistemu, ki ga ; obsodil ves zapadni svet. Kamor je v pa pretekli dobi prisijalo solnce avstrijsk milosti, tja naj ne posije nikdar žare naše svobode.
Boj za naše pravno stališče ted vkljub vsem obljubam še ni dobojeva Ne nasprotuje se učiteljstvu iz politišk? razlogov, pač pa zaradi zastarelega n zora: Učitelj ni državni uradnik ter it ne gre ista mera socialne pravično! nego drugim Zemljanom.
Omeniti moram v poročilu shi kranjskega učiteljstva z dne 5. septe; bra 1918 v Mestnem domu. Takratna) zadnjih vzdihljajih se nahajajoča avsi ska vlada je sicer shod prepovedala tj tako dala učiteljstvu priliko, da je gol rila ulica dostojno kakor nikdar prej s ben organiziran stan. Na prepovedane shodu so govorili poslanci Gangl, Gosti čar, Pogačnik, Triller. Ker sta bila vprašanju drag. doklad dežela in drža1 stara dva prepirljivca, je bila dolžni kranjskega učiteljstva, da je izkušalo c seči z zavednostjo, samostojnostjo in s Udarnostjo to, kar je bilo nasprotno naj rom avstrijskih vlad, ki so na vojašnic pisale geslo: Viribus unitis, a posamezl stanove in narode razdvajale z geslo; Divide et impera!
Ako omenim v poročilu, da smo in-po naši iniciativi več potrebnih in nef trebnih sestankov z odborom SlomškOj Zveze, sem končal svoje poročilo.
3. Poročilo blagajnika ] Dimnika: Računski zaključek za Ijj 1918. (50. društveno leto.) Prejem»
1.	Obresti od 1. I. do 31. XII. 1917 V 202:—. 2. Letnina Kamniškega učit. u' štva K 19:—. 3. Letnina Novomešk« učiteljskega društva K 27:—. 4. Leti Ljubljanskega učit. društva K 41:60. S paj K 289:60. — Izdatki: 1. Saldo ' 1917 K 24:85. 2. Upravni stroški K 63: 3. Tiskovine K 74:45, 4. Brzojavke k1 54:91. 5. Članarina »Zavezi« in časoj K 43:50. 6. Travnov grob K 8:50. 7, r nina K 20:—. Skupaj 289:60. P rom Prejemki K 289:60, izdatki K 2® skupaj K 572:20! — Bilanca: J; Ljubljanski mestni hranilnici K
2.	V Hranilnici in Posojilnici Učit. vikta K 63:12, skupaj K 5266:15. -H
. so dosedaj poslala članarino samo učit. društva, se pozovejo ostala, re svojo dolžnost in pošljejo član3' (§ 4.) po 1 K za vsakega člana.
4.) Predlog o razpustu dru-
Š t v a : Poroča tovariš tajnik:
Odbor je na sej dne 23. marca skle-n;; predlagati občnemu zboru razpust društva. Hočem ta predlog na kratko utemeljiti.
V novi, mladi kraljevini bo zavzen učiteljstvo nasproti narodni državi drugačno stališče nego v Avstriji. Ako se 'josta vladi v Ljubljani in Belgradu zavedali dolžnosti, ki ju imata do narodnega šolstva, potem bo vsak naš pokret identičen z državno mislijo. Dolžnost vseh pokrajinskih učit. organizacij je pokazati i^ot k centralizaciji šolstva s tem, da li-Kvidirajo in se združijo v Unijo ju g o ¡ovanskega učiteljstva.
Ker so padle deželne meje, je delo krog Deželnega slovenskega učiteljskega društva neomejen; nima torej društvo nobenega delokroga.
Predlagam tedaj razpust društva, Ri je letos videlo Abrahama. Društveno imetje preidi po določilih § 22. pravil v prid Društva za zgradbo Uči konvikta v Ljubljani. To naj prevzame vse dolžnosti, ki so zvezane oporoko pokojnih mecenov.
Občni zbor sklene v p r i n -icipu društvo razpustiti. O tem se obvestijo vsa okrajna učit. društva na bivšem Kranjskem s pozivom takoj spo ročiti predsedstvu Dež. slov. učit. društva, kakšno stališče zavzamejo nasprori likvidaciji. Do.kler se društvo popolnoma ne razdruži, vodi društvene posle stari odbor.	A.
+ Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem v Ljubljani je imelo svoj 55. občni zbor dne 16. aprila t. 1. v Učiteljski tiskarni. Otvoril ga je ob tri četrt na 11. uro predsednik Juraj Režek ob navzočnosti 25 [ članov izmed 90. — Tajnikovo in blagaj-nikovo poročilo se je vzelo na znanje. Tovariš Božidar Valenta je imenom pre-giedovalcev računov laskavo ocenil vestno in natančno knjigovodstvo blagajnika Jakoba Furlana ter mu je predlagal toplo zahvalo, kar je občni zbor odobruje sprejel. — Društveno imetje znaša 117.818:82 K. — Društvo je v poslovnem ietu 1918 podpiralo 34 vdov, 12 sirot po očetu ter 11 sirot po očetu in materi.
+ Občni zbor društva Narodne Sole v Ljubljani se je vršil v prostorih Učiteljske tiskarne dne 16. aprila 1919 ob pol 9. uri dopoldne. Predsednikov namestnik tovariš Jakob Dimnik je otvoril dobro obiskano zborovanje s sledečim nagovorom:
Otvarjam 48. občni zbor N. Š. s pozdravom na vse prisotne. Preden preidemo na običajni dnevni red, nas veže stanovska dolžnost in bratska ljubezen, da se spominjamo moža, ki si je pridobi! obilo zaslug za razvoj našega društva. S tega-le mesta bi vas moral danes pozdravljati naš zvesti in vzorni tovariš Anton Razinger. Pa smrt, ki sega najrajše po najboljših možeh v naših vrstah, tudi Razingerjevemu trpljenja popolnemu življenju ni prizanesla. Dne 15. oktobra 1918 je po uspehov polnem kulturnem svojem delovanju mirno promi-nul, in smo izročili njegove zemske ostanke materi zemlji. Veličasten izpre-vod je pričal, kako priljubljen je bil Razinger med ljubljanskim prebivalstvom. Pogreba se je udeležil tudi odbor N. S. z mnogimi drugimi tovariši in tovarišica-mi. Anton Razinger je predsedoval našemu društvu od tistega leta (1895), ko se je preselil pokojni Srečko Stegnar v Maribor; bil je prvi predsednik naše Zaveze, sestavljal je ljudskošolska berila in sodeloval pri Glasbeni Matici. Vedno se je zanimal za razvoj in napredek šolstva, zato naj ostane njegovo ime trajno zapisano v kroniki N. S., mi vsi pa ohranimo ljubemu in zvestemu tovarišu blag in trajen spomin. N. v m. p.!
Narodna Šola je bila ustanovljena 1. 1871. v Idriji. Ustanovili so jo Srečko Stegnar, Ivan Lapajne, oba učitelja v Idriji, in pa idrijski sodnik Gregor Žerjav, oče podpredsednika deželne vlade za Slovenijo. V tedanjih nem-škutarskih časih je bila N. S. za slovensko šolstvo velike važnosti in je storila s tem, da je preskrbovala slovenske šole z najpotrebnejšimi šolskimi potrebščina mi, veliko dobrega za slovensko šolstvo in za slovenski narod sploh, zakaj bivša avstrijska vlada je skrbela le za razvoj nemških šol, slovenske šole in slovenska .šolska mladina so ji bile deveta briga. Usti časi, ko je krivični vladajoči avstrijski sistem imel v rokah usodo slovenskega šolstva, so minuli. Nam Slovanom 'n posebej še Slovencem krivična Avstrija je porušena, in na njenih razvalinah vstala svobodna Jugoslavija. V tej ti novi demokratični državi se ne bo tfeba slovenskemu učiteljstvu pehati s Posebnim društvom za šolske potrebščine slovenski šolski mladini, zakaj go- i
| tovo je, da bo za take stvari skrbela naša ; država sama in ko se to zgodi, bo dovr-1 šila svojo nalogo naša Narodna Šola. ! Slovenskemu narodu in slovenskemu šolstvu se odpira boljša bodočnost. Načela svobode, bratstva in prave demokracije, na katerih sloni naša nova država, so nam poroštvo lepše in boljše bodočnosti. Le nekaj je, kar nas«tare in seka globoke rane v naša narodno čuteča srca. Zemlje lačni Italijan je preplul s svojimi divjimi tolpami najlepše kraje naše slovenske zemlje ter hoče potujčiti najzaved-nejše slovensko ljudstvo, ki prebiva na Notranjskem, Goriškem, v Trstu in v Istri. Zato tudi mi kar najodločneje protestiramo proti tem italijanskim nameram in prisegamo, da bomo kar najodločneje branili vsako ped naše ljube domače grude, kjer prenašajo sedaj naši bratje gorje neznosnega nasilstva okupacije. Najod-ločnejšo branitev vsega etnografskega ozemlja SHS nam je obljubil tudi naš simpatični regent Aleksander v svoji pro-klamaciji. Zato pa ne obupujmo, temveč navdušeno zakličimo: Živel jugoslovanski Trst! Živila jugoslovanska Goriška in Istra! Bog blagoslovi ujedinjeno Jugoslavijo! Bog čuvaj kralja Petra in regenta Aleksandra! Živio!
Društveni tajnik Fran Gale poroča o delovanju društva v preteklem letu ter poudarja neznosno draginjo šolskih zvezkov in raznih potrebščin. Omenja, da je bilo mnogokrat nemogoče ustreči željam raznih šolskih vodstev, ker. je trgovcem primanjkovalo vsega blaga. Prodajali so ie po dva ali tri zvezke posameznim strankam — a v večji množini jih niso mogli prodati. Upajmo na boljše čase, do-sedaj moramo pa računati z današnjimi razmerami zaradi velikega pomanjkanja potrebnega materiala.
Nato poroča blagajnik društva Alojzij Kecelj o denarnem stanju. Imetje društva je naraslo na 6908 K 88 vin. Torej za 20 K 7 h več mimo lanskega leta. Tajnikovo in blagajnikovo poročilo je bilo s pohvalo sprejeto. Nato se je vršila volitev 9 odbornikov. V odbor so bili izvoljeni sledeči tovariši: Dimnik Jakob (predsednik), Engeibert Gangl (podpredsednik), Galč Fran (tajnik), Kecelj Alojzij (blagajnik), Furlan Jakob, Likar Janko, Petrič Ivan, Režek Juraj in Crnagoj Fiv Pregledovalcem računov pa Luka Jelene, Janez Leveč in Vendelin Sadar.
+ \Jciteljsko društvo v Kamniškem okraju ima dne 1. maja t. 1. z začetkom ob 2. pop. v šoli v Radomljah občni zbor po dnevnem redu: 1. Pozdrav predsednika. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Novi šolski zakon. Referent Ivan Smajdek. 5. Volitev novega odbora. 6. Slučajnosti. — Odbor.
+ Učiteljsko društvo za mariborsko okolico zboruje dne 1. majrtika t. 1. ob 10. dopoldne v šoli Leitersberg - Krče-vinski. Dnevni red: 1. Zapisnik. 2. Zavarovanje društvenikov. 3. Poročilo o načrtu novega šolskega zakdna. 4. Slučajnosti. — V Maribor in njega okolico došle tovariše in tovarišice iskreno pozdravljamo in vabimo, da pristopijo našemu društvu, V imenu odbora: Požegar, tač. nač.
+ Društvo slov. učiteljic je imelo svoj občni zbor v četrtek, 17. apr. t. L, na šentjakobski šoli v Ljubljani.
1. Predsednica V. Zupančičeva je omenila v svojem pozdravnem govoru po-litiški preobrat na slovenski zemlji, ki nam je prinesel zaželjeno svobodo. Kar se tiče učiteljstva, nam je treba stanovske reorganizacije, pri kateri moramo sodelovati vsi.
Iz tajniškega poročila učit. M. Mehle-tove posnamemo, da je bilo društveno delovanje med vojno omejeno, glasom sklepa občnega zbora z dne 20. apr. 1916 se Je prekinilo pobiranje članarine do zaključka vojne. Sedaj nam je treba novih načrtov za bodočnost. Učiteljske plače so regulirane vsaj začasno. Učiteljice so v tem pogledu enakopravne z moškimi kolegi. Sedaj je v delu načrt o preustrojitvi našega šolstva. Osnutek, ki je izšel kot priloga »Učit. Tovariša«, premalo upošteva dekliško vzgojo zlasti glede gospodinjstva in ročnosti. Pritegniti bi se bilo imelo pri sestavi tudi nekaj učiteljic — strokovnjakinj. Tudi v anketi višjega šolskega sveta, ki sestavlja načrt novega šolskega zakona, so učiteljice premalo zastopane. Zato je društvo stavilo danes na razgovor tudi točko o načrtu novega šolskega zakona.
Glede telovadbe je prejelo društvo od Slov. Sokolske Zveze poziv, da pregleda »Načrt zakona za telesno vzgojo mladine in za vzgojo telovadnih učiteljev« ter poroča o tem Zveznemu predsedstvu. — Koncem izreče tajnica željo, da bi se uje-dinila vsa učiteljska društva v Sloveniji v enotno stanovsko organizacijo.
Blagajničarica E. Zerjavova poroča o denarnem stanju društva. Denarni promet je bil pičel, ker je od leta 1916 odpadla
članarina. Društveno imetje znaša 2861 K 54 vin.
Izvolita se kot pregledovalki računov učit. J. Miklavčičeva in K. Drollova, ki sta našli blagajniške podatke v popolnem redu.
2.	V razgovoru o načrtu šolstva omenja predsednica V. Zupančičeva nekatere točke, ki bi jih bilo treba izpremeniti. V debato posežejo tudi učit. J. Zemljanova m J. Miklavčičeva. Učiteljica Zupančičeva pozove navzoče učiteljice, naj se poglobe v načrt in naj svoje pomisleke pošljejo vodstvu društva tekom 14 dni. Na predlog učit. J. Zemljanove se izvoli anketa učiteljic, ki bo premotrila ves načrt in vposlala svoje predloge višjemu šolskemu svetu. Prva seja te ankete bo v torek, 22. t. m., ob 5. popoldne na šentjakobski soli.
3.	Glede razpusta društva se vname živahna debata, koncem katere predlaga učit. J. Miklavčičeva, naj obstoja društvo še nadalje, dokler se ne ustanovi skupra učiteljska organizacija. — Učiteljica J. Zemljanova predlaga, naj se izda oklic, v katerem se vabijo tudi primorske in štajerske koleginje v naše društvo. Članarino (letno 2 K) bi bilo najbolje pošiljati kar direktno na društvo, in sicer blagajni-čarici L. Žerjavovi v Ljubljani (Marruon-tova ulica 1).
4.	Nato so se vršile volitve upravnega odbora. Izvoljene so bile dosedanje odbor-nice: predsednica V.,Zupančičeva; podpredsednica A. Sarkova; I. tajnica M. Mehletova: II. tajnica J. Zemljanova; blagajničarica E. Žerjavova.
5.	Pri slučajnostih je občni zbor raz-motrival načrt Slovenske Sokolske Zveze o telovadnem pouku.
6.	Določi se, da bo prihodnji občni zbor o Božiču. Nato predsednica zaključi zborovanje.
+ Učiteljsko društvo za ptujski okraj zboruje 8. m a j a 1.1. — zaradi raznih ovir ni mogoče zborovati 1. maja — ob 11. uri v dekliškem domu v Ptuju po običajnem dnevnem redu. Med drugim poroča tovariš šolski nadz. P. Flerč o načrtu pre-ustrojitve šolstva. Vse tovarišice in vsi tovariši naj natančno prouče »Načrt« in ga prineso s seboj. — Pred zborovanjem od-borova seja. Obilne udeležbe pričakuje — odbor.
. iCrcmika.
= K šolski reformi nam piše tovariš Ljud. Potočnik, dopolnjujoč svoj članek, priobčen v zadnji številki našega lista: Imamo starše, ki sp v ljubezni do svojih otrok kar takorekič s popolno slepoto udarjeni. Ti starši dfeijejo otrokom za vsako — četudi zasluženo — kazen proti učitelju potuho, kar ima za posledico to, da postajajo otroci takih staršev ne le do skrajnosti razposajeni, ampak tudi reni-tentni in do skrajnosti nesramni ter pie-drzni proti svojim učiteljem, ki si jim celo upajo pri vsaki priložnosti žugati s sirovo intervencijo svojih staršev. En sam tak upenec lahko zastrupi duha vsega razreda, in dogajajo se slučaji, ko učitelj za svojo brigo in skrb žanje to plačilo, da se pride nekega dne oče kregat in izdirat nad učiteljem. Proti takim staršem in otrokom je učitelj brez moči; edino, kar bi mu bilo na razpolago, bi bilo v najskrajnejšem slučaju izobčenje učenca iz šole, s čimer pa bi prišli še iz dežja pod kap. Vse drugače pa bi bilo, ako bi starši vedeli, da jih čaka za potuho otrokom napram učitelju sodnijska kazen. Ze samo to, da bi bili starši za kaj takega poklicani pred sodnika, bi nanje dobro učinkovalo. Naj bi se tedaj potrdil zakon, glasom katerega bi starše ali njihove namestnike zadela primerna sodnijska kazen, ako bi se jim dokazalo — uradna izjava šolskega upraviteljstva — da dajejo potuho otrokom napram svojim učiteljem ter se s tem pregreše proti vzgoji svdjih otrok. Ako je zločin otroke moralno pokvariti, naj bo to tudi zločin, ker sodi dajanje potuhe — po značaju njenih posledic — med prve moralne zločine!
= Višje šolsko nadzorstvo. Nekdo je v »Napreju« zapisal čudno besedo, naj sedaj dr. Bezjaku, ki ga srednješolski profesorji več ne marajo za svojega nadzornika, poverijo višje ljudskošolsko nadzorstvo — kakor bi bilo za nas vse dobro, česar drugi nečejo! Temu zmedenemu načelu prav dobro odgovarja »Naprej« sam, rekoč: »Učiteljstvu gre pri imenovanju v višje šolsko nadzorstvo za princip in ne za osebe. Učiteljstvo stoji na popolnoma demokraškem stališču, da ne sme vladati stan nad stanom, ampak da naj n. pr. delavec odloča o svojih stanovskih zadevah, uradnik o svojih itd. Logično k temu mora tudi ljudskošolsko učiteljstvo zahtevati, da se izroči strokovno nadzorstvo možem, ki izidejo iz lastnega stanu. Dosedaj pa je stalo ljudskošolsko .ičitelj-stvo vedno pod nadzorstveno Kuratelo srednješolskih profesorjev. Naše stališče
je: ljudsko in meščansko šolo Ijudskošol-skim učiteljem, srednjo šolo pa srednješol-ksim učiteljem. To je pravica, ki jo pač smemo zahtevati od res demokratske države. Sedaj so ljudskošolski referati v rokah profesorjev dr. Opeke, dr. Grafenau-erja in dr. Poljanca. Še v umrli Avstriji je bilo več pravice za ljudskošolskega učitelja. Upamo, da tudi socialno-demokrat-ska stranka pripozna upravičenost učiteljskih zahtev.«
= Zborovanje srednješolskih profesorjev v Zagrebu. Iz Zagreba poročajo »Slovenskemu Narodu«, da se je dne 17. t. m. vršila v Zagrebu skupščina hrvatskih srednješolskih profesorjev. Zborovanja sta se udeležila tudi delegata srbskih profesorjev dr. Bosanac iz Belgrada in društva slovenskih profesorjev iz Ljubljane, profesor Jeršinovič. Skupščina je razpravljala predvsem o gmotnem položaju profesorjev, zlasti pa o suplentskem vprašanju. Na dnevnem redu zborovanja je bila tudi debata o reformi srednjih šol. Pri tej točki so skoraj vsi govorniki poudarjali potrebo, da se odpravi uvedba srednješolskih ravnateljev ter uredi vodstvo srednješolskih zavodov tako, da bodo odgovarjali vsem modernim šolskim zahtevam. V sprejeti resoluciji se je izražala med drugim zahteva, naj se kaznujejo oni elementi med srednješolskim učiteljstvom, ki so se kompromitirali v dobi vojne. Po vzoru slovenskega profesorskega društva je izvolilo tudi hrvatsko društvo več odsekov, ki si bodo razdelili delo. — To poročilo prijavljamo tudi mi, ter se zaiiteve profesorjev glede moderne preuredbe šolskih ravnateljev (vodstev) krijejo z na-čeii našega načrta in s sklepi naše ankete. Prepričani smo, da to pravilno zavzema tudi »Slovenski Učitelj«. Njegovi razlogi ne morejo večine prepričati, ker proti njim vsak dempkrat lahko navede vsaj glavno načelo enopravnosti. Ce bo . treba, se 9 tem vprašanju še podrobnejše in temelji-tejše razgovorimo.
= Belgrajsko vseučilišče se sedaj na-zivlje uradno: »Vseučilišče kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Leogradu-<. Vpisovanje dijaštva za poletni tečaj 1918-1919 se prične takoj in se vrši vsak dan do 30. t. m. Začasno še sprejemajo dijaki na bogoslovno, pravno in tehniško fakulteto. Redna predavanja se prično dne 1. maja 1919.
= Dnevnina duhovnikom. Minister za bogočastje je ministrskemu svetu predložil načrt, da se duhovnikom po vsej državi dovolijo dnevnine, in sicer bi dobili pravoslavni duhovniki v Srbiji 12 dinarjev na dan, na ostalem teritoriju države pa katoliški župniki in kaplani, pravoslavni duhovniki, muslimanski muftije in židovski rabini po 6 dinarjev na dan. Kakor govore, bo vlada ta načrt gotovo sprejela, šolske maše.
PoSemiita.
Tako ne pojde naprej!
»Slovenski Učitelj« nam v 4. številki (str. 104) očita pošteno poročanje, ki ga smatra seveda za nepošteno! S čini smo zakrivili »nepoštenost«? S poročilom, da je deželna vlada dovolila učiteljstvu na intervencijo Zaveze nabavne prispevke! »Resnica pa je«, pravi imenovani list, »da je Slomškova Zveza prva storila potrebne korake zaradi nabavnega prispevka.* Kateri so bili ti prvi koraki, nam ni znano, ker ne hodimo Slomškovi Zvezi za petami ; vemo le toliko, da je bilo odposlanstvo Zaveze dne 19. februarja t. 1. pri podpredsedniku deželne vlade dr. Žerjavu, kjer je posredovalo v raznih zadevah, med drugim je govorilo tudi o nabavnih prispevkih, poudarjajoč, da je za učiteljstvo ' poniževalno in neokusno, ako bi se morali tudi sedaj pehati in boriti za »vsako pridobitev, ki nam gre. Gospod dr. Žerjav je odvrnil, da bo on sam takoj v tej zadevi govoril na vladni seji. In res je storil to še istega dne popoldne, ko je deželna vlada tudi dovolila nabavne prispevke. In zato sedaj »Slovenski Učitelj« svetuje »tovarišem pri Zavezi«, »da se že vendar otresejo tistega odurnega avstrijskega hlapčevstva, ki je vedno poročalo, kako učitelji klečeplazijo okrog raznih vlad.« Prihodnjič naj nam »Slovenski Učitelj« pove, kdaj je Slomškova Zveza prvič »klečeplazila« zaradi nabavnega prispevka; svoje neokusno zbadanje, pridobljeno s prote-žiranjem avstrijskih razmer, pa naj opusti, ker tak način pisanja ne vodi k združitvi, ampak razdvaja in odvrača. In dalje! S takim poročanjem dokazujemo, pravi »Slov. Učitelj«, »da je že zadnji čas, da si učiteljstvo izbere času primerne voditelje«. Na katere voditelje meri ta puščica? Ali tudi na predsednika Slomškove Zveze? Sicer pa — kako se nam utepa prizanesljivost! Že 15. februarja 1.1. je od-' )or Slomškove Zveze javno imenoval v Slovencu« (št. 38) vodstvo naše Zaveze
»okorel petrefakt iz stare Avstrije«. Na to nesramnost smo molčali, ker smo mislili, da so se Slomškarji zaleteli, ko jim je zo- . pet enkrat ušel spomin v polpretekle čase, in da opuste take žalitve; a sedaj nam iz-nova mečejo v lice avstrijsko hlapčevstvo, klečeplazenje in avstrijske manire: Dobro! Ko smo bili še pod Avstrijo, je bilo vodstvo Zaveze deležno teh dobrot: predsednik Jelene je imel hišne preiskave in je bil neprestano klican na policijo, Zavezo so hoteli razpustiti, naš list ustaviti; tajnik Rus in blagajnik Luznar sta dobila označbo p. v., ker ju je denunciral nadzornik Simon, ki je vzlic temu še danes nadzornik; našega urednika so pa dvakrat vtaknili v vojaško suknjo, ga kazensko premestili iz Idrije in ga denuncirali na V. armadno poveljstvo in pri — tržaškemu škofu dr. Karlinu! (Dokazi na razpolago!) Taki »okoreli petrefakti iz stare Avstrije« so se rešili v mlado Jugoslavijo, v Slomškovi Zvezi pa gospodujejo in še vedno nekaj veljajo manire predrznosti in ošab-nosti ter — kakor kažeta nadzornika Simon in Lavtižar — tudi čedni in dostojni ljudje! Jasno je, da ne moremo mirno in brez ugovora gledati, kako nas vodilne osebe Slomškove Zveze na eni strani neprestano žalijo, na drugi strani pa zahtevajo, da jim prepustimo en mandat v višjem šolskem svetu. Ako je to prav in pošteno, naj sodi javnost. Mi si umijemo roke! Povedali bi pa lahko še več drugega. In tudi bomo, če bo treba! Na račun
sloge ne bo nihče blatil naše časti! •
Fr. Šegula: K članku »Počitniški tečaj za začasne strokovne učitelje«.
K predlogu z zgorajšnjim nadpisom dodajam le sledeče: Načrt izboren. Samo naj se udejstvi.
Pa nekaj se mi zdi čudno. *
Kako bi bilo mogoče zahtevati od kandidata za I. skupino še usposobljenost za poučevanja srbohrvaščine in francoščine ; torej 5 predmetov in to v takem obsegu, kot zahteva tov. M. na drugem mestu. Rad bi poznal tistega tovariša, ki si upa pred izpraševalno komisijo s tem namenom.
Isti odlok, oziroma naredba, ki bo uvajala francoščino in srbohrvaščino kot glavna obvezna predmeta na naše bodoče strokovne osnovne šole, naj tudi določuje za ta predmeta posebno skupino, tako da bodo IV. Saj se tudi po dosedanjih določilih polaga izpit iz francoščine posebe, seveda ne pod imenom kake skupine za meščanske šole, temveč le kot p o s e b n i izpit, ker francoščina še danes ni obvezen
preiimet vseh meščanskih šol.
•
F r. S e g u 1 a :
Pa še enkrat Knjige in službe.
Zagovor meščanskošol. tov. Margerla glede meščanskih šol v 16. številki »Učit. Tovariša, mi daje povod, da se še enkrat oglasim v sporni zadevi. Vsakdo, ki pozna ustroj našega sedanjega šolstva in ki noče biti pristranski, mora priznati, da tovariš M. ni pobil moje trditve, in naj je učni načrt meščanske šole na Krškem še tako obširen; jaz pa danes uvidim, da je moje očitanje v 15. številki »Učiteljskega Tovariša« popolnoma na mestu.
Dodajam pa danes še sledeče: Nisem imel namena izpodkopavati ugleda meščanske šole. Dejstvo pa je, da stari avstrijski paragrafi še veljajo, dokler jih ne namestijo novi. Tako imamo le trirazred-ne meščanske šole, ki pa imajo — a ne vse — nekatere priklopljen enoletni tečaj, vulgo 4. razred mist. odr. z dne 26. junija 1903, štv. 22, 503), katerega absolventi imajo šele pogojno pravice absolventov nižje srednje šole. Ravno ta +e-čaj <4. razred) tvori šele prestop na učiteljišče, kadetnico itd., a potom sprejemnega izpita. Meščanska šola brez tega tečaja (4. razreda) pa zakonitim potom ni priznana enakoveljavni nižji srednji šoli, dasi jaz zase imam prepričanje, da nudi. meščanska šola več praktičnega znanja nego nižja srednja šola. Učni načrt same meščanske (t. j. 3razredne) šole pa tudi ni tako obširen, kot trdi tov. M. o svoji meščanski šoli, dasi nikdar ne verjamem, da bi le ena meščanska šola, najsi je tudi šti-rirazredna, nujala več znanja nego učiteljišče. Normalni instruktivni načrt meščanske šole, tudi one s 4. razredom, tega nikdar ne more zahtevati. Vem pa predobro, da je vsaka meščanska šola po svoje prikrojena, in če se mogoče nahaja kje kaka meščanska šola, ki uporablja učno knjigo, ki je nfekaj obširnejša v gotovih partijah, še s tem ni nič rečeno. Tudi mi na mariborskem učiteljišču smo uporabljali druge knjige, nego so predpisane za učiteljišča. Imeli smo mineralogijo, ki je uvedena na višjih razredih realke in povrhu še posebe spisano knjigo za mineralogijo, a s tem še učiteljišče v splošnem ni dobilo drugega značaja nego ga ima.
S tem pa, da se poučuje na eni ali drugi meščanski šoli francoščina, stenografija, opisna geometrija, še ni rečeno, da je to glavni predmet vsake meščanske šole, da bo pa bodoča narodna vis. šola ali v smislu ankete strokovna osnov-n a šola nekaj drugega kot dosedanje meščanske šole, sem omenil. Da je meščanska šola z enoletnim tečajem, t. j. 4. raz., vzor bodoče strokovne osnovne šole, me samo veseli, pri tem mi pa menda ne bo nihče oporekal, če trdim, da ni vsaka meščanska šola, kar nam jih je zapustila rajnka Avstrija, to, kar trdi tov. M. o meščanski šoli. Če sem se pa tudi v tem zmotil, pa prosim tov. M., naj mi pojasni trditev, da se od ljudskošolskega učitelja, ki je dovršil učiteljišče, katerega pa presega meščanska šola na obsegu učnega načrta, zahteva, da bi na podlagi dvomesečnih počitniških tečajev informativnega značaja dosegel potom samouka isto znanje, ki si ga je pridobil absolviran gimnazijec po štiriletnem slušanju na univerzi. In to je ravno, kar mi ne gre v glavo.
Končno naj Še odgovorim na indis-kretno vprašanje, kdaj nameravam pristopiti k zeleni mizi v nekaj — mogoče na-mišljeno-diskretni obliki:
Monsieur, ne penzes pas à cela que j' ai attendu, c' est au point de vue de 1' examen, le moment pressent à dessein; j' ai me préparé pour recevoir licence plus années. — Si ne me la guerre eut pas interrompu et exilé dans la steppe russe, d' où je suis revenu, il y a cinq mois, j' eusse •— j" espère -• aujourd' hui 1' etude parfaite et 1' examen passé. En vous priant de passer moi les mots je suis tout à vous d'amitié.
Iz Jugoslavije.
—	Iz begunskih krogov nam pišejo: Veliko sredo smo pokopali ob častni udeležbi beguncev in tovarišev na Viču Josipa V i 11 o r i j a , mestnega učitelja na slovenski šoli v Ajševici v goriškem mestu. Pokojnik je nosil italijansko ime in četudi je služboval pod iredentskim režimom, je bil in ostal pošten in napreden Slovenec. Pred nekoliko leti si je postavil v goriški slovenski koloniji na Livacfi lično vilo, kjer je mislil preživeti zadnja leta svojega življenja, a usoda mu ni bila mila. — Italijanske in avstrijske granate so mu uničile prijazno bivališče in vse drugo imetje — bridko je tožil, da je postal pravi berač — ter ga pognale z ubogo družinico v daljnji nepoznani svet. Po daljšem iskanju in prosjačenju je končo vendar našel na Viču zatohel in silno vlažen kotiček, ki mu je baje tudi veliko pripomogel, da je legel zaradi srčne hibe v prezgodnji grob. Tudi pri njem se je izpolnil znani rek: Kogar so bogovi črtili . . . Bodi mu lahka zemlja jugoslovanska!	—k.
—	V Št. Rupertu pri Velikovcu bodo poučevale šolske sestre deklice bivše ve-likovške dekliške šole. To baje edino iz vzroka, da pride poslopje do uporabe in šolske sestre do kruha. — Kaj poreko k temu občinarji, je pa drugo vprašanje. Glede narodnosti se bodo v doglednem času vdali po večini, nikakor se ne bodo pa uklonili načinu pouka. Za take narodne trdnjave je poleg tega v prvi vrsti neobhodno potrebno žilavih moči za izvenšol-sko delo. Ako smo pridobili enkrat zase takove večje kraje, potem ne pridejo več niti v poštev ostali manjši kraji neposredne bližine. Z močmi pa, ki se po dovršenem pouku tesno zaklenejo v svoje prostore ter jim je še poleg tega narodnost postranska stvar, ne moremo pričakovati zaželjenega uspeha. — Takim šolam je ta-mošnje ljudstvo skrajno nasprotno. Slišal sem na lastna ušesa izjavo več njih, da jim ni mnogo na tem, v katerem jeziku se uči v šoli, saj so poprej itak privatno poučevali svoje otroke v slovenskem jeziku. Glavna stvar jim je, da se otroci tako iz-uče, da bodo mogli priti kasneje do svojega kruha. V samostanske šole pa jih ne puste. Nekdo mi je rekel, da se rajši da ustreliti, nego bi dopustil, da pojdejo njegovi otroci v tako šolo. — Ta Šola bo tudi ostali deški šoli delala precejšnjo napotje, namesto da bi ji bila v oporo. Še v normalnih razmerah smo doživeli neprijetne izkušnje, kaj pa sedaj, ko bo treba graditi na razvalinah novo stavbo. Ob času regulacije naših plač smo dobili cirkular, v katerem se toplo polaga na srce učitelj-stvu delovanje izvun šole, sedaj se pa na najvažnejših postojankah otvarjajo samostanske šole namesto narodnih. — Komur je pri srcu poslopje z osobjem vred in ne ve kam z njim, temu svetujem, naj se otvori tamkaj gospodinjska šola ali kaj sličnega, četudi pod vodstvom šolskih sester. taka šola bi bila tu tudi nujno potrebna in jako na mestu, a nikakor .pa ne dekliška šola za Velikovec. 2e sam osebni ponos meščanov samih ne bo dopuščal, da bi pošiljali svoje otroke v okolico v šolo,
četudi je ta le kakšnih 10 do 15 minut oddaljena. So pač časi, ko je treba po danih razmerah upoštevati tudi splošno mnenje prizadete mase, ne pa samo pobožnih želj pri tem docela neprizadetih posameznikov. — Zadovoljni bodimo, če za prvo pridobimo ljudstvo v narodnem oziru, zato ga ne tirajmo predaleč, da nam ne bodo kasneje opravičeno očitali — imperializma.	Fr.
—	Preustroj ljudskih in meščanskih šol, odslovitev in namestitev učiteljstva v Ptuju. V smislu naredbe poverjeništva za nauk in bogočastje z dne 20. novembra 1918, št. 8608, preureja višji šolski svet v Ljubljani na predlog mestnega šolskega sveta v Ptuju tamošnje ljudsko in meščansko šolstvo tako-le: 1.) Razpustita naj se mestna deška in dekliška petrazrednica. 2.) Ustanovi se slovenska petrazredna me-ščanskoljudska šola z 1 vzporednioc v prostorih sedanje nemške dekliške ljudske šole. 3.) Za otroke pristne nemške narodnosti se osnuje po točki 1 omenjene naredbe manjšinska petrazredna mešana ljudska šola z 1 vzporednico z nemškim učnim jezikom v prostorih sedanje mestne deške ljudske šole. Na tej šoli se poučuje slovenščina kot obvezni predmet od 3. razreda dalje. 4.) Dekliška meščanska šola naj ostane za tekoče šolsko leto neizpre-menjena, uvede pa se slovenščina kot obvezni predmet. — Odpustijo se naslednji učitelji in učiteljice: 1.) Dekliška meščanska šola: Anton Kern, ravnatelj, Ana Ka-schowitzeva, strokovna učiteljica, Elza Dankova, strokovna učiteljica, Amalija Heissova, strokovna učiteljica, Wilhel-mina Struklova, učiteljica ženskih ročnih del. 2.) Dekliška ljudska šola: Marija pl. Strobachova, učiteljica, Amalija Dankova, učiteljica, Marija Pichlerjeva, učiteljica, Erna pl. Elsnerjeva, učiteljica, Freya Sut-terjeva, namestna učiteljica, Helena Der-moutzeva, namestna učiteljica. 3.) Deška ljudska šola: Ivan Wolf, ravnatelj, Franz Miihlbauer, učitelj, Karel Kramberger, učitelj, Rikart Wolf, učitelj, prideljen deški meščanski šoli v Mariboru, Gabriela Wressnigova, namestna učiteljica, Martina Pristernigova, namestna učiteljica, Zofija Lassbacherjeva, namestna učiteljica, Ida Hoerlova, namestna učiteljica, Marjeta Kainzova, namestna učiteljica. — Z ozirom na potrebe narodnega šolstva se nameščajo začasno službenim potom: L) Na dekliški meščanski šoli: Irma Sche-ligova, učiteljica v Šmartnem pri Slovenjem gradcu, kot ravnateljica, Iva Koba-lova, bivša strokovna uičteljica v Špitaiu ob Dravi, zdaj v Škofji Loki, kot strokovna učiteljica, Marija Voršičeva, učiteljica na Zavrču, kot strokovna učiteljica, Marta Božičeva, učiteljica ženskih ročnih del v Podgorju okraj Sevnica, kot začasna učiteljica ženskih ročnih del. 2. Na slovenski mešani ljudski šoli: Ivan Klemenčič, učitelj na Ptujski gori, kot nadučitelj, Mirko Majcen, učitelj pri Sv. Urbanu v Slovenskih goricah, kot učitelj, Avgust Peček, učitelj v Sežani., zdaj v Ložu, kot učitelj, Viktorina Fleretova, učiteljica v Letušu, kot učiteljica, Filomena Gorupova, učiteljica na Polenšaku, kot učiteljica, Neža Šegulova, bivša učiteljica pri Sv. Marku, kot začasna učiteljica. 3.) Na nemški mešani ljudski šoli: Josip Gorup, nadučitelj na Polenšaku, kot nadučitelj, Franc Še-gula, nadučitelj pri Sv. Lenartu nad Laškim, kot učitelj, Drago Rustja, učitelj v Barkovljah, zdaj častnik v pomožnem uradu Dravske divizijske oblasti v Ljubljani, za učitelja, Alojzija Kocmurjeva, učiteljica v Središču, kot učiteljica, Marija Jurma-nova, namestna učiteljica v Ljubljani, Gradišče 14, kot namestna učiteljica, Ana Me-nardova, namestna učiteljica v Št. Janžu na Dolenjskem, kot namestna učiteljica.
—	Gospodinjski tečaji oo deželi. Na Kranjskem se je priredilo pred vojno že več gospodinjskih tečajev s prav dobrim uspehom. Za naprej se imajo ti tečaji prirejati po vsej Sloveniji. Ker je treba za te tečaje v prvi vrsti usposobljenih gospodinjskih učiteljic, se poživljajo vse one učiteljice ljudskih in strokovnih šol v Sloveniji, ki so izvežbane za pouk v gospodinjstvu, da se čimprej prijavijo pri »Oddelku za kmetijstvo deželne vlade za Slovenijo«^ Ljubljani. — Oddelek za kmetijstvo deželne vlade za Slovenijo. — Načelnik: Prelat Kalan 1. r.
—	Ob prihodu regenta Aleksandra v Slovenijo mora vsak učenec poznati zgodovino naše vladarske rodovine Ka-ragjorgjevičev. Edini učni pripomoček v tem oziru je zdaj Pirčeva »Kratka zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov«, ki je izšla pred kratkim.
Književnost in umetnost.
Koncert Pavle Lovšetove in Dane Koblerjeve. NaSi priznani, odlični umetnici sta se vrnili z umetniškimi uspehi oven-
čani s turneje po Jugoslaviji in sta nast0 pili na velikonočni ponedeljek v Uniot,,; na koncertu Glasbene Matice. Dan za k0ll 1 cert ni bil primeren, ker ljudje o praznik," — zlasti v lepem vremenu — radi p0| hite iz mesta na izlete. Temu pripisujemo vzrok, da dvorana ni bila razprodana, kj le obžalujem. Komoditeta ljubljanskih lju| se je tudi na tem koncertu izkazala v naj. višji meri. Začeli so se šele ob polosrnji prav po polževo gugati v dvorano, da J je koncert zapoznil za dobrih dvajset trii. nut. Taka malomarnost in nepozornost n, prirediteljici koncerta ni mogla vplivaj preveč razveseljivo in naš »slavček« ni ^ tako sijajno razpoložen kot ponavadi. Nje. gov ljubki, srebrnočisti sopranček nikak0; ni hotel zveneti tako, kot smo ga vajen slišati. S tem pa ne rečemo, da ni peB Lovšetova lepo. Vse vrline, ki jih ima rjf dobro izšolan in gibčen glas, so prišle <j-veljave. Kako mojstrski prednaša o&] Pavčičeve pesemce iz Zupančičevega Q cibana! Pa tudi vse druge pesmi, srbski umetne in zlasti venec čedno prirejen« srbskih narodnih, nam je zapela presrčno nad vse ljubko! Poslušali bi jo bili še uri!
Vrla partnerica Lovšetovi je Da® Koblerjeva. Posreči se ji spremljevanjt na klavirju kot malokateremu našemu pia. nistu. Tudi kot solistka je zaslužila poseb-no pohvalo.
Občinstva, ki je bilo očividno leno za radi samih velikonočnih dobrot, srčkanj petje Lovšetove in izvrstna spremljav, Koblerjeve v začetku nikakor nista mog; razgreti. Šele proti koncu koncerta je za. čelo uživati in zahtevati dodatke. Odkri tosrčno želimo g. Lovšetovo in gdč. Koti-lerjevo v kratkem slišati na koncertnem odru!_t Z. P.
ZA REZERVNI SKLAD ZAVEZE.
Prostovoljni organizačni davek.
(Sklep upravnega odbora Zaveze z dne 27. decembra 1918.)
XVII. izkaz.
Po 250 K: Šmarsko-rogaško učit. dri: štvo po tovarišici Ivanki Zupančičevi A Šmarje pri Jelšah. Po 6 K: Gregorc Dra gotin — Toplice pri Novem mestu. — Da našnji izkaz 256 K. Prej izkazanih 5062 l Skupaj 5318 kron.	Ivan Petrič,
Ljubljana-Sp. Šiški
LISTNICA UREDNIŠTVA.
I. R. Sv. J. ob P.: Za danes prepozni Porabimo prihodnjič.
A. H, na M.: Prejeli in priobčimo' prihodnji številki. Pozdrav! _j
LISTNICA UPRAVNIŠTVA.
Naročnike, ki nam javljajo premem^ bivališča, prosimo, vselej dostaviti prejšm službeno mesto in tek. št. naročnika.
Stare dolžnike ponovno prosimo, na poravnajo sedaj ob prejemu drag. doklad in urejenih plač svoje obveznosti.
V 15. številki smo priobčili razpi službe v Cezanjevcih. V razpisu stoji, c je razpisana služba učitelja, v resnici ? pa tiče razpis nadučiteljske služb kar s tem popravljamo in kar naj reflel tanti upoštevajo._j
Izdajatelj in odgovorni urednik:
Fran Marolt. Last in založba „Zaveze jugoslovanske« učiteljstva". Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani
Razpis.
Glasom sklepa seje upravnega oc bora Zaveze z dne 17. aprila t. 1. razpisu, podpisano vodstvo službo
strokovnega tajnika.
Zahteva se izvežbanost v pisarnišk poslih, posebno v konceptu ter poznan sestave, namena in smotrov organizacii
Glasom sklepa iste seje razpisu podpisano vodstvo tudi službo
urednika „Učiteljskega Tovariša
ki pa s službo strokovnega tajnika 1 združljiva.
Prijave za prvo in drugo službo z n vedbo zahtev glede plače je vložiti P podpisanem vodstvu najpozneje do
31. maja 1919.
Eno in drugo službo bo nastopiti ® 1. julija 1919. Obe službi se oddasta z3
časno.	J
Razume se, da velja glede obeh sli'2 enakopravnost med učitelji in učiteljica":
Kdor želi kakih posebnih iniormac naj povpraša pri vodstvu Zaveze.
Vodstvo Zaveze jugoslov. učiteljstva
v Ljubljani, dne 18. aprila 1919.
Predsednik:	Tajnik'-
L. Jelene.	VIL RuS