Najlepša  zvezda
^Prasdn večer! Na jasnem nebu Za zvezdo zvezda se bndi, Ta z večjim, ona z manjšim svitom Ljnbo se v tiho noč smeji.
V ponočnem  miru tožna mati Strmi v čarobnih zvezd sijaj, In k večnemu Bogu v višavo Pošilja mnog glasan vzdihljaj . . .
Iz mislij hčerka jo predrami, Ki v zvezde zrla je svetle: MKdo pa je, mati, ona zvezda, Ki vstaja tam  izza gore?
Ta je med vsemi res najlepša, Kar zre jih moje zdaj  oko, Pa glejte, se ne zdi  Vam, mati, Da nama se smehlja ljubo':"
Ozre se mati v zvezdo jasno, Ki s prstom kaže jo otrok, In iz razburjenih se prsij Vzdihljaj izvije ji globok.
,,Glej, to je Zorka. sestra tvoja, Ki vsplavala je v boljši svet, In  zdaj z nebeške se višine V tolažbo nama kaže spet."
BAh, to je Zorka!"  vsklikne hcerka In gleda zvedavo v nebo, A raati sklone trudno glavo, In  solza sili ji v  oko.
Večkrat je hcerka še strmela ZveČer pred hišo v zvezdni kras, In materi klicala v hišo : ,,Ah, Zorka zre že spet na nas!"
Ciril Vuga