KLIC TRIGLAVA
V današnji številki: LJUBEZEN IN PONOS
344
IAHUAR 196R
KRONIKA
Ves svet je bil presenečen nad imenovanjem kardinala Seperja iz Zagreba za naslednika kardinala Ottavi-anija, najvplivnejšega, čeprav ne najbolj konservativno usmerjenega prelata rimske kurije. Kot proprefekt urada za nauk in vero, bo predvidoma kardinal Seper moral rešiti nekaj težjih vprašanj, katerim se je konser vativni kardinal Ottaviani dolgo časa upiral.
Pred Titovim obiskom Kambodže je kamboška vlada naznanila, da je odkrila maoistično zaroto, ki je i-mela namen, ubiti Tita. Varnostna služba pomnožena.
Osemdesetletnico življenja je praznoval v domovini dr Andrej Gosar, vseučiliški profesor v pokoju in b. minister kralj.vlade v Bgdu.
V Narodnem svetišču Brezmadežnega srca Marijinega v Washingtonu bodo Slovenci postavili slovensko kapelo na čast Brezjanske Matere božje. Svetišče je največja katol. cerkev v ZDA in sedma največja cerkev na svetu. Nad milijon romarjev in turistov jo obišče vsako leto in ima slovenska kapela torej tudi širši, ne samo verski pomen. Slovenska ženska zveza bo izvedla nabiralno akcijo. Treba bo zbrati 70.000 dolarjev. To je poslednja kapela, ki je na razpolago. Ostale so mehi-kanska, poljska, slovaška, češka, ukrajinska in hrvaška.
Bivši kralj Peter je imenoval za svojega tajnika g. Boška Stanojloviča, ki bo ta posel opravljal brezplačno in z minimalnimi stroški na svojem domu: 127 Pepys Rd, London SE 14. Kraljev prelom s pravoslavnimi razkolniki se zdi dokončen. Na pravoslavni božič se je udeležil božične liturgije v pravosl. hramu v Londonu.
DACHAUSKI EPILOG IN BORČEVSKI PROTEST
G.urednik'. V marsičem se nisem strinjal s pisanjem polk.Glušiča. Kot kaže njegova polemika z g.Zupanom, nisem bil edini. Nerazumljiva pa mi je logika v pismu Glavnega odbora ZDSPB Tabor v decembrski štev.KT.,ko pravi, da so navedbe polk.Glušiča v Epilogu žaljive in neutemeljene. Žalitev je privatna zadeva vsakega posameznika in pogledi na to, če je neka izjava žaljiva ali ne, so čisto subjektivni. Toda neutemeljena? Če si je polk.Glušič to, kar je za domobrance žaljivo, izmislil, potem je kratek formalen protest proti takemu pisanju po mojem mnenju popolnoma nepravilen, nezadosten in žaljiv za domobrance, žive in mrtve, katere Tabor predstavlja. Ce Tabor ve in ima dokaze, da je g.Glušič izvil svoje izjave iz trte, potem jih je moralno obvezan pobiti. Polk.Glušič seveda ni citiral nobenih dokumentov in tudi ne pričakujem, da bi jih lahko navajal glavni odbor Tabora; gotovo bi pa lahko dobil izjave posameznikov, ki bi s svojo avtoriteto zanikali resnico navedb g.polkovnika Glušiča.	BIVgI DOMOBRANEC
ZAHVALA
Iskreno se zahvalim vsem, ki so mi ob smrti mojega soproga Slavka izrekli so -žalje ali poslali cvetje.	MARI FARKAS
Pod okriljem Združenih narodov je skupina tvrdk iz Britanije, Švedske, Danske, Francije in Italije sklenila pogodbe za razvoj spodnjega dela jadranske obale (od Splita do albanske meje) v turistične namene. Poseben poudarek bodo imeli Makarska, Dubrovnik, Budva, Hvar in Korčula.
Filmska igralka Sofija Loren je bila v Ljubljani, kjer je kirurg Franc Novak uspel z operacijo, da ji bo preprečil pogoste splave.
V Bgdu je bil tajni sestanek med Titom in preds. Svetovnega židovskega kongresa dr Goldmannom.
IZ BEOGRADA
Proti volji zvezne vlade je zvezna skupščina izglasovala, naj federacija posodi republiki Črni gori z neznamimi obrestmi 26 milijard dinarjev, da bi pokrila primanjkljaj v socialnem zavarovanju in bo številnim upokojencem lahko redno izplačevala pokojnine.
Zvezna skupščina je sprejela odlok o zamrznjenju o-sebnih dohodkov v bankah, zavarovalnicah, loterijah in trgovinah. Sindikati so bili mnenja, da bo to zamrznjenje kaznovale tiste, ki so dobro poslovali in niso pretirano poviševali plač. Dalje je skupščina odločila, naj davki ne prekoračijo 26‘7° dohodka. Slovenija-Hrvatska proti temu.
Lev Detela	
IZKUŠNJE Z NEVIHTAMI	SO IZŠLE 	
Na prodaj so pri Založbi Slovenske Pravde v Angliji, pri Mohorjevi družbi v Celovcu, pri Katoliški knjigarni v Gorici in v Tržaški knjigarni v Trstu. Prodajata jih tudi g.Ruda Jurčec v Argentini in g.Pri -bac v Avstraliji. Dobijo se pa tudi pri Slov.Narodni Zvezi v Kanadi.	CENA VEZANEMU IZVODU: Avstrija Sch 40 Italija Lt 1000 Nemčija DM 6 Anglija 13/6 Amerika in ostali svet $ 2.00
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 15. JANUARJA 1968.
LETO XXI. ŠTEV. 344.
MALIKOVANJE
TRIDESET DET na vodstvu partije niso mačkine solze. Pred tridesetimi leti je Moskva postavila Tita za sekretarja KPJ in je pri izbiri imela po svoje srečno in nesrečno roko. Srečno je izbrala, saj je bil mož sposoben in je partijo privedel na oblast Izbira pa je bila toliko nesrečna, da se je isti mož po vojni postavil Stalmu po robu in tako ni širil revolucije po moskovskih receptih. A kakršnikoli so že bili recepti, spretnost, s katero so jih Tito in njegovi tovariši prilagajali okoliščinam, je občudovanja vredna tudi za tiste, ki jo obžalujejo. V nekem oziru je partija zrasla kot kopriva na gnoju predvojne politike. Medtem ko so stari politiki kot podeželski advokati gonili svoje pravde o oslovskih sencah, je partija izrabila narodno zavednost in pod plaščem narodnoosvobodilne borbe izvedla svojo revolucijo. Tole je morda rečeno nekoliko grobo, ker ne gre pozabiti, da se je partija brez vsakega ozira posluževala vsakega sredstva, ki je prinašalo možnost koristi, toda res je, da komunizem napreduje v prvi vrsti zaradi napak njegovih nasprotnikov. In teh napak je bilo pred in med vojno le preveč.
Oblast je bila partiji prvi in glavni cilj.. Vse drugo so bile postranske zadeve in gesla, ki so se spreminjala po potrebi. Borba za pravice delovnih ljudi, borba proti brezposelnosti, borba za socialno in zdravstveno skrbstvo, borba za človeka vredne pokojnine m podobne zadeve so se po dvaindvajsetih letih oblasti pokazale kot predvsem jezične borbe, Ce se ozremo v dežele, katere je z Jugoslavijo mogoče primerjati, imamo dovoli razloga za trditev, da bi nekomunistična vlada v teh letih v vseh ozirih - in prav gotovo z mnogo manjšimi žrtvami -dosegla vsaj toliko, če ne več, kot je komunistična. Ironija je v tem, da bi socializem v lepem, nedogmatičnem (in nekateri bodo pristavili "neznanstvenem") pomenu besede prav verjetno bolje uspeval pod nekomunistično vlado kot pod vlado, ki se šteje za socialistično. Toda glavna stvar je oblast. Partija krepko sedi v sedlu in se spet toliko prilagaja okoliščinam, da popušča, kjer je popustiti treba, da je ljudstvo ne bi vrglo z oblasti, a ne popušča toliko, da bi ji vajeti zdrknile iz rok,
To so sicer stare reči, a komunistom niti ni mogoče zameriti, da se jih vesele in jih spet in spet praznujejo z dolgimi govorancami, v katerih na zumetni-čen način zapleteno razlagajo za lase privlečene zakone zgodovinskega razvoja . Take slovesnosti jim pač prijajo. Primerjati jih je mogoče z zažiganjem kadila pred maliki Ker vsak dan greše proti Marxovim zapovedim, si od časa do časa potolažijo vest s svečanimi izjavami, da še vedno verujejo vanj. A decembrsko praznovanje tridesetletnice, odkar je Tito prevzel vodstvo komunistične partije, je bilo pripravljeno s sumljivo naglico. Že spomladi so praznovali tridesetletnico^
KOPER POVEZAN S SREDNJO EVROPO
Od našega dopisnika
Kot je KLIC TRIGLAVA že poročal, je 16.novembra 1967. odpeljal iz koprskega pristanišča proti zaledju prvi vlak, potem ko so dogradili enotirno progo Koper - PreSnica.
Otvoritev koprske železnice je drugi mejnik v razvoju slovenske obale. Pred devetimi leti, 7. decembra 1958, je v novem pristanišču pristala prva prekooceanska ladja. S povečanjem tranzitnega prometa in z vedno večjim zanima-njem slovenskega in tujega gospodarstva - predvsem Avstrije in Nemčije - za koprsko pristanišče, se je pokazala po treba po cenejših in hitrejših dovozih, kar lahko opravlja samo železniško omrežje. S precejšnjimi napori strokovnjakov in tehnikov, ki so morali premagati večje težave (premostitev več kot 400m višinske razlike s postavitvijo mostov, visokih nasipov, vrtanjem predorov in izkopavanjem globokih usek) so prišli na dan tudi finančni problemi. Tre ba je podčrtati, da je bila proga zgrajena iz izključno slovenskih sredstev, s pomočjo republiškega prispevka, medtem ko so v tem primeru izostali zvezni fondi, s katerimi običajno gradijo železniške proge v drugih republikah.
Perspektive za vedno večji razvoj koprskega pristanišča, ki ima izredno ugodno lego za povečanje skladišč in za gradnjo novih pristaniških objektov, so se z dograditvijo železnice še povečale. Med tujimi gosti ob otvoritveni svečanosti je bilo na primer opaziti močno zastopstvo iz Avstrije in Nemčije. Slednji dve z zadovoljstvom gledata na razvoj Kopra, saj je čutiti njuno željo, da preko tega centra dobivata vse južno sadje. Če se bodo uresničile sedanje domneve, bo koprsko pristanišče že letos podvojilo svoj promer in se približalo 2 milijonom ton. Istočasno pa so že dane možnosti za bodočo podvojitev železniškega tira, saj je bila trasa začrtana v perspektivi vedno močnejše valorizacije koprskega pristanišča.
Uradne otvoritve 2. decembra lani, sta se udeležila tudi zastopnika Slovenske skupnosti iz Trsta dež. svetovalec Skerk in pokr. odbornik Rudolf, ni pa bilo italijanskih predstavnikov niti konzula iz Kopra, pa tudi ne slovenskih komunistov iz KPItalije. Govorilo se je, da Tito ni bil povabljen k otvoritvi. Gotovo je, da je njegov modri vlak pripeljal šele popoldne, ko si je potem Tito neuradno ogledal progo in pristanišče.
■* v Zagrebu in takrat se je zdelo, da ne bo drugih proslav. Na zimo pa jih je nenadoma prijela potreba, da še praznujejo. Ne da bi na dolgo in široko pripravljali programe proslav, kot je sicer navada, so se drug za drugim sestali centralni komiteji republiških partij in slavili Tita. Slavje je doseglo višek v Beogradu na seji centralnega komiteja ZKJ.
Razlogi za nenadno praznovanje na debelo so trije. Prvega smo že omenili in je zažiganje kadila pred marksističnimi maliki. Drugi je Titova osebna neči -mernost, ker je očitno, da je sam silil k proslavam. Tretji razlog pa je upanje, da bodo z obujanjem spominov na slavno preteklost vzgajali mlade generacije. Toda tem generacijam se slavna preteklost v uho piše in upravičeno smatrajo, da se od same slave ne da živeti. Stara slava ne daje nikomur pravice, da na veke tlači ljudi, če ne s silo pa z nesposobnostjo. Napihnjene zgodbe o predvojni i-legali in vojnih junaštvih so privlačne samo za tiste, ki se z njimi bahajo. Za mla de ljudi so dolgočasne in jih odbijajo,kar opazimo tudi na zapadu kot reakcijo na zadnjo svetovno vojno. Zato se starim partijcem in partizanskim borcem - v bi= stvu sila preprostim možganom - zdi, da peša komunistična vera. Kot zdravilo pa jim ne pride na misel nič drugega kot vrtenje stare lajne s starimi pesmimi o heroizmu starih borcev.
V tem je nauk tudi za emigracijo ali zdomstvo. Tudi tam peša protikomunistična vera in tudi starim emigrantom se zdi, da jim bo pomagalo pogrevanje junaških zgodb iz starih časov. Toda samo od tega narod ne bo mogel živeti, pa e-migracija tudi ne. Pred seboj moramo zreti bodočnost, ko bo več strpnosti in manj delitve na naše in vaše. Novim generacijam, ki niso obremenjene s krvjo preteklosti, pripada prva naloga, da grade miselni most, ki bo naredil križ čez preteklost in pripravil narodu pot odpuščanja, sprave in miru. S tem upanjem v bodočnost začenjamo novo leto.
•	UREDNIŠTVO
Po zadnjih vesteh naj bi bilo v Jugoslaviji aretiranih okoli 400 Rankovičevcev, vse v zvezi s čistko v partiji neposredno pred Titovim odhodom na Vzhod. O celi zadevi upamo kaj več pisati v prih.številki. Ur.
V NEPRESTANEM ISKANJU
OB SMRTI VEKOSLAVA FARKAŠA
Na dan pred božičem je za srčno kapjo umrl VEKOSLAV FARKAS, dolgoletni sodelavec v KLICU TRIGLAVA in večletni predsednik SLOVENSKE PRAVDE. Lani v maju je dopolnil petdeset let. Doma je bil iz Ljutomera, toda večino svojega življenja je preživel v Srbiji. Bil je aktivni častnik v jugoslovanski vojski, toda le kratko dobo je služboval v Sloveniji. Med vojno je bil pomočnik komandanta radio-brzojavnega centra MihailovičeveVrhovne komande. Pri tem poslu je bil v začetku 1944 aretiran od Gestapa, poslan v koncentracijsko taborišče v Franciji, kjer pa je pobegnil, se pozneje pridružil Andersovi poljski vojski in z njo prišel ob koncu 1944 v London.
Njegovo podjetnost in delavnost so kmalu opazili in hitro se je vključil / življenje srbske emigracije. Ob pomanj kanju stikov med redkimi Slovenci, ki so mu bili tedaj dosegljivi, je pričel izdajati šapirografirani 'Triglav', ki pa je kmalu zamrl. Od tedaj datirajo najini stiki - v zameno sem mu pošiljal 'The Yugoslav Herald', ki smo ga izdajali v Eboliju v Italiji. Do našega prihoda v Anglijo, 1948, nam je posredoval marsikatere dragocene informacije, ki smo jih tedaj potrebovali. Za slovenskim 'Triglavom' je pričel izdajati in urejati srbskohrvatsko 'Jugoslavijo', oblikovno in vsebinsko zelo dobro revijo, ki jo je financiral b. kralj Peter. Ta vir sredstev pa ni bil poznan javnosti, pa so stari jugoslovanski politiki brez podlage sumili, da ima Slavko Farkaš neke tajne stike z zavezniki, kot mi je to pripovedoval pok.Večeslav Vilder. Na isti način je po naši preselitvi v Nemčijo Slavko tudi želel nadaljevati z izdajanjem ' The Yugoslav Heralda’, za katerega je bila snov že pripravljena, prevedena in poslana v London, Toda delno vsled političnih intrig in osebnih ambicij iz vsega tega ni bilo nič - kakor hitro je bil razkrit finančni vir, je tudi 'Jugoslavija' prenehala izhajati. Bilo je nekaj nezaslišanega, da bi " neizkušeni" Farkaš urejal take reči.
Po ustanovitvi Slovenske Pravde 29.oktobra 1948 se ji je pridružil in v njej dolga leta zavzemal vidna mesta. Za srbsko emigracijo, toda pod jugodlovansko zastavo, je prav gotovo storil veliko, a bil večkrat deležen podtikanj, intrig. Prav gotovo je v prvi vrsti njegova zasluga, da je - po vzgledu poljskih veteranov - prišlo do ustanovitve množičnega združenja bivših Mihailovičevih borcev, kateremu je stavil na razpolago svoj organizacijski čut in sile.
Značilno za Slavka je bilo, da nikdar ni ostajal pri začetem poslu. Bil je v stalnem snovanju in iskanju. Naj je šlo za njegov svetovni nazor, njegovo politično pripadnost ali dejavnost - ničesar ni bilo zaključenega. Taka je bila njegova narava.
V dveh smereh pa se Slavko ni spremenil: dasi po narodnosti Slovenec, mu je bil slovenski okvir, kot je to sam zapisal, preozek. Zato je bil z dušo in srcem za Jugoslavijo, toda nikakor ne za kakšno Jugoslavijo pod srbsko hegemonijo. Trmasto je vztrajal na svoji tezi, da mlada Jugoslavija še ni mogla dokazati svojega raison d'etre, ker dejansko še nikdar ni živela demokratično življenje.
Demokratičnost je bila njegova druga lastnost, ki ji je bil veren do smrti. Živ izraz tega njegovega prepričanja so na primer pravila Slovenske Pravde, katera sva skupaj formulirala in pripravila predlog. Odlikujejo se ne samo po zelo jedrnatem slogu, neobičajnem za tako birokratično zadevo, ampak tudi po praktični elastičnosti organizacije in predvsem po varščinah, da nikdar noben član ne bi bil prikrajšan v svojih pravicah,in možnostih priziva proti kakemu samovoljnemu ukrepu funkcionarjev. Uvod v Pravila, ki predstavlja vso politično filozofijo Slovenske Pravde,je izključno njegovo delo. Da je kljub stalnemu iskanju in kljub periodičnim konfliktom v organizaciji Slavko ostal član Pravde do konca, kaže, da mu je zamisel te organizacije odgovarjala: dajala mu je polno možnost izmenjave mnenja in obenem možnost lastnega političnega prepričanja in možnost akcije za skupni cilj: demokratizacijo domovine.
Stalno je pričel sodelovati v ' Klicu Triglava', ko je ta iz lokalnega lista pričel postajati neodvisni glas slovenske politične emigracije. V tisto dobo štejejo njegovi Razgledi, stalna rubrika, kjer je poročal o srbskih in hrvatskih zadevah. Kot večkrat drugod tudi tu nadaljevanje rubrike ni izpolnilo naših pričakovanj, ki smo jih vlagali vanj ob zares odličnem in originalnem začetku. On je bil dalje končni redaktor Hlavačkovih spominskih zapiskov, ki pa tudi niso doživeli zaključka. Delal je dalje na ureditvi Vilderjeve politične zapuščine.
Njegov slog pisanja je bil svojski: a ker je bil pismeno daleč bolj vešč srbskohrvatskega jezika kot pa slovenskega, so morali biti vsi njegovi članki prevedeni. Pri tem so potem slovenske objave nujno trpele na stilu, kar so nekateri bralci zapazili, a niso razumeli vzroka.
Njegov zadnji članek je bil pisan za 'Glas kanadskih Srba', kjer je vsako leto v božični številki pisal o kakšni aktualni zadevi. To pot je izbral Žebotovo 'Slovenijo'. Želel je ob najinem zadnjem telefonskem pogovoru, da objavim prevod tudi v ' Klicu Triglava', kar danes storim. Tudi ta članek, kot mnogi drugi, kaže na njegovo ostrino opazovanja in skoro neusmiljeno analizo in kritičnost, ki so mu jo nekateri zamerili, ker so jo pripisovali njegovim skritim namenom. Toda teh ni bilo, ker je bil Slavkov namen odkrit: s posredovanjem informacij in vsestranske analize omogočiti, z ostrim stilom izzvati diskusijo, kot je to sam često poudarjal. Kot sam ni zameril, kadar je bil predmet kritike, tako je bil tudi on oster, ker je smatral, da mora imeti človek, ki se bavi s politiko, trdo kožo in &
Bolezen zarotniškega sumničenja
Prijatelji iz Slovenije in zamejstva pišejo, da se tam po anonimni pošti "iz Buenos Airesa in New Yorka" širijo govorice, da sem knjigo 'Slovenija - včeraj danes in jutri' napisal "na željo Titovih agentov", in podobna podtikanja.
Režimsko časopisje v Sloveniji je najprej knjigo označilo kot delo "ameriš kega agenta", zatem pa je "dopisnik iz New Yorka" v Argentini objavil, da je knji ga bila inspirirana od "skrivnostne poslanice" iz cerkvenega Rima. Tako v pestrem zarotniškem krogu okoli knjige manjkata le še Moskva in Peking.
Prav nič ni čudno, čeprav seveda ni razveseljivo, da se tudi med Slovenci še dobijo ljudje, ki bolestno tkejo take zarotniške izmišljotine, jih razširjajo ali jim nasedajo. Razveseljivo pa je, da tisoči Slovencev, ki so knjigo čitali, le-to sodijo po njeni vsebini vluči podatkov in razlogov, ki so z njo v stvarni in logični zvezi.
Knjiga nima nobene zveze s kakršnimikoli zarotniškimi viri ali nagibi. Edini, ki so mi pomagali, so moji slovenski prijatelji v svetu, ki so s skromnimi o sebnimi. prispevki knjigo finančno omogočili. Po Sloveniji pa so knjigo razširili tamkajšnji čitatelji sami, ki so kljub beograjski prepovedi knjigo močno kupova li in nosili domov. Vsa naklada je razprodana.
Čitatelji knjige vedo, da je pisana z odkritim in edinim namenom, da z analizo dejanskih silnic slovenskega razvoja pomaga k uspehu aktivne slovenske raz vojnosti. Edina alternativa je novo brezupno nasilje in uničevanje. Zato v Sloveniji prevladuje zavestna težnja in konstruktivni pritisk k vedno večji svobodi Slovencev in k samostojnosti njihove lastne države. Ti silnici oblikujeta osnovno dinamiko današnje Slovenije, ki je - tako smemo upati - ne morejo več ustaviti ne notranji nasilniki z leve ne zunanji skrajneži z desne.
Zato bom tudi v novem letu na tretji strani 'Slovenske države' objektivno razčlenjeval dosežke, možnosti in težave nadaljnjega slovenskega razvoja - dokler ne bo vSloveniji popolne prostosti javnega razpravljanja o teh osnovnih vprašanjih slovenske bodočnosti.	CIRIL ŽEBOT
®mora biti v stanju prenesti še tako neusmiljeno kritiko, da bi bistva vprašanj mogla prodreti na vrh in biti izpostavljena javnosti. V tem hotenju pa je šel včasih tako daleč, da ni iz mnogih dreves videl gozda. Njegovemu zadnjemu članku, objavljenem v današnji številki, je prav lahko postaviti vprašanje: Kakšen smisel ima potem vsa borba proti režimu doma, če se ta ne bo spremenil odn.ni upanja, da bi se. Zdi se mi, da je tu izgubil Slavko perspektivo.
Dosleden gornjemu, je zagovarjal neodvisnost ' Klica Triglava' in živo razumel življenjsko nujnost njegovega obstoja v slovenskih prilikah - kot zametek srbskega protiuteža je smatral pariški ' Savremenik', za katerega pa je začel čutiti, da mu manjka organizacijskega zaledja, zato se je zadnje čase, bi rekel, pričel ožje povezovati s skandu navskim ' Jugoslovenom', pri čemer pa se je že bližal politično opredelitvi, ki mu je okvirno odgovarjala.
Politično je bil socialist, bolje laburist, a mu to ni preprečevalo, da ne bi bil tudi član Liberalne internacionale. Bil je med ustanovitelji Socialnodemokratske skupnosti, ki je kazala na posrečeno rešitev problema mlajše generacije v odnosu na osivelo Socialistično stranko Jugoslavije.
Svojega mnenja ni nikdar skrival, svoje članke je vedno podpisal - delno mu je to omogočal njegov nevezani poklic, nazadnje kot krojaški učitelj, a v bistvu gotovo demokratična zavest o vrednosti in odgovornosti vsakega posameznika v demokratični družbi.
Objavil je študijo o demokraciji, ki je izšla kot "Lik demokratije" pri ' Savremeniku'. Slovenska Pravda bi se oddolžila njegovemu spominu, ako bi oskrbela dober prevod in delo publicirala v slovenščini. Ne dvomim, da bi bil ta njegov Lik marsikateremu modemih političnih idej lačnemu slovenskemu rojaku iz domovine dobro vodilo, zakaj je pluralistična politična družba nujnost za demokracijo.
Številni Slovenci njegovega jugoslovanstva niso mogli razumeti, kar je bil vzrok, da so ga smatrali za jugoslove nar ja tudi v nacionalnem pogledu. Vsekakor v tem oziru ni bil do javnosti dolgo časa dovolj jasen. Sele v zadnjem argentinskem ' Zborniku Svobodne Slovenije' se je potrudil razložiti to zadevo. Bil je globoko prepričan, da je samo demokratična Jugoslavija, ob širokih samoupravah, najboljše zagotovilo za rast in napredek vseh njenih sestavnih na-
rodov-	D. PLENIČAR
Prejeli smo iz domovine :
LJUBEZEN IN PONOS
Poln življenske energije, volje in moči, je leta 1930 triindvajsetletni Tomaž ustanovil v manjšem industrijskem mestu svojo lastno samostojno obrt. Mesec dni pred tem se je poročil s sedemnajstletnim dekletom. Vkljub takratni ekonomski krizi, je to podjetje iz dneva v dan, iz leta v leto, dobro napredovalo, tako da je postalo v začetku druge svetovne vojne največje podjetje te vrste v državi. Kakor je podjetje rastlo, tako sta z njim rastla tudi Tomažev ponos in ljubezen do podjetja. Ponos in ljubezen sta bila vsepovsod prisotna; iz tega ponosa in ljubezni so vkljub težavam vedno vznikali neka sreča, smeh, veselje. Ponos in ljubezen nista bila samo last njegova; to dvoje je bilo last vseh prisotnih, celo mrtvi objekti so čutili njih prisotnost. Ta ponos in ljubezen sta preganjala vse črne oblake, ki so se od časa do časa nabirali nad podjetjem, to dvoje je z lahkoto reševalo vse težave celega podjetja; ponos in ljubezen sta bila duša in kri podjetja.
Prišla je druga svetovna vojna, pa kakor povsod, je ta naredila spremembe tudi v Tomaževem podjetju. Njega so zamenja*! s simpatizerjem okupatorja in podjetje je šlo v manjšem obsegu kot preje zopet naprej. Ostali uslužben ci in delavci v podjetju so še vedno obdržali tisti nekdanji ponos in ljubezen, pač pa so zaradi nacionalnega občutka in vojrtih grozot izginili tista nekdanja sreča, smeh in veselje. Po štirih letih vojne je okupator odšel iz Tomaževe domovine, njemu pa je le prepustil ostanek njegovega nekdanjega podjetja. Prišel je tisti težko pričakovani trenutek, ko so se sreča, smeh in veselje zopet združili s ponosom in ljubeznijo. Tomaž, njegova žena, pridna kot mrav Ija, pa nekdanji zvesti uslužbenci tega podjetja, so se vrgli kot levi na to podjetje, da ga zopet usposobijo za normalno življenje in pokažejo, da je isti vreden ponosa in ljubezni. Po dveh letih trdega dela, fizičnih in materialnih žrtev, je to Tomaževo podjetje prišlo zopet na normalni tir in zaživelo zopet svoje nekdanje življenje.
29. aprila 1948 pa so prišli nad Tomaževo podjetje veliki črni oblaki, katerim pa sedaj tudi ponos in ljubezen ni sta bila več kos in sta morala oba pred njimi kapitulirati.
Na sam dan 29.aprila 1948 ob 2.uri popoldne je Tomaževo podjetje, katero je bilo v lastni stavbi, pbkolilo 8 po lica jev in ga zastražilo. Ko je bilo obkoljevanje objekta završeno, so stopili v Tomaževo pisarno štirje možje, lepo napravljeni, vsak s svojo aktovko v roki, se na kratko predstavili, kdo da so, in povedali Tomažu, radi česa so prišli. Tomažu so dali v roke kos papirja, na katerem je med drugim tudi pisalo: "Podjetje je prišlo z današnjim dnem v vseljudsko premoženje." Od Tomaža so najpreje zahtevali ključe od blagajne, potem, da prostovoljno pokaže, ko liko ima denarja v lastnem žepu, potem pa še druge važne in nevažne reči, kar se tiče podjetja samega. Ko je bilo teh formalnosti konec, so Tomažu dali v podpis listino, v kateri je bilo navedeno, da je vse to vzel na znanje in da se s tem dejanjem strinja. Tomaž je ohranil mirno kri in je brez kakega obotavljanja listino podpisal. Potem so mu ti možje, vsak po svoje, v lepem tonu povedali, naj se ne smatra več za lastnika podjetja. V nadaljnem prijateljskem razgovoru so mu tudi povedali, da mora pač Tomaž sedaj priznati, da je do tega podjetja prišel krivično,, da je bil kot lastnik istega sebičen, egoističen, izkoriščevalec i.t.d. Svetovali so mu, naj to prizna, naj se skesa svojih grehov, ker le to je lahko njegova rešitev, da za svoja kriva dejanja ne bo treba odgovarjati in da se mu bodo od pustila. Tomaž se je po teh razgovorih lepo od vseh poslovil ter odšel v svoje stanovanje, ki je bilo v prvem nadstropju iste stavbe.
"TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO"
Tako se je Tomaž vrnil v svoje stanovanje, iz katerega je še zjutraj ob 5.uri odšel kot lastnik podjetja, s ponosom in ljubeznijo; sedaj pa se je prvič v svojem življenju vračal kot privatnik. Prvikrat je tu našel, obraze otrok in žene žalostne, objokane in preplašene, ne več vesele, kakor je bilo to vedno preje. Tomaž se je ob črni kavi pogovoril z ženo, oba sta ohranila živce in mirno kri, kar je prineslo optimistično razpoloženje v družino. Ves dogodek je Tomaža pač malo duševno utrudil, pa je šel v spalnico, legel na divan in začel premišljevati.
V spomin se mu je najprej vrnila neka povest, ki mu jo je še v otroških letih pripovedovala njegova stara mati, pa si jo je zapomnil približno takole; Na odprtem morju so morski gusarji na svojem pohodu zasledili mirno plavajo čo ladjo, jo sovražno napadli, se po kratkem boju nanjo vkrcali, kapetana ladje in mornarje pometali v morje in se tako polastili ladje in blaga, ki je bil natovorjen na njej. Tomaž je primerjal ta dogodek z dogodkom, ki se je prav kar dogodil njemu. V začetku svojega premišljevanja je Tomaž videl le vse črno, pa vendar mu'je vsaka pretekla minuta v to črnino prinašala nekaj svetlobe. Tako je Tomaž po nekaj časa premišljevanja le ugotovil, da se z njim ni ravno tako naredilo kot s kapetanom in ladjo iz pravljice, pa da le ni z njim tako hudo. Njega so le živega izkrcali na obali, posadko pa živo in zdravo pustili na krovu, 'in ladja'je odplula z novim poveljnikom'mirno naprej.
Toda Tomažu so v ušesih še vedno odmevale besede "sebičen, egoističen, izkoriščevalec"; ni se mogel rešiti tega od meva, pa je o teh besedah začel premišljevati. Po celi uri premišljevanja je Tomaž te besede analiziral in prišel do nekako takega zaključka:
Res je, to podjetje sem svoj čas ustanovil tako rekoč iz nič, vsa osnovna glavnica so bile ženine in moje roke. Delo, katerega sem kupoval od svojih nameščencev in delavcev, sem prodajal naprej drugim dražje kot pa sem ga sam kupil. Pač pa sem ves presežek, z ženinim in svojim delom vred, vsak dinar, dnevno sproti vračal nazaj v podjetje, pa vse to le radi ponosa in ljubezni do podjetja. Nobenega dinarja nisem poslal v Švico, nobenega dinarja nisem naložil v kako gostilno, bordel; vse, vse je šlo za ponos in ljubezen. Nikdar nisem čutil v sebi, v svoji duši, da to delam iz kake sebičnosti, egoizma, kakor se mi sedaj očita. V sedemnajstih letih obstoja svojega podjetja sva z ženo oba delala po 12-14 ur dnevno; oba sva tudi zavestno vedela, da sva sužnja svojega lastnega podjetja. Ta slednji nama je bil diktator, ta nama je diktiral, kdaj morava zjutraj vstati, kdaj greva lahko na kosilo, kam lahko greva in kam morava iti, le samo on nama je povedal, kdaj greva lahko k počitku. Življenske potrebe za ženo, otroke in sebe so bile vedno na drugem mestu; radi ponosa in ljubezni do njega je podjetje vedno zasedlo prvo mesto.
Tomaž je ležal na divanu, gledal v strop sobe in še kar premišljeval. Sele sedaj je začel premišljevati o svojem ponosu in ljubezni. Vedno manj važnosti je pripisoval materialnim interesom, toliko bolj pa je težo udarca začel do življati njegov ponos in ljubezen. Pred oči mu je stopil napis, katerega je dnevno gledal na sosednji industrijski stavbi, kjer je pisalo; "Tujega nočemo, svojega ne damo.” Tomaž je ugibal, komu je ta napis namenjen; lahko je vsem drugim, samo njemu ne. Tomaž ni bil lovec tujih sreč, ponosov, ljubezni itd. Kar je on imel tega, je sam ustvarjal z delom in razumom. Tomaž se je od minute do minute bolj zavedal, da sta njegov ponos in ljubezen ogrožena, ni se pa še zavedal, da sta že izgubljena. Tomaž je bil pripravljen, da bi se boril za ogroženi ponos in ljubezen, pa ni vedel kako naj se bori, pa ni niti vedel, kje je pravo bojno polje za ta boj. Ali naj vstane, pa gre na dvorišče golih rok, pa naj se bori proti osmim policajem s strojnicami, ali naj kliče okolico na pomoč? Tomaž je vedel, da bi bil to "boj brez upa zmage". Tomaž je vstal, od premišljevanja še bolj utrujen kakor prej, se iz sobe vrnil k ženi in o-trokom. Pogled na ženo in otroke je Tomaža trenutno osvežil in se je počutil tudi odpočitega. Sele pri tem pogledu nanje se je zavedel, da ima tudi tukaj v njih ponos in ljubezen, pa da je to preje radi samega podjetja zanemaril. Trenutno ga je bilo samega sebe malo sram, pa si je počasi to sam sebi oprostil. To razodetje mu je dalo novih moči, mu razvedrilo um, pa se je zopet počutil človeka življenja vrednega.
SUŽENJ 20 . STOLETJA
Cas je šel svojo pot naprej. Tomaž je bil rojen v družini ekonomskega poklica in je tako od otroških let naprej ži vel le v tem svetu dejavnosti in družinskem svetu. Vsa druga splošna človeška dejavnost je šla mimo njega in tako mu je bilo vse drugo precej tuje. V kolikor je bila ta trenutna sprememba za Tomaža duševni udarec, se je od istega hitro opomogel. Tomaž je svoje nekdanje podjetje sedaj lahko opazoval le še od daleč. Ni mu bilo treba dolgo čaka ti, pa je ugotovil, da so komunisti vse vzeli: nobene reči ne manjka; toda ponosa in ljubezni, tega pa v podjetju ni bilo več. Po enem letu je šlo to podjetje rakom žvižgat. Vsa sosedščina je vpraševala, kako je do tega moglo priti, nobeden ni mogel povedati pravega vzroka. Le Tomaž sam je vedel zanj: bilo ni ponosa in ljubezni. Tomaž je s svojo družino, ženo in tremi otroki, živel naprej brez poklica kot privatnik. Tomaž je hodil sem in tja, brez pravega ci Ija, prijelo se ga je nekako brezdelje, vsa njegova aktivnost se je koncentrirala na neko premišljevanje. Tomaža so materialni interesi docela zapustili, to mu je bila deveta briga. Trudil se je na vse načine, da bi razumel ta novi e-konomski svet, pa ga nikakor ni mogel razumeti, čim bolj je premišljeval in ogledoval, tem bolj se mu je zdelo vse narobe. Vse se mu je zdelo nekako sivo, pusto itd. Ponos in ljubezen je ohranil le še nad svojo družino. Njegova živ-Ijenska borba ni bila več kot preje fizična, pač pa le duševna. Duševno se ni boril za "nekaj", pač pa proti "nečemu", a sam ni dobro vedel, proti čemu se bori. Nikakor se ni mogel aktivno pridružiti temu novemu ekonomskemu, pa čeprav je to poskušal. Sredi leta 1949 je usoda namenila Tomažu usodo egiptovskega sužnja, ki je gradil faraonu grobnico. Tako je bil kot suženj 20.stoletja Tomaž poslan, da med drugim gradi industrijskega giganta. Tam je Tomaž zopet imel priliko, da iz drugega kota opazuje ta novi ekonomski svet. Čeprav je bilo tukaj fizično delo nadčlo veško, Tomažev um ni bil prizadet. Tudi tukaj je iskal ponosa in ljubezni. A namesto tega je videl le grobo silo, mrke obraze, vse brez smeha in veselja, brez humorja, same kletve, vpitje in grobe besede. Ko Tomaž od utrujenosti ni mogel spati, je premišljeval. Prišel je do tega, da je vse, karkoli je videl okoli sebe narobe, pripisal po njego vem zmotnemu novemu ekonomskemu sistemu. Ali je bil ta ekonomski sistem produkt ideje bradatega moža, ki se je rodil že v začetku 19.stoletja, že ob svojem rojstvu obsojen na neuspeh in smrt, ali se je pojavil prezgodaj ali prepo zno, tega ni mogel Tomaž nikakor ugotoviti. Tomaž je šele sedaj, tukaj v svojem suženjstvu ugotovil, da ta komunistični ekonomski sistem ponosa in ljubezni ne pozna, pa da sta mu te dve stvari popolnoma tuje. Prišel je tudi do prepričanja, da je "moč ponosa in ljubezni" močnejša od "moči materije". Kar se materije tiče, je bil to za Toma-
ža sedaj le sekundarni pojav, Ako je to premišljeval, se je spomnil Gregorčičevih besed "tud' prah se ne zgubi". To maž od sedaj naprej za svojo nevoljo nobenega drugega ni več krivil. Za kar se je čutil krivega, si je sam sebi rekel: "Jakec, Jakec to je tvoje delo, zapiši si sebi krivdo celo. " Vse to spoznanje je bila Tomaževa uteha, pa veliko olajšanje, tako da je z lahkoto prenašal vse fizične napore sužnja. Tomaž od tega časa naprej ni več delil ponosa in ljubezni na več strani, od sedaj naprej je vse to osredotočil na svojo družino, v kateri je videl svoj največji zaklad. Po osemnajstih mesecih suženjskega dela, se je Tomaž spet srečen vrnil v krog svoje družine in takoj zopet zaživel srečno družinsko življenje
Nekega spomladanskega dne se je Tomaž, zopet po dolgem premišljanju, odločil, da svojim otrokom pove svoje mnenje o svoji življenski filozofiji, o.svojem gledanju na svet in o svojem gledanju na bodočnost. Povedal jim je odkrito, da v njihovi in njegovi domovini ni ponosa, ljubezni, sreče, smeha, veselja i.t.d. Vsi otroci so po kratkem premišljevanju in pripravah odšli bosi in goli s trebuhom za kruhom, mimo mitraljezov, iz komunističnega raja v tu ji svet. Odšli so brez nacionalnega čuta v srcu, domovina jim tega ni dala; namesto da jih je učila o ponosu, ljubez ni, jih je učila o mržnji, sovraštvu i.t.d. Edino bogastvo, ki so ga vzeli s seboj, so bili očetovi nasveti, pa upanje v srcu, da bodo nekje v tujini našli ponos, ljubezen, srečo, novo domovino, in prostor pod soncem. Usoda jim je bila mila, pa jim je naklonila prav vse, karkoli so iskali. Danes so Tomaževi otroci državljani velike države, žive v ponosu, ljubezni, sreči in blagostanju. Vkljub izgubi vseh otrok se je Tomaž kar pomiril s to usodo. Da je otrokom to povedal, se ni kesal; čutil je pač v sebi očetovsko dolžnost, da otrokom pomaga vsaj z nasveti, če jim že drugače ne more. Možje postave, ki v komunističnem svetu urejajo zadeve ponosa, ljubezni, sreče in veselja, pa niso bili tega mnenja kot Tomaž, Nekega dne so prišli v njegovo stanovanje trije možje, vse v stanovanju premetali, vse pre gledali, iskali dolarje, zlato, cekine; pa ker tega niso našli, so vzeli Tomaža s seboj. Odpeljali so ga v zapore, ga posadili pred sodišče in sodnik je "v imenu ljudstva" prebral med drugim tudi tole: "ker je svojim sinovom pomagal beg čez mejo, ...... se ga obsodi na 18 mesecev težke ječe po paragrafu 118. " Tako je Tomaž po dveh letih oblekel suknjič egiptovskega sužnja in v njem prebil 18 mesecev,
S . O . S , BREZ ODMEVA
Danes Tomaž preživlja jesen svojega življenja. Njegovo delo je potovati iz kraja v kraj, tudi iz države v državo. Gleda, opazuje in premišlja, pa vzbuja spomine iz preteklega življenja in dogodkov. Tako se je zamislil v dobo dvajsetih let nazaj. Dogodek, na katerega se je spomnil, mu je bil še sveže v spominu, a ga je videl tako kot da se je dogodil šele pred nedavnim. Tomaž bi rad stal zopet pred tistimi štirimi gospodi, lepo oblečenimi, z aktovkami v rokah, ki so pred dvajsetimi leti stopili pred Tomaža z besedami: "Roke kvišku, denar al pa dušo." Tomaž bi jim rad danes povedal v obraz: "Vi lopovi, kriminalci, gusarji! Vi ste pred dvajsetimi leti celo ekonomijo v državi, ki šteje 20 milijonov ljudi, obsodili na doživljensko robijo in jo vrgli v ječo, sam narod te države pa ste pahnili v največjo bedo. Ta ekonomija-robijaš, ta se po tolikih letih še danes zvija v zaporu od krčev, podobna je skeletu brez življenske moči in sile. Temu današnjemu robijašu ste pred dvajsetimi leti, ko je bil še čil in zdrav, ubili ponos in ljubezen; to je bila njegova duša, srce in pogonska sila. Vsi vaši klici S.O. S. na vse strani sveta, ves vaš možganski trust, pa vsa vaša prizadevanja, da bi našli zdravilo za tega bolnika, bodo ostala brezuspešna. Vašega ujetnika ne morete amnestirati, on je brez ponosa in ljubezni, je hrom, vam brez koristi. Ves vaš boj, da bi ga ozdravi li, je boj brez upa zmage. Ta bolnik bo slej ali prej umrl, ali pa se bo z vami vred v ekonomskem kaosu zadušil. Ta bolnik bo kažipot bodočim generacijam, ki jim bo kazal, katera pot vodi v kaos, zmedo in bedo in katera vodi k ponosu, ljubezni, sreči in blagostanju.”
Tomaž razmišlja dalje. Nobena univerza na svetu ne producira ponosa in ljubezni te vrste; te dve stvari ne raste ta na nobeni njivi, nista na prodaj v nobeni trafiki, trgovini ali veleblagovnici. Ti dve stvari sta dve nevidni naravni sili, ti dve sili sta produkt narave, ki pa sta dosegljive le zdravemu razumu. Tomaž hodi po zapadnem in kapitalističnem svetu, pa ugotavlja: kapitalistični svet in svet pravega socializma imata tega ponosa in ljubezni v izobilju. Ta dva svetova ga gojita in čuvata Čuvata ga tako kot vrtnar čuva najlepšo cvetko v svojem vrtu. Ta ponos in ljubezen sta temu sveta garancija, da bodo narodi teh svetov še v bodočih generacijah živeli v ponosu, ljubezni, sreči in blagostanju. Vse, kar je na tem božjem svetu brez ponosa in ljubezni, vse to je obsojeno v naprej na neuspeh in propast.
POD ČRTO: (Iz Ljubljane sporočajo:)
Tri naša zunanjetrgovinska podjetja so se nedavno pogajala s sovjetskimi trgovci o uvozu loja, ki bi ga potrebovala naša industrija za izdelovanje mila. Prehitelo pa jih je Združenje proizvajalcev mila in loj uvozi-
lo iz ZDA. Plačali so seveda nekaj več, saj so nam Arne ričani prodali loj, ki so ga sami uvozili iz ZSSR. (DELO 9. novembra 1967.)
Švica ima na milijon prebivalcev prijavljenih 900 paten tov, Jugoslavija okrog 40. (DELO 31.avgusta 1967.)
VEKOSLAV FARKAŠ:
SLOVENIJA - včeraj, danes in jutri
Pred nekaj leti je skupina ekstremnih Hrvatov, ki je v Londonu izdajala list "Nova Hrvatska”, apelirala na hrvat-ske komuniste v Jugoslaviji, naj bodo najprej Hrvati in naj kot sinovi hrvatskega naroda delajo - s pomočjo hrvatske emigracije - za razbitje Jugoslavije in vzpostavitev hrvatske države.
Dr.Ciril Žebot, profesor ekonomije na Georgetown univerzi v Washingtonu, D,C., ZDA, je napravil nekaj podob nega v svoji knjigi "Slovenija včeraj, danes in jutri" (samoizdaja, Celovec, Avstrija, 1967, 172 strani). Medtem ko je bil apel hrvatskih ekstremistov hrvatskim komunistom nedvoumen in docela jasen, je dr. Zebot v svoji brošuri precej zmešan. Kot dopolnilo njegove brošure in neke vrste pojasnilo njegovih pogledov pa je njegov referat na mednarodnem simpoziju v Berlinu, katerega besedilo je objavil politično neodvisni KLIC TRIGLAVA. Iz brošure in tega referata sledi, da dr, Žebot veruje v možnost, da se Slovenija lahko sama, ne glede na druge narode Jugoslavije, "deto talitarizira", "konfederira" in "demokratizira". Sedeč udobno v Washingtonu priporoča slovenskemu narodu "aktivistično evolucijo", da bi bil tako poražen "preostali partijski totalitarizem in jugocentralizem". Namesto da bi pošteno in pogumno izjavil, da niti sam ne ve - kot tudi noben drugi na tem svetu ne ve - kako in kdaj bo komunizem izginil, je dr. Žebot izbral nekaj dejstev in "dejstev", ki podpirajo njegovo tezo, vse ostale pa ignoriral. Ta dejstva po tem analizira in sintetizira in nato politizira in fantazira.
Da bi prišlo do "demokratizacije", dr. Žebot predlaga komunistom, naj napravijo še eno politično stranko. On ve ruje, da je to možno in že vidi znake razcepa in razpada v jugoslovanski komunistični partiji na nacionalni osnovi. Enako kot nekateri ljudje v emigraciji in razni "strokovnjaki" za Jugoslavijo, a posebno za Slovenijo, med tujci, tako tudi dr. Žebot vidi v Rankovičevem padcu, v menda žolčni debati o srbskem in hrvatskem jeziku itd., dokaze komunistične evolucije, možnost realizacije Djilasove ideje o drugi stranki, v kateri komunisti ne bi smeli biti člani. Dr. Žebot očividno veruje, da obstoja velika možnost (ako pride do "aktivistične evolucije") za "detotalitarizacijo" v Sloveniji, t. j. da slovenski komunisti dovolijo ustanovitev še ene politične stranke v Sloveniji. On meni, da v Slove niji , gospodarsko najnaprednejši državi v okviru Jugoslavije in z visoko kulturo (višjo kot jo imajo drugi), tako pogoji obstojajo. Trdi, da so "tuji strokovnjaki" istega mnenja in da Sloveniji pripada posebna in vodilna vloga v razvoju komunističnega sistema.
Ako bi bila komunistična partija zares stranka v zahodnem pomenu besede, potem bi bilo morda to še možno. To da komunizem je v marsičem religija z odgovarjajočimi neizpodbitnimi dogmami in doktrinami, katerih edini pravi nosilci in tolmači so komunisti. Ni izgleda niti da bi ena komunistična sekta priznala drugi komunistični sekti, dasta obe pravoverni, a kaj šele da bi jugoslovanska (ali slovenska) komunistična sekta priznala, da je nekdo drugi izven sekte pravoveren ali vsaj da ima morda prav. Zlasti ne, ako bodo ti drugi - kar bi bilo neizbežno - osporavali, da je osnovna dogma, v katero komunisti brez rezerve slepo verujejo, točna. Ta osnovna dogma je temelj vseh ekskluzivnih religij, vseh totalitarnih pokretov, pa tudi jugoslovanske komunistične sekte. Ta osnovna dogma se v glavnem gla si: "Samo mi, verniki, člani 'partije' razpolagamo z resnico. Samo mi vemo, kako je treba urediti svet, da bo raj na zemlji. Zato imamo samo mi pravico, da vodimo svet in da vladamo narodu odnosno narodom."
DOGMA SE NI SPREMENILA
Tudi dr.Ciril A. Žebot vidi, kot mi vsi, da je prišlo do sprememb v komunističnem režimu v Jugoslaviji. Naivni ali zlonamerni vidijo v teh spremembah nekakšno liberalizacijo in demokratizacijo režima in prihajajo do zaključka, da je to proizvod neizbežne evolucije in da je demokracija za vogalom. Ni dvoma, da vsak totalitarizem evoluira, toda dokler ostane neizpremenjena osnovna dogma ostane tudi totalitarizem neizpremenjen. Ce pride v nekem totalitarnem pokretu, kot je komunistični, med "verniki" do dvomov o osnovni dogmi in o nezmotljivosti partije, potem temu pokretu grozi razpad. Toda zaenkrat ni to slučaj nikjer na svetu, niti v eni komunistični partiji.
Tudi jugoslovanska komunistična sekta je šla skozi neizbežni razvoj in "evoluirala", toda osnovna dogma je ostala in bo ostala še dolgo časa neizpremenjena. Začetek totalitarnega pokreta je..skoro vedno večji ali manjši idealizem. Naslednji evolucijski korak, čim je to zgodovinsko mogoče, je vedno gangsterstvo (likvidacije, teror, stalinizem), ki traja relativno kratek čas. Naslednji "evolucijski korak" je končno paternalizem. Meja med temi "evolucij skimi koraki" seveda ni ostra in prehod iz gangsterstva v paternalizem je postopen. Jugoslovanska komunistična sekta je doslej "evoluirala" do paternalizma, ki je čvrsto zasidran v osnovni dogmi: "Oče najboljše ve." Možnost gangsterstva vedno obstoja in ta možnost je stalno opozorilo "deci". Dr. Žebot fantazira, ako vidi na obzorju naslednji "evolu
cijski korak" - izginotje komunističnega paternalizma. Kljub vsem priznanjem, da so delali napake, in kljub vsej ko munistični samokritiki, ni nobenega znaka, da jugoslovanska (ali slovenska) komunistična sekta namerava odstopiti od navedene osnovne dogme.
Dr.Žebot ponavlja skozi svojo brošuro številna "dejstva", ki jih vsi "rodoljubi" kateregakoli naroda stalno ponavljajo. Ta "dejstva" so dokaz, da je narod, kateremu pripadam, najkulturnejši, najpametnejši, najhrabrejši, najsposobnejši, najbolj civiliziran, in tako dalje. Nažalost pa ta narod drugi - povsem inferiornejši narodi neusmiljeno izkoriščajo, kradejo mu proizvode njegovega znoja in podobno. Te dele brošure prof. Žebota lahko, z manjšimi izjema mi, aplicira nase vsak "rodoljub" kateregakoli naroda v Jugoslaviji. Po dr.Žebotu je Beograd kriv za vse, jugocentra ližem srbskih nacionalistov še vedno izkorišča Slovence v gospodarskem pogledu, in tako dalje in tako dalje. Pobijati te in take trditve dr. Žebota (dr.Krnjevića, dr.Draškoviča) je izguba časa. Take trditve pa so obenem tudi žaljive za narod, kateremu pisec pripada, ker kažejo, da ta pisec nima visokega mnenja o svojem narodu, če misli, da bo njegov narod take neumnosti nekritično pogoltnil in jih sprejel kot sveto resnico. Prav tako je žalitev za slovenski narod neizbežen zaključek, ki izhaja iz dr. Žebotovega razlaganja, da so namreč Slovenci bodisi preneumni bodisi nesposobni, da bi živeli v večji, več narodni demokratski Jugoslaviji in da je mala Slovenija za Slovence gospodarski, politični, kulturni, intelektualni in socialni optimum. Najbolj smešna pa je morda dr.Zebotova trditev, da "Unitaristič na Jugoslavija, ki so jo bili utemeljevali predvsem iz obrambnih razlogov, Slovenije ni mogla braniti. V uri svoje največje stiske so Slovenci bili prepuščeni samim sebi." To je - blago rečeno - višek nacionalistične autohipnoze.
KOMBINACIJE PO VETRU
Človeku, ki ima priliko, da bere gotove proizvode srbskega, hrvatskega in slovenskega tiska v emigraciji, mora presedati, ko bere, da so Srbi rojeni demokrati in da tudi Hrvati in Slovenci niso nič manjši demokrati. Ako je temu tako, zakaj smo potem tu, kjer smo? Zakaj potem ti veliki demokrati na slovenski, hrvatski in srbski strani dajejo prednost in iščejo "zaveznike" pri slovenskih, hrvatskih in srbskih komunistih, ki za narod nič ne predstavljajo?
Dr.Žebot je posvetil svojo brošuro pokojnemu univerzitetnemu profesorju dr.Lambertu Ehrlichu, ki so ga komunisti ubili v Ljubljani 26.maja 1942. Dr.Žebot se smatra za pristaša in morda v nekem smislu tudi za naslednika pokoj nega ljubljanskega univerzitetnega profesorja Ehrlicha, duhovnega vodje Slovenske dijaške zveze, za katero pravi dr. Žebot, da je bila številčno najmočnejša predvojna študentovska organizacija v Sloveniji. Dr.Ehrlich je propagiral samostojno Slovenijo, ki bi bila (a) s Trstom neke vrste "jadranska Švica" ali (b) enakopravna država-članica pogodbene jugoslovanske konfederacije ali (c) v neposrednem okviru širše evropske zveze držav. Enako kot dr. Žebot sedaj, tu di dr.Ehrlich ni predvideval nobene možnosti federativne demokratske Jugoslavije.
Obstojajo emigrantske skupine, več ali manj demokratske, ki enako kot dr. Žebot zagovarjajo pogodbeno konfede rativno Jugoslavijo. Prihaja do načrtov o suverenih državah, ki bi lahko izstopale in vstopale v razne "pogodbene" kombinacije kot bi pihal veter. V okviru jugoslovanske pogodbene konfederacije bi bila zato lahko ena "suverena" država monarhija, druga komunistična, tretja fašistična, četrta verska republika, peta demokratska in šestamilitaristič na. Vsaka od teh suverenih držav bi imela tudi svojo vojsko, svoje atomske bombe, svoje puče in podobno... (Enako kot vsak "rodoljuben" Slovenec tudi jaz nimam nič proti, da ima Slovenija bataljon rasno popolnoma čiste slovenske vojske, ki bi ga prezident Slovenije uporabljal v paradne svrhe.)
Dr. Žebot dobro ve, da je "pogodbena konfederacija" neizvedljiva in da je nekoč v zgodovini morda obstojala ne kaj časa konfederativna država. Sam omenja, da so bile Združene države ameriške na začetku konfederacija, a da so kmalu postale federacija, kar so še danes. Toda kot dokaz, da je konfederacija možna, dr. Žebot navaja skupni evrop ski trg, za katerega trdi, da je "gospodarska konfederacija". Ni pa pri tem jasno, ali predlaga, naj se Jugoslavijo naj prej razbije, naj se najprej začne z gospodarsko konfederacijo in nato preide na nekaj drugega ali kaj?
Konfederacija lahko, teoretsko, zadosti nacionalizmu in domišljavosti "rodoljubov" posameznih narodov. Todasu verena Slovenija, samostojna ali pogodbeno povezana z drugimi suverenimi državami, ne more nujno zadovoljiti tudi slovenski narod. Medtem ko danes npr. dr. Žebot smatra, da je jugocentralizem kriv za vse zlo, ki tlači slovenski narod, se zelo lahko zgodi, da bomo mi Štajerci smatrali jutri - v suvereni državi - da nas izkoriščajo Kranjci odnosno Ljubljana. Enako kot bi se Dalmatinci lahko občutili izkoriščane od Zagreba, Srbi prečani od Srbijancev, Hercegovci od Sarajeva in tako naprej. Konfederacija ni rešitev, ako ni jasno, kakšna bo ureditev v "suverenih" državah, ki sestavljajo konfederacijo. Rešitev tudi ni federacija, ako ne postavimo na prvo mesto demokračij,e, a to pomeni najširšo samoupravo od najnižje upravne enote - vasi - do narodne države, ki jo je na prostoru Jugoslavije najlažje re alizirati pri Slovencih.
Da bi podkrepil svojo tezo o samostojni Sloveniji in ji dal neko logično osnovo, je dr. Žebot začel svojo brošuro s
fantazijo, ki je bila pri srcu tudi pokojnemu profesorju Ehrlichu. Dr. Žebot je še danes mišljenja, da je imel pokojni prof,Ehrlich leta 1941 prav, ko je predlagal, da je treba takoj sestaviti podtalno slovensko narodno vlado, . . Ta "vlada" bi morala voditi slovenske napore za osvobojenje in zedinjenje Slovencev v okviru "skupne zavezniške zrna ge". Če bi bil ta predlog sprejet, ne bi prišlo pod okupacijo do komunistično kontrojirane "Osvobodilne fronte" in bratomornega obračunavanja, a po vojni "do stalinistične diktature iz centralističnega Beograda nad okrnjeno in ne^ svobodno Slovenijo. Tako je Slovenija tudi v drugi svetovni vojni zamudila dragoceno priložnost svoje zgodovinske odločitve za lastno državo kot sredstva političnega zedinjenja in svobode, " (Str. 124)
VOLJA NARODA SE IZRAZI SAMO V SVOBODI
Dr Žebot se ne vpraša, ali bi kdo od zaveznikov sploh hotel slišati o tej "podtalni slovenski vladi" za časa vojne, a kaj šele pred koncem in po koncu vojne? In čeprav se je v tisku demokratske emigracije iz Jugoslavije precej pisalo o delu slovenskih, hrvatskih in srbskih predstavnikov v jugoslovanskih vladah izven Jugoslavije za časa vojne, dr Žebot to docela ignorira Ako že pretendira na vodstvo slovenskega naroda, ali vsaj na vlogo njegovega glavnega in edinega svetovalca, potem bi se moral upoznati z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi, predno se vsede in napiše knjigo, ki naj bi bila znanstvena Zapirati oči pred zgodovinskimi dejstvi in namesto dejstev jemati za osnovo znanstvene razprave navadno fantazijo se mi ne zdi posebno znanstveno. Ako pa je to početje namerno, potem gre za očitno željo varati slovenski narod. Ne da bi zahajal v podrobnosti, dejstvo je, da niti en zaveznik, niti vsi skupaj, ne bi nikdar niti hoteli niti mogli stopiti v kakršnekoli stike s "podtalno slovensko narodno vlado" prof Ehrlicha in prof. Žebota Dr .Krnjevič je to poskusil leta 1943, ko je kot podpredsednik jugoslovanske vlade tajno pošiljal poslanice pristašem HSS v domovini, da naj v danem trenutku prevzamejo vodstvo NDH od ustašev in nastopijo pred zavezniki kot suverena država, Toda o tem je bilo že dovolj pisano.
Sedaj se slišijo tudi glasovi, da Srbi ne želijo več biti "žandarji” Jugoslavije in da Hrvati v Jugoslaviji, enako kot Slovenci in ostali, menda želijo svoje samostojne države odn kot dr , Žebot alternativo, pogodbeno konfederaci jo, a da nihče noče demokratske in federativne Jugoslavije. Kako razširjevalci teh glasov prihajajo do takih zaključ kov, ne vem Ni mi jasno, kako morejo ljudje, ki se smatrajo za demokrate, delati kakršnekoli zaključke na podla gi nepopolnih in negotovih glasov iz Jugoslavije, če pa tam nihče ne more svobodno izražati svojega mišljenja. Da velika večina vsakega naroda ne želi in ni želela Jugoslavije, kot je bila od 6, januarja 1929 do danes, se mi zdi ra zumljivo. Da ne bi imeli nič proti resnično demokratski Jugoslaviji, se mi zdi verjetno Rad verjamem, da obstoja jo ljudje, ki verujejo, da zato, ker Jugoslavija v tej polovici stoletja ni mogla biti demokratska, je tudi malo izgle da, da bi to kdajkoli mogla biti. Toda ne verjamem, da je njihovo mišljenje tudi pravilno. Nedvomno je namreč, da nihče od nas ne ve in ne more z absolutno gotovostjo vedeti, kaj narodi, ki sestavljajo Jugoslavijo, v večini želijo, razen da ne želijo nobenega totalitarizma, pa tudi ne komunizma. Viri, na podlagi katerih tudi dr Žebot dela svoje zaključke o razpoloženju slovenskega naroda, so organizirani in kontrolirani komunistični časopisi in osebne, največkrat čustvene izjave posameznikov iz ogromne večine neorganiziranega slovenskega naroda A ta večina nima možnosti svobodne izmenjave misli in idej ter svobodne diskusije To so zelo slabe osnove za neko vsaj pribli žno točno sliko dejanskega razpoloženja naroda. Zaključki morajo biti vedno kvalificirani, a dr.Žebot tega ni storil. Namesto tega je njegova brošura polna številnih citatov iz izjav komunistov, komunističnega tiska - in raznih "strokovnjakov" za Jugoslavijo in Slovenijo, kakor tudi iz raznih njegovih člankov, da bi s tem dokazal svojo tezo. To pa ni dovolj
->■ (Nadaljevanje kulturne rubrike)
radijskega festivala jugoslovanske glasbe je bila vrsta del, ki so bodisi nastala bodisi doživela prvo izvedbo na radijskih postajah v Jugoslaviji v preteklem letu Iz podatkov žirije JRT (Jugoslovanske Radio - Televizije) je razvidno, da so Slovenci pobrali levji delež nagrad tako v skupinah za kompozicije kot v skupinah za interpretacijo in tonske posnetke. Nagrade so dobili kom ponisti Priniož Ramovš, Uroš Krek in Vinko Globokar Nagrade za interpretacijo sta dobila hornist Jože Falout in sopranistka Zlata Ognjanovič ter simfonični orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Sama Hubada V kategoriji tonskih posnetkov pa je dobil nagrado tonski mojster Sergej Dolenc.
STIKI S TUJINO: V narodnem muzeju v Ljubljani so imeli v novembru razstavo "Dunaj - mesto dela, me sto umetnosti". Razstavo je odprl dunajski podžupan Felix Slavik.
Dr.Leeming, docent za slovansko komparativno filologijo na fakulteti za slovanske in vzhodno-evropske štu dije na univerzi v Londonu pripravlja angleški prevod ro mana Ivana Potrča "Na kmetih" Za izdajo dela se je zavzel londonski odbor organizacije UNESCO.
Iz programa dejavnosti francoskega kulturnega centra v Ljubljani za december 1967 je razvidno, da Francija zelo vneto posreduje svojo kulturo Slovencem. Na programu so filmi, razstave in predavanja
SPECTATOR
VZ TRAJANJE PRI MARKSISTIČNEM VEROUKU
V Sloveniji so bile lani ustanovljene takoimenovane izobraževalne skupnosti, o katerih sem že na kratko poročal. Formalno naj bi bilo njihovo delo v tem, da zagotovijo večjo kvaliteto šolskega dela, toda teža njihove aktivnosti je nedvomno v zbiranju sredstev za vzdrževanje 5ol in plače šolskega osebja. Skupnosti predstavljajo novo fazo v reorganizaciji šolskega sistema doma,' ki ves čas zadeva ob nove in nove probleme. Toda kaj posebno skrbi komunistični režim, se je pokazalo na posvetovanju predsednikov občinskih konferenc SZDL (Socia listične zveze) Slovenije v drugi polovici decembra. Na "posvetovanju" so autoritativno govorili predsednik republiške konference SZDL Janez Vipotnik, republiški sekretar za prosveto Tomo Martelanc in predsednik izvršnega odbora izobraževalne skupnosti SRS (Socialistične republike Slovenije) Ludvik Zajc.
KULTURA IN OMIKA
"Ugotavljamo, da so prosvetne in kulturne ustanove po malem naglušne do idejno-političnih pojavov in da sopre malo odporne pred najrazličnejšimi domačimi in tujimi vplivi ter pritiski, " je rekel Vipotnik. "V izobraževalnih institucijah je danes premalo prizadevanja za oblikovanje socialističnih, družbenih, moralnih in domovinskih ter partizanskih vrednot v mladem človeku." Očividno je Vipotnik znal vseh teh 20 do 25 let ločiti zrna od plev, ko je takole podučil neuke predsednike občinskih konferenc SZDL: "Včasih preveč romantično sprejemamo načela odprtosti družbe. . . Toda, če je neko izhodišče napredno, s tem še ni rečeno, da je kar vse s tujega sprejemljivo. Pogosto ne znamo ločiti zrna od plev. " Takoj za tem nam je povedal, v katerem grmu tiči zajec: "Ugotavljamo, da jemark sizma v naših šolah čedalje manj. Ne gre zato, da bi morali uvajati poseben učni predmet o marksizmu, ampak za to, da bi se vsak učni predmet prepletal z vezmi naprednega, marksističnega pogleda na svet... Premalo se tudi za vedamo, da je cerkev zlasti v zadnjem času čedalje bolj v ofenzivi in da je mladina glavni predmet njenega interen sa." Vipotnikovo zdravilo za tako strašno stanje? "Področje vzgoje in izobraževanja je vse preveč občutljivo, da bi ga bilo mogoče prepustiti vsakršnim vplivom. Če se, na primer, pokaže, da poskuša kdo pod plaščem samoupravnosti vtihotapljati mimo naših socialističnih osnov svoje ideje in po svoje razlagati obvezno šolsko snov, tedaj družba mora poseči vmes. " Ne vem zakaj se potem razni Vipotniki pritožujejo nad fašističnimi režimi, ki zahtevajo isto od svojih šol - ali nad demokracijo na zahodu, kjer v šolah vladajo takšni vplivi, kakršne tja zanašajo posamezni učite Iji - marksisti, kristijani, agnostiki in drugi? To, kar so reakcionarji zahtevali za naše šole pred vojno, zahteva Vipotnik za naše šole sedaj (in zadnjih 22 let).
Tomo Martelanc se enako za časa svojega bivanja v Londonu ni naučil demokratskih manir in miselnosti, čeprav so ga polna usta demokracije. "Ugotovitev... je, da mladina, ki zapušča šole, kaže nezadostno in neustrezno izoblikovan odnos do družbene skupnosti. Ta mladina ni dovolj svetovno nazorsko usmerjena in zato seveda tudi nekritič no sprejema nam tuje ideološke vplive. " Martelanc, je bil docela nedvoumen glede "liberalizacije" doma» "Včasih gre - hote ali nehote - za napačno pojmovanje demokratizacije družbenih odnosov pri nas. Nekateri menijo, da naj bi bil pouk v smislu depolitizacije ali idejne nevtralizacije; popolnoma jasno pa je, komu lahko to koristi." Prepusti ti mlademu človeku, da se sam odloči - kot je tako ganljivo še nedavno zatrjeval predsednik Tito - bi morda pomenilo konec Martelančeve nezmotljivosti, pa je zato potrebno, da imajo v Sloveniji takšne učitelje, "ki bodo sposobni idejno oblikovati mladino, dajati ji resnično socialistično vzgojo, " a to pomeni "kadri, ki bodo predvsem sami prepričani v smiselnost takega delovanja." A to bo precej težko, se mi zdi, ker večina ljudi danes ne vidi v takem delovanju prav nobenega smisla več. Ako bi tako početje imelo smisel, potem ne bi bilo potrebno ekonomske reforme, ki je vse dosedanje modrovanje komunističnih veljakov postavila na glavo.
Izgleda, da vlada na trgu slovenske šolske knjige precej | šnja beda. Morda to ne velja za vse predmete, kajtihva I lospev, kakršnega je neki J. Medved napisal v DELU ob izidu "Obče geografije" univ, profesorja Svetozarja Ileši ča, daje slutiti, da je drugače vsaj pri geografiji. Recenzent pravi, da je bil učbenik "težko pričakovan" in da "ne pomeni samo veliko pridobitev za gimnazije in druge srednje šole, temveč je važen kulturni dogodek. " Ker se je v zadnjih dveh desetletjih izoblikoval nov kon cept zemljepisne znanosti, slovenske šole pa niso imele učbenika, ki bi bil v skladu s tem konceptom, ni nič čudnega če Medved pozdravlja novi učbenik kot važen kulturni dogodek.
| V podnaslovu poročila, ki ga je objavilo DELO o sestanku jugoslovansko-italijanskega odbora za gospodarsko sodelovanje v zvezi z jugoslovanskim izvozom v Italijo, je bilo rečeno: "Posebej bo tekla beseda o negativnem vpli vu prelevmanov." Kaj šmenta je to, sem se vprašal. Morda kaki zmaji iz komunistične mitologije, ki zahtevajo svoj davek v naturi čim govedina pride preko meje? Kje pa’. Malo dalje v poročilu je rečeno, da so to "dodatne takse", kar pomeni, da so naši brihtni novinar ji enostavno poslovenili laški izraz "prelevamento" odn. francoski "prelevement" in meni nič tebi nič iz tega napravili slovensko novotvorbo "prelevman".
GLASBENI KOTIČEK:	Na sporedu decembrskega
(Zaključek na prejšnji strani )i-
Rev. Dr. FILIP ŽAKELJ:
OB TREH BARAGOVIH JUBILEJIH
MESECA MAJA 1966 je preteklo sto let, odkar je božji služabnik škof Fride rik Baraga prenesel sedež nove škofije od Slapov sv. Marije ( Sault St. Marie) v Marquette.
Na praznik spostolov sv. Petra in Pavla 1967, prav ob začetku leta vere, je šla neopaženo mimo nas sto sedemdesetletnica Baragovega rojstva in krsta.
19. prosinca 1968 pa bo že sto let, kar je Baraga v Marquettu umrl v sluhu svetosti.
23. novembra lani pa smo se prav na tiho spominjali tudi majhnega jubileja: petnajstletnice ustanovitve Južnoameriške Baragove zveze, kateri je bil prvi predsednik ugledni prelat dr. Alojzij Odar, ki pa je že prej kot pol leta pozneje tudi odšel v večnost.
Meseca velikega travna sem obiskal Baragovo misijonsko deželo in 20. istega meseca mogel maševati ob Baragovem grobu. Zaradi tega obiska bo več živih stikov, kot kaže, med Marquettom in Adroguejem v Argentini, kjer je sedež prej omenjene Baragove zveze.
Proti koncu avgusta in v začetku septembra 1966 je bil v Marquettu na zlati maši tamkajšnjega škofa dr. L.T.Noa tudi ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. Udeležil se je Baragovega dne v IronWoodu ter obiskal dosti Baragovih misijonskih krajev. Zelo je prosil vse odgovorne, da se zavzamejo za Baragovo zadevo.
Res se je 15. sušca 1967 začel v Marquettu redni škofijski postopek za Bara govo proglasitev za blaženega. Med Marquettom in Ljubljano so sedaj kolikor toliko živahne zveze. Tako poleti 1966 kot poleti 1967 je skupina Amerikancev romala v Baragovo rojstno deželo. V letu 1966 sta bila med njimi msgr. Edmund Szoka, pospeševatelj Baragove zadeve, in kapucin James Wolf, ki vneto sodeluje pri zgodovinski komisiji v Marquettu. Tudi lani je bil Wolf z romarji v Sloveniji. Na poti so prižgali v Salzburgu, pri Gospe Sveti in v Ljubljani Baragovo svečo, ob dveh velikih slovenskih katoliških jubilejih, ki smo ju obhajali lani. V Ljubljani sedaj uradno pospešuje Baragovo zadevo prelat dr. Vilko Fajdiga.
Svetujejo nam, naj bi obhajali Baragovo leto od 19. prosinca 1968 do 19. prosinca 1969. V tem letu naj bi spoznali Baraga. Južnoameriška Baragova zveza i* ma na razpolago prva dve zvezka Baragove knjižnice: 'Barago na oltar' in I. del 'Bren o Baragu'. V Baragovem letu bo izšel še II. del in 'Baraga uslišuje'. Upamo, da bomo kmalu tudi dobili Baragov roman v dveh knjigah.
Zelo priporočamo vsem Slovencem, ki jim je Baragova zadeva pri srcu, naj v Baragovem letu mnogo več molijo za to, da bi postopek čim bolj uspešno potekal. Na razpolago imamo lepo število Baragovih podobic s kratkim življenjepi — som in molitvami za beatifikacijo v štirih jezikih: slovenskem, španskem, an gleškem in nemškem.
'Baragov vestnik' bo v Baragovem letu pogosto izhajal. Vsakomur ga radi pošljemo zastonj, le za kak skromen dar prosimo, da pokrijemo vsaj poštnino.
Radi poudarjamo tudi željo: Baragovo podobo na steno glavne sobe v vsakem slovenskem domu, Baragove knjige v vse privatne in javne knjižnice, na vsako slovensko mizo Baragov vestnik, v vsako slovensko roko Baragovo podobico z molitvijo za Baragovo beatifikacijo. Škof dr Rožman je imel prav, ko je dejal, da je bil Baraga junak, ki mu ni para. In bil je naše krvi!
(Po informacije glede Baragove zadeve lahko pišete na JABZ - Dr.Filip Žakelj - Rivadavia 234, Adrogue,
pcia. Buenos Aires, Argentina.)
Od meseca do meseca:	-ljubicica bela- na novem izletu
"Ljubičiča bela" Josip Broz Tito se nahaja na daljši turneji, ki vključuje obisk Kabulu (Afganistan), Ravalpindiju in Daki (Pakistan), Phnom Penhu (Kambodža), New Delhiju (Indija), Addis Abebi (Etiopija) in zelo verjetno Kairu (E-gipt). Kot običajno se z njim nahaja tudi tovarišica Jovanka. Turneja se je začela 6. januarja.
Slovenija se je za novo leto ogrnila z debelim plaščem snega. V Kranjski gori so imeli 90 centimetrov snega, na Vitrancu 180 centimetrov in na Vršiču dobra 2 metra. Številne električne žice so se strgale in tok je bil prekinjen tako v Ljubljani kot v Kamniku, Kočevju in na Jesenicah. Trpele so tudi telefonske zveze in avtobu sni promet. Zaradi snežne obremenitve se je skoro vdr-
la streha Tivolske dvorane v Ljubljani. Smučarji so kot običajno prišli na svoj račun in žičnice so imele v.eliko posla. Tito, Kardelj in drugi voditelji so dočakali novo leto v beograjski skupščini, v Jugoslaviji pa so silvestrovali tudi številni tuji turisti. Leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma in število turistov, ki je .v tem letu obiskalo Jugoslavijo, je bilo za ll'j/o večje kot v 1.1966.
CVETJE K DNEVU REPUBLIKE IN DNEVU ARMADE
Ne morem si kaj, da ne bi vključil v ta pregled nekaj citatov, ki bi jih morali naši ljudje doma kritično oceniti in zahtevati, da jih ljudje, ki jih izrekajo, tudi dosledno spoštujejo, kajti vse preveč visoko donečih besed je izrečenih ob raznih slovesnostih in obletnicah, kr v praksi nič ne pomenijo ali pa nasprotujejo dejstvom. Sergej Kraigher, predsednik skupščine Socialisitčne Republike Slovenije, je za "Dan republike" 29.novembra 1967zapisal med drugim sledeče:
"Politične odločitve in razvijanje družbenih odnosov niso več monopol političnih strank oziroma njihovih vodstev niti ne ene same stranke, ampak postajajo iz leta v leto bolj stvar delovnih ljudi samih, organiziranih v Socialistični zvezi, bistven del njihovega dela in življenja kot združenih delavcev, občanov in državljanov. Kot vodilna idejna politična sila se tudi (podčrtal jaz) Zveza komunistov uveljavlja vedno bolj učirikovito v samem sistemu družbenega samoupravljanja."
Sergej Kraigher je ob isti priliki zapisal tudi tole: "Predvsem zaradi odpora zahodnih zaveznikov na mednarodnih konferencah se v mejah Slovenije in Jugoslavije niso združili vsi Slovenci."
Ob priliki "Dneva republike" je Tito dal intervju beograjski POLITIKI, ki ga je zaključil s sledečo mislijo:
"Glejte, da bo ta list zmerom imel takšno vsebino, ki iz otroka ne bo delala "heroja" s pištolo v roki, temveč bo razvijala poštenje, pravičnost in viteštvo v človeku." Upam, da bo imel kdo korajžo poslati Titu primerke učbe nikov in mladinskih listov iz prvih deset let "republike"’.
Generalpodpolkovnik Janko Sekirnik je ob Dnevu Jugoslovanske Ljudske Armade govoril o "ljudskem" značaju ar made, obenem pa trdil, da ima članstvo ZKJ v armadi "neprecenljivo vlogo". Ali lahko nepartijec postane višji o-ficir? Ako ne more, kako "ljudska" je potem "ljudska armada” Jugoslavije?
Med drugim je gen.ppolk.Sekirnik zagotovil, da "o čvrsti povezanosti JLA z ljudstvom" govori tudi dejstvo, da 25‘7o vojakov ostane v enotah na področju svoje republike. A kar se tiče stroškov za to armado, bodo letos potrošili 6.030 milijonov novih dinarjev ali povprečno 301 novi dinar na prebivalca v primeri z lanskim letojn, koso pora bili 5.831 milijonov novih dinarjev ali povprečno 260 novih dinarjev na prebivalca. "V primerjavi z ZDA je to sicer šestnajstkrat manj, vendar je to za naše gospodarstvo le precejšnja obremenitev, ki pa jo upravičuje nujnost sedanjega položaja, " je rekel Sekirnik. Vprašanje je, ali ta "položaj" ogroža državo ih narod - ali samo režim in par tijo? Ogromnost vsote, ki jo trošijo za varstvo enopartijskega režima, je "samo šestnajstkrat manjša" od vsote, ki jo trošijo ZDA. "Samo" ZDA nimajo šestnajskrat več ozemlja in prebivalstva in po komunističnih trditvah vodijo impe rialistične akcije po celem svetu. Proporcionalno vzeto je torej vsota, ki jö Titov režim troši na svoje - ne "ljudske" oborožene sile, gospodarsko in zunanjepolitično neopravičljiva. Ali pa misli Tito poslati prostovoljce v Vietnam?
In h koncu naj citiram še humorista Milana Maverja, ki je v svojem "Novoletnem pismu mojemu poslancu" napisal tudi tole resnico: (DELO 31.decembra 1967)
"Spominjam se časov, ko smo hoteli intenzivno živeti socializem z napajanjem iz vrelcev čiste filozofije. Prodirali smo v miselni svet Hegla, Feuerbacha, Engelsa, da o drugih klasikih maksizma sploh ne govorimo. Po tem, koliko poglavij je kdo obvladal in koliko citatov je znal na pamet, smo tudi merili njegovo socialistično zavest in določili njegovo koristnost in perspektivnost za socialistično skupnost delovnih ljudi... Lepo je bilo takrat. Takrat mi je bilo vse jasno. Bil sem prepričan, da bomo z znanjem dialektičnega in historičnega materializma usposobljeni za premagovanje vseh težav. Znali bomo graditi ceste, šole, bolnišnice, proge, bencinske črpalke, menze, tovarne (da morajo biti tovarne rentabilne, takrat seveda še nismo mogli vedeti!), skratka, da bomo znali ustvariti in voditi vse tisto, kar ljudje potrebujejo, da so srečni.... Naj vam zaupam: muči me dilema, kdo je za :srečno življenje nas vseh pomembnejši; dober inženir, dober strojevodja, dober vrtalec nafte, dober direktor, dober poštar, do ber miličnik ali graničar, dober javni delavec, dobra učiteljica in vsi drugi dobri delavci vseh poklicev, ki svoje de
lo opravljajo bolje, kot so ga opravljali njihovi predniki - ali diskutant, za katerega ni moč natančneje konkretizirati njegove pomembnosti, kot da je zelo perspektiven, zelo "angažiran", z eno besedo, da je zelo "naš". . . Ampak jaz bi kljub temu za novo leto zaželel vsem delovnim ljudem, ki se z vsem srcem trudijo, da bi svoje delo o-pravili dobro, in ga tudi dobro opravljajo, da bi sleherni od njih živel z občutkom, da je naš in da bi brez njih - ob še tako intenzivnem napajanju iz vrelcev najčistejše filozofije - od našega socializma ostalo bore malo."
Toliko "ob rob" k tem dogodkom.
Na obisku v Jugoslaviji je bil sekretar CK romunske KP in predsednik državnega sveta Romunije (vlade) Nicolae Ceausescu. Kot je znano, vodi romunska KP svojstveno politiko v nekaterih vprašanjih kot recimo odnosi z Zahodno Nemčijo in Kitajsko. Enako ni obtožila Izraelcev v zvezi z junijskim spopadom z Arabci. Romunski pred sednik Maurer bo v kratkem obiskal Izrael. Bil je v delegaciji, ki je s Ceausescom razgovarjala s Titom, Kar deljem, Spiljakom, Todorovičem, Bakaričem in drugimi jugoslovanskimi komunističnimi voditelji. Zelo red ko se zgodi, da bi bili jugoslovanski komunisti tako zastopani pri podobnih razgovorih, toda obisk je sledil obi sku romunske delegacije v Moskvi, kjer je bila deležna pozornosti vseh treh glavnih voditeljev - Kosigina, Pod gornega in Brežneva. Podrobnosti razgovorov, kot običajno, niso znane.
Predsednik zveznega izvršnega sveta Mika Spiljak in se kretar za zunanje zadeve Marko Nikezič sta bila na obi sku v Italiji in s tem vrnila obisk predsednika Mora Jugoslaviji. Ob tej priliki sta podpisala sporazum o defini ranju italijansko-jugoslovanske meje na podlagi reliefa Jadranskega morja. Spiljaka je 10. januarja sprejel papež Pavel VI. Pred tem je bilo objavljeno, da je zagreb ški nadškof in kardinal Franjo Seper nadomestil kardina la Alfreda Ottavianija (vatikanskega "jastreba"), ki je odstopil zaradi starosti, kot predsednik kongregacije za vprašanja katoliške doktrine.
Pred obiskom Spiljaka Italiji je bila v Jugoslaviji italijanska gospodarska delegacija, ki je proučila možnosti razširitve sodelovanja med jugoslovanskimi in italijanskimi podjetji. Trgovina med obema deželama je doce la izravnana in njena vrednost lani je bila okrog 300 mi lijard lir odn. 600 milijard starih dinarjev. Na lestvici držav, s katerimi Italija trguje, je Jugoslavija na devetem mestu - to predvsem zaradi Skupnega evropskega tr ga, katerega članica Italija je. Zaradi tega prihaja vča sih do težav, kot se je zgodilo proti koncu novembra, ko je Italija morala po pravilih tega trga uvesti še dodatne zaščitne carine in s tem močno prizadela uvoz govedi in govejega mesa iz Slovenije. Medtem ko so garantirane cene v Sloveniji 650 Sdin za kilogram žive teže, so izvozne cene v Italijo naenkrat padle na 480 do 500 Sdin za kilogram žive teže. Zato je prišlo v izvozu do zasto ja.
Na tiskovni konferenci šefa italijanske delegacije je nekdo vprašal, kaj člani delegacije mislijo o možnosti udeležbe italijanskega kapitala v jugoslovanskem gospo darstvu. Sef delegacije Enrico Quaranta je odgovoril, da v okviru jugoslovanskih predpisov še ni zadovoljivo reše no vprašanje tistega dela dobička, ki ga je treba v Jugo slaviji ponovno investirati, pa tudi možnost za prenos tu jega kapitala iz Jugoslavije še ni z zakonom zadovoljivo rešena. Dodal je, da italijanski poslovni krogi raje investirajo v državah, kjer so ta vprašanja bolj zadovoljivo rešena. V Jugoslaviji bodo zdaj te zadeve preučili.
EPILOG RAJAKOWITSCHEVEGA BEGA
Piranska občinska skupščina je 28. decembra slišala poročilo zvezne komisije v zvezi z Ra jako witschevim begom iz Pirana. V poročilu je rečeno, da je bil "v osnovi pomanjkljiv in neprecizen teleprinterski nalog, ki ga je poslal oddelek zveznega sekretariata za notranje zadeve preko republiške in koprske stalne službe na naslov SUP Piran, ki ne obstoja, osnova za vrsto zapetljajev." Poročilo navaja vrsto pomanjkljivosti in "grobih nepravilnosti" v celotnem postopku. Zanje so odgovorni: Marko Mutavčič, načelnik pristojnega oddelka v zveznem sekretariatu za notranje za deve, Franc Turk, vodja stalne službe republiškega sekretariata za notranje zadeve, Franc Štefe, uslužbenec stalne službe republiškega sekretariata za notranje zadeve, Cveto Kobal, uslužbenec stalne službe uprave javne varnosti v Kopru, Maks Černe, komandir postaje milice v Piranu, ter Jože Rupar, miličnik v Piranu.
Po navedbi predstavnika republiškega sekretariata za notranje zadeve je bil Marko Mutavčič razrešen dolžnosti, Maks Černe je odstopil, medtem ko je proti vsem ostalim predlagan disciplinski postopek. Piranska občinska skupščina je sprejela ostavko komandirja milice v Piranu Maksa Černeta, odobrila pa je tudi poročilo višjega disciplinskega sodišča, ki je kaznovalo z opominom pomočnika komandirja postaje milice v Piranu Vinka Močnika. Toda ob činska skupščina je tudi menila, da je treba pri ocenjevanju odgovornosti upoštevati, da je prav gotovo večja odgovornost tistih, ki so imeli vse možnosti, da bi že v začetku celotno zadevo zastavili tako, da bi prišlo do aretacije vojnega zločinca Rajakowitscha. Skupščina je zato naglasila, da je treba dosledno disciplinsko ukrepati proti odgovornim na vseh ravneh in želela, da bi bila o kaznovanju drugih uslužbencev še posebej obveščena. Podčrtala je, da je navzlic odgovornosti za Rajakowitschev pobeg, treba pozitivno oceniti delo postaje milice v Piranu, saj je takrat in tudi po tem dogodku, vedno zadovoljivo in uspešno opravljala vse naloge, ki so v njeni pristojnosti. K temu bi bilo treba verjetno še dodati, da pada največja krivda na dupliciranje varnostnih organov v Jugoslaviji.
VALTER - TITO - JUGOSLOVANSKI MAO
Tridesetletnico, odkar je Tito prevzel vodstvo Komunistične partije Jugoslavije, so slovesno proslavili po vsej deželi. Leta 1937 je namreč Kominterna postavila za sekretarja KPJ Josipa Broza, takratnega Valterja in kasnejšega Tita, njegovega predhodnika Gorkiča pa so likvidirali v Moskvi med eno od Stalinovih čistk. Slovenska in hrvaška zveza komunistov sta praznovali ta dogodek obenem s 30-Tetnico ustanovitve slovenske in hrvaške partije že v prvi polovici leta. Decembra pa so se na hitro zvrstile ostale zveze komunistov in na slovesnih posebnih sejah centralnih komi tejev častile ‘Tita. Krste Crvenkovski, predsednik ZK Makedonije, je 12.decembra v Skopju poudarjal Titove zasluge za "zgledno, čeprav še ne do kraja dognano, večnacionalno skupnost enakopravnih narodov". Djoko Pajkovič, predsed nik ZK črne gore je 20 decembra v litogradu izjavil, da sta "Titova misel in delo globoko prepletena z vsemi dose.ž ki" v preteklih 30 letih. Cvijetin Mijatovič, predsednik ZK Bosne in Hercegovine, jc 22.decembra hvalil "ogromne zgodovinske zasluge tovariša Tita" za razvoj partije. Dobrivoje Radosavljevič, predsednik ZK Srbije, pa je dan kasne je povzdigoval Tita kot "iniciatorja in nosilca reforme”, s čemer se njegova osebnost še bolj kot poprej spaja z borbo zveze komunistov.
Slovesnosti so dosegle vrhunec 28,decembra, ko se je zbralo vse, kar leze ino gre komunističnih voditeljev v Beo gradu na seji CK ZKJ. Vse republike so mu pošiljale pozdrave in spomenice, Edvard Kardelj pa je na dolgo in široko govoril o "Titovi revolucionarni poti". Obrnil je svoj pogled na "zmagovite etape naše socialistične revolucije" ne sa mo zato, kot je dejal, da bi izrekel dolžno priznanje Titu, "marveč tudi zato, da bi opozoril na te etape kot na neu sahljiv vir izkušenj, naukov, znanja in revolucionarnega navdihnjenja za bitke, ki jih komunisti in vsi napredni ljudje narodov Jugoslavije bijejo danes in ki jih bodo morali biti jutri". Partija namreč ne bi postalo tisto, kar je, če ne bi v njej sami "nastale kvalitete in sposobnosti, ki so ji omogočile aktivirati revolucionarne in ustvarjalne energije delavskega razreda in narodov Jugoslavije za odločilna dejanja revolucionarne in socialistične preobrazbe naše družbe."
Tako je Kardelj položil dialektične temelje za hvalnico partiji in Titu, "kajti Tito je tista vodilna ustvarjalna o-sebnost našega revolucionarnega delavskega gibanja, ki je KPJ oborožila z največ spoznanj in sredstev, kar ji je žago tovilo uspehe in zmage". Kardelj je razlagal dolgo zgodovino preteklih 30 let, od predvojne podtalne borbe, ko je Ti to premagal tako zaverovane dogmatike, ki so se pričkali med sabo, kot oportuniste, ki so se hoteli vdinjati kapitalistom; preko vojne in revolucije, za katero so izrabili narodnoosvobodilno vstajo; do povojne izgradnje, spora s Stalinom in samoupravljanja, "če je birokratizem pritiskal v smeri likvidacije samoupravljanja in spreminjanja ZK v slepega prakticističnega izvrševalca državno-lastniškega monopola, je bil pritisk s pozicij buržuazne ideologije, malomeščanskega psevdoliberalizma, akademsko klasicističnega doktrinarstva in zavestnega ali nezavestnega destruktivne ga anarhizma usmerjen predvsem v likvidacijo vodilne vloge partije oziroma Zveze komunistov in s spremembo samo upravljanja v instrument boja političnih klik za oblast. Nosilci takega pritiska, ki so zavrnili socialistične sklepe biro kratizma, so pravzaprav kritiko birokratizma začeli čedalje bolj spreminjati v boj proti partiji, proti vodilni vlogi de lavskega razreda, proti sistemu oblasti in s tem proti bistvenim in odločilnim osnovam socializma in socialističnega samoupravljanja. " Tudi s takšnimi težnjami v družbi se mora partija spoprijeti.
Kardelj je ob koncu trdil, da sta samoupravljanje delovnih ljudi in vodilna vloga Zveze komunistov dva glavna no silna stebra družbe n dva najvažnejša gonilna motorja za nadaljnji razvoj te družbe. Oslabiti bitko za krepitev samoupravljanja ali izpodkopati vodilno vlogo Zveze komunistov pomeni razlastiti delovnega človeka, ga podrediti lastniškim mezdnim odnosom, in spremeniti "demokratične in samoupravne pravice delovnega človeka v privilegij in monopolno pravico birokracije ali političnih klik, ki so značilne za sistem buržuazne države. Zato bitka za vodilno druž beno vlogo Zveze komunistov danes ni nič manj pomembna, kakor je bila včeraj, in sicer ne zaradi vzpostavljanja ali ohranitve nekakšnega političnega monopola Zveze komunistov - kakor trdijo sovražniki socializma - marveč prav zaradi zagotovitve samoupravnega in demokratičnega razvoja naše družbe, " je dejal Kardelj.
BREZPOGOJNA POKORŠČINA
V televizijskem intervjuju za konec starega leta je Tito dejal, da bo izpolnjevanje gospodarske reforme letos veli kega pomena in pri tem ne sme biti nikakršnega omahovanja. Usposobiti je treba ZK, da bo lahko na 9.kongresu spre jela sklepe glede nadaljnjega razvoja. "Zato je tudi treba očistiti partijo tistih, ki zanje v njej ni prostora. V naši zve zi moramo imeti enotnost akcije Tukaj sem namenoma izpustil besedi 'enotnost misli', ker se je to danes malce pre živelo. " Toda kadar večina nekaj sklene, se ji mora manjšina podrediti, kajti za kritikastre ni prostora v zvezi komu nistov. Zaostriti bo treba "idejno politični boj proti vsem takim, ki so doslej ovirali, da bi tudi na drugih področjih, v gospodarstvu in povsod, hitreje napredovali, " V partiji bi moralo biti več delavcev, proizvajalcev in mladine. "Ti sti pa, ki niso zreli, da bi bili v partiji, naj vrnejo knjižice, ker zahtevamo popolno in zavestno disciplino." (V Tito vo informacijo, za slučaj da mu nihče povedal; Tisoči so že vrnili knjižice iz splošnega razočaranja.) I. STANIČ
HOTEL BLED
RIM ITALIJA
VIA S. CROCE IN GERUSALEMME 40 ROMA (Telefon 777-102)
Lastnik: VINKO A. LEVSTIK
HOTEL BLED
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102
HOTEL DANIELA Roma - Via L. Luzzatti 31 Tel. 750-587
- OBIŠČITE NAS -
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENField 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.CI.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:		Finska:	13.-	Nemčija:	16.-
Anglija:	1.10.0	Francija:	15.-	Švedska:	20.-
Argentina:	650.- ( 1300.-)	Italija:	2500.-	Urugvaj	60.- (120.-)
Avstralija:	$A4 ($A 7)	J. Afrika	4.-(R7)	U.S.A.:	5.00($ 8.50)
Avstrija:	50.-	Kanada:	5.00 ($8.50)		
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Inglebum, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 -110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED. 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.