204
Životopisna črtica.
Jurij Grabrijan.
V večnem spominu bode pravični; Ne bo se bal slabega govorjenja.
Pslm. III. 7.
Zal! da mori pokončevalka človeškega življenja s koščeno svojo roko ravno sedaj v tem važnem času najboljše sinove cerkve in domovine, da mori može, ki so pridnemu ratarju jednako prvi orali narodno našo ledino m opiraje se vedno in povsod na zdrava, prava krščanska načela, priborili nam boljšo prihodnost. Kes je pač, da so dosegli visoko starost, ali vender na duhu še krepki in čili, vodili nas bi bili lehko še vsaj eno desetletje; ako so pa obnemogli na polji duševnem in so jih zapustile dušne in telesne moči, vender smrti jim nismo želeli nikedar in jim ne želimo, temveč zrli bi radi še leta in leta v spodbudo svojo njihova čestita obličja. Taka prečestita oseba bil je tudi umrli častni kanonik, župnik in dekan vipavski, Fran - Josipovega reda vitez Jurij Grabrijan; moči so ga zapustile, jel je pešati uže pred kakimi tremi leti na duhu in telu, sosebno zapuščal ga je spomin; in dasi zelo zelo nerad, izročiti je moral težavnejša pastirska in uradna opravila svoja mlajšim, krepkejšim močem. Ali vender mi smo ga ljubili tudi odšle zelo in presrečni smo bili, ko smo zrli v njegovo prečestito obličje; tedaj se je radovala naša duša in vzbudila je v nas misli na njegova vzorna dela in njegove neprecenljive zasluge, ter nas navduševala, da naj hodimo njega pot tudi mi, to je, da naj delujemo za prospeh in prosveto časno in večno človeštva, osobito milega nam naroda slovenskega. In ravno zato krvavelo nam je srce tuge in bolesti in rosno nam je postalo oko, ko smo zaslišali pretužno vest, daje ta preblagi, velezasluženi mož, dika in ponos cerkve in domovine, izdihnil plemenito svojo dušo. Kaj je on storil za svoje rojake kot dušni pastir, ter kaj je storil za-nje kot domoljub, zapisano je v knjigi življenja. V poduk onim, ki ga niso poznali, ter njemu in njegovim mnogobrojnim čestilcem v spomin, napišemo naj tu sledeče črtice:
Porodil seje Jurij Grabrijan 22. marcija leta 1800. v Adlešičah (h. št. 17) na Dolenjskem. Roditelja sta mu bila kmetijskega stanu še precej imovita in zelo pobožna. Brati in pisati se je naučil doma; a potem šel je v Novomesto, kjer je dovršil 1. 1819. z izvrstnim vspehom tedanje šestrazredne latinske šole. Prišel je potem v ljubljanski licej in se učil tudi tu z izvanredno pridnostjo. Bil je vnet za vse dobro, vzvišeno, pravo in lepo. S pokojnim pesnikom Preširnom, svojim sošolcem, zlagal je rad pesnice in več Preširnovih prevel na jezik nemški. Tudi pozneje kot bogoslovec in duhovnik pel je rad in zložil marsikatero mično in pomenljivo pesnico, kakor: „Kranjska Slovenija- 1. 1823. (natisnena v Novicah 1. 1862.); „Ipavci vtemeljiteljem slavne čitalnice v Ljubljani" 1. 1862.; „Pozdrav ljubljanskim gostom" 1. 1864. itd.
Ko je bil 1. 1821. na razpotji, volil si ni za vse dobro vneti mladenič stanu, v katerem bi bil zložnejše živel, temveč volil si je stan, v katerem bi bil zamogel več koristiti in več dobrega storiti za človeštvo — tedaj ni iskal sreče svoje, temveč srečo druzih. Zato stopil je v ljubljansko semenišče, ter pripravljal se tu marljivo in navdušeno za bodoči stan.   Sošolci bili so
205
mu med drugimi: Baraga Friderik, Svetličič Matej, Burger Josip in pretečeno leto umrli prost novomeški Wilfan Simon. V mašnika posvetil ga je neumrljivi vladika Anton Alojzij 27. avgusta 1. 1825. ter poslal potem duše past na Brezovico pri Ljubljani. Odtod prestavi ga 1. 1826. v Loko in 1. 1830. v Žir. Ko pa odvzame papež Pij VIII. s pismom: „in supereminenti apostolicae dignitatis specula" 16. julija L 1830. škofiji tržaški dekaniji: postonjsko in bistriško, goriški pa vipavsko, imenuje vladika,Wolf 1. 1831. Grabrijana stalnim duhovnim pastirjem v Šturijah na Vipavskem. Tu ostane 7 let, ter pridobi si v kratkem zaupanje in srca vseh duhovnjanov tako, da se ga starejši ljudje kaj radi spominjajo in njegovo vnemo za dušno in telesno blagostanje vernikov zelo hvalijo.
Ko pokliče Vsemogočni 1.1838. vipavskega dekana, občespoštovanega S tek ar j a Fr. v večnost, imenuje knezoškof AVolf še istega leta Grabrijana oskrbnikom vipavske župnije in dekanije; dve leti pozneje imenovali so ga tamošnjim župnikom in dekanom. Tu. tedaj je delal in se boril z vso vnemo in gorečnostjo za najsvetejši svetinji naroda slovenskega: vero in narodnost —skoro polovico stoletja. Pač redka prikazen!*) Pred vsem posvetil je moči svoje prvi svetinji naroda, sv. veri, kot izvoru in podlagi splošnega blagostanja, časne in večne sreče človeštva in posebej narodov, njihovega razvitka in napredka. Skrbel je, da so se sv. resnice duhovnjanom vestno in goreče oznanovale in da je dosegalo duševno življenje vedno višo stopinjo popolnosti. Lepšal je tudi cerkve, sosebno svojo župnijsko in loško, ter sezidal v Logu pri Materi Božji velikansk zvonik, ki bode spominjal kot „inonumentum perenne" še naših potomcev potomce na velikega dekana vipavskega, Jurija Grabrijana.
In koliko je on storil za razvoj narodne zavesti! To znano je, menim, slehrnemu, ki je količkaj slišal o narodnem gibanji v novejšem času.   Ime „Grabrijan" culi smo na taborih,  v deželnem zboru,  čitalnicah in na drugih narodnih shodih. Vipavcem ustanovil je leta 1864. „Čitalnico", ter bil jej  predsednik do zadnjega zdihljeja.   In kedo je napravil 1. 1870. v Vipavi tabor, katerega je prekosil dosle  edino  vižmarski,  ako  ne Grabrijan ?!   In kedo je bil duša vsega narodnega gibanja od Gorice do Postojne, ako ne zopet Grabrijan ?! Da!  on je bil v narodnem  obziru za ta okraj to, kar je bil neumrljivi oče Bleiweis ze celo Slovenijo. In kaj je bil nepozabljivi Grabrijan našej mladini? Uverjen sem, da skoro slehern Vipavec odgovoril mi bode: o č e! Kako milo in blago je ravnal on ž njo, ter navduševal jo   s  presrčnim očetovskim glasom k pridnosti in uku.   Zidal jej je šole skoro v vseh oblinah dekanije vipavske,  osobito krasno sezidal jo je v Vipavi s prelepim napisom nad velikimi durmi: „Veri in omiki!"  Res je pač, da so drugi veliko pripomogli, ali vender Grabrijan bil je tudi tukaj duša. Sezidal je potem župnijsko hišo, kakoršnih je malo na Kranjskem. Enako je bil vnet za stan kmetijski in za povzdigo njegovega blagostanja.   Bil je najstarejši ud kmetijske podružnice vipavske in v prejšnjih  časih tudi druzih društev, ki so pospeševala prospeh kmeta.   On je tudi največ pripomogel, da so dobili Vipavci vinorejsko šolo na Slapu; kdor  ne veruje, naj prečita stenograflčna poročila deželnega zbora kranjskega, sosebno seje 6. decembra 1. 1872. in uveril se bode.
*) Na Notranjskem poznamo le še župnika: zlatoinašnika pre-cestitega gospoda Josip aNakusa — pokojnega dekana enega najstarejših in najiskrenejših prijateljev, da pastiruje uže 47. leto na Planini vipavski, čil hvala Bogu še na duhu in telesu.
Te njegove neprecenljive zasluge za cerkev in domovino priznal je cesar sam, ter imenoval ga leta 1857. vitezom Fran - Josipovega reda; cerkvena vikša oblast pa 1.1858. častnim kanonikom stolnice ljubljanske. In narod, sosebno Vipavci priznali so jih s tem, da so mu vse zaupali in ga tako rekoč v svojem srcu nosili; in ravno zato ločijo se in mi ž njimi tem težje od njega — svojega ljubljenca. Milo smo plakali, ko je še ležal na mrtvaškem odru in ravno tako zdihujemo sedaj, ko leži v zaprti gomili uže peti dan; občutki, ki obdajajo tu dušo in srce, naše, sopretužni, jednaki onim, pod katerimi koprne zapuščeni otročiči, ko so jim položili v gomilo preljubljenega, preskrbnega očeta. In pred se od njega ne moremo in nočemo ločiti, dokler ne prisežemo, da ga čemo v večnem spominu ohraniti in najlepši spomenik postaviti mu s tem, da čemo živeti in delovati po istih naukih, katere je on za dobre in prave spoznal, to je, da čemo služiti do smrti: „Veri in domovini!"                               Ivan Lavrenčič.