PASTUŠKIN: SRAMEŽLJIVA ZARJA                        707
V.
Mimo katerih vasi zdaj avto drvi?
Jaz pa pijem zapadajočega solnca^teran/.'.
in Tvojim cvetkam na oknu bolj zvest sem kot Ti,
ki so Te tujci mi vzeli, da zdaj ko noči se dan
Jutri že spet boš vroče prožila mi roke smejoče. rešila si se mučilca — samotnega. — Tam so ceste   za solncem
dirjajoče. — VI.
Poslušati nič več nočem matere noči,
da bi o Tebi pravljičila mi.
Zdaj si češem lase — kot da uglašam strune,
da zvrtoglavi nihajev Te njihovo dehtenje,
v obleke zgibe, ki bodo drugim rune,
sem skril osredotočenega pogleda strmenje
in zaplešo mi roke in noge ko lok vijoline,
da me boš žejna kakor daljine ...
Ali kadar mi omahnejo od igranja trudne roke?! Poslušati nič več ne morem matere noči!
PASTUŠKIN:
,   SRAMEŽLJIVA ZARJA.
Oj kako deviško bela zarja sleherna zardela bi šele, če bi zares, draga, ti pri meni bila; oj to bi nazaj planila, vztok zastrla čezinčez!
45*
Jedva noč zatone mrka, nova zarja, ko potrka, živo kakor mak zardi: zre v blazinah mojo revo, kako iščem svojo devo, tebe iščem — a te ni.