w
*   ifl-itrt  in»fi<"   «1-.   ¦                   '                                                    . -            . :.     :.....'      _,„,,.,j   j(>|
0 svoiem časn vse prav pride, . ,,   ;      „ , ¦ il sem še dete, komaj kacih šest let staro, ker dobro se še spominam, da sem nosil prve hlačiee, ko se pripelje nekega vzpomladanskega dne lepa kofiija po ecsti gori.   Jaz sem sedel na vrtu poleg ceste in po-stavljal hišiee iz  ila.    Kadar pride kočija do vrta,  postoji in  m]ad gospod stopi iz nje tcr se mi polagoma približa, da bi videl, kaj delam. Ko se k višku ozrem in tujca poleg sebe ugledam, hoeera vže k naateri v vežo zbežati. ali prijazna beseda neznanca me ustavi.                             ...  '
,,Kaj delaš, deček?" vpraša me mladi gospod.— ^Hišice si zidana,1' od-gOvorim jaz kratko ter gnjetem ilovico dalje.         .
rOegav pa si?" vpraša tujee dalje.                 '.".", *"                  ' .. '','"'
^1'" \,MikeIjnov," bil je zopet moj odgovor.
Jedna hišica je bila vže gotova in je stala na drobnej deščiei. ,,Ali mi prodaš to-le hišico?" reče tujec, kazaje na dovršeno stavbo. »Kar vzemite jo gospod. a pazite, da se vam ne podere, ker je še vlažna," odgovorim jaz.
Tujec se sklone, poda meui rumen denar in vzame mojo ilovnato hišico, stoježo na deščici  ter pravi  odhajajoč:   nZa  ta  denar ti  bodo mati  kupili ranogo lepih stvari.   Le priden bodi!"
Ko šc ogledujem lep denar, vže je drdrala kocija raej glagnim smehom v njej sedečih daljc.
Jaz  tečem  k materi  v kuhinjo  in jej  pokažcm  denar,  katerega  sera skupil za svojo stavbo.   Mati ae prestrašijo in hite na ccsto, da bi dali tujcu cekin nazaj,  misleč,  da  se je  zmotil;  ali kocija  se je bila vže za zadnjim ovinkora skrila.
Preteklo je po tem dogodku kacih osem let, in jaz sem se vže več let šolal v mestu.   PriSla je zlata doba počitnic,  in zopet sem zidal v domačem kraji, a ne hišic, nego gradove, in ne na zemljo, nego v oblake.
Bilo je meseca avgusta.   Huda nevibta s točo se je privlekla 5rez hribe in pokončala poljske pridelke.        .....,,. i  ...        < , ,;
Proti večeru omcnjenega dne pfide v hišo fieiino opravljen, a ves pre-močen tujec in prosi prenočišea. Moja dobra mati je kakor navadno tudi zdaj gostoljubno vzprejela neznanega človeka, ter rau postrcgla, kakor je znala in mogla. Ko seditu drugo jntro s tujcem pri zajutrekn, zdi sc mi luož jako znan, a vender ga nisem znal kara dejati. Povprašam ga tedaj, če ni vže kdaj tod potoval. ,,Kacih osem let bode tega, kar sem se tod vozil s svojo soprugo," odgovori mi popotnik.
Zdaj nii je bilo jasno, in mislil sem si,  da bi utegnil ta tujec biti oni
mladi gospod, kateri je dal meni cekin za ilovnato hišico.   Vprašam ga torej
dalje: ,,Ali se vam ni takrat nič'posebnega pripetilo na poti skozi na,so dolino?"
Tujec malo pomisli, potem pa pravi: ,,Tukaj nekje srao videli dečka, ki
je sedel ob cesti in zidal hišice iz ila."
nIn vi ste jedno kupili za rumen cekin," vzkliknem jaz ter podam tujcu roko. V tem pride raoja mila mati v izbo in čuje moje poslednje besede. Hitro jej grem naproti in jej  tibo  rečem  prinesti cekin,  katerega vže osem
11*
*                                         «
180
let hrani. Mati otide in prinese nemudoraa zlat denar, ter ga stisne meni v roko. Jaz položim cekin na mizo, rekoc: nSrčno me veseli, da morem zmoto, katera se je pred osmimi loti pripetila, zopet poravnati. Vzemite torej, kar je vaše, zopet nazaj! Moja mati so slutili pomoto in skrbno hranili zlat denar do denašnjega dne."
nPrijateJj. to ni bila pomota," pravi tnjee; reekin, katerega sem vara dal, je vaš in ga smete mirno obdržati. Jaz v resnici nisem tak siroraak, kakor si morda vi domišljujete. Na potovanji so mi sicer po večjem pošli denarji, potem sera pisal, da se mi pošljejo v C., in sem hotel peš prepotovati pot, po katerem sem se nekdaj vozil. Včerajšna nevikta pa in noč ste me le slu-eajno prisilili pri vas iskati zavetja."
nZatorej vzemite cekin in bodite mirni. človek ne ve, kaj ga zadene na poti," pravim jaz in mu stisnem denar v roko.
Popotnik vzame cekin ter obljubi materino in mojo poštenost in gosto-Ijubnost nikdar ne pozabiti ter nama denar zopct vrniti.
Prošli so meseci, prošla so leta, in moja mila mati je vže zdavnej po-čivala v hladnem grobu, ko sem bil po opravilih v Zagrebu. Tii srečam nekega dne na ulicah gospoda z osivelo brado, kateri me po daljsem opazovanji na-govori: ,,Niste ]i vi Slovenee?" — rDa, sera," pravim jaz. — nIn vaše ime?" — Ko liiu povem svoje ime, prime me mož za roko ter me sredi ulice objame ter prisrčno povabi na svoj dom. Prišedši v njegovo stanovanje, pride nama njegova prijazna sopruga s sinom in nežno hčerko naproti. ,,Eto vam mojega prijatelja in dobrotnika," pravi Ijubeznjivi gospod ter pripoveduje še jedenkrat vso dogodbo. katera se je vršila pred mnogo leti na mojem skroranem domu.
nIn kaj ste hoteli z ilovnato hišieo, katero ste s seboj vzcli?" vprašam jaz naposled.
Gospod molče odpre stekleno omaro, in glej! ondu notri je stala moja ilovnata hišica ravno taka, kakeršna je prišla iz mojih mladib. rok. Jaz se nasraejem na ves glas, ko zagledara svojo prvo stavbo, in cela vrsta srečnih sporainov iz mladostnih dni se vzbudi v mojej duši, in nehote se mi skrivna solza vtrne v oeesu.
BVaša lična hišica je jako uplivala na razvoj mojega sina," nadaljuje gospod. ,,Kadar smo bili v gorieah, ponarejal je vašo hišico, pozneje jo narisal, in ko je prišel po okoneanih študijah iz Prage, postavil je v vinogradii hišo po vašem vzorcu (modelu).
• ' Štirinajst dni sem moral ostati pri Ijubeznjivej družini, in kadar sem se poslavljal, stale so nam solze v očeh. Stari gospod je stopil še jedenkrat k meni, ter mi stisnil v roko pet velicih zlatov po dvajset frankov. Jaz sem se branil, a zaman. rVi ste varičen človek," dejal je stari, ^le vzemite jih iu jih shranite; morda pridem še kdaj k vara, in potem mi zopet ]ehko poraagate."
Plemeniti gospod in njegova sopruga sta tudi vže mrtva, hcerka se je omožila in sin zida železniee po širokem sveti.                             joaip Lavrič.