List št. 39.
Nekaj o slovenskih pesmih.
Vsak narod ima svoje petje. Med nar mičniši petje se zamore brez enostranosti slovensko šteti že zavoljo glasa svojih besedi, ki niso terde in s soglasniki preobložene kot marsikteriga diuziga jezika, pa tudi niso premehke. Slovenska beseda zedinjtije v sebikrep-kost in pa čudno mičnost, in je torej za govorništvo in pevstvo silno prikladna.
Pesem v slovenskim duhu in pa v slovenski meri zloženih imamo vsaciga obzira, za cerkev, za pošteno dobro voljo, in za mnoge razmere vesele in žalostne v človeškim življenji, pri svatovšinah, pri merliču, koled-niške itd. Priprosti kmetje bolj v straneh od poptujča-nih tergov, mest in cest oddaljšani, po hribih in med hribi jih še imajo povsod lepo zalogo , in jih pri tacih okoljšinah čversto in krepko pojejo, da se omikani posluša vec, ki je po mestih za plačilo peti slišal, čuditi mora. Človeka zares nadzemeljsko čutje prešine, to združeno petje v prečudnim soglasji slišati.
Od več strani pa se hoče to lepo veselje sloven-ekiga naroda kerhati. Godci nam narbolj lepoto na-rodskiga petja kazijo. Učijo se brenkati in piskati po nemških ali laških napevih (vižah); stare častitljive pesmi našiga naroda v nepristrano obleko ptujih jezikov silijo,  in tako  petje je potem  nevživca čorba,  po   eni
—    154   —
strani prekuhana, po drugi sirova, tu preslana, tam neslana: petje je, ne nemško, ne laško, ne slovensko, ne čerstvo, ne mično, ne žalostno, ne veselo; nezložin hrum je , ki ušesa žali, serca ne gane. Pokaj se pevci in pesmarji na p t u j e narode ozirate, ker se vunder drugi pevci in pesniki ne na nas!
Vse spoštovanje pred nemškim narodskim petjem: tudi ono je lepo, dasiravno ni našimu primeriti. Daje pa lepo, je lepo zato, ker ni s ptujšino zmešano. Pošteni Nemci sicer tudi kako naših pesem v svoj jezik prestavijo, pa obderžijo našo mero, jih le imajo za pokazati našiga duha, pa povejo: „Aus dem Slovenischen, Polnischen" itd. Mnogo naših mojstrov pa le sili naše blago v ptuj okov, kradejo napeve iz laških, francoskih in nemških spevoiger (Opern}, čeravno so si viža in beseda naravnost nasprot, in zatirajo tako našo narodnost, naš čut, naše serce, da, ko bi ne imeli še nekterih verlih pesmarjev, bi sčasoma ves pesemski duh izmed nas zginiti moral. Ali ni od sile, ako slišimo slovensko pesem peti na nape v: ;,Ich hab7 ein kleines Hutchen nur", — 55Soll' ich leben oder sterben", — ?,Schoner gruner", — 55Ein freies Leben" itd.? In ko bi se taka spakarija vsaj v cerkev ne zašla! Pa še „Fra Diavolo", „Zampa", celo „Brii-derlein fein", — ?>Der kleine L i e b e s g o 11, treibt mituns al len S pot t" itd. si najdejo pot v njo!!
Naši dedi so peli, kar so v sercu čutili; kar pa iz serca izhaja, pa zopet serce zadene. Dela poznejih dob so bile pa dostikrat zložene, da serce ni vedilo zato; in torej ostanejo tudi pevci in  poslušavci merzli.
Naj bi nihče ne oponašal, da petje je le eno, kakor je človekovo serce po celem svetu tudi le eno. To tudi jez dobro vem, in moj namen ni nikdar bil in ne bo enostransk, ne o petju ne o družili umetnostih ; ali tudi to dobro vem in z menoj vsak omikan človek, da pesmi vsaciga naroda imajo svoj lastni izvirni značaj (Charakter), kakor ima vsak jezik svojiga duha. Slabo boš po nemško govoril, ako rabotno prestavljaš slovensko v nemško; ravno tako slaba bo pa tudi tvoja slovenšina, ako jo kuješ rabotno po nemškim stavku. Kakor je z jezikam, tako je tudi s pesmi.    Oboje je pravo,  ako je v duhu naroda.
Naj bi slovenski pesniki in pesmarji tega nikdar ne zanemarili! Komur pa ni znana kak ost sloven-skiga in v občje slavenskiga narodskiga pevstva, naj opusti raji zlaganje pesem, — zlasti pa naj si zapomne zapoved: ;,Ne kradi ptujiga blaga!"                        St.