Zapiski, ocene in poročila
ANTONSLODNJAK:ŠTUDIJEINESEJI
Pred nami Ježi knjiga, ki prinaša izboir iznanstveno^puihlicisUčnega dela enega osrednjih literannih zgodovinarjev ipo Prijatelju —¦ Antona Sloidnjaka. Nedvomno je prav, da se v času, ko dobivamo že k sintezi dosedanjega dela usmerjene Slodnjakove 'knjige (zgodovina slovenske književnosti v nemščini, 2., 3. in 4. knjiga Matičine literarne zgodovine, Prešeren), seznanimo vsaj s prerezom preteklega Slodnjakovega delovanja na področju literarne zgoidovine. Pripiomniti je tretoa, da je centralno področje Slodnjako-
^ v tem smislu je bil v nasprotju s tradicionalnim slovničnim učenjem v zadnjem času že govor.
229
vega zanimanja in raziskovanja ravno literarna zgodovina, ob katero se dopolnjujoče uvrščata avtorjeva uredniška in tudi literarna (romana o Prešernu in Levstiku) dejavnost. Knjigo, ki je izšla v dragoceni knjižni zbirki Razipotja pri mariborsiki založbi Obzorja, je uredil, j:i napisal uvod, sestavil bibliografijo Slodnjafcovega dela in delno napisal tudi opombe Jože Pogačnik, eden najvidnejših mlajših .slavistov-znanstvenikov, ki je bil sam Slodnjakov učenec. Tako je dosežen v knjigi tudi ploden ter znanstvenemu delu in napredku koristen spoj generacij. Pogačnik je izčupno prikazal Slodnjakovo življenjsko pot, njegovo delo ter osnovne silnice Slodnjakovega delovanja in pisanja. Pogačnikov sestavek je pisan s pravim odnosom, primerno intuicijo in sugestivnim izrazom, tako da se mu je posrečilo orisati Slodnjakov lik objektivno, plastično in pravično. Bibliografski pregled Slodnjakovega dela pomeni za knjigo tehtno pridobitev, saj je prav tako koristen kot tudi potreben. Nadalje se zvrsti 18 Slodnjakovih študij in sestavkov ali člankov, od katerih so trije za to izdajo posebej prevedeni (2 iz nemščine, 1 iz angleščine). Nekaj prispevkov sega še v čas pred drugo vojno, večina pa jih je iz časa po drugi vojni, ko se je tudi Slodnjakova dejavnost najbolj stopnjevala in razrasla. Urednik je glede na široki obseg Slodnjakovega znanstvenega zanimanja pravilno koncipiral knjigo tako, da je s posameznimi sestavki obsegel — seveda fragmentarno — skoraj celotno slovensko literarno zgodovino od protestantske dobe do časa med vojnama. Vemo sicer, da je težišče Slodnjakovega raziskovanja na Prešernu in Levstiku, vendar je urednik ohranil potrebno ravnotežje, tako da omenjena avtorja nista razmeroma več zastopana od drugih.
Slodnjakov stil sicer ni kos Prijateljevemu po idealni mešanici lahkotne preprostosti in znanstvene tehtnosti, pač pa je to dognan in izoblikovan izraz znanstvene misli, ki mu ne manjka živahne zavzetosti in preide celo do poetičnega zanosa. Med najtehtnejše sestavke velja uvrstiti poleg študij o Prešernu še Nov pogled na vznik slovenske in hrvatske reformacijske književnosti 16. stoletja, O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku ter razpravici o Cankarju: O neminljivem Cankarjevem delu in Nekaj vodilnih idej in tipov Cankarjeve umetnosti. Prav pri Prešernu in Cankarju prihaja Slodnjak najčešče do že omenjene zanesenosti, ki pridaja objektivnemu tonu subjektivno čustveno zagnanost, izhajajočo iz ljubezni do umetnosti naše besede. POiSamezni članki so bolj priložnostni (Ob Stritarjevi 100-letnici, Ob Finžgarjevi 80-letnici, Ob Župančičevi 60-letnici in drugi), prinašajo pa vseeno nekatere zanimive poglede in misli. Kot štajerski rojak je Slodnjak del svojega zanimanja naklonil tudi iposebnostim štajerskega literarno-kultur-nega področja. Od člankov s tovrstno tematiko imamo v knjigi; Delež Štajerske v slovenski književnosti, O Stanku Vrazu kot slovenskem pesniku in Aškerčeve Balade in romance. Lahko bi rekli, da Slodnjak posrečeno spaja pozitivistično metodo s psihološko-idejnimi, kulturno^političnimi in pa umetniško estetskimi faktorji. Seveda pa je umetnost v neki meri — tako kot življenje — neujemljiva in se ji približujemo pravzaprav asimp-totično. Vsaka generacija raziskovalcev pa tudi ,lj(Ubiteljeiv oid'fcriva nekaj novega, drugačnega, vsakdo polaga svo'j kamenček v veliki mozaik doživljanja in spoznavanja. Kakor so tudi nekateri Slodnjakovi članki kratki in pravzaprav skopi, pa vendar spoznamo 'tudi iz njih avtorjevo poglavitno usmerjenost. Im to je: slovenska literatura 19. stoletja od romantike s Prešernom do realizma z Levstikom v ospredju. Slovenski literaturi 20. stoletja se Slodnijalk niti ne iposveča v večji meri niti ne kaže ido nje ustreznega razumevanja, vsaj sodeč po sestavku Slovenska književnost med obema vojnama (1918—1941). Študija je izšla v Primorskem dnevniku 1951 v nadaljevanjih in pretendira seveda predvsem na preglednost. Je ipa vsekakor manj zadovoljujoča kot Slodnjakoive študije o 19. stoletju. Zaradi skrčenega obsega so sicer razumljive pomanjkljive označitive, manj pa se moremo strinjati z vrednotenjem posameznih avtorjev in literarnih pojavov. Slodnjakovi naravi je pač blizu literatura romantičnega nadiha in harmonizacijskih teženj, tuja pa moderna književnost raztrganih duš od ekspresionizma dalje. Zanimivo pa je še tudi dejstvo, da je ob navdušenju za Prešerna in Cankarja Slodnjak dokaj zadržan ob tretjem predstavniku našega vrhunskega umetništva — Zupančiču (Ob 60-letnici Zupančiča).
Dejansko ipa nam daje Slodnjak. če se z njegovimi izpeljavami, trditvami in mislimi strinjamo ali ne, vedno koristne in plodne pobude za naše lastno opredeljevanje in odločanje ob vprašanjih slovenske literarne zgodovine. S svojo veliko erudicijo, s svojo zavzetostjo in (rezultati svojega dela nam kot predan raziskovalec umetnosti slovenske besede nudi svoja spoznanja, svoje sporočilo.
Ce .povzamemo: Slodnjakovo delo izhaja iz nadaljevanja in dopolnjevanja Prijateljevega in Kidričevega izročila. S svojimi knjigami od Pregleda slovenskega slovstva (1934) preko slovenske literarne zgodovine v nemščini (1958) do treh knjig Matične
230
literarne zgodovine (1959, 1961, 1963) in Prešernovega življenja (1964) je biatveno sooblikoval novejšo literarno zgodovino. Kot vodilni prešernoslovec je s številnimi izdajami Prešerna po vojni približal našega velikega pesnika najširšim krogom naših bralcev, s sodelovanjem pri angleški izdaji Prešerna pa je pripomogel, da se lahko seznanjajo z vrhunsko umetnostjo našega pesnika tudi tuji narodi. Kot urednik se je posvetil razen Prešernu in Levstiku (predvojna in povojna izdaja) še Erjavcu (pred vojno), po vojni pa Milčinskemu (Cvetje in trnje). Prijatelju (2 knjigi esejev in razprav), Murku (Izbrana dela) in sodeloval pri izdaji antologije slovenskega pesništva v angleščini The Parnassus of a small nation (že dve izdaji), s čimer je vzpostavljena še ena pot za spoznavanje naše književnosti v inozemstvu. Kot ,pisatelj je oblikoval Slodnjak dva obsežna romana: Neiztrohnjeno srce (o Prešernu) — že 3 izdaje — in Pogine naj pes (o Levstiku) — 2. izdaji. V obeh romanih je z umetniško učinkovitostjo preoblikoval literarnozgodovin-sko gradivo. Kot univerzitetni učitelj je Slodnjak .sovzgajal generacijo slavistov, ki se je začela uveljavljati v kulturnem življenju zadnja leta. Nedvomno sodi v Slodnjakove zasluge tudi prenos delovnih metod in spodbud na mlajše slaviste, ki se danes razvijajo seveda po svoje dalje, predvsem tudi z večjim nagnjenjem, zanimanjem in razumevanjem za novejšo književnost. Profesor Slodnjak pomeni s svojim življenjem in delom lik kre-menitega človeka in veljavnega znanstvenika, katerega pomen za nacionalno kulturo je že viden. Posebej se lahko vzorujemo pri njegovi zavzetosti in ljubezni do slovenske besede in njenih mojstrov, v delih katerih je vedno iskal in odkrival ob visoki umetnosti tudi veliko človečnost, ^prvini, ki dajeta življenju sak in smisel.
A n d T i j a n  Lah