tTanez K. Vreže: Vclikonočni kolcdar. Premagana in zlomljena je tudi letošnja strašna zima, kakor je ne pomnijo najstarejši ljudje in tudi stoletja ne. Zginil je sneg, ki nam je bil za nekaj dni popolnoma zaprl ves promet, porušil mnogo streh in pod svojimi plazori pokopal marsikatero žrtev. Debeli led, ki je kakor z železnimi okovi pokrival ribnike in jezera ter potoke in reke, se je pod toplimi solnčnimi žar ki tako dolgo solzil, da je vendar preminul. Zimska smrt se je umaknila novemu življenju. ZvonCki, trobentlce in marjetice so se pred krutim mrazom zadosti dolgo skrivale pod zemljo in bo še le sedaj prilezle na dan. Tudi kratkočasnim škorcem ter drugim pticam selivkam se ni zljubilo k nam, dokler se nismo otresli zime — starke. Zdaj pa že veselo prepevajo in kmetu kratek čas delajo, ko se na polje poda. da orje in seje, in ko v sadonosniku in vinogradu pripravlja podlago za dobro tn bogato jesen. V tem veselem času prebujenja k novemu življenju obhaja sv. Cerkev svoj največji in najpomembnejši praznik ,velike noči ali vuzma na kolikor le mogoče slovesni način. In kako bi tudi ne? Saj so že davno pred Kristusovim rojstvom ravno v tem času obhajali 'Izraelci svojo veliko noč ali pasha z lepimi slovesnostmi v templju in z za.vživanjem pečenega enoletnega jagnje ta, grenkih zelišč in opresnih kruhov na svojih domovih in sicer v hvaležni spomin na rešenje iz egiptovske sužnosti, vspodbudo, da se še z večjo ljubeznijo oklenejo Boga in spolnjevanja njegovih zapovedi ter da se še bolj utrdijo v zaupanju na prihod že v raju obljubljenega Odrešenika. Ta Odrešenik je prišel v podobi otroka, je 33 let na zemlji ostal, nebeško lepo učil in ljudi k poboljšanju življenja napeljeval ter 3 svojimi čudeži in prerokbami dokazoval svoje božje poSlanstvo, božjo veljavo, moč in slavo. iTrdovratni judje pa, ki so pričakovali le osvoboditelja izpod rimske oblasti, ne pa rešitelja duš iz sužnosti greha, so ga zasmehovali in zaničevali, ugovarjali njegovim naukom in njegove čudeže pripisovali satanovi pomoči ter niso mirovali, dokler ga na križu ne umorijo, v nov v skalo vsekan grob položijo in ta grob z velikim kamnom zakrijejo in z močnim oddelkom vojakov zastražijo. Toda tretji dan po svoji smrti je premagal Kristus smrt in grob ter se je že na dan vstajenja prikazal Mariji Magdaleni in pobožnim jeruzalemskim ženam, v Emavz potujoCima učencema in v Jeruzalemu zbranim apostolom in v štiridesetih dneh pred svojim vnebohodom še mnogoterim drugim ljudem. Izpolnila se je nad njim prerokova beseda: »Ne boš pustil svojemu Svetemu gledati trohnobo« in izpolnil je on svojo lastno obljubo: »Poderite ta tempel in v treh dneh ga zopet postavim. Glejte, gori v Jeruzalem gremo in dopolnilo se bo vse, kar so pisali preroki o Sinu človekovem. Izdali ga bodo namreč poganom in ga bodo zasramovali in bičali in pljuvali nanj; in ko so ga bičali, ga bodo umorili; tretji dan pa bo zopet vstaL« Apostoli, ki so bili nepodkupljive priCe resničnega vstajanja Gospodovega, so po pribodu Svetega Duha brez strahu nastopali pred velikim zborom in samozavestno govorili za sv. Petrom »Jezusa Nazareškega . . ste vf na križ pribili in umorili . . . a Bog pa ga je obudil; tega smo mi vsi priče!«, in s to veselo resnico so se podali križem sveta, jo povsod oznanjevali kot temeljno resnico krščanstva ter za njo tudi pretrpeli mučeniško smrt. Sv. apostol Pavel je po vsej pravici trdil, da je vstajenje Gospodovo največji čudež in najtrdnejša podlaga naše vere ter najboljše jamstvo za naše prihodnje vstajenje in je zato zapisal odločno besedo: »Vstal je Krlstus od mrtvih! — Ako bi pa ne bil vstal, bi bilo prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera!« Vsled tako neovrgljivih dokazov in vsled tako neustrašenega oznanjevanja vstajenja Gospodovega so začeli verniki moliti: »Verujem . . . v Jezusa Kristusa . . ., ki je trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal.« Da ostane med verniki vedno bolj živ spomin na to neizpodbitno zgodovinsko resnico, so že apostoli vpeljali obhajanje nedelje mesto judovske sobote, ker je Kristus ravno v nedeljo od mrtvih vstal, in so vrhutega kristjani že takrat začeli slaviti posebni praznik v spomin na ta največji čudež približno v tistem času, v katerem ga obhajamo mi, ter ga imenovali ali pasha ali edino veliki dan in tudi praznik vseh praznikov. Skraja so ga obhajali ves teden kakor en sam veliki praznik, v poznejših casih je Cerkev omilila to navado in je dovolila najnujnejša opravila od srode naprej, dokler ni celo proslavo omejila ria ve> likonočno nedeljo, pondeljek in torek. Razvilo se je tekom stpletij še danei navadno praznovanje, ko dubovnik t svojih velikonočnih molitvah vedno ponavlja veseli vsklik: »Gospod je reu vstal od mrtvih — aleluja« in ko pri velikonočni procesiji in tudi drugače množice vernikov veselo prepevajo: »Zveličar gre iz groba — ob moč je smrt, trohnoba — velikonočno Jagnjo bil — za nas je drago kri prelil. Otet je človek, rešen — in v brezdno satan trešen. Zgubila smrt je svojo moč, odprt je grob in kamen proč.a Toda kedaj ravno so obhajali prvl kristjani svojo veliko noč? Saj tudi še danes nl ta največji praznik tako stalen in nepremakljiv, kakor Božič, ki pride vedno na 25. december, ali kateri koli drugi god, ki ga obhajamo vsako leto isti dan v mesecu, ampak se obhaja zdaj to, zdaj drugo nedeljo med 22« marcem in 25. aprilom. Večina onih kristjanov, ki so bili prej judje, so se tudi po izpreobrnjenju držali judovske ga obhajanja velike noči in jo praznovali dne 14. prvega judoskega meseca nizana, ki sega približno od sredine na šega marca do sredine aprila, in sicer brez ozira na to, kateri dan v tednu je ta 14. nizan. Vsi drugi kristjani pa so se držali nedelje po judovskl veliki noči in so se v petek pred njo spominjali trpljenja, smrtl in pogreba Gospodovega, zavedajoč se, da je Kristus resniCno v petek umrl in naslednjo nedeljo od mrtvih vstal. Veliko so si prizadevali voditelji kristjanov, da bi dosegli v tej reči potrebno zedinjenje. Sv. mučenik Polikarp se je okoli leta 160 podal v tej zadevi iz Azije k papežu Anicetu, da se dogovorita, pa se jima ni posrečilo. Vzhodni kristjani so se namreč za svoje praznovanje velike noči z judi sklicevali na neko sporočilo sv. apostola Janeza, zahodnji pa na sv. apostola Petra in Pavla. Kakih 40 let pozneje je posebno pa« pež Viktor I. prav odločno nastopil proti prvim in jim zagrozil z ostriml kaznimi. Toda še le dobrih sto let za njim se je doseglo na cerkvenem zboru v Niceji določilo, da se ima obhajati velika noč vsepovsodi »isti dan in isti čas«, ki ga bo papež vsako leto pravo* časno oznanil na vse strani. Isti dan naj bo nedelja in isti čas nedelja po prvi pomladanski polni luni ali ščipu. Toda tudi s tem še ni bilo doseženo popolno edinstvo, ker so na vzhodu drugače preračunavali pomladanski Sčip in drugače na zahodu in sc je tako zgodilo, da so I. 387 v Aziji in Afriki obhajali veliko noč 25. aprila, pri nas pa ža ?1. marca. Še le po razgovoru milankega nadškofa sv. Ambroža z aleksan rijskim škofom Teofilom se je začelo notno postopanje v določevanju veli- ..onočnib praznikov in se je po celem i rščanskem svetu uveljavil isti kole'ar, po katerem se ima obhajati velika ioč v nedeljo po prvem pomladanskem čipu. Kateri pa so se Se vkljub temu iržali svoje trme in z judi obhajali svo o velikonoč 14. nizana, so veljali kot azkolniki (Stirinajščaki ali kvartodeimani) in bili izobčeni iz družbe pra- .overnib. kristjanov. In od tistih dob? NaSi pravoslavni •ratje, ki so bili z nami združeni Se do asov sv. Cirila in Metoda, se povečini e zdaj držijo starega koledarja ter ob- lajajo svojo veliko noč približno deset Ini za nami. Vroča želja nas vseh je m, da se, kakor v drugib. rečeh, tudi v 'ej zadevi z nami zedinijo, in so si tudi ozadevno najveljavnejši možje že veli- ';o prizadevali posebno med svetovno 7ojno in še v tekočem letu. Istotako so pa ie tudi premnogi in v •seh stoletjib. premotrivali misel, da *>i se velika noč obhajala vsako leto na sto nedeljo in sicer ali y nedeljo po :ačetku pomladi ali pa prvo nedeljo v aprilu. Ce bi se glede obhajanja tega praznika doseglo zedinjenje s pravoslavnimi, bi imeli pri nas po vsej državi isti koledar in istočasne praznike; če pa bi ga obhajali vsako leto enoisto nedeljo, tedaj bi se tudi vedno isti dan v mesecu obhajaJ vnebohod, binkošti in Telovo ter bi ostaJo število nedelj po binkoštih in v predpustu vedno enako. K sklepu tega velikonočnega razmotrivanja pripominjam, da najdes v vsa kem večjem koledarju veliko noč preračunano za mnogo let naprej in ti jo po tem viru napovem za celih deset let naprej z vročo željo, da jih, ljubi čitatelj, vse prav zdrav in zadovoljen včakaš in preživiš. Velika noč bode: leta 1930 — 20. aprila; leta 1931 — 5. aprila; leta 1932 — 27. marca; leta 1933 — 16. aprila; leta 1934 — 1. *)rila; leta 1935 — 21. aprila; leta 1936 12. aprila; leta 1937 — 28. marca: leta 1938 — 17. aprila; leta 1939 — 9. aprila in 1. 1940 — 24. marea. Če si pa, ljubi prijatelj, podjeten in radoveden, kako se vse to latiko tudi brez koledarja preračuni in najde in če treba tudi za sto let naprej ali nazaj, pa se priliSno obrni na — upravo »Slovenskega Gospodarja« v Mariboru, ki bi ti potem enkrat celo reč razvozlala v našem priljubljenem listu.