Štev. 4.          V Ljubljani, dne  1. malega travna  1897.      Leto XVII.
Ahasver pod križem.
Xn že spet te vidim  .  .  .  Nag visiš, razpet, Na jelovem  križu mrtev,  tih in bled.
In po cesti prašni gor in doli todi Mimo  tebe ljudstvo vozi se  in hodi.
Kaj za vrvež cestni pač se meniš ti! Nagnjena je glava . . . sklenjene oči.
Večno solnce z neba ti  poljublja lica, Nad glavoj brni ti telegrafska žica.
Misli blisk prenaša noč in dan  po njej, Nove,  smele misli križem svet naprej . . .
Pomniš Ahasverja ?... Tamkaj v daljnjem mesti Videl sem  v  svetišču,  slišal te na cesti.
Kakor grom  z  oblakov grmel glas je tvoj Med pismav rjeglupih, farizejev roj.
Bičal njih sebičnost, bičal licemerstvo, Bičal častihlepnost  si in praznoverstvo.
Bičal si nadutost, svetohlinstvo,  laž,  — Prašal nisi: rob je ali velikaš.
Pal si v borbi s svetom, zelotizma žrtev, Zlobe in bedaštva, fanatizma žrtev.
Videl žaloigre te sem zadnji čin . . . Kot zmagalec pal si, mučenik,  trpin!
Pomniš Ahasverja ? . . . Htel si bil počiti Tam pred hišo mojo ter si oddehniti.
S križem tvojim bil sem te nerad odgnal — Ščuvala me na-te besna je druhal!
Brez miru za kazen zdaj po svetu blodim, Devetnajst sto let že ožigosan hodim.
13
194
Marko Jugov:  Ahasver pod križem.
Cesto vidim križ tvoj   —   čudno  to drevo; Zeleneti videl že sem ga lepo.
Cvetje videl  cesto sem na njem dišeče, Sadje zlato videl sem na njem zoreče.
Potnikov krepčalo z njim se je nebroj, Ko od težke poti lil jim s čela znoj . . .
Videl pa sem  tudi ... Za vešala tvoja Skrival svet je cesto že zločinstva  svoja.
Videl sem, kako je vihtel mnog tiran Križ tvoj kot orožje,  kot osebno bran.
S križem je okrutnik tvojim okoreli Prčstol svoj podpiral slabi,  prepereli.
In še več sem videl — o, ti modri svet!  — Križ je tvoj grmadam rabil za podnet.
A v imenu tvojem  kurili grmade Njega dni so razni slavni Torquemade.
In v plamenih zgorel mnog je živ svetnik, Mnog svobodne misli hraber mučenik . . .
S prtom tvojim hteli pa so že zakriti Solnčno luč resnice modrijani zviti.
Iz železnih žrebljev trdih teh-le treh
Spone so kovali sužnjem v temnih dneh . . .
Ah, vse to sem videl jaz na svoji poti, Priča bil sem mnogi že človeški zmoti.
Razumeli niso tvojega duha, Polnega ljubezni tvojega  srca.
Pa namestu sprave in miru, ljubezni Tvoji že učili verniki so jezni
Cesto,  žal,  sovraštvo,  srd in slepi črt, Brate drugih misli pa gonili v smrt . . .
Zdavnaj  sta umrla, zdavnaj pokopana Dva sodnika tvoja,  Kajfež in pa Ana.
Ni pa izumrl še farizejev rod,
In pismarjev dosti srečam še povsod.
In da tebe pošlje spet na svet Jehova, Sodili hinavci bržčas bi te znova.
Farizejev zbor bi spet psoval te, vpil — »Križaj ga!«  Pilatu bi s pestmi grozil.
Marko Jugov.