t Ivan Stenovec šolski upravitelj v Domžalah V sdboto, 7. t. m., smo bili kot običajno zbrani na naši sekciji v Ljubljani. Tovariš Drago je stopil v sobo čudno resen. v rokah je držal list. Čisto navaden pojav takšen list v rokah tajnika naše sekcije. Koliko teh listov poroma vsak dan preko njegove mize, listi, ki prinašajo kot bela reka iz vseh delov naše slovenske domovine želje, nasvete, mišljenja, vprašanja in sporočila naših tovarišev. Ta list pa se mi je zdel, kot da je kanila velika solza tja v tisto neizprosno vsakdanjost, solza, ki hoče za trenutek ustaviti reko dogodkov ... Ivan je umrl... je poročai tovariš ... Grenko me je stisnilo pri srcu ob mislih, da je odšel od nas on, ki je bil tako skromen, tako blag in tako velik idealist. Bilo je menda pred petnajstimi leti, tam v Domžalah sva se prvič videla na učiteljskem zborovanju. Skromen kot je bil, ni ni- koli silil v ospredje. Vendar pa je ravno njegova skromnost privlačevala. Takoj si ga imel lahko rad, posebno šc, če si ga videl pri njegovem delu v šoli ali izven nje. Kako vztrajen je bil, pa naj bo to v razredu ali pa pri izvenšolskem delu. Vedno dober učitelj - idealist onim, ki so mu bili poverjeni v skrb in vzgojo. Tiho je znal Stenovec delati, še bolj tiho pa skrbeti za svojo ljubljeno družinico. Bil je pravi dobri tatek svojim otročičkom, za katere je vedno in vedno skrbel, vsaka njegova misel je bila zanje in vse skrbi, ki so šle večkrat preko njegove utrujene glave, so bile tudi samo zanje ... Tako je skrbel za svoje otročiče on, učitelj - idealist, pritrgoval sebi od skromne plače, da ie lahko dajal njim ... Imel pa je Ivan tudi brata, ki ga je iskreno, globoko ljubil. Bil je njegov brat častnik jugoslovanske armade, letalec. Oficir, ki je veliko obetal. Bil mu je brat v oporo v težkih dneh, saj ta brat je bil njegov ponos, občudoval ga je in prav po bratovsko ljubil. Junak, ki se ni bal zračnih višin, ki je bil v letalu kot doma, se je smrtno ponesrečil... Takrat se je Ivanu pridružil k njegovemu itak tcžkemu življenju najtežji udarec ... Bratove smrti nikoli ni mogel preboleti, čeprav je od te dobe minilo desetletje ... Kolikokrat mi je tam v svojem domu razkazoval dele razbitega letala, ki jih je ohranil za spomin na ljubljenega brata. S koliko Ijubeznijo jih je božal in ogledoval, saj je v tem ožganem lesu čutil del tiste velike ljubezni, ki ga je vezala na brata. In ob takšnih prilikah se je zamislil tja daleč in zdelo se mi je, kot da hoče leteti tja daleč, tja, kjer človek ne čuti več peze tega sveta. Mehka je bila njegova duša... Bil je poštenjak, čist in kristalen njegov značaj ... Grobosti tega sveta ni mogel doumeti, v njem je bila velika duša, ki ni mogla živeti utesnjena, ki ni mogla biti tlačena... In zato se je rešil vseh težkih spon tega sveta in je odšel tja, kjer bo lahko živel veliki večni ljubezni, pravičnosti in dobroti... J-lo.