Potovanje §. 19. (Konec.) Zdaj pastopinek drugmož pred uradnika, mu tudi slov. pismoda, sliši ravno tisti odgovor, pasegane vstraši. Leposlov. reče gospodu: nV časnikih sem bral postavo, ktera pravi, da ao vsem narodom jedaake pravice podeljeae, vaak ame tirjati, da se kterem svoje mu v aradaijah piamo vloži, to v tistem jeziku odpisaje, v je v tisteai, kterega aarod, med kterem uradaiki živijo, govori. Tukaj snio Sloveaci, za to hočemo tndi, da se Baai sloveasko odpisuje". To je mož, sem si aiislil, vidim, da je časaike prebiral, da se je že izaril, da ve, kaj aia po pravici gre. Tudi gospod se je umakaol, vzel pismo in obljabil, da hoče že storiti, kar bo mogoče. Da bi le več takib aiožev bilo, kteri bi povsodisvoje pravice tirjali pošteao, saj bi še več dosegli. Zapustiaito hišico, kder moje povelje tako izpolaajejo, ter grem v drugo, kder Ijudje aekoliko bolj glasao govorijo. Ko v ajo pridem, sem videl, da seai v sodaiškem hraaiu. Straaka, ktera se »izprašuje, je čisto sloveaska, sodaik pa ae zaa toliko sloveaski, da bi se mogel ž ajiini pogovarjati, koliko aiaaj še zapisaik v aarodaem jezika spisati. Ljudje so že bili aekoliko razkačeai, ker se aiso mogli z uradnikom porazameti. Na zadaje aeka žeaska, ktera je polleta med Neaici služila jezaa izkliče; ,,Ich bob" ,,pričea". Vsi so se aekoliko team izrazu posaiejali, pa razatneli ga aiso. Zdaj pokliče sodaik ,,tolaiača", da bi posredoval med ajira ia straako. Videlo se aia je že, da je diaraist, kteri iaiana mesec 25 a. goldiaar. Zdaj se začaejo razgovarjati, pa tolmač s sodaikom vred je tako sloveasko govoril, da seai hitro razumel, to je tako iinenovaaa ,,aemškutarska sproba". Pozvedel sera zdaj tudi, kar je ova žeaa povedati hotela, namreč da iaia priče, ktere zaajo potrditi to, kar oaa zabteva. Nekoliko časa še seai poslušal, pa jezik, kterega so gospodje. aradaiki govorili, je bil tako strašea, da me je začelo v zelodca jesti po črevah pa griati ia moral seai oditi ker drugače bi ,,koliko" dobil. Spoznal aeai takaj, zakaj ae uradaiki soperstavljalo slovensko piaati, ker, akoravao aied sloveaskim aarodom živijo, se veadar jezika aočejo aaučiti, zato bi bil čas, da bi se odločil vseai uradnikom čas, v kterem se morajo aaučiti jezika aaroda, aied kterera živijo. Preprieal pa seai se tadi, koliko koristi ljadem časaik, kterijim razloži, kaj iaiajo pravico tirjati, ker tako bodo vsi po pravem pota bodili, pa tadi dosegli, kar jim gre, kar jira aarava sama ia zdrava pamet prizaati mora. Odidem iz uradnije, da poiščem goativaico, v kteri bi dobil prav dobro staro viao, da si želodec popravim. Zalo- stea seai tadi bil aekoliko, spodje tako aialo prisego ker aem se prepričal, da godržijo. Kdo jim bo zaupal! Najdem tadi kaialo gostivaico, v kteri sem aaSel aa mizi „78 št. Sloveaskega Naroda". Vzaaiea ga v roke ia aa tretji strani aahajaai dopis deželaemu zboru krajaskema, v ktereai tirja, da se roora postava zarad posilaega razdeljevaaja pašaikov, ktera je le v sloveaskeai jezika pisaaa, v nemšld prestaviti, ker dragače je aiiaisteratvo ae bi nioglo naj viši potrditvi predložiti. 0 strašaa jedaakopravaost! Še oai kteri tolikokrat trdijo da spoštajejo ia varajejo pravice vsakega aaroda ae privoščijo celo kmjaski deželi sloveaskega jezika, ter tirjajo aeaiško prestavo. Kako bi še tirjali potem od podložnih uradnikov spoštovaaje. Narodnjaki vLjabljaai sose na aogepostavili, ali, kakor mi drugi list pravi, so skleaoli preatavo v Bemški jezik. Le saaio po polovici, po teai bodemo dosegli pravice, ktere aaia aarava piizzaava, poteai pridemo aaprej.